Vlada s predlogom zakona o zdravstveni dejavnosti vrača slovensko zdravstvo v socializem

Poslanke in poslanci na današnjem nadaljevanju majske seje državnega zbora obravnavajo tudi vladni predlog zakona o zdravstveni dejavnosti. Stališče poslanske skupine SDS je podala Nada Brinovšek.

Celoten magnetogram, ki ni avtoriziran, objavljamo v nadaljevanju.

NADA BRINOVŠEK: Hvala za besedo, lep pozdrav še enkrat. Glejte, dejstvo je, da je naš zdravstveni sistem v globoki krizi, vse to pa se odraža v dolgih čakalnih vrstah, krizi vodenja javnih zdravstvenih zavodov, aferah, sistemski korupciji, političnem kadrovanju, ni javne mreže, ni standardov, ni konkurence, bolniki pa tako kot tudi mladi zdravniki odhajajo v tujino, ker ta vlada v treh letih ni bila sposobna sprejeti nobenega ustreznega ukrepa. Pričakovali smo sistemske spremembe, dobili pa smo predlog zakona, katerega osnovni namen je seveda omejiti koncesije, in podobno kot drugi zakoni, ki pridejo s strani Ministrstva za zdravje, je tudi ta zakon škodljiv za državljane. Ministrica, v uvodni obrazložitvi ste rekli, da ste nam prinesli zakon in da bo ta zakon pomenil neko zdravje ljudi, ampak jaz pa mislim, da je ta zakon napisan za zdrave ljudi, ki ne potrebujejo zdravnike.

Novelo zakona o zdravstveni dejavnosti, če rečem bolj po domače zakon o koncesijah, je ministrica za zdravje, torej, dala v enomesečno javno razpravo konec septembra leta 2015. Novela zakona o zdravstveni dejavnosti, ki je bila takrat v javni razpravi, je obsegala 13 členov, pazite, 13 členov. In koliko členov vsebuje danes ta predlog, ki ga imamo pred sabo? 47 členov. 13 členov 2015, danes 47 členov, torej trikrat več, pa se ministrici ni zdelo vredno, da bi dala ta zakon ponovno v javno razpravo. Zdravniška zbornica je v skladu z 71. členom zakona o zdravniški službi ministrici v oktobru 2015, torej v času javne razprave, poslala protest in takrat tudi zahtevala umik zakona iz javne razprave, ker zbornici ministrstvo pač ni omogočilo nikakršnega sodelovanja v postopkih oblikovanja predloga besedila tistega zakona. Pravzaprav zbornica z dejstvom, da ministrstvo v letu 2015 pripravlja spremembo zakona o zdravstveni dejavnosti sploh ni bila seznanjena. Da spomnim, 71. člen zakona o zdravniški službi določa, citiram: »Zbornica ima naslednje naloge: sodeluje pri pripravi zakonov, planskih dokumentov, kadrovskih načrtov in drugih predpisov s področja zdravstva.« Vlada pa je na ta očitek zbornice v svojem mnenju 7. januarja 2016 odgovorila, bom tudi citirala: »Glede sodelovanja z Zdravniško zbornico po 71. členu Zakona o zdravniški službi je potrebno upoštevati, da je vlada regulatorni organ, ki oblikuje in udejanja politiko v zdravstvu ter ima pravico in tudi obveznost oblikovati delovno gradivo in pri tem upoštevati splošne cilje in pa koristi ter slediti tudi zastavljenim političnim ciljem.« Vse, kar v tej navedbi vlade drži, je to, da vlada, seveda, sledi zastavljenim političnim ciljem, ki pa so daleč od potreb naših državljanov in daleč od potreb, ki jih nujno potrebuje naš zdravstveni sistem.

V Slovenski demokratski stranki smo po zaključeni razpravi novembra 2015 v proceduro vložili predlog priporočila v zvezi s predlogom zakona o zdravstveni dejavnosti, s katerim smo predlagali, da državni zbor priporoča vladi in pa ministrstvu, da ponovno prouči pripombe, in da če pride do ugotovitev, da je predlog zakona v nasprotju z zakonodajo, EU predlog umakne in pripravi novega. Seveda tukaj ni potrebno poudarjati, da so bila naša priporočila novembra 2015 v državnem zboru zavrnjena.

No, v začetku leta 2016 je ministrica začela prepričevati javnost, stroko in vlado s svojimi obljubami, da bodo sistemske spremembe na področju zdravstva zagledale luč sveta septembra 2016. Seveda sprememb do septembra ni bilo, zato je ministrica predsedniku vlade in koalicije ponovno obljubila, da bo zdravstvena reforma pripravljena in pa javnosti predstavljena 12. 12. 2016. Vsi se dobro spomnimo, 12. 12. 2016. Ni potrebno posebej poudarjati, da smo vsi pričakovali zakon o zdravstveni dejavnosti, zakon o zdravstvenem varstvu in zavarovanju, zakon o vodenju in upravljanju javnih zavodov in zakon o pacientovih pravicah. Ampak čakali smo spet zaman, ne samo koalicija in opozicija, tudi naši državljani, ki, seveda, plačujejo za ta zdravstveni sistem.

Decembra 2016 smo dobili spet samo obljube, tokrat da bo zakonodaja pripravljena in pa usklajena s koalicijo januarja 2017. Danes je pa maj 2017, torej leto in pol obljub in pretvarjanj. In leto in pol koalicijskega usklajevanja, ki pa ni šlo v smeri dobrobiti izboljšanja zdravstvenega varstva naših državljanov ali zdravstvenega sistema, temveč v dobrobit posameznih strankarskih interesov koalicije, ki nemalokrat niso imela seveda nič v zvezi z zdravstvom.

Vlada je v uvodni obrazložitvi k tej točki navedla seznam deležnikov in pripomb, ki so bile podane v okviru javne razprave v letu 2015 na tistih 13 členov in, to moram reči, da je milo rečeno, smešno. Predlog ima pa danes, ki ga imamo na mizi, kot sem že prej rekla, 47 členov. Ministrstvo je v uvodni obrazložitvi k temu predlogu zakona zapisalo, da pri pripravi zakona niso sodelovali zunanji strokovnjaki. Po domače bi lahko to rekli, da ni sodelovala stroka. Ampak to za področje zdravstva tako ali tako ni nič novega, to je usklajena praksa tega ministrstva, stroke se ne upošteva, v ospredju pa so le želje in pa težnje lastnih in tudi zakulisna dogajanja, ki prevladujejo nad stroko. Nedvomno je zaradi obsežnosti in dejstva, da stroka ni sodelovala pri pripravi zakona, potrebno opraviti javno razpravo in to bomo v Slovenski demokratski stranki v nadaljnji proceduri tega zakona tudi predlagali.

V gradivu oziroma v obrazložitvi k tej točki je še navedeno, da pri pripravi zakona niso sodelovali zunanji strokovnjaki oziroma stroka, temveč samo sodelavci Ministrstva za zdravje. Prav rada bi vedela, kateri so tisti sodelavci, notranji sodelavci ministrstva za zdravje in kakšne so njihove poklicne sposobnosti. To bo v nadaljevanju prav zanimivo slišati. Tem sodelavcem ministrstva je uspelo pripraviti zakon, ki nas pelje nazaj v čas pred 25. leti. Naši javni zavodi so bili in so še unikum v Evropi. Mislim, da to že zdaj vsi vemo. Javni zavodi bi se mogli preoblikovati v skladu s pravom EU javne gospodarske službe oziroma družbe, ampak taka oblika javnih zavodov, seveda, naši vladi odgovarja, saj omogoča, da javni denar odteka v privatne žepe. Ampak to za enkrat še nikogar ne moti.

In če se še spet dotaknem uvodne obrazložitve vlade k tej točki, kot prikaz ureditve v drugih pravnih sistemih so navedene države Danska, Nemčija in pa Švedska. Zakaj v tej primerjavi vlada ni podala oziroma prikazala drugih zdravstvenih sistemov držav, ki sodijo med uspešne zdravstvene sisteme, na primer, Nizozemska, Švica, Belgija, Norveška. Pri vsej tej primerjavi je vlada spregledala, da v primerljivih državah – se pravi, Danska, Nemčija in Švedska – beležijo porast koncesionarjev, na primer, na Švedskem, Nemčija ima javno-zasebni sistem zdravstvene dejavnosti, prav tako na Danskem zdravstveno dejavnost opravljajo zasebni zdravniki in zdravstvene službe, financirajo pa se iz javnih sredstev. Torej, če je vlada v obrazložitvi navedla prikaz ureditve v drugih pravnih sistemih, bi pričakovala, da bodo te rešitve tudi v predlogu zakona vsaj primerljive z njimi. Da sploh ne govorim o tem, kaj imam v mislih, s katerimi državami se bomo lahko primerjali oziroma ta zakon primerjali. Verjetno veste, da imam v mislih Venezuelo ali Severno Korejo. Rada bi poudarila, da vsa Evropa javno zdravstvo razume kot financiranje javnih zdravstvenih storitev, ki jih opravljajo javni in zasebni izvajalci. Samo pri nas so tu težave z razumevanjem javnega.

Pričakovali smo torej zakon, ki bo izboljšal zdravstvene storitve, dobili pa smo zakon, pri katerem je edini cilj ministrice omejitev koncesij. In kar je naravnost absurdno pa je zapis vlade k presoji posledic uvedbe tega zakona, kjer je v obrazložitvi tega gradiva navedeno: »Zakon bo imel pozitiven vpliv na kakovost in strokovnost izvajanja zdravstvene dejavnosti in s tem na javno zdravstvo.« Pozitiven vpliv na kakovost in strokovnost! Tu se sprašujem oziroma sprašujem pripravljavca tega zakona, kateri so ti pozitivni vplivi, ki bodo vplivali na kakovost in strokovnost? Ali je tu mišljeno kakšno pametno načrtovanje, boljše vodenje javnih zdravstvenih zavodov, reorganizacija dela in izvajalcev, učinkovitejši procesi, boljša izkoriščenost kadrov, prostorov in opreme, večja kakovost, varnost, konkurenca – definitivno ne, ker teh določb v spremembah tega zakona ni.

Še bolj smešna pa je navedba, da se bo dostopnost do zdravstvenih storitev s tem zakonom izboljšala. Moram reči, da take navedbe še nek tak papir težko prenese, kaj šele mi, ko smo brali te obrazložitve vlade. Zanima me, kako se bo izboljšala dostopnost in kako se bodo skrajšale čakalne vrste, če pa omejujete koncesionarje, ki nedvomno rešujejo ta sistem pred še daljšimi čakalnimi vrstami. Postopno zmanjšanje koncesionarjev bo, seveda, pomenilo podaljšanje čakalnih dob, bolniki pa bodo prisiljeni iskati pomoč pri zasebnikih kot samoplačniki ali pa bodo odhajali na zdravljenje v tujino, kjer pa jim bo naša zdravstvena zavarovalnica povrnila stroške, pa kljub temu, da bodo v tujini obiskali zasebnika. Zdaj ne vem, zakaj ministrstvo to tako težko razume in govori o izboljšanju zdravstvenih storitev.

V tem zakonu pa ni niti besedice o javni mreži, niti besedice. Javna mreža je temelj, na katerem bi morali graditi ta zakon. Kako bo ministrstvo vedelo, koliko zdravnikov potrebuje, če pa nima kriterijev in oblikovane javne mreže na primarcu in tudi ne na sekundarcu. Jaz upam, da ne bo te potrebe ministrstvo ocenjevalo na podlagi »vaši in naši«.

S tem predlogom zakona bo definitivno slovensko zdravstvo pahnjeno nazaj v socialistični sistem državnega zdravstva. Dostopnost do zdravstvenih storitev se bo še naprej zmanjševala, čakalne dobe podaljševale in odhajali bodo tako bolniki, kot sem že prej rekla, kot tudi mladi zdravniki v tujino in še naprej se bodo polnili žepi posameznikov znotraj celega sistema, ki jo seveda omogoča sistemska korupcija. Torej stroka, kot smo lahko ugotovili pri pripravi tega zakona, ni sodelovala.

Naš zdravstveni sistem v globoki krizi, vse to pa se odraža v dolgih čakalnih vrstah, krizi vodenja javnih zdravstvenih zavodov, aferah, sistemski korupciji, političnem kadrovanju, ni javne mreže, ni standardov, ni konkurence, bolniki pa tako kot tudi mladi zdravniki odhajajo v tujino, ker ta vlada v treh letih ni bila sposobna sprejeti nobenega ustreznega ukrepa.

Pa poglejmo kaj pa meni stroka. Zdravniška zbornica, ki pri pripravi 13 členov dolgega zakona v letu 2015 ni bila povabljena, je pri predlogu zakona, ki ga danes obravnavamo s 47 členi, sodelovala. Ampak zbornica navaja, da pa nobena, niti ena njihova pripomba ni bila upoštevana. Zdravniška zbornica je svoje pripombe posredovala na 22 straneh. Vsi smo prejeli te pripombe in v teh pripombah je zbornica opozorila predvsem na notranje neskladje med členi zakona ali po domače bom rekla na neumnosti, ki so v predlogu tega zakona.

Na zaprosilo Zdravniške zbornice je podal svoje mnenje glede neskladnosti tega predloga z evropskim pravom tudi Inštitut za javno upravo pri Pravni fakulteti. Naj navedem njihove zaključke, ki sta jih pripravila dr. Rajko Pirnat in Boštjan Zuljan: »Predlog sprememb zakona temelji na napačni podmeni, da je mogoče javno zdravstveno službo z zakonom označiti s pojmom negospodarska dejavnost splošnega pomena. Ta pojem izhaja iz prava EU, ki ga je predlagatelj zakona napačno apliciral na javno zdravstveno službo zato, da bi na njegovi podlagi opravičil izvzetje iz tega področja v celoti iz dosega evropskega prava. V smislu prava EU je treba javno zdravstveno službo kot je organizirana v Republiki Sloveniji pravilno obravnavati kot gospodarsko dejavnost oziroma kot storitev splošnega gospodarskega pomena. Posledično je zaradi te napake povsem napačno opredeljen tudi odnos sprememb do tega zakona oziroma tega zakona, do prava EU, saj predlog zakona ne upošteva zavezujočih določb, ki izhajajo neposredno iz direktiv. Ena od bolj očitnih posledic napačne usmeritve je, da predlog sprememb zakona postopek podeljevanja koncesij v določenem delu ureja v nasprotju z zahtevami EU direktiv. Napačno je zapisano, da je mogoče pogoje za izvajanje javne zdravstvene službe urejati različno za javne zdravstvene zavode in koncesionarje. Predlog sprememb zakona javnim zavodom dovoljuje prednostno pravico do upravljanja javne zdravstvene službe, kar je v nasprotju z direktivo. Poleg tega je tudi že sam postopek ugotavljanja pogojev za podelitev koncesije v predlogu zakona premalo jasen in neobjektiven in v nasprotju z merili evropskega prava. Vztrajanje pri napačni opredelitvi javne službe kot negospodarske dejavnosti ima tudi številne negativne posledice za državo kot druge udeležence.« To so torej zaključki, spoštovani kolegi, dr. Pirnata, ki ga v koaliciji večkrat seveda citirate in izpostavljate.

Sindikat zdravnikov družinske medicine Praktikum je poslal priporočilo, da se predlog sprememb zakona zavrne.

Oglasili so se tudi mladi zdravniki, ki v svojem pisanju navajajo, da zakon prinaša seveda posledice, ki bodo nepopravljive za zdravje najbolj ranljivih skupin naših državljanov.

Strokovno združenje zasebnih zdravnikov in zobozdravnikov izraža najostrejši protest nad predlogom tega zakona in opozarjajo, pa bom spet navedla, da se bodo s postopno ukinitvijo koncesij čakalne dobe le še podaljšale, vedno več pacientov pa bo prisiljenih storitve iskati v samoplačniških ambulantah. Predlog zakona je zaradi neenakopravne obravnave slovenskih zasebnih zdravnikov in zobozdravnikov, do javnih zavodov diskriminacije mladih zdravnikov in zobozdravnikov ter omejevanje dela zaposlenih zdravnikov in pa zobozdravnikov v očitnem nasprotju z Ustavo Republike Slovenije in evropskim pravnim redom. Torej, Vlada sistematično ignorira evropski pravni red. Strokovno združenje navaja, da z omejevanjem konkurence med izvajalci zdravljenja predlog pod vprašaj postavlja tudi neovirano izvajanje ustavne pravice zavarovanih oseb do zdravstvenega varstva in javnih sredstev. Strokovno združenje nasprotuje uzakonitvi prednostne pravice javnih zavodov do izvajanja zdravstvenih storitev.

Fides upa, da predlog sprememb zakona ne bo sprejet in da se bo sprememb tega zakona lotila neka druga vlada, seveda, ki bo imela izdelano vizijo. Protestirali so tudi v zdravniškem društvu, kjer opozarjajo, da se stroka ne sliši. Navedla sem le nekaj pripomb, na katere opozarja stroka. Teh pripomb je še ogromno.

Če se dotaknem še vsebine samega zakona. V Slovenski demokratski stranki trdimo, da je zakon, milo rečeno, neumen in da vsekakor ni primeren za nadaljnjo obravnavo. Bom navedla dva plastična primera, zakaj tako mislim. Poglejte, predlog zakona ni določil niti enega pogoja glede prostorov in opreme, v katerih se ob opravljala zdravstvena dejavnost. V 26. členu tega zakona pa je podrobno urejeno, kaj mora biti napisano na tabli, kjer se opravlja zdravstvena dejavnost. Se pravi, zakon je torej podrobno uredil kako mora biti označena stavba, nič pa ni povedal o sami stavbi in pa opremljenosti teh prostorov.

In drug primer. Naši mladi zdravniki po tem predlogu zakona pet let po pridobitvi licence ne bodo mogli odpreti zasebne ambulante. Seveda, pa bodo lahko v Sloveniji skladno z načelom prostega pretoka storitev zasebne ambulante ustanavljali mladi zdravniki iz drugih evropskih držav. Jaz mislim, da to je nedvomno nek presežek neumnosti teh strokovnih sodelavcev Ministrstva za zdravje, ki so pripravljali ta predlog. Jaz mislim, da kaj takšnega si je težko izmisliti in da misliti.

V Slovenski demokratski stranki seveda predloga o sprememb zakona o zdravstveni dejavnosti ne bomo podprli. V nadaljevanju postopka pa bomo seveda zahtevali javno razpravo. Hvala.