Vlada nima strategije glede plač v javnem sektorju

Vlada Janeza Janše je izpeljala enega najzahtevnejših projektov – reformo plačnega sistema v javnem sektorju. Obvladovanje plač v javnem sektorju zahteva strateški pristop in izjemno veliko napora. Vsi znaki kažejo, da se Pahorjeva vlada na tem področju izgublja. Temelj te reforme je bil postavljen leta 2002 s sprejetjem Zakona o sistemu plač v  javnem sektorju. Vlada dr. Janeza Drnovška je kmalu po sprejetju zakona pričela pogajanja s sindikati javnega sektorja, nadaljevala jih je Ropova vlada, vendar se do izteka mandata pogajanja praktično niso premaknila z mrtve točke.

Vlada Janeza Janše je izpeljala pogajanja do konca, 11. junija 2008 so bile tako podpisane kolektivna pogodba za javni sektor in vse kolektivne pogodbe dejavnosti in poklicev v javnem sektorju. Po dolgotrajnih pogajanjih, ki so jih zaznamovale pogoste grožnje s stavko, je bil projekt uspešno zaključen in v javnem sektorju sklenjen socialni mir. Dobili smo enoten, urejen in pregleden plačni sistem za vse, ki dobivajo plačo iz javnega denarja. S sindikati je bil dosežen dogovor, da se plačna nesorazmerja odpravljajo v štirih obrokih do marca 2010, predvidena rast plač pa je, glede na to, da so bile plače v času pogajanj od leta 2002 praktično zamrznjene, vzdržna.

Ob prvem izplačilu plač po novem sistemu v septembru 2008 se je pokazalo, da je ostalo v javnem sektorju nekaj manjših nezadovoljnih skupin in da bo potrebnih nekaj korektur kolektivnih pogodb. A to je bilo pričakovano in že vnaprej se je vlada dogovorila s sindikati, da se leto dni po uveljavitvi sistema pristopi k natančni analizi pomanjkljivosti in se nato te pomanjkljivosti odpravijo. Gre vendarle za več kot 155.000 zaposlenih in iluzorno bi bilo pričakovati, da bo sistem popoln. Ne glede na pomanjkljivosti pa je sistem enoten, urejen, pregleden, fleksibilen in stimulativen za tiste, ki so pri delu uspešnejši.

Nova vlada bi lahko bila zadovoljna, da je prevzela zaključen plačni projekt in da so nehvaležno delo opravili njeni predhodniki. Morala bi zavihati rokave in v sodelovanju s sindikati poskrbeti za odpravo pomanjkljivosti, ki se jim glede na obsežnost problematike ni bilo mogoče izogniti.

Namesto tega pa poslušamo izjave pristojne ministrice, da je plačni sistem kilavo dete, in pravosodnega ministra, da morajo biti sodniške plače urejene v posebnem zakonu, torej izven enotnega sistema. Predvideva se dvig sodniških plač in povsem drugačen sistem napredovanja za sodnike, kot velja za celoten javni sektor. Pravosodni minister in predsednik vrhovnega sodišča ponovno napadata idejo o tem, da mora biti del plače sodnika odvisen od njegove delovne uspešnosti, in kritizirata plačevanje sodnikov za povečan obseg dela (za kar se je kljub »stavki« odločilo kar 20 % sodnikov; imamo torej stavko, v kateri 80 % sodnikov dela po normativih, 20 % sodnikov pa je celo podpisalo dogovor o povečanem obsegu dela!!).

Ideje o izstopu iz enotnega plačnega sistema se pojavljajo tudi na področju visokega šolstva. Sistemu, ki si ga je zamislila Drnovškova vlada (praktično identična koalicija, kot vlada danes) in ga je kljub izjemni zahtevnosti Janševa vlada uspešno spravila v življenje, torej grozi razsutje. Ali bo nova vlada res lahkomiselno uničila tako težko prigarani dosežek? Ali se ne zaveda, da enoten plačni sistem v javnem sektorju na dolgi rok zagotavlja obvladljivost in preprečuje ločeno poviševanje plač zdaj tej, zdaj oni skupini v javnem sektorju po sistemu domin?

Zabavno je spremljati tudi poteze, ki naj bi predstavljale »vodenje z zgledom«. Predsednik vlade je vsem ministrom znotraj zakonsko dovoljenega razpona 12 odstotkov določil najvišje možne plače (ministri Janševe vlade so imeli glede na težo funkcije – razen med predsedovanjem EU –  različne plače), nato pa te plače »zniža« za štiri odstotke. Kakšna farsa! Nato slišimo predsednika vlade, kako javnosti vneto zatrjuje, da si je znižal plačo, nakar čez nekaj dni »ugotovi«, da si je ni znižal, ker je to mogoče storiti samo s spremembo zakona. Demonstracijske poteze so gotovo koristne, vendar je neokusno, da se vlada hvali s znižanjem plač, ki je zgolj navidezno oziroma ga sploh ni. Janševa vlada je dejansko znižala plače vsem funkcionarjem, zaradi uskladitve dodatka za delovno dobo s 155.000 javnimi uslužbenci (plače so se znižale v povprečju za štiri odstotke), pa se s to potezo ni hvalila, temveč jo je predstavljala zgolj kot korak k poenotenju plačnega sistema.

Vlada bi morala, glede na spremenjene ekonomske okoliščine, pod vodstvom ministrice za javno upravo in ministra za finance, intenzivno voditi dialog s sindikati javnega sektorja o drugačni dinamiki plačne rasti v javnem sektorju, kot je bila predvidena v času, ko ekonomisti še niso predvidevali težkih časov. Rešitve je treba najti, a ne bo jih mogoče najti čez noč, saj je treba upoštevati upravičena pričakovanja zaposlenih v javnem sektorju, ki so se v času pogajanj šest let odpovedovali usklajevanju plač z inflacijo. Opravljen je bil EN SAM sestanek med vlado in sindikati na splošni ravni in brez konkretnih predlogov. Čas pa beži in bliža se julijska eskalacija plač v višini polovice napovedane inflacije.

Obvladovanje plač v javnem sektorju zahteva strateški pristop in izjemno veliko napora. Vsi znaki kažejo, da se Pahorjeva vlada na tem področju izgublja.