Vladi zaradi stalnih zavajanj glede arbitražnega sporazuma ne moremo zaupati

Slovenska javnost ne ve, kaj je v ozadju dogovorov o arbitražnem sporazumu, ve pa, kaj je spredaj: čaka nas ponovitev zgodovine, ko smo izgubili Trst, Gorico in najlepši del Slovenije, to je Koroško. Poslanke in poslanci na današnji izredni seji državnega zbora obravnavajo predlog sklepa v zvezi z razjasnitvijo novih okoliščin, s katerimi je bila javnost seznanjena po razpisu zakonodajnega referenduma o zakonu o ratifikaciji arbitražnega sporazuma med Vlado Republike Slovenije in Vlado Republike Hrvaške. V imenu predlagateljev je v razpravi sodeloval tudi Miro Petek.

Objavljamo magnetogram, ki ni avtoriziran!

MIRO PETEK: Hvala za besedo. Z vidika ustavnega položaja ima parlament poleg zakonodajne oblasti tudi nadzorno funkcijo in zato seveda lahko poslanci postavljamo vprašanja, s tem nadziramo vlado, seveda, če dobimo tudi od vlade ustrezne odgovore. Mi smo postavili oziroma naslovili na vlado zahtevo  oziroma terjali pojasnilo, kdaj in kje je predsednica Vlade Republike Hrvaške, Jadranka Kosor zagotovila oziroma obljubila teritorialni stik Slovenije z odprtim morjem. Kakšen odgovor oziroma mnenje vlade smo dobili?   

Predsednik Vlade Republike Slovenije Pahor je v soočenju v televizijski oddaji Polemika poskušal jasno in slikovito predstaviti ozadje in tako naprej. Se pravi, slikovito. Kot so bile na nek način slikovite tudi prejšnje podobice, ki smo jih gledali na zaslonih. Nismo pa dobili odgovora na vprašanji, kje in kdaj. Na vprašanje, ki smo ga zastavili. In to je izrazita ignoranca do poslancev državnega zbora, pa pričakujemo zelo malo. Pričakujemo: uro, kraj, datum tega srečanja. Ali je bil to Trakoščan, ali je bila to Ljubljana, ali kje drugje?

Kot novinar sem četrt stoletja postavljal podobna vprašanja: kje, kdo, kaj, kdaj, tudi zakaj. V tem primeru je imel samo kdo, Borut Pahor, Jadranka Kosor. Vemo kaj – obljuba o teritorialnem stiku, ne vemo pa, kje in kdaj, še zdaleč pa ne, kako. Je bila to ustna, pisna obljuba, je bila to obljuba z neko dobro voljo ali kakšno trgovino? Arbitražni sporazum je preveč pomemben, da bi ga obravnavali z nekimi slikovitimi besedami, z nekimi okrasnimi pridevki, z raznimi besednimi bravurami, saj na ta način naše ljudi samo zavajamo. Tak način komunikacije vlade vnaša med ljudstvo nek politični nihilizem, saj ljudje rečejo: “saj so se samo hecali, saj ne mislijo resno,” ali pa celo to, da rečejo, da ne vemo, kaj delamo. Na drugi strani pa vlada s takšnim početjem zamegljuje dogajanje in zavaja javnost. Mi enostavno ne vemo, kaj je še v ozadju, kaj nas še čaka, vemo pa, kaj je pred nami. In bojim se, da je pred nami ponovitev zgodovine, in to je tiste zgodovine, ko smo izgubili Koroško, Trst in Gorico.

V tem odgovoru oziroma mnenju Vlade Republike Slovenije, ki dejansko ni odgovor na to zahtevano pojasnilo, vlada na primer tudi pravi, da Slovenija ne more preprečiti enostranskih dejanj Republike Hrvaške. Vprašam vas: Kakšen sosed pa je ta Republika Hrvaška do svojega soseda, do nas, Slovenije, če pa uvaja politiko enostranskih dejanj, če uvaja politiko gotovih dejstev?! Ali lahko Hrvaški zaupamo? Jaz ji ne zaupam, toda politiki, vlada bi se morala zaradi tega s sosedi toliko bolj tankočutno in pozorno pogovarjati, kajti očitno hrvaški politiki slovenskim gledajo v oči in jim lažejo. Vlada pa seveda podpiše sporazum s Hrvaško in ta v svoj zakon o arbitraži doda še enostransko izjavo, je to, kot smo videli, v dogovoru z Republiko Slovenijo. In na ta način dejansko povsem anulira zahteve oziroma naša pričakovanja. Torej, Hrvaški enostavno ne gre zaupati, še bolj zaskrbljujoče pa je, da ob vsem tem, kar slišimo v zadnjih dneh, ne moremo zaupati niti naši vladi.

V mednarodnem pravu, posebej v takšnih pogodbah, je potrebna skrajna resnost, ne neka slikovitost in razne bravure, kajti tukaj štejejo vejice, tukaj štejejo celo presledki med besedami. Mi pa danes spoznavamo vedno nova dejstva, vlada očitno mrzlično kliče na ambasade in ambasade pošiljajo sporočila, ki si jih očitno ta vlada želi.

Danes je bilo tukaj že omenjeno vprašanje medijev. Mislim, da smo priča neki brutalni medijski vojni proti nasprotnikom arbitražnega sporazuma, in seveda to razmerje 1 : 11 je šokantno, in mislim, da bo šlo v slovensko politično in tudi medijsko zgodovino. Tako, kot so se skozi zgodovino razčlenile prav vse okoliščine koroškega plebiscita, napisanih je bilo na stotine knjig, na stotine člankov, strokovnih člankov.

Toda nič nam ne pomaga, Koroško smo pred 90 leti izgubili enkrat za vselej. Tudi pred 90 leti bi lahko na podoben način razčlenjevali dogajanja. Tudi takrat je šlo za brutalno enostransko medijsko propagando, ko so Avstrijo risali kot neko lepo nevesto, SHS pa kot grdo in ostarelo damo. Današnji mediji rišejo gospo Kosorjevo kot lepo nevesto, Boruta Pahorja pa kot lepega ženina.

Naprej. Početje Srbov je bilo takrat odločilno v izidu plebiscita. V plebiscitno cono so naseljevali nove prebivalce, Nemce. Velesile so določile takšno plebiscitno cono, da so izločili Mežiško dolino in Jezersko, kajti jasno je bilo, da bi zavedni Slovenci v Mežiški dolini in na Jezerskem lahko nagnili tehtnico v prid Sloveniji. In kar je prav tako zanimivo, socialdemokracija v Avstriji, katere člani so bili mnogi Slovenci, je izrazito agitirala za Republiko Avstrijo.

Še enkrat, žal ne vemo, kaj je v ozadju teh dogovorov. Mislim, da gre za neke kravje kupčije, vemo pa, kaj je spredaj. Čaka nas ponovitev zgodovine, ko smo izgubili Trst, Gorico in najlepši del Slovenije, to je Koroško.