Vlada predlaga krivičen sistem štipendiranja
ponedeljek, 28. 3. 2011ALENKA JERAJ: Hvala za besedo, lep pozdrav. V Poslanski skupini SDS ocenjujemo, da nov zakon ni potreben in da je njegova uveljavitev za sistem celo škodljiva. Namreč vlada pošilja v obravnavo povsem nov zakon o štipendiranju, s katerim želi urediti celovito to področje. Nov štipendijski sistem, ki naj bi prinesel več štipendij je tudi ena izmed obljub, ki so bile dane študentom ob tem, ko jim je oziroma ko jim bo Zakon o malem delu zmanjšal možnost študentskega dela. Vendar ta zakon teh obljub ne izpolnjuje, predvsem ne prispeva k celoviti in stabilni ureditvi štipendiranja kar ugotavlja tudi vlada sama, saj v svojem gradivu jasno zapiše, da namerava v naslednjih dveh letih v celoti prenoviti Zoisov sistem štipendiranja in korenito spremeniti kadrovsko štipendiranje. Ob tem celo predstavi smernice, po katerih naj bi prenova potekala, zato se sprašujemo, zakaj potem danes obravnavamo ta zakon, če pa bomo čez dve leti sistem spreminjali in celovito urejali? Očitno celo sami dvomijo v rešitve in v kakovost teh rešitev, ki jih z zakonom ponujajo ali pa le-te ne držijo in so samo ta hip primerne, ker smo ravno pred referendumom Zakona o malem delu in to lepo paše v predreferendumsko kampanjo. V času, ki traja manj kot povprečni čas študija slovenskih študentov, bomo torej v Slovenji zamenjali tri sisteme štipendiranja. Tako bomo imeli štipendiste, ki bodo morali za pridobitev enakovrstnih štipendij izpolnjevati zelo različne pogoje, odvisno, v katerem sistemu s prvič vstopili v sistem, torej ob katerem zakonu.
Veljavni zakon, ki sedaj velja, je bil pomemben premik k celovitemu urejanju tega področja. Do takrat vemo, da Zakona o štipendiranju sploh nismo imeli, pač pa smo to urejali v različnih zakonih, vendar so se v izvajanju v praksi pokazale tudi nekatere pomanjkljivosti. Nekaj jih je bilo že odpravljenih, med drugim z novelo zakona v letu 2009, ki smo jo tudi v naši poslanski skupini podprli. Z nekaj dodatnimi spremembami in dopolnitvami bi lahko naredili še korak naprej in bi lahko okvir obstoječega sistema zagotovili več štipendij in z veljavnim zakonom.
Torej, eno izmed področij na katerega posebej opozarjajo dijaške organizacije, je ukinitev državnih štipendij za dijake do osemnajstega leta. Državna štipendija je po novem namenjena le dijakom po osemnajstem letu, mlajši pa bodo upravičeni do otroškega dodatka v skladu z Zakonom o uveljavljanju pravic iz javnih sredstev. Da gre pri tem za poslabšanje položaja mladoletnih dijakov je razvidno, če primerjamo pogoje in višino otroškega dodatka in štipendij. Ob enakih prejemkih na družinskega člana so že osnovne štipendije predvsem višje od otroških dodatkov poleg tega pa običajno štipendist dob še različne dodatke kot na primer dodatek za bivanje izven kraja stalnega bivališča. Ukinitev državnih štipendij za mladoletne dijake še posebej prizadene družine z najnižjimi dohodki.
Te so bile doslej upravičene tako do otroških dodatkov kot tudi do državnih štipendij. Po novem bodo lahko dobili le še otroške dodatke. Kljub temu, da se otroški dodatki povišujejo, hkrati pa se veča tudi njihova dostopnost, to ne bo nadomestilo izgube štipendij. Poleg tega ne vemo, kaj se bo zgodilo v nadaljevanju, kajti ministrstvo grozi s tem, da bo znižalo socialne prejemke, zamrznilo nekatere socialne prejemke in podobno, tako da tudi ni nujo, da bodo otroški dodatki naraščali oziroma se zviševali.
Vlada sama ugotavlja, da sistem Zoisovega štipendiranja nagrajuje predvsem pridne, ne pa nadarjenih dijakov in študentov, kar je do neke mere celo res, vendar bi bilo lahko drugače, če bi šole pravočasno uvedle koncept vzgojno-izobraževalnega dela z nadarjenimi učenci in dijaki. Medtem ko se ta uspešno izvaja v osnovnih šolah, so srednje šole pri tem povsem zaspale. In ni prav, da ceno nedelovanja državnih institucij plačujejo dijaki in študentje, ki bodo zaradi tega ostali brez štipendij. In če ugotavljamo, da sistem ne funkcionira v srednjih šolah, bi pričakovali od ministrstva takojšen sestanek z ministrom za šolstvo in ugotovitev, zakaj se teh stvari ne izvaja tako, kot so zapisane v zakonu. Če jih ne izvajajo v srednjih šolah, je treba vprašati ministra, kaj se tam dogaja, in stvari pospešiti, ne pa kaznovati za to dijakov, ki niso krivi, da v njihovi šoli stvari ne tečejo tako, kot bi morale.
Pogoji za pridobitev Zoisove štipendije se drastično zaostrujejo. Po novem bo tako potrebno kumulativno izpolnjevanje več pogojev, se pravi, izkazana bo morala biti nadarjenost, doseženi bodo morali biti izjemni dosežki, poleg tega pa bodo morale biti dosežene še zelo visoke ocene. Ti pogoji so bistveno ostrejši kot v veljavnem zakonu, zato se upravičeno lahko pričakuje, da bo novih Zoisovih štipendistov v naslednjem šolskem letu manj. Do Zoisove štipendije pa sploh ne bodo mogli priti tisti, ki so se šolali na ustanovah, kjer koncepta nadarjenosti še niso uvedli, pa čeprav za to sami niso popolnoma nič krivi. Vstop v sistem bo torej po novem zelo otežen, kar je nepravično, saj bodo tisti, ki so štipendijo prejeli še po starem zakonu, deležni precej milejših pogojev.
Kot enega izmed večjih pozitivnih učinkov predlagatelj navaja možnost pridobivanja več štipendij hkrati. Tako bo lahko nekdo naenkrat prejemal kadrovsko, Zoisovo in državno štipendijo. Omejen bo le z najvišjim zneskom, ki znaša 400 evrov. To, za nekatere štipendiste sicer ugodno rešitev, pa je treba vzeti z zadržkom, saj ima na drugi strani precej negativnih posledic. Vsekakor bo zaradi te možnosti štipendij prejemalo manj dijakov in študentov. Namesto da bi bilo čim več šolajočih vključenih v sistem in bi se štipendije lahko porazdelile, jih bodo lahko eni pridobili več, drugi pa bodo zaradi omejenih sredstev ostali brez štipendije.
Ta rešitev je zelo krivična tudi do tistih, ki so dobili štipendijo v letošnjem šolskem letu ali prej, ko je sistem takšno kopičenje štipendij izrecno prepovedoval. Dijaki in študentje iz starega sistema bodo tako vsa leta izobraževanja na isti stopnji ostali oškodovani. Za razliko od nekoga, ki bo štipendijo pridobil po novem, nikoli ne bodo mogli prejemati več štipendij hkrati. Na ta način delamo velike razlike med dijaki in študenti. Delimo jih v tri kategorije, torej tiste, ki prejemajo štipendije po starem zakonu, tiste, ki jih bodo po tem novem zakonu in jih bodo lahko prejemali celo več, pa še tiste, ki so sedaj z zavoda za zaposlovanje, to je pa še en zakon pred prejšnjim, iz leta 2007. Če se to vam zdi v redu in da je to v duhu socialne demokracije, da bodo nekateri lahko imeli več štipendij, nekdo pa niti ene, vam povem, da to ni v takem duhu.
Poleg državnih, Zoisovih in nekaterih drugih štipendij, ki jih pozna že sedanji sistem, se uvaja tudi neke vrste štipendije, kar naj bi bilo še posebej ugodno in dobro za dijake in študente. Že omenjena pridobitev štipendij za deficitarne poklice, ki bodo namenjene dijakom in študentom, ki se izobražujejo na deficitarnih področjih. Dobili jo bodo lahko tisti, ki so predhodno že zaprosili za kadrovsko štipendijo in le-te niso pridobili. Namen uvedbe takih štipendij je sicer dober, vendar je do dejanske realizacije v praksi še daleč. Katera sploh so deficitarna področja, torej prednostna področja, za katera se bodo dodeljevale štipendije, bo namreč opredeljevala politika štipendiranja. Politika štipendiranja, ki je neznanka in ki je ta trenutek nimamo, dokler te politike ne bo, najbrž ne bo tudi štipendij.
Zato je obljuba o novih štipendijah zavajajoča. Pred seboj imamo zakon, izvedbeni akt, ki naj bi temeljil na dolgoročnem strateškem dokumentu, ki ga še ni. O tem ste mnogi govorili. Politika štipendiranja je bila slaba, ampak je sploh nimamo. Ko bomo imeli nek dokument, v katerem se bomo odločili, v katero smer bomo peljali sistem štipendiranja, potem lahko pripravimo dober zakon, ne pa da najprej naredimo zakon, in se šele potem o tem pogovarjamo.
Torej vrstni red napačen, kar je še en argument, da z zakonom ne gre hiteti, ampak je potrebno najprej sprejeti odločitev v katero smer bo šla štipendijska politika v Sloveniji in kakšen sistem sploh želimo.
Zakon predvideva tudi ustanavljanje novih inštitucij, čeprav se deklarativno vlada vedno zavzema za zmanjšanje birokratskega aparata, skoraj ni zakona, ki ne bi dal podlago za uvedbo novih inštitucij. Ustanovili smo cel kup agencij, ne vem, zato, da nekateri tam spravljajo svoje kadre. Skratka, s tem zakonom pa ustanavljamo novi fundacijo, preko katere naj bi se povezovale regionalne razvojne agencije in delodajalce ali Združenja delodajalcev. Njihov namen naj bi bil razvoj kadrovskega štipendiranja. Že v sedanjem sistemu imamo cel kup inštitucij, ki dodeljujejo kadrovske štipendije, sklad za razvoj kadrov in štipendije, regijske razvojne agencije, ki še posebej skrbijo za kadrovske štipendije z vidika pospeševanja regijskega razvoja. Očitno to ni dovolj, sedaj bomo imeli še fundacije. Na kakšen način bo povezovanje potekalo in o čem je sploh resnični smisel ustanavljanja teh fundacij ni jasno. Ampak ustanavljanje novih organizacijskih oblik ob vseh že obstoječih dosedanjih ni smiselno in racionalno. Tukaj spet naletimo na problem, da v Sloveniji še vedno nimamo pokrajin in potem rešujemo z nekimi kvazi inštitucijami stvari, ki bi jih sicer opravljale pokrajine.
Kot podlago k predlogu zakona bi pričakovali tudi natančno analizo in oceno o pričakovanem številu štipendistov po posameznih vrstah štipendij. Glede na število štipendistov in višino posamezne štipendije bi tako dobili oceno finančnih posledicah, vendar se je vlada odločila finančno oceno predstaviti z drugačnega zornega kota. Opredelila je koliko je sredstev na voljo. Pri tem se seveda lahko vprašamo kaj se bo zgodilo, če bo teh sredstev premalo. Po izkušnjah z vsakim rebalansom proračuna sredstva na vseh postavkah zmanjšujemo.
Zaradi sprememb po logiki dodeljevanja državnih štipendij in zaradi velikega obsega in finančnih posledic, ki jih imajo te štipendije bi bilo to področje potrebno še posebej natančno prikazati. Nujno bi bilo prikazati prenos sredstev v povezavi z zakonom o uveljavljanju pravic iz javnih sredstev. Če državnih štipendij za mladoletne ne bo več, koliko bo prihranka na ta račun in koliko več sredstev za državne štipendije bo potrebno zagotoviti zaradi ugodnejšega cenzusa. Koliko manj sredstev bo potrebnih za Zoisove štipendije zaradi zaostrovanja pogojev? Podatke imamo, to bi lahko vse že preverili. Prav tako se pričakuje natančna ocena potrebnih sredstev za druge vrste štipendij. Potrebovali bi tudi vedeti koliko dijakov in študentov bo lahko pridobili več štipendij hkrati, kaj to pomeni v skupnem seštevku. Ob kratkoročnih finančnih učinkih bi bilo potrebno predstaviti tudi dolgoročne posledice zakona in njihov vpliv na finančno vzdržnost.
V naši poslanski skupini spremembe v obstoječi štipendijski zakonodaji ocenjujemo z novim zakonom kot nepotrebne. Zakon, ki velja, bi ga bilo potrebno dopolniti, popraviti v tistih delih, kjer morda ne odgovarja na trenutne situacije. Zato se strinjamo s tem, da bi bilo treba nekatere določbe, ki so se v praksi pokazale kot neprimerne in pomanjkljive, dopolniti ali spremeniti, vendar to omogoča že sedanji zakon, ki trenutno še velja. Novi predlog zakona je nedomišljen in nerazumljiv poseg v sistem, ki bo imel velike posledice. Potrebnih bo več let, da se bo lahko sistem ponovno stabiliziral in zagotavljal vsem, tistim, ki štipendijo že prejemajo in tistim, ki jo šele bodo, enake pogoje. Številne pripombe in medresorska neusklajenost kažeta na to, da zakon tudi med zainteresirano javnostjo, med strokovnimi inštitucijami in celo znotraj Vlade ni usklajen. Odprtih vprašanj in možnih rešitev, ki niso bile upoštevane je veliko, zato se ob tem zastavlja vprašanje zakaj Vlada sploh vztraja pri sprejetju tega zakona. Še posebej pa je to nerazumljivo ob napovedi, da bo že čez dve leti ponovno prenavljala sistem. Če bi bil ta predlog dober, potem potrebe po novem zakonu sploh ne bi bilo. V situaciji sedanji bi bilo zato mnogo bolj racionalno dopolniti sedanji zakon tam, kjer je res nujno, nato pa se z razmislekom lotiti celovite prenove.
Mi imamo vtis, da 15 let liberalne in socialno demokratske vlade sploh niste uspele pripraviti zakon o štipendiranju, pripravila ga je prejšnja v letu 2007, sedaj pa imate cel kup idej in smo dobili na mizo nov zakon. Kot sem že omenila pa je lahko ta zakon samo predreferendumska kampanja za zakon o malem delu, da lahko vlada na soočenjih razlaga, da je že v postopku nov zakon, ki bo prinesel več štipendij. Štipendijski sistem mora biti podobno kot pokojninski, pa še kakšen stabilen in se ne more spreminjati vsaki dve leti. Kako naj dijak ali študent ve ali bo imel štipendijo, kako naj temu prilagodi študij, kako naj najame sobo, če se sistem kar naprej spreminja in imamo naenkrat več kategorij štipendistov.
V poslanski skupini SDS smo proti zakonu o štipendiranju, kot ga je pripravila vlada, kot je pred nami, ker ocenjujemo, da je obstoječi sistem dober, vsaj s strani vlade nismo dobili kakšnih hudih analiz ali argumentov, ki bi govoril nasprotno. Se pa strinjamo, da je morda potreben manjših korekcij. Po treh letih vlada želi z novim zakonom uvesti nove štipendiste, deli dijake in študente na tri kategorije štipendistov, kar je zelo nepošteno, nekateri vstopajo v sistem pod drugačnimi pogoji, kot drugi, predvsem pa ne bomo imeli jasnega pregleda in lahko rečemo, da bomo povzročili spet neko transparentnost in bomo imeli štipendiste po zakonu izpred leta 2007, štipendiste iz leta 2007 in dalje in štipendiste iz leta 2011. Kot rečeno v poslanski skupini temu nasprotujemo. Ker pa si želimo slišati tudi stališča zainteresiranih, bomo predlagali javno predstavitev mnenj o zakonu.