"Vse se je spremenilo, ko je Lahovnik odšel, in je ministrstvo prevzel Golobič."
torek, 9. 11. 2010Kritiki bi rekli, da so to luknje, ki jih je pustili prejšnja vlada?Luknje v banki ni puščala naša vlada, tudi zdajšnja jih ne. Puščajo jih uprave in nadzorni sveti, ljudje, ki v njih sedijo pa so osebno odgovorni za povzročeno škodo. Nisem pa zasledil niti enega postopka zoper njih, kaj šele, da bi kakšen dobil epilog. Še huje. Vodim parlamentarno komisijo za nadzor javnih financ, kjer lahko sejo zapremo za javnost, če država smatra, da se razkriva neke zaupne podatke. Nobena banka, državna banka in tudi Banka Slovenije ni bila pripravljena odgovoriti na konkretna vprašanja v zvezi s temi luknjami, ki so rezultat konkretnih poslov. Torej, parlamentu, ki bo preko potrjevanja proračuna odločal o dokapitalizaciji NLB, nočejo položiti računov. V času naše vlade o teh pojavih niso govorili ne mediji ne Banka Slovenije, da bi lahko posegli v te deviacije in jih odpravili. Zdaj pa se le polni luknje, ki jih te deviacije povzročajo.
Trdite, da kot minister za gospodarstvo niste vedeli, da se podeljujejo takšni ekstremni krediti?Seveda ne. Podeljeval jih je kreditni odbor banke, ki ga je sestavljala uprava, to pa je imenovala Ropova vlada. Nekatere člane uprave je sicer imenovala Janševa vlada, vendar je bil ključni kader Marjan Kramar. Tudi individualno pogodbo je Kramarju potrdil nadzorni svet, ki ga je takrat vodil Anton Žunič – visok funkcionar Ropove vlade.
Če se vrneva na nacionalni interes, torej ne nasprotujete tujemu kapitalu v NLB. Ali enako velja za energetiko, denimo, da bi Gen Energija ali Holding slovenskih elektrarn (HSE) lahko prešla v tuje roke? Tako je. Naša vlada je 2006. objavila strateške usmeritve za privatizacijo slovenske energetike, kjer smo zapisali, da bi za določene strateško pomembne naložbe in določene zanimive energetske lokacije lahko pritegnili tudi zasebni oziroma tuji kapital. Predvsem smo razmišljali o sovlaganju v Teš 6, kar bi imelo več pozitivnih učinkov. Dobili bi prepotrebna sredstva za to veliko investicijo in zasebnega partnerja, ki bi bdel nad ekonomsko učinkovitostjo projekta. Glede na to, da je investicija narasla preko razumnih meja, da denarja za projekt v slovenski energetiki in proračunu pravzaprav ni in da so čedalje glasnejši očitki o neoptimalnem vodenju investicije, bi bil zasebni sovlagatelj dobrodošel.
Zakaj do tega ni prišlo?Temu so močno nasprotovali sindikati, pa tudi HSE ni hotel zraven spustiti tujcev. Res je, da je bila slika te investicije takrat čisto drugačna. Po eni strani je bila bistveno cenejša, po drugi pa sta poraba električne energije in njena cena že desetletje konstantno rasla. Ekonomska upravičenost projekta je slonela na teh trendih, vendar je finančna kriza povsem spremenila razmere, čeprav so nas še pred letom dni v Teš prepričevali, da se bo investicija povrnila v šestnajstih letih, po enem scenariju pa celo v devetih. Tuj oziroma zasebni kapital bi prišel zelo prav tudi v Trbovljah, kjer imamo zelo zanimivo energetsko lokacijo, vendar je zdaj povsem na robu zanimanja HSE in vlade.
Vodstvu Teša se očita, da je pogodbo z Alstomom podpisal v času najvišjih cen. Ali bi lahko vedeli, da so pogodbo sklenili na vrhuncu konjunkture, ali pa so upravičeno predvidevali, da bodo cene samo še rasle?Prepričan sem, da spomladi 2008. ne v svetu, ne v Evropi, še manj pa v Sloveniji, nihče ni vedel, da bo nastala tako globoka kriza. Če bi se to takrat vedelo, bi vsi prodajali delnice na višku cen, pa so jih le izjemno redki. Odgovornim za ta projekt se je mudilo s to investicijo, ker so vse prognoze kazale, da bodo cene samo še rasle. Poleg tega so takrat v Bolgariji zaprli nuklearko, kar je povečalo povpraševanje po elektriki v tej regiji. Zaradi tega se je pod vprašaj postavljala zanesljivost oskrbe. V energetskem zakonu imamo za cilj zapisano vsaj 75-odstotno samooskrbo z električno energijo, ki ga brez Teš 6 v razmerah pred krizo ne bi mogli več dosegati. Zato je bil ta projekt, vključen v resolucijo o nacionalnih projektih.
Takrat so v Teš in HSE tožili, da razna dovoljenja iz državnih inštitucij prihajajo zelo počasi.Kadar želiš skriti lastno neučinkovitost, kažeš s prstom na drugega. Toda register izdanih energetskih dovoljenj dokazuje, da smo bili zelo hitri. Teš je najprej zaprosila za energetsko dovoljenje za 500 megavatni blok in ga dobila po približno šestih mesecih, nato so se premislili in zaprosili za dovoljenje za 600 megavatni blok. Tega so dobili prej kot v dveh mesecih, kar je izjemno hitro. Problem pri njih je bil, ker sprva niso vedeli kako velik objekt hočejo graditi.
Kako zdaj naprej s tem projektom? Zdi se, da imate tu s stranko Zares podobne poglede.Motive, zakaj stranka Zares potihoma in ob strani nasprotuje projektu, lahko najdemo v špekulaciji, da niso dovolj pripuščeni zraven. Špekuliram, da Zares ni udeležena v vseh teh poslih, kot si želi, zato so napadi na investicijo inštrument, kako priti zraven.V začetku 2009., ko smo že začutili izjemno globino krize, sem opozoril, da je treba o gradnji Teš 6 ponovno premisliti. Predlagal sem, da si za analiziranje sprememb na trgu vzamemo pol leta in vidimo, ali ne bi z manjšim blokom dosegli začrtane cilje. Podpisana je sicer bila rezervacijska pogodba v višini 25 milijonov evrov, ki pa bi jih lahko namenili tudi za kakšno drugo opremo. Torej, ne bi šlo za izgubljen denar. Vendar, ko je ta vlada opozorila preslišala in ko so šla naročila za opremo naprej, je najbrž prepozno za ustavitev investicije. Posledice bi bile verjetno predrage, tako vsaj govorijo v Tešu, HSE in gospodarskem ministrstvu.
Življenjska doba novega bloka bo 40 ali še več let. Morda se bo povpraševanje ponovno dvignilo? Ne bi se smelo, ker tako naročajo direktive Evropske unije. To so zaveze k večji energetski učinkovitosti, večjemu deležu obnovljivih virov v končni porabi in zmanjševanju CO2. Iz tega sledi, da te zaveze to investicijo tiščijo k tlom. Če se bodo izpolnile, ne bomo nikoli več prišli v scenarij iz let od 2000 do 2008, ko je vse strmo raslo. Slovenija je bila lani energetsko samozadostna, ampak ne zato, ker smo bili učinkoviti, ampak ker je propadlo ogromno podjetij, ki so bila veliki odjemalci. Na primer del Taluma, tovarna dušika v Rušah in celuloze v Krškem. To so nepovratni procesi. Pojavljajo se tudi alternativni viri energije, zato menim, da se poraba elektrike v gospodarstvu ne bo bistveno povečevala. Kriza je v vrsti podjetij pripeljala do tega, da so redefinirali cilje in investicije, samo država tega ni naredila.
Ste tudi zaradi tega projekta proti združitvi energetskih stebrov? To ni povezano z mojim nasprotovanjem združitvi. Pri tem pravzaprav ne gre za združevanje, ampak za podrejanje. Vladni predlog je, da bi se z Gen Energijo dokapitaliziralo HSE, kar pomeni, da bi Gen Energija postala še ena odvisna družba HSE. V Sloveniji imamo zaradi naše majhnosti že tako velik problem s konkurenco. Tega so se zavedali že takrat, ko so ustanovili HSE, zato so zaradi navidezne konkurence NEK in Termoelektrarno Trbovlje pustili zunaj holdinga. O navidezni konkurenci govorim zato, ker je imel HSE tako z NEK kot TET ekskluzivno pogodbo za nakup njune energije po stroškovni ceni. Tako je HSE dejansko prodajal posredno in neposredno odjemalcem 97 odstotkov vse slovenske električne energije. Zatrjevanje, da je konkurenca zagotovljena preko petih distribucijskih podjetij in še nekaterih drugih trgovcev na maloprodajnem trgu, ne zdrži, če imajo vsi istega dobavitelja. To je ključen problem pripojitve Gen Energije holdingu, saj bo HSE obvladoval 98 odstotkov slovenske elektrike in bo, po podatkih agencije za energijo, dobavitelj med 85 in 90 odstotkov vsem maloprodajnim trgovcem. Tuji veletrgovci zasedajo približno desetino trga, kar je zanemarljiv delež. Direktor direktorata za energijo Janez Kopač pa manipulira, ko pravi, da imamo razvit veleprodajni trg. On govori o tem, da v Slovenijo pride veliko elektrike in jo veliko iz nje tudi odide, vendar to je tranzit, ki s porabo oziroma konkurenco na našem trgu nima nobene veze. Z združitvijo stebrov bomo imeli izjemno koncentracijo tako na maloprodajnem kot na veleprodajnem trgu, zato dvomim, da bi kaj takega urad za varstvo konkurence kdaj dovolil.
Eden izmed argumentov za združitev je bila ugotovitev, da dva državna stebra ne predstavljata konkurence.Upam, da stališče gospodarskega ministrstva ne gre tako daleč, da podjetjema diktirajo poslovno politiko, ker bi s tem kršili marsikateri zakon. Poslovodstvi teh dveh gospodarskih subjektov, tudi če imata istega lastnika, sta samostojni pri upravljanju in odgovorni za poslovanje podjetja. Ti dve podjetji de facto tekmujeta med seboj. Čuti se, da se obe skupini borita za kupce oziroma odjemalce in za čim boljše poslovne rezultate. Tudi finančno ministrstvo je v odzivu na vladno gradivo ugotovilo, da je zaradi dveh stebrov cena elektrike padla za deset odstotkov.
Ministrica Radićeva pravi, da se bo z združitvijo povečal investicijski potencial skupnega podjetja. Denar ni problem, problem so dobri projekti. Ali je šesti blok tak projekt se lahko testira tako, da naredijo razpis za zasebnega sovlagatelja. Če se bodo interesenti trli pred vrati, pomeni, da je dober. Potem bi bilo morda res škoda zraven spustiti zasebni kapital. Če vlada misli, da bodo investicijski potencial za Teš 6 rešili s tem, da bodo k sodelovanju prisilili Gen Energijo, se moti, ker bi bila akumulacija denarja zanemarljivo večja. Očitno pa investicijski potencial v energetiki sploh ni problem, drugače vlada Gen Energiji ne bi vzela 27 milijonov evrov. Morate vedeti, da bomo z gradnjo Teš 6 investicijsko izčrpani vsaj do 2030., če pa resno mislimo z drugim blokom nuklearke, pa vsaj naslednjega pol stoletja.
Drži pa ministričina utemeljitev, da sta naši dve podjetji palčka v primerjavi s sosednjimi energetskimi giganti. Ali lahko preživita na trgu ali pa ju bodo te družbe pojedle?Bojim se, da je takšno razmišljanje pot do tega, da jih res požrejo. To bo predvsem odvisno od volje lastnika in ne velikosti podjetja. Obe družbi sta, združeni ali ne, premajhni glede na evropsko konkurenco. To je glede na velikost trga razumljivo. Mednarodno gledano tudi združen steber ne bo konkurenčen na mednarodnih trgih. Lahko pa skrbimo za notranjo konkurenco, kjer so tujci v nekoliko slabšem položaju, ker morajo plačevati čezmejne kapacitete, pa tudi raje prodajajo tam, kjer dosegajo višje cene, predvsem v Italiji. Recimo, elektrika iz Nemčije je do Slovenije dvakrat ‘ocarinjena’, prvič na meji z Avstrijo in potem še na naši meji. Govoriti, da bo združen steber konkurenčen navzven, je nesmisel, konkurenčna morata biti doma.
Ali ne gre pri tem za ohranjanje nekih lokalnih privilegijev in lobijev, ki sučejo okoli energetskih družb?Če je razvoj konkurence na trgu lokalna zadeva, potem ne vem, kaj je državnega pomena. Še en vidik je, zakaj sta dva stebra boljša. Večja je obratovalna zanesljivost in proizvodnja iz NEK. Zaradi odgovornega, aktivnega in investicijsko sposobnega lastnika je NEK povečala proizvodnjo za 500 gigavatnih ur letno, kar je več kot cela veriga hidroelektrarn na Savi skupaj. Poleg tega pa se je še povečala varnost obratovanja, ker je bilo zadosti denarja vloženega tudi v ta namen. Zaradi tako dobrega vodenja so se stabilizirali tudi odnosi s Hrvaško. Z ustanovitvijo drugega stebra je jedrska opcija dobila močnega nosilca, kar je nujen pogoj za odločanje o nadaljnjem razvoju uporabe jedrske energije za proizvodnjo elektrike (podaljšanje življenjske dobe NEK, morebitni 2. blok NEK). Poleg nadgradnje zanesljivosti in konkurenčnosti domače oskrbe, bi bila elektrika lahko odličen izvozni artikel. Te pa ne bomo izvozili Posavci, ampak Slovenci, zato se čutim tudi osebno užaljenega ob očitkih, da gre pri tem za neke lokalne vrtičke. Res je, da sta Gen Energija in Gen I zaostalo Posavsko regijo pripeljala ob bok razvitejšim, ampak, ali ni zmanjševanje regionalnih razlik tudi nacionalni cilj? Mi smo naše prednosti, predvsem dejstvo, da se v Posavju proizvede 40 odstotkov slovenske elektrike, izkoristili v obče dobro. Nenazadnje, Gen Energija se ni razvila na račun HSE, saj imajo tudi oni dobre poslovne rezultate.
Zakaj menite, da bi pripojitev pomenila umor jedrske opcije?Približno vem, kako se načrtujejo razvojni projekti v HSE. Enkrat letno imajo strateško konferenco, na kateri vse odvisne družbe predstavijo svoje projekte. Potem se na nivoju nekajpolitično nastavljenih mačotov odloči, kateri projekti bodo šli naprej. Zdaj se vidi, da je prioriteta Teš 6, zato lahko na NEK 2 pozabimo. Svoj odnos do jedrske opcije je vlada pokazala že s tem, ko je Gen Energiji vzela 80 odstotkov oziroma 27 milijonov evrov dobička, kar se v vsej zgodovini ni zgodilo še nobenemu energetskemu objektu.
Zeleno luč za drugi blok v NEK še čakajo, saj še niso dobili energetskega dovoljenja. Energetsko dovoljenje je mazanje oči. To je nek upravni akt. Projekt 2. bloka pa je bistveno širši in ga nenazadnje lahko ljudje na predvidenem referendumu zavrnejo. Če bi vlada mislila resno z jedrsko opcijo, bi se nanjo morali pripravljati strokovno, vsebinsko, predvsem pa bi morali v to vključiti in informirati javnost. Dvomim, da gre za naključje, da se na tem premalo naredi. Po mojem bi bilo najboljše drugi blok uvrstiti v nacionalni energetski program, potem pa, če že, vse skupaj dati na referendum, da se ljudje lahko odločajo med različnimi opcijami.
Ob robu zamenjave nadzornega sveta HSE ste dejali, da gre za maščevanje bivšemu gospodarskemu ministru Mateju Lahovniku.Opažam, da vlada nima enoznačne kadrovske politike, ampak je odvisna od dominantnih posameznikov. Moram reči, da sem nekdanjemu ministru hvaležen, da s kadrovskim cunamijem ni povozil dobrih rešitev, ki jih je prejšnja vlada začela v energetiki. Pri njem je bila vsebina pred politiko. To se je pokazalo tudi v HSE, kjer je po svoji oceni postavil nadzorni svet in za direktorja pripeljal Boruta Meha, do slednjega sem bil sicer kritičen. Vse se je spremenilo, ko je Lahovnik pospravil pisarno in je na čelo ministrstva dejansko prišel Golobič. (smeh) Iz enega centra želi obvladovati celotno slovensko energetiko. Preko nadzornega sveta HSE, ki so ga nedavno zamenjali, bodo imeli vpliv na direktorja holdinga, s pripojitvijo drugega stebra bodo imeli vpliv na nadzorni svet in direktorja Gen Energije ter nadzorne svete in direktorje vseh ostalih odvisnih družb. To je simptomatično obnašanje ministra kot je Golobič. S tem so povozili vse kadrovske paradigme te vlade, s Kasom na čelu. Čudim se, kako je to vlada dovolila. Ali predsednik vlade res tako omejeno upravlja s sejami vlade, da se lahko brez širšega razmisleka kaj takega zgodi? Osvojitev te trdnjave je Golobičeva kadrovska zmaga, ki bo vplivala na upravljanje celotne energetike.
Kolikšen je vpliv Zaresa v energetiki?Velik oziroma želi biti velik. To, kar dela Kopač direktorjem energetskih podjetij, kako daleč v poslovanje se vpleta, kar je nezakonito, in kako se do kadrovskih vprašanj opredeljuje vlada, je signal, da hočejo imeti velik vpliv v gospodarski panogi, ki je recesija ni spravila na kolena.
Enako bi lahko očitali vam oziroma SDS v prejšnjem mandatu, saj ste ravno tako imeli povsod svoje ljudi.Precej besede sem imel pri kadriranju v energetiki, zato sem se trudil, da bi dobili takšne direktorje, ki bodo samostojno upravljali s podjetjem in ga uspešno razvijali. Res je, da so ti ljudje potrebovali zaupanje mene in vlade. Pri tem sem imel srečno roko, bili pa so tudi primeri, ko je nisem imel. Gotovo je bilo imenovanje Martina Novšaka za direktorja Gen Energije ena boljših kadrovskih odločitev. Naše odločitve so bile usklajene, ta vlada pa je obljubila, da bo to popravila, nadgradila. V resnici pa so povsem povozili svoje lastne paradigme.
Kadrovsko so posegli tudi v vrh agencije za pošto in elektronske komunikacije (Apek). Ali je normalno, da se vsaj na papirju neodvisnem organu tako kadruje?Nedopustno in povsem nerazumljivo je, da je neodvisen, regulatorni organ, zadolžen za nadziranje trga elektronskih komunikacij, že leto dni brez direktorja s polnimi pooblastili. Morda si akterji teh zamenjav želijo, da agencija ne bi opravljala vseh svojih nalog. To je drug primer, kjer želi Zares z Golobičem na čelu pridobiti vpliv na medijskem in telekomunikacijskem trgu. Vsakemu je jasno, da je Zares aktivna na tem trgu. Apek je še eden v vrsti žrtev te plenilske politike. Podobno kot na Apeku je hotel Golobič zamenjati tudi direktorja sklada za financiranje razgradnje NEK Janka Straška, ker ta sklad obrača mamljivih 150 milijonov evrov.