Vsak  ima pravico do osebnega dostojanstva

Predsednik republike je z odlikovanjem dvakratno kršil osebno dostojanstvo posameznikov. Poslanke in poslanci državnega zbora so na 14. redni seji državnega zbora obravnavali  predlog obtožbe predsednika republike pred ustavnim sodiščem zaradi kršitev ustave in hujših kršitev zakona. Predlog ustavne obtožbe je v obravnavo državnemu zboru predložila skupina 33 poslank in poslancev, s prvopodpisanim Jožetom Tankom. O predlogu ustavne obtožbe je razpravljala tudi poslanka SDS Eva Irgl.

Objavljamo magnetogram, ki ni lektoriran.

EVA IRGL: Najlepša hvala za besedo. Spoštovane poslanke, spoštovani poslanci. Vidim, da je razburjenje s strani koalicijskih poslancev precej veliko. Ampak na začetku bi želela najprej samo v dveh stavkih odgovoriti gospe Potrati, ki je že ves oziroma celoten mandat obsedena z mojo malenkostjo, ampak jaz žal bom težko pozdravila nekatere frustracije, ki so nastale na tej strani.

Bi pa želela povedati naslednje. Res je, jaz sem v petek sklicala sejo komisije in to ob dveh popoldan. Ampak ob dveh popoldan poslanci Slovenske demokratske stranke še delajo. Očitno v koalicijskih strankah ne več, zato očitno niso vedeli, da bo seja v ponedeljek. Naj povem še, da smo ravno zaradi tega, ker sem smatrala, da je mogoče kdo že na poti domov, obvestili tudi vse strokovne sodelavce in ne boste verjeli, strokovna sodelavka prav Poslanske skupine Socialnih demokratov je prišla k meni v pisarno in rekla naslednje: “Prosim, če lahko gradivo pošljete gospe Potrati in gospodu Magajni na dom”. To smo storili. Ampak danes gospa Potrata pravi, da gradiva ni videla. Potem je problem mogoče v službah državnega zbora, ki jih imate pa vi pod nadzorom. Se pravi tukaj je tudi nekaj narobe in tukaj je bila izrečena seveda absolutna neresnica ali kot bi rekli danes vi v koalicijskih vrstah, napaka.

Predsednik države je v svojem uvodu dejal, da je prišel sem zaradi spoštovanja poslank in poslancev ter zaradi spoštovanja institucije državnega zbora. To seveda sama cenim in spoštujem. Ampak vendarle upam, da je predsednik države prišel sem tudi iz spoštovanja do vseh tistih, ki so doživljali hude krivice, stiske, preganjanja s strani Udbe in s strani ravno tistega človeka, ki ga je on osebno odlikoval, in to 30.11.2009. Ampak zakaj je predsednik države pravzaprav gospoda Ertla odlikoval? Ali res zaradi akcije Sever? Ali morda zaradi tega, ker je mogoče bilo treba poplačati za nekatere usluge v preteklosti, ki se danes kažejo tudi na tem položaju predsednika države in vseh ljudi, ki jih ima predsednik države v svojem kabinetu in prihajajo tudi iz vodstva Udbe? To najbolje ve predsednik države sam, ki je po lastni presoji presodil, zakaj se je odločil, da podeli priznanje oziroma odlikovanje takšnemu človeku.

Potem je predsednik države v svojem uvodu pozival k spravi. Toda sama danes lahko vidim, da očitno o tej spravi ni bil iskren. Če bi predsednik države to iskreno mislil, bi vsaj en stavek v svojem 50-minutnem nagovoru namenil žrtvam Udbe, ki so bile preganjane tudi s strani njegovega odlikovanca. Če bi predsednik države zares mislil iskreno o spravi, potem bi včeraj tudi prisluhnil ljudem na Komisiji za peticije ter za človekove pravice in enake možnosti, tako kot tudi koalicijski poslanci, ki jih ni bilo, pa ne zato, ker ne bi dobili gradiva, pač pa zato, ker niso imeli poguma, da bi prišli na to komisijo.

34. člen Ustave Republike Slovenije pravi, da ima vsak pravico do osebnega dostojanstva. Velikemu številu posameznikov pa je bilo to osebno dostojanstvo odvzeto najmanj dvakrat. Prvič jim je bilo to dostojanstvo odvzeto takrat, ko so doživljali različne oblike represije s strani Udbe oziroma tajne politične policije, ki jo je kar 12 let vodil tudi predsednikov odlikovanec najvišjega državnega priznanja, gospod Tomaž Ertl. In drugič je bilo dostojanstvo ljudem kršeno takrat, ko je predsednik države podelil priznanje Tomažu Ertlu. Gospa Alenka Puhar je na eni izmed sej Komisije za peticije ter človekove pravice in enake možnosti dejala, da to odlikovanje žali njen moralni čut. In res je, prepričana sem, da to odlikovanje žali moralni čut še marsikatere Slovenke in Slovenca, še posebej tistih, ki so doživljali teror s strani kriminalne združbe, kar je Udba vsekakor bila in ne nekakšna humanitarna organizacija, kot želijo nekateri prikazati tudi s tem smehom, ki ga doživljamo od strani koalicijskih Socialnih demokratov.

Pred novim letom sem res kot predsednica komisije javno pozvala ljudi naj nam pošljejo svoja pričevanja v zvezi z delovanjem službe državne varnosti, naj nam napišejo kaj so doživljali pod Udbo. Dobili smo 71 pričevanj, ki kažejo neko podobo časa, ki je grobo teptal človekove pravice in osnovne svoboščine.

In seveda imamo od teh peticij pričevanja, ki segajo tudi v obdobje, ko je Udbo vodil gospod Tomaž Ertl in moram reči, da to ni bilo obdobje po vojni, kot želijo sedaj prikazati, niti ne leta 1955 ali pa okoli leta 1960. Mi smo dobili zelo huda pričevanja iz leta 1984 in 1989 in dva izmed teh, ki sta pričevala, sta bila včeraj tudi na Komisiji za peticije ter za človekove pravice in enake možnosti. Z nami je bil gospod, ki je bil aretiran s strani Tomaža Ertla, ki je bil ob službo potem, ko ni želel sodelovali z Udbo, ko ni vohunil za Udbo, ko je bila celotna njegova družina nadzorovana zaradi tega, ker ni želel sodelovati v Udbi. In imeli smo na komisiji gospo, ženo enega izmed po krivem obtoženih v procesu osmerice iz leta 1984. Se pravi, to se ni dogajalo leta 1955, ampak sedem let pred osamosvojitvijo. Tista prava aretacija, o kateri sem govorila pa eno oziroma dve leti pred osamosvojitvijo. In država še danes ni poplačala za krivice tem ljudem. In moram reči, da sta tako gospod kot gospa pokazala izjemno velik pogum, da sta včeraj prišla na to komisijo in tudi povedla svojo zgodbo. In jaz bi želela zato, da nas bodo ljudje, ki nas danes spremljajo in ki včeraj morda niso spremljali Komisije za peticije samo delček prikazati kaj vse so ti ljudje doživljali in to s strani Udbe, kateri je poveljeval 12 let Tomaž Ertl in je tudi odgovoren za to, ampak danes je ta človek odlikovan s strani predsednika države, to pa je neetično in zagotovo sporno. In tukaj mislim, da tudi prebivalci države Slovenije vejo kje je neka meja.

Gospa je povedala takole. Moj mož je bil džezist, glasbenik. Spoznala sva se na Bledu, delal je kot profesionalni glasbenik. Igral je z drugimi glasbeniki kot so Lado Jakša, Sonja Gabršček, Andreja Zupančič ter z mnogimi drugimi, ki so bili takrat prepoznavni. Imel je tudi prijatelje iz skupine Hazard. Skupina Hazard bo imela po tridesetih letih koncert v Ljubljani. Proces se je začel odvijati leta 1984. 1983. leta je bil član skupine Hazard, za pet let izgnan iz Slovenije in pričele so se težave. Zvečer so ga odpeljali iz koncerta, na policiji so želeli, da bi delal za slovensko Udbo. Ker ni želel sodelovati, ker ni želel vohuniti za Udbo, so ga izgnali iz Slovenije. Še danes ne vemo kaj je bistvo tega procesa bilo. Zakaj se je pravzaprav ta proces začel? Vse skrivajo in vse je zelo skrivnostno. V proces je bilo vpletenih zelo veliko ljudi. Bilo jih je devet. Proces se je začel na vojaškem sodišču, z obsodbo dveh ljudi, ki sta žal danes že pokojna. Eden od njih je tudi moj mož, drugi pa prijatelj, glasbenik. Gospa pravi, da se je to dogajalo leta 1984 in pravi naprej. V tej sodbi, ki so jo določili, so bile zelo težke obsodbe. Očitali so njenemu možu terorizem, vohunstvo in sovražno propagando. To so bile zelo težke obtožbe in zaradi tega sem si rekla, da moram zaradi umrlih danes to povedati. Pet let sem bila neprestano nadzirana, vsak dan so prišli naj se ločim, ker so hoteli moža izgnati iz Slovenije. Nobene poročne slike nimam, vse slike poročne so mi vzeli, kot da ne bi bila nikoli poročena. In kaj naj povem. Da se borim že celih 20 let. Mi vsi smo mislili, da ko bo demokracija, leta 1990, 1991, da bo država rekla, veste kaj, to se je pač zgodilo, takrat je tako bilo, tako je moglo biti. Ampak ni zmogla, niti opravičila. Oprostilno sodbo je moj mož dobil devetnajst dni pred smrtjo, tako da sem mu jo še komaj prebrala. Leta 1984, devetnajst dni pred smrtjo je mož dobil oprostilno sodbo. In potem pravi naprej, da ne bom vsega brala, kaj vse se je dogajalo v tem vojaškem zaporu, ko ni bil pravzaprav nihče kriv. To je kri špricala po stenah, to so take stvari delali z ljudmi, vse zobe so mu ven zbili. To so res nemogoče stvari, da bi človek o tem sploh lahko govoril. Kaj vse se je počelo z ljudmi v vojaškem zaporu. To so bile grozne stvari. Koliko teh ljudi je delalo za Udbo. To sami vedo. Tudi mogoče zdaj, ko me bodo videli, ko to govorim, jaz jih vidim po Kranju, vidim jih povsod, to so moja generacija, ne vem pa sploh, kako je človek zmožen takšnih …/nerazumljivo./…

In potem sem na koncu gospo tudi vprašala kaj meni o tem, da je predsednik države odlikoval Tomaža Ertla z najvišjim državnim priznanjem. In odgovorila je to: “Zelo težko mi je bilo. Sem rekla, jaz mislim, da bi mogli oblikovanja dobiti tisti, ki so zaradi teh, ki so to delali, danes pokojni. Mislim, da bi oni mogli dobiti takšno priznanje, ker zame so bili res pravi heroji da so to zdržali. Zame so bili heroji.” To je povedala gospa včeraj na Komisiji za peticije, jaz sem sicer nekoliko skrajšal. In mislim, da so to zgodbe, ki pravzaprav povedo kakšnemu človeku je predsednik države podelil odlikovanje in mislim, da bi predsednik države moral o tem tudi jasno razmisliti. Že prej je imel čas za to. Najlepša hvala.