Vrednostna izhodišča osamosvojitve Slovenije
torek, 21. 12. 2010Prava osvoboditev ne pomeni, da je neko zlo odstranjeno, ampak da je novi sistem resnično svoboden. Ob osamosvojitvi je Republika Slovenija dne 25. junija 1991 sprejela Temeljno ustavno listino o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije, v kateri so temeljne človekove pravice in svoboščine ter pravna država konstitutivni temelji države, ki naj spoštuje in v praksi zagotavlja osebno svobodo posameznika ter pravna načela in merila svobodne demokratične družbe in evropske pravne civilizacije. V preambuli te listine je nedvoumno zapisano, da Socialistična federativna republika Jugoslavija, katere del je bila tudi Socialistična republika Slovenija, ni bila pravno urejena suverena država in da so se v njej hudo kršile človekove ter nacionalne pravice.
Ustavno sodišče razmejuje dogajanja po drugi svetovni vojni v zahodni Evropi in pri nas in podaja stališče do obdobja po 9. maju 1945:
” Sojenja zaradi ravnanj zoper narodno čast so se odvijala tudi v drugih državah zahodne Evrope v času po drugi svetovni vojni. Tako na primer tudi v Franciji (Kar podrobno opisuje Robert Aron v delu: Histoire de l’ épuration, Fayard, Paris 1969), kjer je leta 1953 prišlo do amnestije za takšna kazniva dejanja. Le da je pri tem treba upoštevati,da so pridobitve protifašističnega odpora povsod po demokratični Evropi pomenile zlom totalitarnega sistema in njegovega nasilja nad človekom in začetek svobodnega demokratičnega reda, ki je temeljil na evropski pravni kulturi in civilizaciji. Nove oblasti v zahodnoevropskih državah so spoštovale temelje svobodne demokratične družbe. Te temelje pa po stališču Ustavnega sodišča, ki je bilo že sprejeto v zadevi OdlUS VII, 98, spoštuje le ureditev, ki ob izključitvi vsakršnega nasilja in samovolje predstavlja družbeni red pravne države na podlagi samoodločbe ljudstva glede na voljo večine ter svobodo in enakost. K temeljnim načelom takega reda je treba šteti vsaj še naslednje ključne predpostavke: spoštovanje človekovih pravic, določenih v Ustavi, pravico posameznika do življenja, nedotakljivost osebnostnih pravic, suverenost ljudstva, delitev oblasti, odgovornost Vlade in zakonitost delovanja izvršilne oblasti, neodvisnost sodišč, večstrankarski politični sistem in enake možnosti za vse politične stranke s pravico do oblikovanja opozicije in delovanja v njej v skladu z Ustavo. Izražene so že v V. točki Deklaracije o neodvisnosti, ki jo je prvi slovenski večstrankarski parlament sprejel 25. junija 1991(Uradni list RS-I, št. 1/91). V državah, v katerih ti pogoji niso bili izpolnjeni, tudi odrešitev od tako strašnega in krivičnega režima, kot je bil nemški nacistični režim med drugo svetovno vojno, sama po sebi ni mogla voditi do resnične osvoboditve. V Sloveniji je bila nova oblast pripravljena uveljavljati svojo oblast tudi z nasiljem, z zlorabami prava v kazenskih postopkih in s sistemskostrukturnim grobim kršenjem človekovih pravic. Zakoni niso bili uporabljeni le z namenom kaznovanja kolaboracije, ampak tudi z namenom izločitve razrednega sovražnika, prevzema oblasti in utrditve totalitarnega sistema. Do vzpostavitve svobodne družbene ureditve je v Sloveniji prišlo šele leta 1990 po prvih svobodnih volitvah v večstrankarski parlament.”[1] Če hočemo torej odgovoriti na vprašanje, ali lahko obdobje po letu 1945 in po koncu druge svetovne vojne na Slovenskem označujemo kot osvoboditev, moramo ta pojem definirati. Številni pisci so pojem osvoboditve uporabljali nekritično in v mnogih primerih je močno prežet s čustvenim nabojem. Ni bil predmet razprav in obravnav. Novejši zgodovinarji gledajo nanj bolj racionalno in manj obremenjeno. Opozarjajo, da za večino ljudi ni osvoboditve, če po odpravi nasilnega režima nasploh ali pa samo po odpravi tujega jarma nastopi narodna oblast, neodvisno od tega, kakšno naravo ima. Nihče se ne čuti osvobojenega, bodisi od tujega ali domačega jarma, če ne sledi konkretna svoboda. Prava osvoboditev torej ne pomeni, da je neko zlo odstranjeno, ampak da je novi sistem resnično svoboden. Zmaga nad sistemom nesvobode je brez dvoma tudi neke vrste osvoboditev, toda osvoboditev v pravem pomenu besede, torej brez narekovajev, predpostavlja, da na novo vpeljani državni sistem prinese tudi dejansko svobodo. O taki svobodi pa lahko govorimo samo takrat, ko so izpolnjeni določeni pogoji. Kot minimalne pogoje lahko označimo zlasti: svobodne in tajne volitve – in to čisto konkretno in ne samo na papirju, dosledno ločitev oblasti (ločitev zakonodajne, izvršilne in sodne oblasti) ter svobodo mišljenja oz. govora, kar pomeni tudi večstrankarski sistem. Samo če država izpolni te pogoje, je prava osvoboditev zagotovljena.[2] Pridobitve protinacističnega odpora so povsod po demokratični Evropi pomenile zlom totalitarnega sistema in njegovega nasilja nad človekom in začetek svobodnega demokratičnega reda, ki temelji na evropski pravni kulturi in civilizaciji.[3] Tako rekoč sodoben katalog temeljnih človekovih pravic, ki jih priznavajo civilizirani narodi, je v slovenskem pravnem in kulturno civilizacijskem prostoru v svoji knjigi “Država” že leta 1927 razgrnil eden od ustanoviteljev ljubljanske Univerze in tedanji profesor na ljubljanski Pravni fakulteti dr. Leonid Pitamic.[4] Spekter človekovih pravic, ki jih je treba varovati, je bil v tej knjigi predstavljen. To njegovo znamenito delo je bilo splošno znano. Za nas bodi dovolj ugotovitev, da je bil v slovenskem kulturnem in pravnem prostoru katalog človekovih pravic znan že dolgo pred drugo svetovno vojno.In kakšne so bile oblike normiranja človekovih pravic iz pravno civilizacijskega konteksta v mednarodno zavezujoče dokumente? Omejimo se na obdobje pred drugo svetovno vojno. Že januarja leta 1940 je takratni ameriški predsednik Roosevelt objavil posebno Deklaracijo o štirih svoboščinah, ki jih je smatral kot nepogrešljive svoboščine svobodne demokratične družbe. Med njimi je tudi ena, ki je posebej zanimiva in sicer tista (v kontekstu pravice do spoštovanja človekovega dostojanstva) o pravici do tega, da živimo brez strahu.Ta načela so bila kasneje ponovno potrjena in dopolnjena še z drugimi mednarodnimi pogodbami. Vse bistvene točke tega vedno bolj uveljavljajočega se kataloga človekovih pravic so takrat zavezniki, največ seveda preko radia, posredovali praktično vsemu svetu in so bila obče znana. Služila so kot podlaga za dokončno vsebino Splošne deklaracije o človekovih pravicah Združenih narodov iz leta 1948. Zakaj namenjam nastanku te deklaracije tolikšno pozornost? Zato, ker ni mogoče govoriti o letu 1948, kot da do takrat ni bilo znano, kaj so človekove pravice – od takrat naprej pa je bilo to znano. Kot vidimo, je bil v pravni doktrini, tudi v Sloveniji, katalog človekovih pravic predstavljen že dolgo pred tem. V obliki zavezujočih mednarodnih dokumentov, ki so, kot je razvidno, počasi nastajali od leta 1940 naprej, so bili pa prisotni že med drugo svetovno vojno in neposredno ob njenem samem zaključku. Že med vojno in neposredno po njej so zahodne zaveznice opozarjale novo oblast v Jugoslaviji na spoštovanje štirih temeljnih svoboščin, še posebej pa na pravico do življenja brez strahu (“freedom from fear”). Zlasti Američani so ves čas vojne vztrajno vgrajevali načela o spoštovanju človekovih pravic v temeljne listine bodočega povojnega mednarodnega reda, začenši z Atlantsko listino leta 1941, nato v Deklaracijo o združenih narodih leta 1942, v Deklaracijo o osvobojeni Evropi z Jaltske konference, v Ustanovno Listino Združenih narodov junija 1945. V nasprotju s prikazanimi bistvenimi elementi svobodne demokratične družbe sta bila na Slovenskem za obdobje po letu 1945, torej po nasilnem prevzemu oblasti po zmagi revolucije, značilna strahovlada in brutalno fizično nasilje. O slednjih značilnostih partije je zgovorno tudi zgodovinsko pričevanje Aleksandra Bajta in sklep njegovega študijskega prispevka o partijski namesto ljudski fronti – “Izraz ‘narodnoosvobodilni’, ki je pred množicami taktično skrival končni namen partije s proletarsko revolucijo uvesti boljševiško družbeno ureditev, po uvedbi pa se znebiti zaveznikov, se je ohranil do današnjih dni.”[5] V nasprotju z deklariranim ciljem – narodnoosvobodilnim bojem so bili tudi prvi revolucionarni pravni akti iz leta 1941 uporabljeni za ustrahovanje ljudi in za izvedbo komunistične revolucije.V svoji razpravi o ozadju povojnih sodnih procesov v Sloveniji Jera Vodušek Starič ugotavlja, da je bil “namen procesov /…/ ustrahovati ljudi /…/, likvidacija vse potencialne opozicije s psevdo juridičnimi metodami se nadaljuje /…/. Zvezno ministrstvo za pravosodje je zato 11. in 12. januarja (1946) sklicalo konferenco o sodstvu: Sodišča naj bodo bič v rokah ljudstva.”[6] Nadalje ugotavlja v delu Prevzem oblasti 1944–1946: “/Prevzem /oblasti/ sam pa je temeljil na ustrahovanju ljudi, skratka začel se je revolucionarni teror.”[7] Oblast mora temeljiti na demokratičnih vrednotah in spoštovati kodeks človekovih pravic. Če ti pogoji niso izpolnjeni, tudi odrešitev od tako strašnega in krivičnega režima, kot je bil nemški nacistični režim med drugo svetovno vojno, sama po sebi ne vodi do resnične osvoboditve. Če je nova oblast pripravljena uveljavljati svojo oblast tudi z nasiljem, ne moremo govoriti o osvoboditvi. Iz navedenega je razvidno, da je bistvena razlika med tem, kaj je pod izrazom “osvoboditev” mogoče razumeti na zahodu (v Angliji, Franciji in ZDA) in kaj v nekdanji Jugoslaviji oz. Sloveniji. Nesporno je sicer, da so zavezniške sile premagale fašizem in nacizem in da so zato okupatorske sile zapustile deželo. Toda – drugače kot na zahodu – v Sloveniji ni nastopil svoboden, demokratičen sistem, kot so si to predstavljale medvojne meščanske stranke. Zmaga nad fašizmom in nacizmom maja 1945 v Sloveniji ni prinesla konca nasilja, sledil je le druge vrste totalitarni politični sistem.[8] Ob upoštevanju prikazanih razlogov je o obdobju po koncu druge svetovne vojne težko govoriti kot o osvoboditvi. Politični sistem, ki ga je vzpostavila z odkritim fizičnim nasiljem komunistična partija in ki ga je s prikritimi oblikami nasilja vzdrževala vse do volitev v letu 1990, ni prinesel svobode. O osvoboditvi v političnem pomenu lahko govorimo šele z nastopom prve demokratično izvoljene slovenske vlade po svobodnih večstrankarskih volitvah leta 1990 in v državnem pogledu po osamosvojitvi Slovenije, po zmagi v osvobodilni vojni leta 1991. Šele takrat so nastopili pogoji za uresničitev ideje narodnoosvobodilnega gibanja iz 80-ih let.
Ustavno sodišče razmejuje dogajanja po drugi svetovni vojni v zahodni Evropi in pri nas in podaja stališče do obdobja po 9. maju 1945:
” Sojenja zaradi ravnanj zoper narodno čast so se odvijala tudi v drugih državah zahodne Evrope v času po drugi svetovni vojni. Tako na primer tudi v Franciji (Kar podrobno opisuje Robert Aron v delu: Histoire de l’ épuration, Fayard, Paris 1969), kjer je leta 1953 prišlo do amnestije za takšna kazniva dejanja. Le da je pri tem treba upoštevati,da so pridobitve protifašističnega odpora povsod po demokratični Evropi pomenile zlom totalitarnega sistema in njegovega nasilja nad človekom in začetek svobodnega demokratičnega reda, ki je temeljil na evropski pravni kulturi in civilizaciji. Nove oblasti v zahodnoevropskih državah so spoštovale temelje svobodne demokratične družbe. Te temelje pa po stališču Ustavnega sodišča, ki je bilo že sprejeto v zadevi OdlUS VII, 98, spoštuje le ureditev, ki ob izključitvi vsakršnega nasilja in samovolje predstavlja družbeni red pravne države na podlagi samoodločbe ljudstva glede na voljo večine ter svobodo in enakost. K temeljnim načelom takega reda je treba šteti vsaj še naslednje ključne predpostavke: spoštovanje človekovih pravic, določenih v Ustavi, pravico posameznika do življenja, nedotakljivost osebnostnih pravic, suverenost ljudstva, delitev oblasti, odgovornost Vlade in zakonitost delovanja izvršilne oblasti, neodvisnost sodišč, večstrankarski politični sistem in enake možnosti za vse politične stranke s pravico do oblikovanja opozicije in delovanja v njej v skladu z Ustavo. Izražene so že v V. točki Deklaracije o neodvisnosti, ki jo je prvi slovenski večstrankarski parlament sprejel 25. junija 1991(Uradni list RS-I, št. 1/91). V državah, v katerih ti pogoji niso bili izpolnjeni, tudi odrešitev od tako strašnega in krivičnega režima, kot je bil nemški nacistični režim med drugo svetovno vojno, sama po sebi ni mogla voditi do resnične osvoboditve. V Sloveniji je bila nova oblast pripravljena uveljavljati svojo oblast tudi z nasiljem, z zlorabami prava v kazenskih postopkih in s sistemskostrukturnim grobim kršenjem človekovih pravic. Zakoni niso bili uporabljeni le z namenom kaznovanja kolaboracije, ampak tudi z namenom izločitve razrednega sovražnika, prevzema oblasti in utrditve totalitarnega sistema. Do vzpostavitve svobodne družbene ureditve je v Sloveniji prišlo šele leta 1990 po prvih svobodnih volitvah v večstrankarski parlament.”[1] Če hočemo torej odgovoriti na vprašanje, ali lahko obdobje po letu 1945 in po koncu druge svetovne vojne na Slovenskem označujemo kot osvoboditev, moramo ta pojem definirati. Številni pisci so pojem osvoboditve uporabljali nekritično in v mnogih primerih je močno prežet s čustvenim nabojem. Ni bil predmet razprav in obravnav. Novejši zgodovinarji gledajo nanj bolj racionalno in manj obremenjeno. Opozarjajo, da za večino ljudi ni osvoboditve, če po odpravi nasilnega režima nasploh ali pa samo po odpravi tujega jarma nastopi narodna oblast, neodvisno od tega, kakšno naravo ima. Nihče se ne čuti osvobojenega, bodisi od tujega ali domačega jarma, če ne sledi konkretna svoboda. Prava osvoboditev torej ne pomeni, da je neko zlo odstranjeno, ampak da je novi sistem resnično svoboden. Zmaga nad sistemom nesvobode je brez dvoma tudi neke vrste osvoboditev, toda osvoboditev v pravem pomenu besede, torej brez narekovajev, predpostavlja, da na novo vpeljani državni sistem prinese tudi dejansko svobodo. O taki svobodi pa lahko govorimo samo takrat, ko so izpolnjeni določeni pogoji. Kot minimalne pogoje lahko označimo zlasti: svobodne in tajne volitve – in to čisto konkretno in ne samo na papirju, dosledno ločitev oblasti (ločitev zakonodajne, izvršilne in sodne oblasti) ter svobodo mišljenja oz. govora, kar pomeni tudi večstrankarski sistem. Samo če država izpolni te pogoje, je prava osvoboditev zagotovljena.[2] Pridobitve protinacističnega odpora so povsod po demokratični Evropi pomenile zlom totalitarnega sistema in njegovega nasilja nad človekom in začetek svobodnega demokratičnega reda, ki temelji na evropski pravni kulturi in civilizaciji.[3] Tako rekoč sodoben katalog temeljnih človekovih pravic, ki jih priznavajo civilizirani narodi, je v slovenskem pravnem in kulturno civilizacijskem prostoru v svoji knjigi “Država” že leta 1927 razgrnil eden od ustanoviteljev ljubljanske Univerze in tedanji profesor na ljubljanski Pravni fakulteti dr. Leonid Pitamic.[4] Spekter človekovih pravic, ki jih je treba varovati, je bil v tej knjigi predstavljen. To njegovo znamenito delo je bilo splošno znano. Za nas bodi dovolj ugotovitev, da je bil v slovenskem kulturnem in pravnem prostoru katalog človekovih pravic znan že dolgo pred drugo svetovno vojno.In kakšne so bile oblike normiranja človekovih pravic iz pravno civilizacijskega konteksta v mednarodno zavezujoče dokumente? Omejimo se na obdobje pred drugo svetovno vojno. Že januarja leta 1940 je takratni ameriški predsednik Roosevelt objavil posebno Deklaracijo o štirih svoboščinah, ki jih je smatral kot nepogrešljive svoboščine svobodne demokratične družbe. Med njimi je tudi ena, ki je posebej zanimiva in sicer tista (v kontekstu pravice do spoštovanja človekovega dostojanstva) o pravici do tega, da živimo brez strahu.Ta načela so bila kasneje ponovno potrjena in dopolnjena še z drugimi mednarodnimi pogodbami. Vse bistvene točke tega vedno bolj uveljavljajočega se kataloga človekovih pravic so takrat zavezniki, največ seveda preko radia, posredovali praktično vsemu svetu in so bila obče znana. Služila so kot podlaga za dokončno vsebino Splošne deklaracije o človekovih pravicah Združenih narodov iz leta 1948. Zakaj namenjam nastanku te deklaracije tolikšno pozornost? Zato, ker ni mogoče govoriti o letu 1948, kot da do takrat ni bilo znano, kaj so človekove pravice – od takrat naprej pa je bilo to znano. Kot vidimo, je bil v pravni doktrini, tudi v Sloveniji, katalog človekovih pravic predstavljen že dolgo pred tem. V obliki zavezujočih mednarodnih dokumentov, ki so, kot je razvidno, počasi nastajali od leta 1940 naprej, so bili pa prisotni že med drugo svetovno vojno in neposredno ob njenem samem zaključku. Že med vojno in neposredno po njej so zahodne zaveznice opozarjale novo oblast v Jugoslaviji na spoštovanje štirih temeljnih svoboščin, še posebej pa na pravico do življenja brez strahu (“freedom from fear”). Zlasti Američani so ves čas vojne vztrajno vgrajevali načela o spoštovanju človekovih pravic v temeljne listine bodočega povojnega mednarodnega reda, začenši z Atlantsko listino leta 1941, nato v Deklaracijo o združenih narodih leta 1942, v Deklaracijo o osvobojeni Evropi z Jaltske konference, v Ustanovno Listino Združenih narodov junija 1945. V nasprotju s prikazanimi bistvenimi elementi svobodne demokratične družbe sta bila na Slovenskem za obdobje po letu 1945, torej po nasilnem prevzemu oblasti po zmagi revolucije, značilna strahovlada in brutalno fizično nasilje. O slednjih značilnostih partije je zgovorno tudi zgodovinsko pričevanje Aleksandra Bajta in sklep njegovega študijskega prispevka o partijski namesto ljudski fronti – “Izraz ‘narodnoosvobodilni’, ki je pred množicami taktično skrival končni namen partije s proletarsko revolucijo uvesti boljševiško družbeno ureditev, po uvedbi pa se znebiti zaveznikov, se je ohranil do današnjih dni.”[5] V nasprotju z deklariranim ciljem – narodnoosvobodilnim bojem so bili tudi prvi revolucionarni pravni akti iz leta 1941 uporabljeni za ustrahovanje ljudi in za izvedbo komunistične revolucije.V svoji razpravi o ozadju povojnih sodnih procesov v Sloveniji Jera Vodušek Starič ugotavlja, da je bil “namen procesov /…/ ustrahovati ljudi /…/, likvidacija vse potencialne opozicije s psevdo juridičnimi metodami se nadaljuje /…/. Zvezno ministrstvo za pravosodje je zato 11. in 12. januarja (1946) sklicalo konferenco o sodstvu: Sodišča naj bodo bič v rokah ljudstva.”[6] Nadalje ugotavlja v delu Prevzem oblasti 1944–1946: “/Prevzem /oblasti/ sam pa je temeljil na ustrahovanju ljudi, skratka začel se je revolucionarni teror.”[7] Oblast mora temeljiti na demokratičnih vrednotah in spoštovati kodeks človekovih pravic. Če ti pogoji niso izpolnjeni, tudi odrešitev od tako strašnega in krivičnega režima, kot je bil nemški nacistični režim med drugo svetovno vojno, sama po sebi ne vodi do resnične osvoboditve. Če je nova oblast pripravljena uveljavljati svojo oblast tudi z nasiljem, ne moremo govoriti o osvoboditvi. Iz navedenega je razvidno, da je bistvena razlika med tem, kaj je pod izrazom “osvoboditev” mogoče razumeti na zahodu (v Angliji, Franciji in ZDA) in kaj v nekdanji Jugoslaviji oz. Sloveniji. Nesporno je sicer, da so zavezniške sile premagale fašizem in nacizem in da so zato okupatorske sile zapustile deželo. Toda – drugače kot na zahodu – v Sloveniji ni nastopil svoboden, demokratičen sistem, kot so si to predstavljale medvojne meščanske stranke. Zmaga nad fašizmom in nacizmom maja 1945 v Sloveniji ni prinesla konca nasilja, sledil je le druge vrste totalitarni politični sistem.[8] Ob upoštevanju prikazanih razlogov je o obdobju po koncu druge svetovne vojne težko govoriti kot o osvoboditvi. Politični sistem, ki ga je vzpostavila z odkritim fizičnim nasiljem komunistična partija in ki ga je s prikritimi oblikami nasilja vzdrževala vse do volitev v letu 1990, ni prinesel svobode. O osvoboditvi v političnem pomenu lahko govorimo šele z nastopom prve demokratično izvoljene slovenske vlade po svobodnih večstrankarskih volitvah leta 1990 in v državnem pogledu po osamosvojitvi Slovenije, po zmagi v osvobodilni vojni leta 1991. Šele takrat so nastopili pogoji za uresničitev ideje narodnoosvobodilnega gibanja iz 80-ih let.
Dr. Lovro Šturm
[1] OdlUS VII, 176, Ur. l. RS, št. 76/98, (U-I-248/96) v točki 16
[2] Tamara Griesser – Pečar, Pomen “osvoboditve” za slovensko katoliško cerkev, v: Slovenija v letu 1945, Zbornik referatov, Ljubljana, Zveza zgodovinskih društev Slovenije, 1996, str. 111–137.
[3] gl. Lovro Šturm, ločeno mnenje v zadevi OdlUS IV, 34, str. 192 in sl.
[4] Leonid Pitamic, Država,Mohorjeva družba, Celje 1927str. 188–233
[5] Aleksander Bajt, Od kod protiimperializem in osvobodilnost OF, Delo SoP, (1) – 30. 5. 1998, (2) – 6. 6. 1998, (3) – 13. 6. 1998,Bajt, (3), str. 35
[6] Jera Vodušek–Starič, Ozadje sodnih procesov v Sloveniji v prvem povojnem letu. Prispevki za novejšo zgodovino 32. Ljubljana, Inštitut za novejšo zgodovino, 1992, str. 139–153; glej str. 149 in 152
[7] Jera Vodušek–Starič, Prevzem oblasti. Ljubljana, Cankarjeva založba, 1992a, str. 5
[8] Griesser Pečar, nav. delo, str. 112.