Vlada oziroma premier postajata talca izsiljevanja s strani LDS-a

Aleš Zalar bi moral odstopiti z mesta pravosodnega ministra. Današnja odločitev vlade glede generalnega državnega tožilstva kaže na to, da so bili vsi očitki zoper generalno državno tožilko navadna politična gonja. Če bi obstajali minimalni razlogi za razrešitev, bi se jih vlada poslužila. To toliko bolj, ker je na tej točki pravosodni minister izgubil še tisto malo verodostojnosti, ki jo mora kot minister imeti za vodenje resorja. Z današnjo odločitvijo vlade bi se moral g. Zalar posloviti od ministrskega stolčka.
 
Vlada se očitno ni zaplezala samo pri arbitražnem sporazumu, pač pa tudi na drugih področjih. Zakon o tožilstvu je jasen, to ve tudi vlada, očitno pa je iskala nek priročen razlog za izhod iz nastale situacije.

Današnja odločitev vlado postavlja v zelo čuden položaj. Kar nekaj vsebinskih razlogov govori v prid tej razlagi, naj omenim samo dva:  1. Ustavno sodišče ni tisto, ki razlaga zakon, še najmanj pa njegove pravilnosti! In ne more se nekdo sklicevati na neskladnost z 2. členom Ustave, če sploh ni skušal prej najti z Ustavo skladne razlage in jo uporabiti. Vlada je po 120/2 členu ustave vezana  (člen velja po praksi Ustavnega sodišča za izvršilno vejo oblasti in ne le za upravno ) ne le na zakon, ampak tudi na ustavo. To pomeni, da bi moralo ustavno sodišče to zahtevo zavreči.
2. Ustavno sodišče bi moralo zahtevo zavreči tudi zato, ker ima vlada na voljo druge instrumente, da doseže rezultat, ki ga želi od ustavnega sodišča. Najprej, če je normo mogoče razlagati in uporabljati na več načinov,  pa se ne da ugotoviti glede na namen zakonodajalca, katero razlago oziroma uporabo je imel v mislih zakonodajalec, potem zakon razlaga tisti, ki ga je sprejel, torej državni zbor. V tem primeru bi morala vlada (če je res v dilemi) zahtevati avtentično razlago zakona.

Šele, ko bi državni zbor sprejel avtentično razlago (vlada pa ima prek koalicijskih poslancev državnem zboru večino), ki se objavi v Uradnem listu in postane “sestavni” del zakonske norme, šele tedaj lahko pride v poštev presoja pred ustavnim sodiščem.
 
Očitno služi izhod z ustavnim sodiščem samo izogibanju neprijetni razpravi v državnem zboru, saj bi se vladajoča koalicija zelo težko ubranila očitka, da spreminja zakon samo zato, da bi se znebila generalne državne tožilke. Temu pa se lahko reče tudi zloraba postopka pred ustavnim sodiščem.
 
Premier oziroma vlada v celoti postaja iz dneva v dan večja talka izsiljevanja s strani ene izmed vladajočih strank, ki postaja vedno bolj brezobzirno in nasilno. Nujna bi bila torej celovita sprememba vladne ekipe z odstranitvijo tistih členov, ki onemogoča normalno delovanje izvršne veje oblasti. Zvone Černač,poslanec SDS