Vlada naj kaznuje tajkune, ne sosedov

Zakon, ki omejuje medsosedsko pomoč, je neživljenjski in ne rešuje osnovnega problema utajevanja davkov. Predlog zakona o preprečevanju dela in zaposlovanja na črno je neživljenjski in neučinkovit zakon, ki ne bo v ničemer zmanjšal dela na črno, ki naj bi bilo po zatrjevanju ministra Svetlika v Sloveniji vsaj 17 %.  Pahorjeva vlada pa ne predlaga nobenih novih rešitev za učinkovit spopad s tem problemom.

Sedanji predlog zakona je še zaostril pogoje za sosedsko pomoč. Sosedska pomoč je sicer določena kot izjema od dela na črno, vendar ne v celoti, kot smo predlagali v Slovenski demokratski stranki. Gre namreč za sfero, v katero država ne bi smela posegati. Ta zakon sosedsko pomoč kot izjemo od dela na črno še dalje krči in nas tako pripelje do neživljenjskih situacij, kot je npr.: če je soseda frizerka, ne bo smela zastonj urediti frizure sosedi, če je sosed registriran glasbenik ali humorist, nam ne bo smel zastonj povedati šale ali zaigrati na inštrument, itd. Skratka nihče, ki je samozaposlen oziroma opravlja poklicno dejavnost ne bo smel svojemu sosedu brezplačno opraviti dela v zvezi s to svojo dejavnostjo.

Še večja napaka zakona pa je, da le-ta ne predvideva t.i. sorodstvene pomoči, oziroma jo ureja le delno. Kot delo na črno se šteje opravljanje dela med sorodniki, v kolikor gre za storitve. Kot izjema od dela na črno je določeno le delo v lastni režiji, ki sicer vključuje pomoč sorodnikov, ampak velja le za dela na premičninah in nepremičninah, vse druge vrste storitev med sorodniki, ki se ne tičejo dela na nepremičninah in premičninah, pa se po tem zakonu šteje kot delo na črno. K vsej tej zmešnjavi je potrebno tudi dodati, da se humanitarno in karitativno delo šteje kot izjema od dela na črno samo, če se opravlja v okviru organizacij, ne pa kot osebno samostojno prizadevanje posameznika.

Takšne neživljenjske rešitve tega zakona bi lahko naštevali v nedogled. Z vidika podeželskega prebivalstva je nedopustno, da se sedanji zakon izrecno uporablja tudi za osebe, ki samostojno opravljajo dejavnosti s področja kmetijstva in gozdarstva, pri čemer zakon pri teh osebah določa kot izjemo od dela na črno le delo ob sezonskih konicah pri spravilu primarnih izdelkov in odgona živine. Vse ostalo delo, ki se med temi osebami opravi brezplačno, npr. spravilo izdelkov, pa se bo med sosedi kmetovalci in gozdarji očitno štelo kot delo na črno.

Z novim predlogom zakona, ki opredeljuje sosedsko pomoč v določenih primerih za delo na črno, bi bili ljudje samo zmedeni, pri sosedski pomoči zadržani, učinka na zakonit trg delovne sile pa ne bi bilo. Sprejet predlog zakona določa previsoke kazni za fizične osebe, in sicer globo 1000 evrov za posameznika, ki naj bi bil zaposlen na črno, ne glede na to, ali je posameznik kot brezposelna oseba opravlja delo na črno, da bi preživel sebe in svojo družino, ali pa posameznik poleg redne službe opravlja še delo na črno zaradi dobička. Slednji bi morali biti kaznovani strožje od prvih. Prvim pa bi se moralo z jasnimi zakonskimi pogoji omogočiti še anonimnost prijave izkoriščanja in sankcijo redne zaposlitve pri delodajalcu, ki delavca izkorišča, kar pa vsebuje tudi star zakon, ki bo ostal v veljavi, če sedanji zakon pade na referendumu.

Iz obrazložitve k predlogu sprejetega zakona in predvsem iz zakona samega je razvidno, da je glavni namen zakona povečati pristojnosti nadzornim organom in poostriti sankcije za kršitelje zakona, ne pa od opravljenega dela bolj učinkovito pobrati prispevke in davščine. Tako imamo po tem zakonu situacijo, ko nekdo, ki je registriran za dejavnost, ne izda računa in s tem ne stori dela na črno. Nekdo, ki pa ni registriran za določeno dejavnost, jo opravi, izda račun in odvede davek, pa se obravnava kot da je opravil delo na črno.

Sam sistem preprečevanja škodljivih posledic dela na črno pa se v primerjavi s predhodnim, sedaj še veljavnim, zakonom ni spremenil. Iz izkušenj držav članic Evropske unije je razvidno, da sama politika bolj strogega kaznovanja ne učinkuje in ima zanemarljive posledice za državni proračun. Tako so že leta 2005 sankcije predstavljale zgolj 3 % delež pristopov k preprečevanju dela na črno, preventiva 12 %, legitimizacija pa 14 % pristopov v državah članicah EU. Glede na to, da je delo in zaposlovanje na črno v Sloveniji resen problem in vpliva na celotno gospodarstvo, bi morala vlada pripraviti učinkovit in moderen predlog zakona (npr. uvesti poenostavitve administrativnega okolja, napredne metode odkrivanja neprijavljenih transakcij, zagotavljanje spodbud za legalno delo v obliki znižanja davkov in prispevkov, ipd.), ne pa da se osredotoča na sankcije in višanje kazni, kot delo na črno pa opredeljuje okoliščine, ki jih niti ni mogoče odkrivati, še manj pa sankcionirati.

Zakon o preprečevanju dela in zaposlovanja na črno je potrebno zavrniti, ker ne more predstavljati rešitve za zmanjševanja dela na črno, rešitev je lahko samo drugačen zakon z uvedbo učinkovitejših metod preprečevanja dela na črno. Takšen učinkovit zakon pa bi bil nujno potreben. Zakon je potrebno tudi zavrniti, ker posega v sfero posameznikov, v katero se država ne bi smela vtikati.

Marijan Pojbič
Poslanec SDS