Vladna koalicija z zakonom o t.i. "izbrisanih" rešuje njihove bonitete

Ljudstvo ima pravico odločiti o rešitvi, ki jo predlaga vladna koalicija. Poslanke in poslanci na današnji izredni seji državnega zbora obravnavajo zahtevo za razpis zakonodajnega referenduma o zakonu glede t.i. “izbrisanih”. Poslanci PS SDS in PS SNS so predložili zahtevo za razpis zakonodajnega referenduma, kasneje pa so poslanci koalicije predlagali sklep o zahtevi državnega zbora, da Ustavno sodišče presodi, ali bi z zadolžitvijo uveljavitve omenjenega zakona ali njegove zavrnitve na referendumu lahko nastale protiustavne posledice.  V razpravi je sodeloval poslanec SDS France Cukjati.

Objavljamo magnetogram, ki ni lektoriran!

FRANCE CUKJATI: Hvala za besedo. Vprašanje s katerim se danes ukvarjamo je že zelo staro, v vseh treh mandatih,od kar sem tukaj, smo se z njim ukvarjali. Ampak, vedno znova pa moram povedati naslednje, ker mnogi ne vedo tega – očitno – še vedno ne. Slovenska demokratska stranka ni nikoli preprečevala, da bi se to vprašanje dokončno rešilo. Slovenska demokratska stranka ni nikoli rekla: Ne sme se popraviti krivice, ki so morda nastale. Vložili smo, celo dvakrat, zakon, ki bi to elegantno rešil in popravil vse krivice, pa nismo uspeli. In tudi zdaj, spoštovani kolegi, mi ne nasprotujemo, da se razreši vprašanje, kot zahteva Ustavno sodišče, vendar vedno znova prihaja do problema – različnost pristopa. Mi smo vedno zagovarjali, da je treba pristopati tako kot, recimo, pri popravi krivic žrtvam vojnega nasilja, kjer je vsaka oseba sama dolžna sprožiti postopek in dokazovati svojo odškodnino. In tudi odškodnina je z zakonom omejena, kajti slovenski narod, slovenski budžet ne prenese nepregledne in neskončne poprave krivic ne prenese. Ohraniti moramo stabilno državo, kolikor nam bo uspelo, verjetno ne v tem mandatu.

In še eno vprašanje je, ki nas resnično razdvaja. Ne samo, da v tem zakonu vi pavšalno počez rešujete vprašanje, rešujete bonitete in priznavate te pravice ne glede ali so osebe upravičene ali ne, ali so kaj takrat storile glede spoštovanja slovenskih zakonov, ki je zahteval reševanje njihovega statusa, ali pa so morda doživele resnično krivično obravnavo. In tudi glede števila upravičencev, nikoli ne bom verjel, da je kar tako čez noč iz 18.000 prešlo na preko 25.000. Gospodje, v 15, 17, 18 letih je od 18.000 ljudi najmanj 4.000 umrlo po naravnem poteku. In če je od teh, to se pravi, da je novih oseb ne 7.000, ampak 11.000 novih. Od kod so se vzeli. Boste rekli, ja, to so otroci tistih, ki so se med tem rodili. Spoštovani od 11.000 je bilo v dobi od tega žensk morda 2.000, ki bi bile sposobne rojstva. To se pravi, je vsaka rodila šest otrok. Ne govoriti, da je to upravičeno. Tukaj so računi, ki jih mi ne kupimo, ne sprejmemo.

Zakaj taka krivica, tak odnos do naše zahteve do referenduma. Poglejte, tudi odločbo Ustavnega sodišča je državni zbor dolžan spoštovati in spremeniti, urediti to v zakonu. Kako to uredi? Na kakšen način? Ali z eno besedo, ali z enim stavkom, ali z desetimi členi, ali tako obarva to rešitev, ali drugače, to pa je stvar državnega zbora.

Samo primer glede vašega spoštovanja Ustave. Mi smo pred kratkim imeli  šest pokrajinskih zakonov. V Ustavi piše, piše: “Slovenija ima pokrajine, ki opravljajo dolžnosti širšega lokalnega pomena.” To je v Ustavi pa ste zavrnili te zakone, zavrnili, proti ste ravnali proti Ustavi in ne govoriti, da mi delujemo proti Ustavnemu sodišču, proti Ustavi, ker želimo, da o naši odločitvi v državnem zboru odloči končno tudi ljudstvo. Zavrnitev zakona ni nič protiustavnega, kot zavrnitev pokrajinske zakone ni bila protiustavna poteza, ni bila. Kajti lahko Državni zbor razreši vprašanje pokrajin na drug način kot smo predlagali. Ampak bo dolžan enkrat to storiti. Zavrnitev pokrajinske zakonodaje ni bilo protiustavno. Tudi zavrnitev tega zakona ni protiustavno dejanje. Kajti mi ne govorimo, ne sme se tega rešiti, ampak rešiti je treba drugače. Bolj državotvorno, bolj pošteno do vseh, ki živimo in pa do vseh tujcev, takrat tujcev, ki so sprejeli slovensko zakonodajo, ki so poskrbeli in šli za tistih 500 tolarjev ali koliko v petih minutah rešit svoj problem na upravno enoto in so ga rešili pa so potem morda tolkli brezposelnost, nizke plače, minimalne plače vse doslej, sedaj bo pa nekdo drug, ki je bil odsoten, ki je izigraval te zakone, dobival, verjemite mi, kmalu za vse socialne podpore za nazaj, z obrestmi vred.

Spomnim se takrat, ko so odhajali nekateri iz Slovenije, ko sem bil v ambulanti in moram reči, jaz sem imel dobre odnose na Vrhniki tudi z oficirji JLA. Bili smo prijatelji. Nič sovražnega ni bilo med nami in ko sem prepričeval enega od njih, prepričeval naj vendarle njegova družina ostane v Sloveniji, naj ne hodi, naj ne hodi, zakaj, naj ostane v tistem vojaškem stanovanju, je pa rekel: “E doktore, vratimo se.” Ja, res se bodo vrnili. Res se bodo vrnili. Pa bi takrat najmanj stalo, vedeli so kaj morajo narediti, vedeli so. Meni se smili ta družina, ki je potem bežala pa v krajino pa potem v Beograd in sem in kje kdaj so se vrnili pa prosili: “Ali se da kaj pomagati ali ne” in so tolkli revščino. Meni se smili ta družina. Samo ni Slovenija kriva tega. Nismo mi dolžni povrniti škodo. Kaj smo naredili, če niso hoteli, če so morda iz strahu pred propagando ali pa od pritiska JLA pa Kosa niso uredili svojega statusa. Nismo mi krivi, ni Slovenija kriva gospodje.

Naj tisti, ki so jih prepričevali, ki so jim preprečevali, ki so jim grozili, če bodo rešili status ali pa sprejeli slovensko državljanstvo, naj jim tisti vrnejo škodo. Nimam nič proti, če pridejo nazaj in sprejmejo državljanstvo, nič proti. Naj pridejo. Vendar ne, da bomo mi tisto, kar je zakrivil Kos, kar je JLA zakrivila, ker so pod pritiskom morda zavrnili ali ignorirali slovensko zakonodajo, da bi Slovenija plačevala škodo. In še enkrat pravim, če bo ustavno sodišče, torej najprej vi ste nekorektni, nepošteni, da pravite, da bo ostala ustavna nedoslednost oziroma protiustavno stanje, če ta zakon ne bo sprejet. Tudi pokrajinski zakon ni sprejet, tudi ta ni sprejet, gospodje, to ste vi krivi, pa vas ne obtožujemo, ker upamo, da boste to na drug način rešili. Upam, da bo tudi Ustavno sodišče se zavedalo tega, da s tem vprašanje ni rešeno, da se ga bo lahko rešilo na drug način. Državni zbor ni nikoli rekel, da tega nočemo rešiti in da mora spoštovati osnovni člen demokracije, ki je v ustavi in sicer oblast ima ljudstvo. Ima pravico ljudstvo odločiti o taki rešitvi kot ste jo predlagali. Upam, da bo Ustavno sodišče vendarle zmožno odločati manj politikantsko kot je že v podobnih primerih.