Vladna izhodna strategija je dokument brez konkretnih ukrepov
petek, 12. 2. 2010Vlada je del problema in ne del rešitve pri reševanju gospodarske situacije v Sloveniji Državni zbor danes na izredni seji obravnava slovensko izhodno strategijo 2010-2013. Stališče Poslanske skupine Slovenske demokratske stranke glede vladne strategije je predstavil predsednik SDS Janez Janša.Magnetogram ni lektoriran! JANEZ JANŠA: Hvala za besedo, gospod predsednik. Spoštovane kolegice in kolegi. Izhodna strategija, kot se imenuje ta dokument, ki ga danes obravnavamo je zgolj še eden v seriji deklarativnih dokumentov, ki smo jih v lanskem letu spremljali ali obravnavali že veliko. Tako je vlada lanskega aprila v parlament poslala papir z naslovom Potrebne strukturne reforme, v katerem je bilo približno tretjina tega, kar piše tudi v danes obravnavani izhodni strategiji, že vsebovano. Takrat smo slišali izza te govornice predsednika in druge predstavnike vlade, ki so obljubljali kaj vse od tega, kar so predstavili aprila, bo do konca lanskega leta že realizirano. Do realizaciji ni prišlo. Namesto tega smo dobili mislim, da dve konferenci tako imenovanega razvojnega dialoga, kjer smo slišali ponovno veliko besed zaklinjanja o tem, kako je treba preiti med zmagovalce. Ampak čez kakšen teden se nihče, niti udeleženci te konference razvojnega dialoga sami, ni več spomnil, kaj se je tam pravzaprav govorilo. Zaradi takšne pozabe smo potem lahko jeseni doživeli presenečenje, ko je vlada predstavila podoben dokument kot aprila, samo pod drugim naslovom, in sicer se mu je reklo Program dolgoročnih strukturnih prilagoditev, kjer se je ponavljalo obljube iz aprila, ampak od teh obljub ni bilo veliko. Konec lanskega leta smo dobili serviran potem celo dokument, ki naj bi imel še bolj strateške ambicije z naslovom “Kam po krizi”.Rečeno je bilo, da se Slovenija že obrača v čas, ko krize ne bo več in ko bomo spet lahko tekmovali za mesto med najboljšimi v Evropi in na svetu. Če vas danes vprašam, ali se spomnite ene same konkretne stvari iz tega tako imenovanega strateškega dokumenta, me boste verjetno razočarali. Po kakšnem tednu, kljub temu, da so dnevni časopisi objavili cele strani te deklaracije, ali kakorkoli lahko temu rečemo, kjer je bilo pomešano vse, veliko dobrih idej, pa tudi veliko povsem utopičnih, skratka, po enem tednu smo na to vsi pozabili, vključno z naročniki in avtorji. Sedaj imamo pred seboj četrti dokument v slabem letu, iste vrste, ki se imenuje “Izhodna strategija”. Rezultati tega, da smo doslej že trikrat razpravljali o treh strateških dokumentih, ne da bi se vmes kaj posebej zgodilo, so predvsem v negativni dodatni vrednosti k negativnim posledicam oziroma k poglabljanju negativnih posledic gospodarske krize. Tako je brezposelnost v tem času narasla za 60%, Slovenija je v letu 2009 padla najbolj, ko gre za gospodarsko rast oziroma za BDP v celotnem evro območju.V enem samem letu je bil izničen tempo dohitevanja razvitosti Evropske unije in danes smo po nekaterih kazalcih na stanju iz leta 2004, po nekaterih pa še bistveno nižje. Če smo bili ob koncu leta 2008 nekje med povprečjem in vrhom Evropske unije, smo danes nekje med začeljem in povprečjem, kar je velik negativni strateški premik v našem položaju. V lanskem letu je vlada povečala neto državno zadolženost za 50%, z 22% deleža javnega dolga v bruto domačem proizvodu ob koncu leta 2008. V dokumentu, ki ga imamo pred sabo, prehajamo v letošnjem letu na 40%. Se pravi, da bomo po vladnih napovedih v tej izhodni strategiji v letošnjem letu dosegli dve tretjini manevrskega prostora, ki ga imamo v okviru evropske regulative oziroma Pakta stabilnosti in rasti. Slednje je boleče predvsem zato, ker smo se zadolžili predvsem za porabo, ne vedno upravičeno, ne pa tudi za investicije. V dokumentu, ki ga imate pred sabo, piše, da bomo letos samo za obresti plačali več kot pol milijarde evrov, več kot 500 milijonov evrov, naslednje leto okrog 600 milijonov, samo za obresti, zaradi povečanja neto zadolženosti države. Ob tem pa v vladnih vrstah in javnosti nekaj mesecev bistveno bolj od tega, o čemer pravzaprav ni nobene resne razprave, razpravljamo o tem oziroma razpravljate o tem, kako vzeti dijakom 0,80 evra pri toplem obroku. Če vzamete celotno malico, je to nekaj 10 milijonov evrov, tu pa bomo samo za obresti dali pol milijarde, in o tem ni nikakršne razprave. Če seštejemo neto učinek vseh vsaj približno konkretnih varčevalnih ukrepov v tej tako imenovani izhodni strategiji, je ta neto učinek seštevkov manjši od tega, kar bomo dali za obresti, oziroma, točneje rečeno, je manjši od tega, kar bomo dali za obresti za tisti del dolga, ki se je povečal samo v tem zadnjem dobrem letu.
Zaradi vseh teh razlogov smo danes v situaciji, ko bi bilo dejansko treba potegniti nekatere zelo odločne poteze, ko bi moralo biti tu zadaj tudi neko odločno vodenje in tudi velika podpora k temu vodenju. Na žalost pa imamo zaradi vsega naštetega situacijo, ko dve tretjini slovenskih državljanov sedanjo vlado vidi kot del problema in ne kot del rešitev, kar seveda tudi pametne stvari, ki so predlagane v tej izhodni strategiji, postavijo pod vprašaj, ker če komu nasploh ne verjameš, bo zelo težko potem verjel pa tudi stvarem, ki so morda smiselne in je to nek strateški psihološki problem, ki se ga ne da odpraviti s tem, da zdaj rečemo, da je potrebno več pozitivne energije in bo vse v redu.Če zdaj govorimo konkretno o predlogih v tej izhodni strategiji in primerjamo ta dokument z dokumentom, ki ste ga obravnavali pred kratkim in, ki ga je vložila Slovenska demokratska stranka in ki se je imenoval “Boj proti krizi je boj za nova delovna mesta, tretji paket protikriznih ukrepov,” vidimo, da se oba dokumenta na štirih točkah v svojih namenih delno ujemata. Te točke so: zmanjšanje javne porabe v bruto domačem proizvodu, drugič, reševanje tako imenovanih slabih kreditov, tretjič, zmanjšanje zaposlenosti v administraciji oziroma varčevanje pri stroških dela v administraciji in četrtič, …/Nerazumljivo./… konsolidacije javnih financ. Na žalost lahko tukaj v veliki meri primerjamo zgolj načela in lepe želje, manj pa konkretne ukrepe, kajti ključna pomanjkljivost z nekaj častnimi izjemami v tem dokumentu celotnega papirja je v tem, da ni neke jasne časovnice, veliko ukrepov sploh ni razdelanih. Pri mnogih gre za mešanico kratkoročnih in dolgoročnih ukrepov. Pri nekaterih gre tudi za temeljno nasprotje med tem, kar naj bi ta izhodna strategija bila, ker piše, izhodna strategija 2010- 2013, se pravi je nekako vse skupaj s splošnim okvirom omejeno na tri leta. Pri eni od treh predlaganih reform, pri pokojninski reformi pa govorimo in razdeljujemo v tem dokumentu drugo fazo, ki naj bi dala učinke šele leta 2015. Se pravi, je veliko nasprotje med nekim splošnim okvirom in med številnimi, tudi zelo pomembnimi napovedmi v samem dokumentu. Tu gre tudi za neko nerazumljivost oziroma nelogičnost, ki si je ne znam pojasniti in ki ni bila umaknjena tudi potem, ko smo nanjo ne samo mi, ampak tudi drugi, ki so dokument prebrali, javno in jasno opozorili.V tem pregledu protikriznih ukrepov ali pa ukrepov izhodne strategije, ki je narejena po posamičnih resorjih, so ponekod napisane pravzaprav vse stvari, ki jih posamična ministrstva delajo. Tako lahko med ukrepi, ki nas bodo pripeljali iz krize, najdemo ustanovitev filmske pisarne, spremembo Zakona o zasebnem varovanju, ustanovitev nacionalnega preiskovalnega urada. To zadnje je še posebej zanimivo, kajti samo za stavbo te nove institucije bodo slovenski davkoplačevalci dali več kot milijon 600 tisoč evrov neto, ob tem da ima to isto ministrstvo na razpolago stavbo, ki je tako ali tako državna in je plačana s strani države, kjer se da z enako ceno za kvadratni meter stavbo kupiti, tu pa bo samo v najemu. Če je takšno metanje denarja skozi okno del izhodne strategije, potem se lahko samo vprašamo, kam ta strategija vodi.
Če sem prej naštel štiri točke, kjer lahko najdemo neko načelno ujemanje med ukrepi, ki smo jih predlagali v Slovenski demokratski stranki, in med ukrepi, ki so predlagani v tem dokumentu, je treba opozoriti tudi na temeljno razliko, ki je vlada pravzaprav ne skriva in ki jo je minister Gaspari jasno izpostavil tudi v svojih javnih nastopih, ne nazadnje na tiskovni konferenci, ko je bil ta dokument predstavljen. Temeljna razlika med obema pristopoma je v tem, da vlada gradi, če zdaj govorimo o konkretnih predlogih, na varčevanju, kar je dobro, in na nekih dolgoročnih ukrepih, ki pa za izhod iz krize pravzaprav ne bodo imeli velikega pomena, ker naj bi učinki prišli šele potem, ko naj bi tudi po napovedih iz tega istega dokumenta Slovenija že izšla iz krize. V našem paketu ukrepov “Boj proti krizi je boj za delovna mesta” smo poleg varčevanja predlagali tudi poudarek na rasti in zaposlovanju. Predsednik vlade je v uvodu govoril o tem, kaj je bilo včeraj na sestanku Evropskega sveta v Bruslju in o Lizbonski strategiji, ki je temeljni razvojni dokument Evropske unije in ki naj bi dobil svojo nadgradnjo tudi za prihodnje desetletje. Naj ob tem spomnim, da od leta 2005 v Lizbonski strategiji ni več cilja, da naj bi Evropa postala najbolj konkurenčno gospodarstvo na svetu, ker je bila leta 2005 Lizbonska strategija prenovljena in tega, recimo temu utopičnega cilja, v strategiji ni več. Takrat je strategija dobila naslov rast in delovna mesta. Rast in delovna mesta. Evropska razvojna strategija ima poudarek natančno na tisti točki, na kateri smo poudarek dali tudi mi v našem tretjem paketu protikriznih ukrepov. Rast in delovna mesta so tudi osrednja točka predlogov za novo razvojno strategijo Evropske unije za prihodnje desetletje.Preveč časa bi vzelo, če bi ponovil razpravo, ki je pripeljala do te spremembe leta 2005, v času slovenskega predsedovanja oziroma vodenja Evropske unije. Marca leta 2008 smo ocenjevali učinke te prenovljene Lizbonske strategije in tista ocena je bila pozitivna za to spremembo. In na tej točki je odpadla tudi tista dilema ali ljudje v Evropi podpirajo tovrstno razvojno strategijo. Tudi javnomnenjske raziskave, ki so bile narejene takrat so pokazale, da je to pravzaprav neka daleč večinska želja Evropejcev. Se pravi, da gospodarska rast ne bi bila zgolj sama sebi namen, ampak da bi generirala nova delovna mesta, ker je to skupaj v povezavi pravzaprav edini realni temelj blaginje. Osebne blaginje, pa tudi splošne blaginje in ne nazadnje tudi blaginje javnih financ. Vse moderne evropske države v glavnem temeljijo na solidarnostnih sistemih, kar po domače povedano pomeni, da ljudje, ki so zaposleni ali pa, ki imajo takšne ali drugačne dohodke, preko različnih prispevnih stopenj in trošarin prispevajo za javne finance, na podlagi katerih, če so te javne finance zdrave. Potem socialna država ali pa elementi socialne države, ki obstajajo pravzaprav povsod v Evropi, poskrbijo za nujno potrebno solidarnost in kolikor toliko pravično delitev. Ker pa javne finance niso zdrave se pač vlade zadolžujejo in to je zgodba o razvoju Slovenije ali pa nerazvoju Slovenije v zadnjem letu.Jaz bi priporočal predstavnikom vlade, ki hodijo na sestanke v Bruselj, da nekoliko bolj podrobno proučijo dokumente, ki govorijo o tem, kaj je tisto bistvo, ki lahko pripomore k temu, da se bo Evropa, s tem pa tudi vsi njeni deli s Slovenijo vred v prihodnosti normalno razvijala. Kot smo že večkrat opozorili pri vseh teh dosedanjih vladnih dokumentih, vključno s to tako imenovano izhodno strategijo, manjka dinamičen pristop.
Na kratko bom še enkrat ponovil, kaj je tisto ključno, kar v tem dokumentu pogrešamo. Kakorkoli boste sprejemali takšne in drugačne ukrepe s konsolidacijo javnih financ teh javnih financ ne boste konsolidirali brez tega, da se bo povečala rast, na tej podlagi zaposlenost in da bo več tistih, ki bodo prispevali v različne javne blagajne. Ne obstaja nobena druga čarobna formula za konsolidacijo javnih financ, razen če bi odkrili nafto, ali kakšne druge naravne vire, kar bi bil nek ekstra prihodek. Ker se to ne obeta, je ta konsolidacija odvisna od nas, od tega koliko novih delovnih mest bo ustvarjenih, koliko več dodane vrednosti bo na obstoječih v prihodnje in kakšna bo makroekonomska slika pri gibanju trendov pri brezposelnosti. Če se bo v letošnjem letu uresničila, v narekovajih, optimistična napoved predsednika vlade, da se bo brezposelnost povečala samo za naslednjih 25% oziroma naslednjih 25.000, bo to za te dobronamerne in tudi hvalevredne želje po konsolidaciji javnih financ v Sloveniji smrtni udarec. Ker morate 25.000 najprej pomnožiti z dva, pa potem morda še z dva, da dobite dinamičen izračun vseh negativnih učinkov povečane brezposelnosti na slovenske javne finance, na pokojninsko in zdravstveno blagajno in seveda na proračun, ki pokriva te razlike, kjer so te pravice zagotovljene. Namesto, da bi se sedaj skupaj koncentrirali na ključno točko, ki lahko Slovenijo dejansko popelje iz krize, to je na ustvarjanje novih delovnih mest, razpravljamo o vsem mogočem potrebnem in nepotrebnem, tudi o stvareh, ki v tem trenutku ne predstavljajo nikakršne urgentne potrebe, recimo povečanje delovne dobe.To je ukrep, ki bi ga Slovenija v prihodnosti morala sprejeti. Povečuje se življenjska doba, povečuje se vpliv civilizacijskih pridobitev na same delovne razmere, na sposobnost ljudi za opravljeno delo in tako dalje in to postopoma seveda skupaj z, na drugi strani negativnimi trendi v demografski politiki, ustvarja neko situacijo, kjer bo ta ukrep potreben, vendar ne bo ne vem kako boleč.Razpravljate pa o tem, da je to potrebno storiti takoj pa po mojem mnenju predstavlja zgolj nek izkrivljen pogled na situacijo. Kajti dela ni dovolj niti za tiste, ki delajo, brezposelnost se povečuje. Jaz si ne predstavljam, da bi nek razumen menedžer v neki tovarni, kjer so se mu zmanjšala naročila, odločil, da bodo pa zdaj delavci namesto 8 ur, delali 9 ur. Kaj pa? Tukaj prihajamo v nasprotje med nekimi deklerativnimi opredelitvami in nečem, kar bo najbrž potrebno storiti in med tem, kaj je pa potrebno takoj storiti in kar bi imelo tudi takojšnje učinke. Ne vem. Razen, če je to neka taktika, da se nekaj predlaga, podraži sindikate, potem pa se od tega odstopi brez kakšne velike trenutne škode zato, da se izpeljejo druge stvari. To bi bilo morda še za sprejeti, čeprav ima to srednjeročne negativne učinke, ker potem, ko bo to dejansko treba narediti pa bodo vezale kakšne stare obljube, obljube vlade.Ena od razlik med tem, kar smo mi predlagali v našem paketu in med tem, kar predlaga zdaj vlada, je tudi vprašanje konsolidacije komercialnega finančnega sektorja oziroma bank. Mi smo v našem paketu predlagali ustanovitev slabe banke, kar bi povečalo po eni strani transparentnost, povečalo bi tudi odgovornost, zato se nekateri k temu tako upirajo, po drugi strani pa bi omogočilo obstoječim bankam, ki so zdaj očitno pretežno del problema, ki se mu reče kreditni krč in ne likvidnost, da začnejo normalno funkcionirati. Vlada v svojem gradivu pravi, da ni potrebe po ustanovitvi slabe banke, da pa je potrebno vse pripraviti za to, če bi se ta potreba pojavila. Zdaj ta formulacija nekoliko čudna. Ne vem, zakaj je to na ta način napisano, to je nekoliko nenavadno. Je pa dejstvo, da po včerajšnji informaciji o tem, da ima največja slovenska in tudi največja državna banka, Nova Ljubljanska banka, izgubo, verjetno odpade potreba po razpravljanju o tem, ali slabo banko potrebujemo ali ne, ker jo imamo. Žal je slaba banka očitno največja državna banka. In se zelo bojim, da podatki, ki so bili sporočeni včeraj, niso vsa resnica. Zakaj? Včeraj je bilo rečeno, da je ključen vzrok za to izgubo – gre za 100 milijonov evrov – Nove Ljubljanske banke v težavah oziroma v pravzaprav kriminalnem poslovanju podružnice te banke v Frankfurtu, to je LHB Frankfurt.In potem so bili sramežljivo omenjeni krediti, ki so se dajali brez pravega pokritja za nekatere prevzeme ali pa nameravane prevzeme. In začuda, ko danes beremo seznam teh slabih najemnikov kreditov, tam manjka omemba kreditiranja prevzema največjega slovenskega gradbenega podjetja, se pravi, SCT-ja, ki je bilo v veliki meri financirano ravno preko pisarne LHB Frankfurt v Ljubljani. Nekaj deset metrov stran od državnega zbora je baje neka pisarna, vsaj naslov je bil tak objavljen, iz katere se je financiral menedžerski prevzem največjega slovenskega gradbinca. S tem naj bi bili gradbinci tudi nasploh glavni problem za slabe naložbe slabe banke oziroma Nove Ljubljanske banke. No, zanimivo je, da so se nepravilnosti v tem konkretnem primeru odkrile že pred leti. Bila je sprožena preiskava, ki je tudi potrdila sume. Ampak, zanimivo, od konca leta 2008 se tu nič ne dogaja, ta preiskava stoji. In tu trdim z vso odgovornostjo izza te govornice, da administracija gospoda Pahorja to preiskavo načrtno zavira. Ne samo, da jo načrtno zavira, ampak uradniki ministrica za notranje zadeve v zadnjih mesecih preiskujejo tiste, ki so izvajali preiskavo.Jaz sem to že enkrat povedal za to govornico, pa se ni nič zgodilo. Preiskava tistih, ki so izvajali preiskavo poteka naprej. In to na nek čuden način, brez nekih uradnih vabil. Zaslišani so bili davčni inšpektorji, ki so opravili davčni pregled, češ kdo jih je sploh tja poslal. In nazadnje je dobil vabilo, ne na formalno zaslišanje z vabilom, ampak po telefonu od nekih kriminalistov, tudi prejšnji minister za finance. In zaslišan je bil tudi prejšnji državni sekretar na ministrstvu za finance. Vprašanje pa je bilo, ali je on politično vplival na to, da je ta preiskava v SCT-ju bila opravljena. Hkrati ministri te vlade, tudi nekateri, ki sedijo za menoj, hodijo na razno razna srečanje z lobijem, ki upravlja z gradbenim lobijem v Sloveniji in ki ima korenine v razmerah in v službah o katerih bomo razpravljali ob neki ustavni obtožbi, ki bo na sporedu prihodnji mesec.Torej, administracija, ki je danes na oblasti zavira preiskavo pri menedžerskem prevzemu največjega gradbenega podjetja v Sloveniji, preiskuje tiste, ki so to preiskavo izvajali, hkrati pa tarna nad tem, da je banka, ki je to financirala nekje v izgubah. V še večjih izgubah bo, če se bo ščitilo tiste, ki so jih povzročali. In ker smo že pri tem, ta banka, ki je včeraj prijavila izgube tudi zaradi poslovanja v preteklosti, ne samo v lanskem letu, zagotovo tudi ta zadeva o kateri sem prej govoril se je dogajala v prejšnjih letih, ampak v glavnem pod vodstvom bivšega predsednika uprave gospoda Kramarja, ki je za vse to dobil tudi milijonsko nagrado. In ker je že prilika sprašuje javno predsednika vlade, ki je gospodu Kramarju dejal, naj dobro razmisli o tem, da bi vrnil tisti milijon in naj hitro razmisli, če je po enem letu že razmislil? In če ni, kaj se je zgodilo? Še posebej sedaj, ko je jasno, da je bilo poslovanje te banke slabo – v nekaterih primerih na meji kriminala. Če predsedniku Vlade zakon preprečuje, da bi karkoli naredil, potem naj ne poziva ljudi, naj razmislijo o tem, ker ima to svoje posledice. S tem, da jaz dvomim, da zakon karkoli preprečuje. Če zakon omogoča, da danes poteka preiskava proti tistim, ki so preiskovali prevzem SCT-ja, potem zakon omogoča tudi to, da bi tisti, ki je slabo vodil banko, vrnil neopravičeno nagrado.Zdaj, če se vrnem h konkretnosti tega dokumenta. Naj opozorim na neko nelogičnost, kajti Vlada je na svoji seji, ko je obravnavala to tako imenovano izhodno strategijo, imela na dnevnem redu štiri dokumente. V Državni zbor smo dobili samo dva. Ta splošni del in pregled ukrepov po ministrstvih. Eden od teh, ki ga je Vlada obravnavala in ki v Državni zbor ni prišel, je tudi predlog sprememb v resolucijo o nacionalnih razvojnih projektih. Vlada predlaga, da se iz te resolucije, ki opredeljuje ključne razvojne projekte v Sloveniji do leta 2020 in tudi naprej pri nekaterih, črtati 13 nacionalnih projektov.Med drugim je predlagano, da se iz te resolucije črtajo tudi razvojne osi. Črtanje projekta izgradnje omrežja državnih cest na razvojnih oseh, kot se uradno imenuje, kar ni samo infrastrukturni projekt, ampak so to razvojni projekti. To je zelo slabo sporočilo za Koroško, za Belo Krajino, za ribniško, kočevsko, Posavje, Zasavje, za goriško oziroma severno Primorsko. Kajti razen te resolucije o nacionalnih razvojnih projektih, ni drugega podobnega strateškega dokumenta na vladni ravni, kjer bi lahko ta projekt ali pa ti projekti dobili ustrezno pravno in politično podlago. Iz dokumenta, ki je bil na seji vlade, tudi ne izhaja, da bi se ta projekt prenašal v kakšne druge strateške načrte, za razliko od tega, kar je predlagano pri nekaterih drugih projektih. Tako, da apeliramo iz tega mesta na vlado, da o črtanju tega in še nekaterih drugih projektov iz resolucije ponovno razmisli. Glede na to, da so bili predlogi pri spremembi tega dokumenta, kjer je konkretno predlaga črtanje 13 projektov z različnimi obrazložitvami, da je bil to najbolj konkreten dokument, ki je bil obravnavan ob tej točki bi bilo dobro, da bi vlada tudi to poslala v državni zbor. Saj končno danes formalno ne odločamo o ničemer. Vlada ni predlagala nobenega sklepa ob tej izhodni strategiji. Tudi težko je nekaj predlagati, ker, kot že rečeno, nekateri ukrepi so za podpreti, drugi niso. Nek splošen sklep ne vem kaj bi pomenil. Ampak kakorkoli, ta dokument pa manjka, ker bodo očitno te odločitve, če bodo, ali če so že bile sprejete, ker tudi to ni jasno, imele neposredne konkretne posledice za vsaj tretjino Slovenije.Slovenska demokratska stranka se je preko dela našega strateškega sveta konkretno opredelila prav do vseh neposrednih, pa tudi posrednih predlogov, ukrepov ali najav nekaterih reform v tej tako imenovani izhodni strategiji. Nekatera stališča smo javno že predstavili, nekatera bodo prestavili moji kolegice in kolegi v nadaljevanju med to razpravo o dokumentu. Če naredim nek povzetek lahko rečem, da bomo nekatere ukrepe, če bodo razdelani in poslani v obliki zakonskih predlogov, upam, da čim prej podprli, tako kot smo podprli večino ukrepov, ki jih je Vlada doslej predlagala, tudi takšne, kjer smo rekli, bolje nekaj, kot nič. Vendar pa opozarjamo še enkrat na to, da se danes dogaja zadnja predstava na načelni ravni. Razpravljamo v slabem letu o četrtem splošnem dokumentu, ki ga je izdelala ta vlada. razpravljamo tretjič o istih stvareh, o tem dokumentu kam po krizi, pač tukaj nismo razpravljali, je bila samo neka splošna razprava.Zdaj je pa čas, da se ukrepa. Zato apeliramo na vlado – dobro bi bilo, da bi tudi državni zbor sprejel neko tako zavezo, da čim prej pripravi ustrezno časovnico, razdela ukrepe, ki niso razdelani, in da končno začne delovati tudi ta tako imenovani semafor. Zaenkrat deluje samo semafor Gospodarske zbornice Slovenije, kjer ta organizacija predstavništva gospodarstva meri izvedbo nekaterih predlaganih ukrepov v prej naštetih dokumentih. No, in ta semafor kaže porazno stanje. Na to sem že zadnjič opozoril in nič bistveno se ni spremenilo tudi po teh sestankih, ki jih je imela vlada z Gospodarsko zbornico. Vidim, da imate nekateri računalnike pred sabo, pojdite na njihovo spletno stran, kjer imate ta semafor. Upam, da ta ideja na vladi, da tudi sama predstavi nek tak pregleden način spremljanja izvajanja ukrepov, ni neka piarovska poteza, kjer bo tam prikazano nekaj drugega kot na tem semaforju gospodarstva. V vsakem primeru pa je ta ideja dobra. Vse, kar prispeva k transparentnosti, k temu, da se sproti spremlja izvajanje ukrepov, da se prepreči “copypaste” metodo, ki je bila znana zadnje leto, ko so se poglavja iz posamičnih dokumentov samo prenašala v druge dokumente in se je tem dalo druga imena. Neko tako pregledno spremljanje je dobrodošlo in je to dobra ideja.Mislim, da danes državni zbor in tudi nasploh zadnjič razpravlja na načelni ravni o teh stvareh. Mislim, da po zaključku današnje razprave ne bo ne tu ne kje drugje nikogar več, ki bi bil pripravljen razpravljati še o 5. strateškem dokumentu, kako iz krize, brez nekih konkretnih ukrepov. Torej upam, da se vlada tega zaveda. To je zadnji tak dokument na načelni ravni, odslej so potrebni ukrepi, in to ukrepi, ki bodo tudi trajnostno naravnani.Naj zaključim s tem, da v tem, kar smo predlagali kot opozicija v tretjem paketu protikriznih ukrepov “Boj proti krizi je boj za nova delovna mesta”, in v tem, kar je predlagala vlada v tej tako imenovani izhodni strategiji, ne gre za neko strateško razliko med nekim liberalnim in socialnim konceptom. Kajti če boste ta tako imenovani socialni koncept, tako kot v lanskem letu, še naprej financirali s povečanjem neto državnega zadolževanja, potem bo čez leto in pol, najkasneje čez dve leti, Slovenija na meji, ko se v okviru evropske regulative pakta stabilnosti in rasti, ne bo moglo več nekaznovano zadolževati, bo tudi dosegala pri najemanju kreditov težje pogoje in ko bo vsota, ki jo boste morali vsako leto zagotoviti v proračunu samo za pokrivanje obresti, prišla blizu milijarde in kdorkoli bo potem to situacijo reševal, bo dejansko moral v bistveno bolj zaostrenih razmerah sprejemat neke ukrepe in kakšna je takrat situacija, si lahko ogledate na televizijskih ekranih, ki poročajo o tem kaj se dogaja v Grčiji. Dejansko tako, kot je rekel prej predsednik Vlade, je današnja seja pomembna. Ne toliko zaradi odločitev, ker itak ni predlagana nobena, ampak zato, da se ta zavest, da je to zadnja priložnost za razpravo o nekih načelnih dokumentih, dejansko tudi prevlada pri tistih, ki te dokumente stalno producirajo namesto konkretnih ukrepov. Polovica manevrskega prostora je bila v tem letu porabljena, brez tega, da bi karkoli vložili v zagotovila za dolgoročni izhod iz krize.Čisto na koncu ponoven apel na vlado, da to strategijo dopolni z ukrepi, ki bodo v realnem času omogočili povečanje zaposlovanja. Nismo predlagali samo davčnih razbremenitev za to, vrsto drugih ukrepov smo predlagali. Vendar pa ti ne bodo imeli kakšnega posebnega učinka, brez tega, da boste gospodarstvo stimulirali k poslovanju. Gospodarstva ne morete prisilit v to, da bo zaposlovalo, če za tem ni ekonomske računice in to, da se ekonomska računica nagne v prid odločitve, da se zaposli nove ljudi, tega ni možno doseči samo z bolj fleksibilnim trgom dela. Kajti v tem času, ko smo v Sloveniji, tudi v času našega mandata razpravljali o fleksibilnem trgu dela, je ta sam nastal. Iz naših izdanih pogovorov z zbornicami in tudi sindikati izhaja ugotovitev, da v zadnjih letih pravzaprav nobeno podjetje ni več zaposlovalo za določen čas. Vsi zaposlujejo samo še za določen čas. Takšnega delavca ni težko odpustiti. Tako, da nek divji, fleksibilen trg dela je nastal v tem času. Velikanska večina, nekateri govorijo o 90% zaposlenih v gospodarstvu v zadnjih letih je zaposlenih za določen čas. Iz tega izhajajo številne težave posameznikov. Tako, da tudi če dejansko stanje zdaj z zakonom priznamo, je to sicer hvalevredno, ampak nekih neposrednih stimulativnih učinkov za večje zaposlovanje to ne bo prineslo. In smo spet pri tem kako to formulo odločitev, za to, da bodo gospodarstveniki oziroma podjetniki zaposlovali.In tukaj so davčne olajšave za investicije, ki je prinašajo nova delovna mesta, hočeš nočeš eden ključnih instrumentov. Ko smo mi ponovno oziroma ko smo ponovili ta predlog v tretjem paketu protikriznih ukrepov, smo z zadnje strani slišali očitek, češ zakaj pa vi niste teh olajšav za investicije za nova delovna mesta uvedli v vašem mandatu ali zakaj tega ni ste uvedli, ko ste leta 2007 implementirali takratno davčno pogodbo. Teh olajšav za investicije nismo uvedli zato, ker to ni bil nikakršen problem. Če bi jih, bi naslovili problem, ki ga takrat ni bilo. V času ko smo sprejemali zadnjo davčno reformo, ni bil problem brezposelnosti, bil je problem kje dobiti delavce. Večina slovenskih podjetij je v letih 2006 in 2007 in tudi skozi večino mescev leta 2008 imela problem s tem kje dobiti delavce. Da bi mi še dodatno stimulirali z davčnimi olajšavami tiste, ki zaposlujejo, ki so itak hoteli zaposlovati, to ni imelo nikakršnega smisla. Takrat ste nam očitali, da se gospodarstvo pregreva in s takšnimi olajšavami bi to samo na nek način povečali.Kaj hočem reči? Reči hočem to, da različni ekonomski ukrepi pridejo v poštev v različnih časih. Takrat ko ni problemov z brezposelnostjo, potem se ne lotevajte tega problema s kratkoročnimi ukrepi, takrat je smiselno sprejemati dolgoročno. Več bi jih lahko v preteklosti, zaradi različnih razlogov jih tukaj nismo, govorim predvsem o “flex security” oziroma varni prožnosti, kot vi temu pravite v tem dokumentu. To gre za reagiranje na neko situacijo na krizo, pa je treba sprejeti stvari, ki delujejo. Torej, ne očitati nekomu, zakaj ni naredil nečesa v času, ko to ni bilo aktualno.To je povsem prazen izgovor, ki se ga da zelo enostavno zavrniti. Zdaj je vprašanje, zakaj ne gremo v to. Zdaj je vprašanje, glede na to, da se tako ali tako zadolžujejo. Naj še čisto na koncu, glede na to, da je ključni minister vlade odgovoren za ta problem zadnjič dejal, da je ključni cilj te strategije, konsolidacija javnih financ, ko bo to konsolidirano, bodo tudi drugi problemi rešeni, tudi zaposlovanje se bo povečalo itn. Sprašujem celotno vlado, kako si predstavlja to konsolidacijo javnih financ, brez novo ustvarjene vrednosti in tudi brez povečanja zaposlovanja, od kje bo ta denar prišel? Torej se je treba vrniti na začetek.Najprej je treba sprejeti ukrepe, ki bodo omogočili, da je več prilivov, potem pa se bodo tudi javne finance konsolidirale, ob seveda v obeh scenarijih nujne varčevanja. Dvomim pa, da lahko glede na zakonodajo, glede na ustavo, glede na zagotovljene pravice in glede na dosedanje ukrepe in sposobnosti te vlade v tej smeri, privarčujete toliko kolikor je upada prilivov. Tukaj smo pri naslednji utopiji, ki jih je kar nekaj v teh predlaganih gradivih in ta utopija je, da boste povečali davčne prihodke za 20%. Če pogledate tabele, ki ste jih predstavili, piše, da bodo davčni prilivi oziroma prilivi v proračun iz davkov, mislim da že konec leta 2011, 2012, večji za 20%. Ob tem, da se ne načrtuje toliko večje gospodarske rasti. In ne govorite o tem, da boste povečali kakšen davek. Torej, radi bi slišali od vlade, od kje se bo nabralo za 20% več davčnih prilivov, če v njem načrtujemo v tem ustrezno višje gospodarske rasti niti višjih davkov. Ta formula se pač ne izide, in gre očitno za neko veliko napako v tem dokumentu ali pa za to, da je še nekaj v ozadju, se pravi povečanje davkov, ki se pa o tem ne govori. Včasih je to razumljivo, ampak po tej situaciji se ne da nikogar prinesti okoli, v vsakem primeru lahko povečate davke samo z zakonom, ki bo v javni razpravi in v razpravi v tem Državnem zboru. Torej, ob koncu bi želel od vlade tudi pojasnilo te nejasnosti. Hvala.
Zaradi vseh teh razlogov smo danes v situaciji, ko bi bilo dejansko treba potegniti nekatere zelo odločne poteze, ko bi moralo biti tu zadaj tudi neko odločno vodenje in tudi velika podpora k temu vodenju. Na žalost pa imamo zaradi vsega naštetega situacijo, ko dve tretjini slovenskih državljanov sedanjo vlado vidi kot del problema in ne kot del rešitev, kar seveda tudi pametne stvari, ki so predlagane v tej izhodni strategiji, postavijo pod vprašaj, ker če komu nasploh ne verjameš, bo zelo težko potem verjel pa tudi stvarem, ki so morda smiselne in je to nek strateški psihološki problem, ki se ga ne da odpraviti s tem, da zdaj rečemo, da je potrebno več pozitivne energije in bo vse v redu.Če zdaj govorimo konkretno o predlogih v tej izhodni strategiji in primerjamo ta dokument z dokumentom, ki ste ga obravnavali pred kratkim in, ki ga je vložila Slovenska demokratska stranka in ki se je imenoval “Boj proti krizi je boj za nova delovna mesta, tretji paket protikriznih ukrepov,” vidimo, da se oba dokumenta na štirih točkah v svojih namenih delno ujemata. Te točke so: zmanjšanje javne porabe v bruto domačem proizvodu, drugič, reševanje tako imenovanih slabih kreditov, tretjič, zmanjšanje zaposlenosti v administraciji oziroma varčevanje pri stroških dela v administraciji in četrtič, …/Nerazumljivo./… konsolidacije javnih financ. Na žalost lahko tukaj v veliki meri primerjamo zgolj načela in lepe želje, manj pa konkretne ukrepe, kajti ključna pomanjkljivost z nekaj častnimi izjemami v tem dokumentu celotnega papirja je v tem, da ni neke jasne časovnice, veliko ukrepov sploh ni razdelanih. Pri mnogih gre za mešanico kratkoročnih in dolgoročnih ukrepov. Pri nekaterih gre tudi za temeljno nasprotje med tem, kar naj bi ta izhodna strategija bila, ker piše, izhodna strategija 2010- 2013, se pravi je nekako vse skupaj s splošnim okvirom omejeno na tri leta. Pri eni od treh predlaganih reform, pri pokojninski reformi pa govorimo in razdeljujemo v tem dokumentu drugo fazo, ki naj bi dala učinke šele leta 2015. Se pravi, je veliko nasprotje med nekim splošnim okvirom in med številnimi, tudi zelo pomembnimi napovedmi v samem dokumentu. Tu gre tudi za neko nerazumljivost oziroma nelogičnost, ki si je ne znam pojasniti in ki ni bila umaknjena tudi potem, ko smo nanjo ne samo mi, ampak tudi drugi, ki so dokument prebrali, javno in jasno opozorili.V tem pregledu protikriznih ukrepov ali pa ukrepov izhodne strategije, ki je narejena po posamičnih resorjih, so ponekod napisane pravzaprav vse stvari, ki jih posamična ministrstva delajo. Tako lahko med ukrepi, ki nas bodo pripeljali iz krize, najdemo ustanovitev filmske pisarne, spremembo Zakona o zasebnem varovanju, ustanovitev nacionalnega preiskovalnega urada. To zadnje je še posebej zanimivo, kajti samo za stavbo te nove institucije bodo slovenski davkoplačevalci dali več kot milijon 600 tisoč evrov neto, ob tem da ima to isto ministrstvo na razpolago stavbo, ki je tako ali tako državna in je plačana s strani države, kjer se da z enako ceno za kvadratni meter stavbo kupiti, tu pa bo samo v najemu. Če je takšno metanje denarja skozi okno del izhodne strategije, potem se lahko samo vprašamo, kam ta strategija vodi.
Če sem prej naštel štiri točke, kjer lahko najdemo neko načelno ujemanje med ukrepi, ki smo jih predlagali v Slovenski demokratski stranki, in med ukrepi, ki so predlagani v tem dokumentu, je treba opozoriti tudi na temeljno razliko, ki je vlada pravzaprav ne skriva in ki jo je minister Gaspari jasno izpostavil tudi v svojih javnih nastopih, ne nazadnje na tiskovni konferenci, ko je bil ta dokument predstavljen. Temeljna razlika med obema pristopoma je v tem, da vlada gradi, če zdaj govorimo o konkretnih predlogih, na varčevanju, kar je dobro, in na nekih dolgoročnih ukrepih, ki pa za izhod iz krize pravzaprav ne bodo imeli velikega pomena, ker naj bi učinki prišli šele potem, ko naj bi tudi po napovedih iz tega istega dokumenta Slovenija že izšla iz krize. V našem paketu ukrepov “Boj proti krizi je boj za delovna mesta” smo poleg varčevanja predlagali tudi poudarek na rasti in zaposlovanju. Predsednik vlade je v uvodu govoril o tem, kaj je bilo včeraj na sestanku Evropskega sveta v Bruslju in o Lizbonski strategiji, ki je temeljni razvojni dokument Evropske unije in ki naj bi dobil svojo nadgradnjo tudi za prihodnje desetletje. Naj ob tem spomnim, da od leta 2005 v Lizbonski strategiji ni več cilja, da naj bi Evropa postala najbolj konkurenčno gospodarstvo na svetu, ker je bila leta 2005 Lizbonska strategija prenovljena in tega, recimo temu utopičnega cilja, v strategiji ni več. Takrat je strategija dobila naslov rast in delovna mesta. Rast in delovna mesta. Evropska razvojna strategija ima poudarek natančno na tisti točki, na kateri smo poudarek dali tudi mi v našem tretjem paketu protikriznih ukrepov. Rast in delovna mesta so tudi osrednja točka predlogov za novo razvojno strategijo Evropske unije za prihodnje desetletje.Preveč časa bi vzelo, če bi ponovil razpravo, ki je pripeljala do te spremembe leta 2005, v času slovenskega predsedovanja oziroma vodenja Evropske unije. Marca leta 2008 smo ocenjevali učinke te prenovljene Lizbonske strategije in tista ocena je bila pozitivna za to spremembo. In na tej točki je odpadla tudi tista dilema ali ljudje v Evropi podpirajo tovrstno razvojno strategijo. Tudi javnomnenjske raziskave, ki so bile narejene takrat so pokazale, da je to pravzaprav neka daleč večinska želja Evropejcev. Se pravi, da gospodarska rast ne bi bila zgolj sama sebi namen, ampak da bi generirala nova delovna mesta, ker je to skupaj v povezavi pravzaprav edini realni temelj blaginje. Osebne blaginje, pa tudi splošne blaginje in ne nazadnje tudi blaginje javnih financ. Vse moderne evropske države v glavnem temeljijo na solidarnostnih sistemih, kar po domače povedano pomeni, da ljudje, ki so zaposleni ali pa, ki imajo takšne ali drugačne dohodke, preko različnih prispevnih stopenj in trošarin prispevajo za javne finance, na podlagi katerih, če so te javne finance zdrave. Potem socialna država ali pa elementi socialne države, ki obstajajo pravzaprav povsod v Evropi, poskrbijo za nujno potrebno solidarnost in kolikor toliko pravično delitev. Ker pa javne finance niso zdrave se pač vlade zadolžujejo in to je zgodba o razvoju Slovenije ali pa nerazvoju Slovenije v zadnjem letu.Jaz bi priporočal predstavnikom vlade, ki hodijo na sestanke v Bruselj, da nekoliko bolj podrobno proučijo dokumente, ki govorijo o tem, kaj je tisto bistvo, ki lahko pripomore k temu, da se bo Evropa, s tem pa tudi vsi njeni deli s Slovenijo vred v prihodnosti normalno razvijala. Kot smo že večkrat opozorili pri vseh teh dosedanjih vladnih dokumentih, vključno s to tako imenovano izhodno strategijo, manjka dinamičen pristop.
Na kratko bom še enkrat ponovil, kaj je tisto ključno, kar v tem dokumentu pogrešamo. Kakorkoli boste sprejemali takšne in drugačne ukrepe s konsolidacijo javnih financ teh javnih financ ne boste konsolidirali brez tega, da se bo povečala rast, na tej podlagi zaposlenost in da bo več tistih, ki bodo prispevali v različne javne blagajne. Ne obstaja nobena druga čarobna formula za konsolidacijo javnih financ, razen če bi odkrili nafto, ali kakšne druge naravne vire, kar bi bil nek ekstra prihodek. Ker se to ne obeta, je ta konsolidacija odvisna od nas, od tega koliko novih delovnih mest bo ustvarjenih, koliko več dodane vrednosti bo na obstoječih v prihodnje in kakšna bo makroekonomska slika pri gibanju trendov pri brezposelnosti. Če se bo v letošnjem letu uresničila, v narekovajih, optimistična napoved predsednika vlade, da se bo brezposelnost povečala samo za naslednjih 25% oziroma naslednjih 25.000, bo to za te dobronamerne in tudi hvalevredne želje po konsolidaciji javnih financ v Sloveniji smrtni udarec. Ker morate 25.000 najprej pomnožiti z dva, pa potem morda še z dva, da dobite dinamičen izračun vseh negativnih učinkov povečane brezposelnosti na slovenske javne finance, na pokojninsko in zdravstveno blagajno in seveda na proračun, ki pokriva te razlike, kjer so te pravice zagotovljene. Namesto, da bi se sedaj skupaj koncentrirali na ključno točko, ki lahko Slovenijo dejansko popelje iz krize, to je na ustvarjanje novih delovnih mest, razpravljamo o vsem mogočem potrebnem in nepotrebnem, tudi o stvareh, ki v tem trenutku ne predstavljajo nikakršne urgentne potrebe, recimo povečanje delovne dobe.To je ukrep, ki bi ga Slovenija v prihodnosti morala sprejeti. Povečuje se življenjska doba, povečuje se vpliv civilizacijskih pridobitev na same delovne razmere, na sposobnost ljudi za opravljeno delo in tako dalje in to postopoma seveda skupaj z, na drugi strani negativnimi trendi v demografski politiki, ustvarja neko situacijo, kjer bo ta ukrep potreben, vendar ne bo ne vem kako boleč.Razpravljate pa o tem, da je to potrebno storiti takoj pa po mojem mnenju predstavlja zgolj nek izkrivljen pogled na situacijo. Kajti dela ni dovolj niti za tiste, ki delajo, brezposelnost se povečuje. Jaz si ne predstavljam, da bi nek razumen menedžer v neki tovarni, kjer so se mu zmanjšala naročila, odločil, da bodo pa zdaj delavci namesto 8 ur, delali 9 ur. Kaj pa? Tukaj prihajamo v nasprotje med nekimi deklerativnimi opredelitvami in nečem, kar bo najbrž potrebno storiti in med tem, kaj je pa potrebno takoj storiti in kar bi imelo tudi takojšnje učinke. Ne vem. Razen, če je to neka taktika, da se nekaj predlaga, podraži sindikate, potem pa se od tega odstopi brez kakšne velike trenutne škode zato, da se izpeljejo druge stvari. To bi bilo morda še za sprejeti, čeprav ima to srednjeročne negativne učinke, ker potem, ko bo to dejansko treba narediti pa bodo vezale kakšne stare obljube, obljube vlade.Ena od razlik med tem, kar smo mi predlagali v našem paketu in med tem, kar predlaga zdaj vlada, je tudi vprašanje konsolidacije komercialnega finančnega sektorja oziroma bank. Mi smo v našem paketu predlagali ustanovitev slabe banke, kar bi povečalo po eni strani transparentnost, povečalo bi tudi odgovornost, zato se nekateri k temu tako upirajo, po drugi strani pa bi omogočilo obstoječim bankam, ki so zdaj očitno pretežno del problema, ki se mu reče kreditni krč in ne likvidnost, da začnejo normalno funkcionirati. Vlada v svojem gradivu pravi, da ni potrebe po ustanovitvi slabe banke, da pa je potrebno vse pripraviti za to, če bi se ta potreba pojavila. Zdaj ta formulacija nekoliko čudna. Ne vem, zakaj je to na ta način napisano, to je nekoliko nenavadno. Je pa dejstvo, da po včerajšnji informaciji o tem, da ima največja slovenska in tudi največja državna banka, Nova Ljubljanska banka, izgubo, verjetno odpade potreba po razpravljanju o tem, ali slabo banko potrebujemo ali ne, ker jo imamo. Žal je slaba banka očitno največja državna banka. In se zelo bojim, da podatki, ki so bili sporočeni včeraj, niso vsa resnica. Zakaj? Včeraj je bilo rečeno, da je ključen vzrok za to izgubo – gre za 100 milijonov evrov – Nove Ljubljanske banke v težavah oziroma v pravzaprav kriminalnem poslovanju podružnice te banke v Frankfurtu, to je LHB Frankfurt.In potem so bili sramežljivo omenjeni krediti, ki so se dajali brez pravega pokritja za nekatere prevzeme ali pa nameravane prevzeme. In začuda, ko danes beremo seznam teh slabih najemnikov kreditov, tam manjka omemba kreditiranja prevzema največjega slovenskega gradbenega podjetja, se pravi, SCT-ja, ki je bilo v veliki meri financirano ravno preko pisarne LHB Frankfurt v Ljubljani. Nekaj deset metrov stran od državnega zbora je baje neka pisarna, vsaj naslov je bil tak objavljen, iz katere se je financiral menedžerski prevzem največjega slovenskega gradbinca. S tem naj bi bili gradbinci tudi nasploh glavni problem za slabe naložbe slabe banke oziroma Nove Ljubljanske banke. No, zanimivo je, da so se nepravilnosti v tem konkretnem primeru odkrile že pred leti. Bila je sprožena preiskava, ki je tudi potrdila sume. Ampak, zanimivo, od konca leta 2008 se tu nič ne dogaja, ta preiskava stoji. In tu trdim z vso odgovornostjo izza te govornice, da administracija gospoda Pahorja to preiskavo načrtno zavira. Ne samo, da jo načrtno zavira, ampak uradniki ministrica za notranje zadeve v zadnjih mesecih preiskujejo tiste, ki so izvajali preiskavo.Jaz sem to že enkrat povedal za to govornico, pa se ni nič zgodilo. Preiskava tistih, ki so izvajali preiskavo poteka naprej. In to na nek čuden način, brez nekih uradnih vabil. Zaslišani so bili davčni inšpektorji, ki so opravili davčni pregled, češ kdo jih je sploh tja poslal. In nazadnje je dobil vabilo, ne na formalno zaslišanje z vabilom, ampak po telefonu od nekih kriminalistov, tudi prejšnji minister za finance. In zaslišan je bil tudi prejšnji državni sekretar na ministrstvu za finance. Vprašanje pa je bilo, ali je on politično vplival na to, da je ta preiskava v SCT-ju bila opravljena. Hkrati ministri te vlade, tudi nekateri, ki sedijo za menoj, hodijo na razno razna srečanje z lobijem, ki upravlja z gradbenim lobijem v Sloveniji in ki ima korenine v razmerah in v službah o katerih bomo razpravljali ob neki ustavni obtožbi, ki bo na sporedu prihodnji mesec.Torej, administracija, ki je danes na oblasti zavira preiskavo pri menedžerskem prevzemu največjega gradbenega podjetja v Sloveniji, preiskuje tiste, ki so to preiskavo izvajali, hkrati pa tarna nad tem, da je banka, ki je to financirala nekje v izgubah. V še večjih izgubah bo, če se bo ščitilo tiste, ki so jih povzročali. In ker smo že pri tem, ta banka, ki je včeraj prijavila izgube tudi zaradi poslovanja v preteklosti, ne samo v lanskem letu, zagotovo tudi ta zadeva o kateri sem prej govoril se je dogajala v prejšnjih letih, ampak v glavnem pod vodstvom bivšega predsednika uprave gospoda Kramarja, ki je za vse to dobil tudi milijonsko nagrado. In ker je že prilika sprašuje javno predsednika vlade, ki je gospodu Kramarju dejal, naj dobro razmisli o tem, da bi vrnil tisti milijon in naj hitro razmisli, če je po enem letu že razmislil? In če ni, kaj se je zgodilo? Še posebej sedaj, ko je jasno, da je bilo poslovanje te banke slabo – v nekaterih primerih na meji kriminala. Če predsedniku Vlade zakon preprečuje, da bi karkoli naredil, potem naj ne poziva ljudi, naj razmislijo o tem, ker ima to svoje posledice. S tem, da jaz dvomim, da zakon karkoli preprečuje. Če zakon omogoča, da danes poteka preiskava proti tistim, ki so preiskovali prevzem SCT-ja, potem zakon omogoča tudi to, da bi tisti, ki je slabo vodil banko, vrnil neopravičeno nagrado.Zdaj, če se vrnem h konkretnosti tega dokumenta. Naj opozorim na neko nelogičnost, kajti Vlada je na svoji seji, ko je obravnavala to tako imenovano izhodno strategijo, imela na dnevnem redu štiri dokumente. V Državni zbor smo dobili samo dva. Ta splošni del in pregled ukrepov po ministrstvih. Eden od teh, ki ga je Vlada obravnavala in ki v Državni zbor ni prišel, je tudi predlog sprememb v resolucijo o nacionalnih razvojnih projektih. Vlada predlaga, da se iz te resolucije, ki opredeljuje ključne razvojne projekte v Sloveniji do leta 2020 in tudi naprej pri nekaterih, črtati 13 nacionalnih projektov.Med drugim je predlagano, da se iz te resolucije črtajo tudi razvojne osi. Črtanje projekta izgradnje omrežja državnih cest na razvojnih oseh, kot se uradno imenuje, kar ni samo infrastrukturni projekt, ampak so to razvojni projekti. To je zelo slabo sporočilo za Koroško, za Belo Krajino, za ribniško, kočevsko, Posavje, Zasavje, za goriško oziroma severno Primorsko. Kajti razen te resolucije o nacionalnih razvojnih projektih, ni drugega podobnega strateškega dokumenta na vladni ravni, kjer bi lahko ta projekt ali pa ti projekti dobili ustrezno pravno in politično podlago. Iz dokumenta, ki je bil na seji vlade, tudi ne izhaja, da bi se ta projekt prenašal v kakšne druge strateške načrte, za razliko od tega, kar je predlagano pri nekaterih drugih projektih. Tako, da apeliramo iz tega mesta na vlado, da o črtanju tega in še nekaterih drugih projektov iz resolucije ponovno razmisli. Glede na to, da so bili predlogi pri spremembi tega dokumenta, kjer je konkretno predlaga črtanje 13 projektov z različnimi obrazložitvami, da je bil to najbolj konkreten dokument, ki je bil obravnavan ob tej točki bi bilo dobro, da bi vlada tudi to poslala v državni zbor. Saj končno danes formalno ne odločamo o ničemer. Vlada ni predlagala nobenega sklepa ob tej izhodni strategiji. Tudi težko je nekaj predlagati, ker, kot že rečeno, nekateri ukrepi so za podpreti, drugi niso. Nek splošen sklep ne vem kaj bi pomenil. Ampak kakorkoli, ta dokument pa manjka, ker bodo očitno te odločitve, če bodo, ali če so že bile sprejete, ker tudi to ni jasno, imele neposredne konkretne posledice za vsaj tretjino Slovenije.Slovenska demokratska stranka se je preko dela našega strateškega sveta konkretno opredelila prav do vseh neposrednih, pa tudi posrednih predlogov, ukrepov ali najav nekaterih reform v tej tako imenovani izhodni strategiji. Nekatera stališča smo javno že predstavili, nekatera bodo prestavili moji kolegice in kolegi v nadaljevanju med to razpravo o dokumentu. Če naredim nek povzetek lahko rečem, da bomo nekatere ukrepe, če bodo razdelani in poslani v obliki zakonskih predlogov, upam, da čim prej podprli, tako kot smo podprli večino ukrepov, ki jih je Vlada doslej predlagala, tudi takšne, kjer smo rekli, bolje nekaj, kot nič. Vendar pa opozarjamo še enkrat na to, da se danes dogaja zadnja predstava na načelni ravni. Razpravljamo v slabem letu o četrtem splošnem dokumentu, ki ga je izdelala ta vlada. razpravljamo tretjič o istih stvareh, o tem dokumentu kam po krizi, pač tukaj nismo razpravljali, je bila samo neka splošna razprava.Zdaj je pa čas, da se ukrepa. Zato apeliramo na vlado – dobro bi bilo, da bi tudi državni zbor sprejel neko tako zavezo, da čim prej pripravi ustrezno časovnico, razdela ukrepe, ki niso razdelani, in da končno začne delovati tudi ta tako imenovani semafor. Zaenkrat deluje samo semafor Gospodarske zbornice Slovenije, kjer ta organizacija predstavništva gospodarstva meri izvedbo nekaterih predlaganih ukrepov v prej naštetih dokumentih. No, in ta semafor kaže porazno stanje. Na to sem že zadnjič opozoril in nič bistveno se ni spremenilo tudi po teh sestankih, ki jih je imela vlada z Gospodarsko zbornico. Vidim, da imate nekateri računalnike pred sabo, pojdite na njihovo spletno stran, kjer imate ta semafor. Upam, da ta ideja na vladi, da tudi sama predstavi nek tak pregleden način spremljanja izvajanja ukrepov, ni neka piarovska poteza, kjer bo tam prikazano nekaj drugega kot na tem semaforju gospodarstva. V vsakem primeru pa je ta ideja dobra. Vse, kar prispeva k transparentnosti, k temu, da se sproti spremlja izvajanje ukrepov, da se prepreči “copypaste” metodo, ki je bila znana zadnje leto, ko so se poglavja iz posamičnih dokumentov samo prenašala v druge dokumente in se je tem dalo druga imena. Neko tako pregledno spremljanje je dobrodošlo in je to dobra ideja.Mislim, da danes državni zbor in tudi nasploh zadnjič razpravlja na načelni ravni o teh stvareh. Mislim, da po zaključku današnje razprave ne bo ne tu ne kje drugje nikogar več, ki bi bil pripravljen razpravljati še o 5. strateškem dokumentu, kako iz krize, brez nekih konkretnih ukrepov. Torej upam, da se vlada tega zaveda. To je zadnji tak dokument na načelni ravni, odslej so potrebni ukrepi, in to ukrepi, ki bodo tudi trajnostno naravnani.Naj zaključim s tem, da v tem, kar smo predlagali kot opozicija v tretjem paketu protikriznih ukrepov “Boj proti krizi je boj za nova delovna mesta”, in v tem, kar je predlagala vlada v tej tako imenovani izhodni strategiji, ne gre za neko strateško razliko med nekim liberalnim in socialnim konceptom. Kajti če boste ta tako imenovani socialni koncept, tako kot v lanskem letu, še naprej financirali s povečanjem neto državnega zadolževanja, potem bo čez leto in pol, najkasneje čez dve leti, Slovenija na meji, ko se v okviru evropske regulative pakta stabilnosti in rasti, ne bo moglo več nekaznovano zadolževati, bo tudi dosegala pri najemanju kreditov težje pogoje in ko bo vsota, ki jo boste morali vsako leto zagotoviti v proračunu samo za pokrivanje obresti, prišla blizu milijarde in kdorkoli bo potem to situacijo reševal, bo dejansko moral v bistveno bolj zaostrenih razmerah sprejemat neke ukrepe in kakšna je takrat situacija, si lahko ogledate na televizijskih ekranih, ki poročajo o tem kaj se dogaja v Grčiji. Dejansko tako, kot je rekel prej predsednik Vlade, je današnja seja pomembna. Ne toliko zaradi odločitev, ker itak ni predlagana nobena, ampak zato, da se ta zavest, da je to zadnja priložnost za razpravo o nekih načelnih dokumentih, dejansko tudi prevlada pri tistih, ki te dokumente stalno producirajo namesto konkretnih ukrepov. Polovica manevrskega prostora je bila v tem letu porabljena, brez tega, da bi karkoli vložili v zagotovila za dolgoročni izhod iz krize.Čisto na koncu ponoven apel na vlado, da to strategijo dopolni z ukrepi, ki bodo v realnem času omogočili povečanje zaposlovanja. Nismo predlagali samo davčnih razbremenitev za to, vrsto drugih ukrepov smo predlagali. Vendar pa ti ne bodo imeli kakšnega posebnega učinka, brez tega, da boste gospodarstvo stimulirali k poslovanju. Gospodarstva ne morete prisilit v to, da bo zaposlovalo, če za tem ni ekonomske računice in to, da se ekonomska računica nagne v prid odločitve, da se zaposli nove ljudi, tega ni možno doseči samo z bolj fleksibilnim trgom dela. Kajti v tem času, ko smo v Sloveniji, tudi v času našega mandata razpravljali o fleksibilnem trgu dela, je ta sam nastal. Iz naših izdanih pogovorov z zbornicami in tudi sindikati izhaja ugotovitev, da v zadnjih letih pravzaprav nobeno podjetje ni več zaposlovalo za določen čas. Vsi zaposlujejo samo še za določen čas. Takšnega delavca ni težko odpustiti. Tako, da nek divji, fleksibilen trg dela je nastal v tem času. Velikanska večina, nekateri govorijo o 90% zaposlenih v gospodarstvu v zadnjih letih je zaposlenih za določen čas. Iz tega izhajajo številne težave posameznikov. Tako, da tudi če dejansko stanje zdaj z zakonom priznamo, je to sicer hvalevredno, ampak nekih neposrednih stimulativnih učinkov za večje zaposlovanje to ne bo prineslo. In smo spet pri tem kako to formulo odločitev, za to, da bodo gospodarstveniki oziroma podjetniki zaposlovali.In tukaj so davčne olajšave za investicije, ki je prinašajo nova delovna mesta, hočeš nočeš eden ključnih instrumentov. Ko smo mi ponovno oziroma ko smo ponovili ta predlog v tretjem paketu protikriznih ukrepov, smo z zadnje strani slišali očitek, češ zakaj pa vi niste teh olajšav za investicije za nova delovna mesta uvedli v vašem mandatu ali zakaj tega ni ste uvedli, ko ste leta 2007 implementirali takratno davčno pogodbo. Teh olajšav za investicije nismo uvedli zato, ker to ni bil nikakršen problem. Če bi jih, bi naslovili problem, ki ga takrat ni bilo. V času ko smo sprejemali zadnjo davčno reformo, ni bil problem brezposelnosti, bil je problem kje dobiti delavce. Večina slovenskih podjetij je v letih 2006 in 2007 in tudi skozi večino mescev leta 2008 imela problem s tem kje dobiti delavce. Da bi mi še dodatno stimulirali z davčnimi olajšavami tiste, ki zaposlujejo, ki so itak hoteli zaposlovati, to ni imelo nikakršnega smisla. Takrat ste nam očitali, da se gospodarstvo pregreva in s takšnimi olajšavami bi to samo na nek način povečali.Kaj hočem reči? Reči hočem to, da različni ekonomski ukrepi pridejo v poštev v različnih časih. Takrat ko ni problemov z brezposelnostjo, potem se ne lotevajte tega problema s kratkoročnimi ukrepi, takrat je smiselno sprejemati dolgoročno. Več bi jih lahko v preteklosti, zaradi različnih razlogov jih tukaj nismo, govorim predvsem o “flex security” oziroma varni prožnosti, kot vi temu pravite v tem dokumentu. To gre za reagiranje na neko situacijo na krizo, pa je treba sprejeti stvari, ki delujejo. Torej, ne očitati nekomu, zakaj ni naredil nečesa v času, ko to ni bilo aktualno.To je povsem prazen izgovor, ki se ga da zelo enostavno zavrniti. Zdaj je vprašanje, zakaj ne gremo v to. Zdaj je vprašanje, glede na to, da se tako ali tako zadolžujejo. Naj še čisto na koncu, glede na to, da je ključni minister vlade odgovoren za ta problem zadnjič dejal, da je ključni cilj te strategije, konsolidacija javnih financ, ko bo to konsolidirano, bodo tudi drugi problemi rešeni, tudi zaposlovanje se bo povečalo itn. Sprašujem celotno vlado, kako si predstavlja to konsolidacijo javnih financ, brez novo ustvarjene vrednosti in tudi brez povečanja zaposlovanja, od kje bo ta denar prišel? Torej se je treba vrniti na začetek.Najprej je treba sprejeti ukrepe, ki bodo omogočili, da je več prilivov, potem pa se bodo tudi javne finance konsolidirale, ob seveda v obeh scenarijih nujne varčevanja. Dvomim pa, da lahko glede na zakonodajo, glede na ustavo, glede na zagotovljene pravice in glede na dosedanje ukrepe in sposobnosti te vlade v tej smeri, privarčujete toliko kolikor je upada prilivov. Tukaj smo pri naslednji utopiji, ki jih je kar nekaj v teh predlaganih gradivih in ta utopija je, da boste povečali davčne prihodke za 20%. Če pogledate tabele, ki ste jih predstavili, piše, da bodo davčni prilivi oziroma prilivi v proračun iz davkov, mislim da že konec leta 2011, 2012, večji za 20%. Ob tem, da se ne načrtuje toliko večje gospodarske rasti. In ne govorite o tem, da boste povečali kakšen davek. Torej, radi bi slišali od vlade, od kje se bo nabralo za 20% več davčnih prilivov, če v njem načrtujemo v tem ustrezno višje gospodarske rasti niti višjih davkov. Ta formula se pač ne izide, in gre očitno za neko veliko napako v tem dokumentu ali pa za to, da je še nekaj v ozadju, se pravi povečanje davkov, ki se pa o tem ne govori. Včasih je to razumljivo, ampak po tej situaciji se ne da nikogar prinesti okoli, v vsakem primeru lahko povečate davke samo z zakonom, ki bo v javni razpravi in v razpravi v tem Državnem zboru. Torej, ob koncu bi želel od vlade tudi pojasnilo te nejasnosti. Hvala.