Vladni zakon o vajeništvu je zgrešil bistvo

Objavljamo odziv Strokovnega sveta SDS na »dosežke« Vlade dr. Mira Cerarja za področje izobraževanja, znanosti in športa:

Ukrepu sistemske celostne ureditve delovnega časa učiteljic in učiteljev bi se težko reklo dosežek, pravi izraz bi bil ravno nasproten. Rešitev prinaša povprečno dnevno 6 urno obvezno prisotnost učitelja v šoli, kar je v nasprotju z modernimi trendi v pedagogiki, kjer se stremi k osmišljanju naučenega in medpredmetnemu povezovanju. Iz tega sledi, da morajo učitelji več skupaj načrtovati, več skupaj razmišljati in uriti možgane, soočati ideje ter oblikovati celostne didaktične in pedagoške pristope. To pa je možno le v osebnem strokovnem druženju in diskusiji.

Učitelji daleč eden od drugega, vsak na svojem domu, bodo težko razvili ustvarjalno diskusijo in našli inovativne in celostne rešitve. Tako je ukrep izrazito v škodo učencev in dijakov. Dodana vrednost dobrega učitelja je namreč tudi ta, da je svojim učencem in dijakom na voljo takrat, ko jih ti poiščejo, če so v težavah, ko ne razumejo snovi, ko potrebujejo tudi čustveno podporo. Vsega tega jim učitelj izza svoje domače pisalne mize ne more dati. Dobre šole in univerze v svetu slovijo prav zaradi pozornosti, ki jo posvetijo svojim učencem, dijakom, študentom.

Ukrep pa je prav tako v škodo učiteljem. Ti morajo v skladu s sprejetim ukrepom popisati vsako sekundo svojega časa, ki ni pouk – torej opisati »drugo delo«. Ukrep jih sili v čezmerno administriranje, ki ga ne zasledimo nikjer drugje v javnem sektorju. Namesto, da bi torej učitelji porabili čas izven pouka za pogovore z učenci, dijaki in kolegi, ga bodo porabili za administrativno delo. Ukrep ne koristi učiteljem, niti ne prispeva k njihovem strokovnem napredku in razvoju.

Ukrep je populističen, sindikalističen in skuša utišati očitke javnosti, da so učitelji edini, ki jim je potrebno delati le pol časa. To pa zato, ker učitelji v resnici del dela odnašajo s seboj domov, kar pa ni prav nobena kakovost. To, da bodo morali pisati in opisovati svoje delo ob pouku, bo škodilo najbolj predanim učiteljem, ki bodo s tem dobili novo obremenitev. Tisti učitelji, ki so zgolj odšli domov in niso doma strokovno delali, pa bodo lahko to počeli še naprej. Javnost pa bo še naprej kritična, kar najbolj boli v primeru odličnih učiteljev.

Opis učinkov in dosežkov je zgrešen, saj je ZOFVI v 119. členu  dovolj natančno opisal učiteljevo delo. Z novim administriranjem poskuša ukrep normirati učiteljevo drugo delo, s tem pa močno omejuje učiteljevo avtonomijo, fleksibilnost in ustvarjalnost.

Zakon o vajeništvu, ki se je pričel izvajati v šolskem letu 2017/2018, v resnici ni zakon o vajeništvu, temveč o dijaški praksi, saj je zgrešil bistvo. Bistvo vajeništva je, da delodajalec prevzame odgovornost za vajenca, njegov napredek in delo. Učenje pri delodajalcu mora biti na prvem mestu, teoretični del v šoli pa podpora temu. V pričujočem zakonu je prav obratno, kar je slabo. To, da nagrada ne vpliva na socialne prejemke družine, je dobrodošlo. Slabo pa je, da se čas vajeništva ne všteva v delovno dobo vajenca. Kljub temu je dobro, da je nekaj vendarle nastalo in nudi možnosti za popravke v nakazani smeri v prihodnosti. Opisani učinki pa še zdaleč niso doseženi.

Zakon o visokem šolstvu je prinesel nekaj dobrih rešitev, to je zveznost študija med prvo in drugo stopnjo, kar olajša veliko življenjskih situacij diplomantom prve stopnje, kadar med zaključkom študija prve stopnje in začetkom na drugi stopnji nastopi večmesečna vrzel, in sicer na področju zavarovanja, študentskega dela in nastanitve v študentskem domu. Pozitivna stvar je tudi sprememba akreditacijskega postopka, saj se po novem predvideva zgolj institucionalna akreditacija visokošolskih zavodov (ne bo več akreditacij posameznih študijskih programov), kar bo zmanjšalo njihovo obremenjenost z birokratskimi postopki.

Problematično je nadaljevanje etatističnega razumevanja visokega šolstva, ki veje tudi iz tega zakona. Najbolj jasno se to kaže skozi diskriminacijo pri financiranju doktorskega študija. Onemogoča namreč (so)financiranje doktorskega študija na zasebnih visokošolskih ustanovah. To pomeni, da so doktorski študenti na teh ustanovah postavljeni v neenakopraven položaj v primerjavi s svojimi kolegi na javnih ustanovah.  Povečanje sredstev za raziskovalno in razvojno dejavnost je dobrodošlo.

Podpis sporazuma z Evropsko organizacijo za jedrske raziskave CERN je administrativna potrditev že uveljavljenega sodelovanja. Sloveniji je bilo dopuščeno sodelovati doslej, sedaj pa bo morala, kakor druge članice, plačevati tudi članarino. Podpis sporazuma je dobrodošel.

Odbor za izobraževanje, znanost in šport pri Strokovnem svetu SDS