Vse za "človekove pravice"?
sobota, 24. 1. 2009Odločba Ustavnega sodišča je prišla političnim demagogom, ki izgorevajo za človekove pravice nekaterih, drugim pa jih, če se jim le da, teptajo, zelo prav. Njene posledice bodo daljnosežne, za ugled Ustavnega sodišča pa so že danes katastrofalne. Ker je pravno nevzdržna, ji ne verjame nihče – razen slepcev in sleparjev.
Država je preplet različnih družbenih in socialnih skupin ter njihovih interesov, ki jih je potrebno zelo občutljivo usmerjati. Ljudje pričakujejo, da njihove kolektivne interese, ki zagotavljajo možnost sožitja, usmerja politika in institucije države. Sposobnost politike in institucij pa je, da zaznavajo meje, do kje se vodenje države ujema s pričakovanji ljudi in od kod dalje delovanje politike, institucij in strankarskih ideologij presega tisto, kar so ljudje še pripravljeni tolerirati. Če se meja tolerance preizkuša na vprašanjih, ki so obremenjena z občutljivimi dogodki in živimi spomini slovenskega osamosvajanja, in se tisti, ki mu niso bili naklonjeni ali celo delovali proti, pojavijo z ogromnimi odškodninskimi zahtevki proti sorazmerno slabo plačanemu delavstvu, in k upravičenosti tega poziva tudi del politike, smo na robu nevarnega igranja s potrpljenjem ljudi. Še posebej zaskrbljujoče je, če je namig za take zahtevke in izsiljevanja povzročen z odločbo Ustavnega sodišča, ki s svojo pravno neutemeljeno odločitvijo z enim zamahom razreši osemnajst tisoč primerov, ki niso enaki, pač pa so zelo različni. Če bi bila odločba pravno korektna, je na vseh primerih sploh ni mogoče uporabiti. Sporno vprašanje, ki je bilo predmet ustavne presoje, je preveč občutljivo, še zlasti zaradi nekaterih odprtih vprašanj razmerij med veljavnimi ustavnimi določili ter njihovo razlago in uporabo v praksi, da bi lahko sodišče šlo mimo skrajno zadržane presoje.
Ministrstvu za notranje zadeve je bilo z odločbo Ustavnega sodišča RS ukazano, da mora po uradni dolžnosti izdati “izbrisanim” dopolnilne odločbe o ugotovitvi stalnega prebivanja v Republiki Sloveniji od 26. februarja 1992 dalje. To “ustavno pravico” je Ustavno sodišče priznalo in utemeljilo kot posledico kršitve načela enakosti in načela pravne varnosti kot enega od načel pravne države iz 2. člena ustave. Formirati se je dalo le tako, da se ni ugotovilo, kakšno dolžnost so imeli “izbrisani” po 13. členu Ustavnega zakona, in ne da bi se ugotovilo, ali so izrabili vse pravne možnosti, ki so jih po predpisih imeli. Z omenjenim členom smo ob nastanku države Republike Slovenije v Evropi najbolj radodarno podarili vsem Neslovencem iz drugih republik bivše države, da se lahko z ustrezno vlogo odločijo za slovensko državljanstvo ali za tujce s stalnim prebivališčem ali za nič od tega, če v novi državi ne želijo ostati. Sam sem bil eden od piscev tega ustavnega zakona.
Je bilo torej pravno dopustno in sploh možno narediti “izbrisane” na temelju posledic, ki so nastale zaradi nespoštovanja našega prava ali zaradi opustitve pravnih procesnih možnosti, ki so jih imeli? Ne! Narejeni so bili, ko je Ustavno sodišče nepravilno ugotovilo neustavnost 81. člena Zakona o tujcih, ki je vključen v 13. člen Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti RS in ima s tem rang ustavnega zakona, ki ga Ustavno sodišče ne more presojati. Še zlasti, ker gre za akt nastanka naše države. Za Ustavno sodišče je zato 81. člen nedotakljiv.
Kaj določa 13. člen Ustavnega zakona? “Državljani drugih republik, ki so na dan plebiscita o neodvisnosti in samostojnosti RS 23. decembra 1990 imeli prijavljeno stalno prebivališče v RS in tukaj tudi dejansko živijo, so do pridobitve državljanstva RS po 40. členu Zakona o državljanstvu RS oziroma do izteka rokov iz po 81. členu Zakona o tujcih izenačeni v pravicah in dolžnosti z državljani RS, razen v primerih iz 16. člena tega zakona.” Ta je določil, da so osebam, ki ob uveljavitvi tega zakona nimajo državljanstva RS, ob dejanski vzajemnosti, do ureditve pravic tujih oseb glede nepremičnin, zajamčene lastninska pravica in druge stvarne pravice na nepremičninah v obsegu, ki jih imajo ob uveljavitvi tega zakona. Tisti, ki so po 40. členu Zakona o državljanstvu želeli dobiti državljanstvo, so zato vedeli, oni drugi pa niso vedeli, da si morajo po istem členu zakona urediti status tujca s stalnim prebivanjem, če želijo tu ostati. Zaprositi za enega od teh statusov je bila torej nesporna dolžnost vseh državljanov drugih republik in tudi nekaterih Slovencev, ki so dotlej živeli v drugih republikah in tu svojega statusa niso uredili. Seveda mnogi te zakonske možnosti niso mogli uveljaviti, ker jih v državi sploh ni bilo in jih še danes ni.
Pristojna državna uprava je torej zakonito in povsem pravno sklepčno ugotovila, da tisti, ki niso prosili za ureditev svojega državljanskega ali tujskega statusa, ne želijo živeti v naši državi ali da jih tu sploh ni. Dolžna je bila temu ustrezno urediti Register stalnega prebivalstva. Država bi jih morala celo opozoriti, da z neurejenim statusom tu ne morejo živeti, ker nobena urejena država ne more trpeti prebivalcev, ki v razmerju do nje ne želijo biti ne tič ne miš in brez vsakih obveznosti do nje. Cela vrsta teh ljudi se je do države in njenih institucij obnašala arogantno in taktizirala, ali bo zgodba o Sloveniji kot državi postala resničnost.
Da je Ustavno sodišče naredilo “izbrisane” je bilo potrebnih več protiustavnih in nezakonitih manevrov. Najprej ugotoviti neustavnost 81. člena Zakona o tujcih, ki je del Ustavnega zakona in ni v presoji Ustavnega sodišča. Zamolčati dejstvo, da so bili po Zakonu o tujcih in po 13. členu Ustavnega zakona dolžni vložiti vloge (do izteka rokov po 81. členu) in si urediti enega od ponujenih statusov. Zamolčati ustavno možnost iz 157. člena ustave, ki določa: “Če ni zagotovljeno drugo sodno varstvo, odloča v upravnem sporu pristojno sodišče tudi o zakonitosti posameznih dejanj in aktov, s katerimi se posega v ustavne pravice posameznika.” Če je namreč komu organ z nezakonitim dejanjem npr. odvzel vozniško dovoljenje ali kakšen koli drug dokument brez izdaje upravnega akta ali odklonil sklenitev delovnega razmerja, ker so ga nezakonito izbrisali iz ustreznih evidenc, bi lahko takoj vložil tožbo na Upravno sodišče, in to bi mu moralo zagotoviti vzpostavitev prvotnega stanja, če bi seveda ugotovilo, da je oseba izrabila zakonite možnosti in da ji je kršena kakšna ustavna pravica. Po tej edino zakoniti poti, ko se v ugotovitvenem in dokaznem postopku obravnava vsak primer posebej, se seveda ne da skriti državljanov bivših republik, ki so pred in po desetdnevni vojni zapustili državo, ob odhodu celo grozili in si morda nekateri umazali roke s kaznivimi dejanji. Tudi vse te je naredilo Ustavno sodišče za žrtve, ki so jim kratene ustavne pravice.
Ustavno sodišče ni imelo tudi nobene pravne podlage za ugotovitev neustavnosti zakona zaradi neobravnavanja vlog in za ukaz vpisa za nazaj, ker ima vsaka stranka zagotovljeno zakonito pravno pot, ki je v Zakonu o splošnem upravnem postopku že od leta 1930 predpisana za primere, ko državni organ ne odloči o zahtevku stranke. Prizadetemu daje pravico, da se pritoži, oziroma toži zaradi molka organa, če o njegovem zahtevku ni bilo odločeno, ker je vzpostavljena zakonska fikcija, da je bil njegov zahtevek zavrnjen. Od tu naprej pa je dovoljena še ustavna pritožba, če je bila izčrpana prej omenjena pravna pot in so prizadete ustavne pravice.
Tej skupini je Ustavno sodišče naredilo poseben nezakoniti bypass, da bi se na nezakonit privilegiran način izognili daljši zakoniti pravni poti, ki so jo imeli in jo še danes imajo, če njihove vloge niso bile obravnavane. Posamezne tovrstne vloge, ki se morajo reševati po tej pravni poti, so bile in so še danes na Ustavnem sodišču. Da ima tako možnost vsak prizadeti, smo v nekaj konkretnih postopkih na Ustavnem sodišču opozorili in o zahtevkih odločili že v letu 1994. Samo upamo lahko, da bo Ustavno sodišče sedaj na temelju ustavno zagotovljene enakosti in zaupanja v pravo – njihove odločbe naredilo (nezakonit) obvod tudi pet tisočim še čakajočih na denacionalizacijo, ki pa so vloge pravilno vložili pred dvanajstimi leti, in bo odredilo sodiščem ali pravosodnemu ministrstvu, naj izda odločbe in lastnikom nazaj vpišejo nezakonito izbrisano – ukradeno lastnino. Seveda enako pričakuje na tisoče delavcev, ki so po lastnem mnenju nezakonito izgubili delo in jih je potrebno z eno ustavno odločbo, ne glede na to, ali so med njimi kakšne razlike, vpisati nazaj med zaposlene.
Odločba Ustavnega sodišča je prišla političnim demagogom, ki izgorevajo za človekove pravice nekaterih, drugim pa jih, če se jim le da, teptajo, zelo prav. Njene posledice bodo daljnosežne, za ugled Ustavnega sodišča pa so že danes katastrofalne. Ne verjame ji nihče, ker je pravno nevzdržna, razen slepcev in sleparjev. Realizacija odločbe je seveda naletela na odpor. In ko so nezadovoljni hoteli preveriti za njih nesprejemljiv zakonski način njene realizacije na referendumu, so demagogi zagnali vik in krik, saj o ustavnih pravicah ni referendumov. Ko niso mogli z nadaljnjimi manevri pred Ustavnim sodiščem tega preprečiti, so isti varuhi človekovih pravic v Državnem zboru terorizirali njihovega predsednika, ki ni hotel pristati na kršitve poslovnika, katere bi omogočile dosego cilja. Pri tem ne moremo mimo zgroženosti nad medijsko podporo tistim, ki so grobo kršili ustavo, zakon in poslovnik. Razmere so eskalirale do te meje, da je moral poziv k spoštovanju ustave uporabiti celo zadržani in preudarni predsednik republike, ki je moral zaščititi tudi predsednika parlamenta. Kdor ob vsem tem ne vidi poskusov razkroja demokracije in institucij, bo seveda mirno spal. V načrtu je torej bilo, da je potrebno v predvolilni čas vreči velike parole in gorečo privrženost človekovim pravicam. Odločba je bila zato idealna. Kdor se ji bo uprl, bo ksenofob in za nabiranje volilnih glasov na njihovih hrbtih bo odlično gojišče. Že zdaj se vidi, da se ta igra ne bi izšla. Zgodilo se je namreč ljudstvo.
Minister, ki izdaja odločbe, je verjetno za to, da so se zgodili “izbrisani”, še najmanj kriv. Seveda pa ravna povsem nezakonito, ker izdaja odločbe, dokler se niso končali zakonodajni in referendumski postopki, ki bi dali odgovor, ali sploh in če, kako realizirati in povsem nadgraditi odločbo Ustavnega sodišča, da bi bilo mogoče uresničiti tudi tisto, kar govori predsednica Ustavnega sodišča zadnje dni po medijih.
Tudi če bi bil zakon na referendumu potrjen, problema izbrisanih ne bi mogel razrešiti, ker je tehnični zakon daleč podnormiran. Potreben je celovit sistemski ustavni zakon, ki bo na ustavni ravni uredil to, česar odločba Ustavnega sodišča tako neselektivno ni smela, in s tem presekal nevarni ples institucij, politikantov, korakajočih in čustev. Pri tem lahko tistim, ki so bili zares nevedni ali zavedeni, ponovno odpre roke za uveljavitev pravic, ki smo jih s 13. členom Ustavnega zakona ponudili vsem, ki so v letu 1991 videli svoj dom in perspektivo v Republiki Sloveniji. O tem sem pripravljen napisati še drugi odstavek v letu 1991 sprejetega 13. člena Ustavnega zakona, ki mora biti za Ustavno sodišče brevir, če ga sprejme Državni zbor.
Če ustavni zakon ne bo sprejet in bo referendum izveden, bo vendarle nadvse pomemben, saj bo sporočil, ali se je ljudstvo, ne krivo ne dolžno, v imenu izmišljenih kršitev ustavnih pravic pripravljeno odpovedati svojim ustavnim pravicam. Letos se nam torej obetajo trojne volitve.
Dr. Tone Jerovšek, ustavni sodnik in predsednik Ustavnega sodišča RS ter pisec slovenske ustave