Vlada Mira Cerarja je grobar našega obrambnega sistema

Poslanke in poslanci na današnji izredni seji obravnavajo predlog priporočila Vladi republike Slovenije v zvezi s stanjem v slovenski vojski. V imenu predlagatelja je stališče podala poslanec SDS in predsednik Odbora za obrambo Žan Mahnič.

Celoten magnetogram, ki ni avtoriziran, objavljamo v nadaljevanju.

ŽAN MAHNIČ: Svoj uvodni nastop bom strnil v pet točk, zakaj in kje predvsem vidimo problem, poleg tega da ga v grobem lahko razdelimo predvsem v dve kategoriji. Eden je finančni, drugi pa moralen.

Prvič, pomanjkanje kadrov. Slovenska vojska ne izpolnjuje kadrovskih načrtov, ki jih je v preteklosti že večkrat opredelila. Vojsko še vedno množično zapuščajo vojaki in novi vojaki ne zapolnjujejo niti mest, ki so se z odhodi sprostila. Povprečna starost vojaka se stara in v sistem prihaja premalo novih mladih vojakov. Z izboljšano klimo na trgu delovne sile se hitrost odhodkov pospešuje in pričakujemo lahko, da bo situacija v prihodnjih mesecih in letih še slabša. V kolikor temu generalštab takoj ne naredi konca, bo Slovenska vojska posledice pomanjkanja kadrov čutila še desetletje.

Gotovo je eden izmed razlogov tudi pomanjkanje finančnih sredstev, kar nas pripelje do naslednje točke, slaba plačna politika. Nobena skrivnost ni, s kako nizkimi plačami morajo preživeti pripadniki Slovenske vojske. Nekaj čez 600 evrov na mesec je sramotno plačilo za delo vojaka. Poleg nizkih plač dodaten absurd predstavlja slaba plačna politika Generalštaba, ki na primer vojaku v pehoti za cel teden napornega terenskega usposabljanja plača nekaj 10 evrov terenskih dodatkov. Vojak dobi okoli 10 kompenzacijskih ur. Zaradi izpada potnih stroškov pa vojak na koncu meseca na plačilni listi vidi mnogo manjši znesek, kot če na terenu ne bi bil. Taka bizarna situacija dodatno prispeva k bolniškim in drugim odsotnostim s terenskih usposabljanj. Posledica je nizka morala in manj motivirano usposabljanje.

Tretjič, popolnjenost z opremo. V medijih lahko dobimo podatke o popolnjenosti z opremo in njenim stanjem. Praktično vse enote, z izjemo pehotnih polkov, zaradi pomanjkanja streliva vračajo puške F2000S v skladišča in znova zadolžujejo več kot 40 let stare kalašnikovke.  S takšnimi dejanji se vračamo na raven opremljenosti uporniških skupin v Afriki in na Bližnjem vzhodu. Enote se zaradi pomanjkljive popolnjenosti z nočnogledi ne morejo usposabljati ponoči, kar pomeni, da so bojno efektivne samo podnevi, kar je neprimerno in sramotno. Vozila Valuk 6X6 so iztrošena, zaradi neprimernega vzdrževanja jih je le malo v uporabi, enote si jih za potrebe usposabljanja med seboj sposojajo. Prav tako še vedno vojaki težko dobijo zamenjavo za uničene uniforme in strgane škornje.

Četrtič, neprimerna kadrovska politika. Na ključnih položajih v Slovenski vojski so pripadniki, ki za opravljanje svojih del nimajo osnovnih kompetenc. Nekateri posamezniki na visokih pozicijah, bodisi ne znajo tujega jezika, bodisi niso bili na misijah, v tujino pošiljamo sporne kadre. Od tistih, ki so se bojevali na strani JLA v času vojne za Slovenijo, do tistih, katerih ime vpišeš v Google in se ti izpiše številka njihovega dosjeja kot agenta Udbe. Množica poveljnikov polkov in bataljonov v svoji karieri nikoli ni poveljevala vodu ali četi, kar je osnova za uspešno poveljevanje enotam višjih ravni. Pripadniki Slovenske vojske sodelujejo kot sodni izvedenci, na podlagi katerih mnenj sodišča oproščajo agresorske oficirje JLA. Več kot 30 častnikov Slovenske vojske, ki so še danes zaposlenih, se je v času vojne za Slovenijo borilo na strani Jugoslovanske ljudske armade. To je zgolj peščica primerov, ki pa kaže na epidemijo političnega zgrešenega in strokovno nepodprtega sistema kadrovanja, kar posledično vpliva na strokovnost, pripravljenost in usposobljenost Slovenske vojske. Potrebujemo resno reformo na področju kadrov, določitev jasnih kompetenc in standardov za napredovanje in omejitev samovolje poveljnikov na nižjih taktičnih ravneh in upokojenih generalov.

Petič, neuresničevanje zaveze o ustanovitvi srednje bataljonske bojne skupine. Vzpostavitev najpomembnejše ciljne zmogljivosti Slovenske vojske in razvojnega izziva, srednje bataljonske bojne skupine, se bo začela v naslednjem srednjeročnem obdobju. V prehodnem obdobju do leta 2023 bo njena zagotovitev temeljila na zmogljivosti druge bataljonske bojne skupine. V tem trenutku z usposabljanjem zaključujemo motorizirana bataljonska bojna skupina prve brigade Slovenske vojske, ki je kadrovsko in materialno podhranjena ter zaradi množice dodatnih nalog slabo usposobljena. Pričakovati, da bo do naslednjega srednjeročnega obdobja vzpostavljena še ena motorizirana bataljonska bojna skupina, je utopično in nemogoče, kaj šele vzpostavitev srednje bataljonske bojne skupine. Po trenutnih podatkih, ki naj bi ta bila sestavljena iz mešanice tankov, valukov in svarunov, katastrofalno slaba ideja, tako zaradi logističnih razlogov, množice različnih delov, mehaniki nimajo zanj za popravila in vzdrževanje več različnih tipov vozil, različna goriva, maziva in tako naprej, kot tudi zaradi operativnih razlogov. Različni operativni radiusi vozil, različne debeline oklepa, različne sposobnosti vožnje po slabem terenu, različne hitrosti in tako naprej. Tak “mešano na žaru” pristop je torej slab, povrh vsega pa ne izpolnjuje osnovnih mednarodnih Natovih uveljavljenih zahtev za srednjo bataljonsko bojno skupino. Torej, goseničarji s topom ali pa vsaj kolesniki s topovi, definitivno pa ne valuk in svarun z 12 milimetrskim mitraljezom ali 40 milimetrskim bombometom.

Gre za načrtno uničevanje Slovenske vojske

Zaradi vsega navedenega Slovenski vojski in Sloveniji drastično pada ugled, tako v tujini kot tudi doma. Takšno stanje ni prišlo čez noč pa vendar so se končno pričeli oglašati tudi visoki častniki Slovenske vojske, uslužbenci Ministrstva za obrambo RS in strokovnjaki, ki jim ni vseeno za Slovensko vojsko in za našo varnost in ki opozarjajo pred propadom tega sistema, v kolikor pa se čez noč stvari ne bodo izboljšale, tako v moralnem kot tudi v finančnem smislu.

Osebno in v Slovenski demokratski stranki si želimo, da bi predsednik vlade in finančni minister tem ljudem vsaj enkrat prisluhnila. Ta vlada je grobar našega obrambnega sistema. Največjo odgovornost nosita ravno premier in finančni minister, pod črto torej Stranka modernega centra, ki ne zagotovi višjih sredstev za obrambni proračun. Nista jih zagotovila v rebalansu za 2014 in 2015, nista jih zagotovila v proračunu za leto 2016 in 2017 in ne bosta jih niti za 2018 in 2019, če pa jih že bosta, pa bo to padlo na pleča prihodnje vlade, saj vemo, da imamo leta 2018 volitve, v kolikor bodo redne.

Drži dejstvo, da se je med letoma 2009 in 2014 krčilo sredstva za obrambni proračun, nekateri prekomerno, drugi v duhu uravnoteženja javnih financ. Obrambni resor oziroma Slovenska vojska je tako preživela skoraj s 50 % znižanjem finančnih sredstev, zato ta vlada nima nobenega opravičila, da v času gospodarske rasti, ko se predsednik vlade in finančni minister hvalita, kako smo zopet uspešni, v naslednjih štirih letih oziroma štirih letih svoje Vlade ne bosta zagotovila višjih finančnih sredstev za obrambni proračun.

Spoštovane kolegice in kolegi, takšne debate smo imeli na Odboru za obrambo že velikokrat, danes jo imamo prvič konkretno tudi v državnem zboru. Žal je koalicija zavrnila vsa naša priporočila oziroma vse tri točke našega priporočila. Četrto točko, ki smo jo napisali, smo umaknili, in ta je bila, da se meja za vstop oziroma da je najvišja možna starost 25 let prestavi na 27 let. To je Slovenska vojska pretekli teden naredila. Vse ostalo, kako je treba zagotoviti 46 milijonov evrov, kar smo predlagali in kar načelnik velikokrat govori na odboru, se ne upošteva. Niti se ne upošteva, da se še do vrha Nata uredi vse potrebno, da gremo v Varšavo 8. in 9. julija s konkretnimi zavezami, kljub temu, da bodo le-ta vprašljiva, tako kot smo bili leta 2014 podpisali, da bo do leta 2020 naš obrambni proračun 2/20, se pravi, 2 % BDP bo namenjenih za obrambo, znotraj tega pa 20 % obrambnega proračuna namenjenih za investicije in razvoj. Namesto tega imamo pod Vlado Mira Cerarja za obrambni proračun 0,94 % BDP, znotraj tega pa približno 1 % namenjen za investicije v razvoj. V takšnem stanju Slovenska vojska ne more delovati. Slovenska vojska trenutno je samo neka pomožna milica, ni pa tista udarna pest, ki bi jo potrebovali.

Kar je dejal predsednik, za bojno delovanje je ocena nezadostno. Na lestvici 110 držav je naša vojska na 94. mestu po bojni efektivnosti oziroma po ognjeni moči. Namesto da bi si ta vlada zadala cilj, da Slovenijo do konca mandata dvigne vsaj za 10 ali 15 mest po bojni sposobnosti, bomo še vedno stopicali na mestu. SOPR, ki ga je vlada sprejela, pa nakazuje, da se politika ne bo spremenila, ne v vojski ne kje drugje. Pozitivno je, da je finančni minister našel 50 milijonov evrov več za policijo, ampak s tem je dokazal, da se da. In če ne zagotovi še 50 milijonov evrov oziroma, kolikor smo predlagali, 46 milijonov evrov za Slovensko vojsko, je to čisto sprenevedanje in je načrtno uničevanje Slovenske vojske in obrambnega sistema. Hvala lepa.