Vlada ima kronične težave z načrtovanjem javnih financ
torek, 16. 11. 2010V nadaljevanju objavljamo magnetogram, ki ni avtoriziran.
MAG. ANDREJ VIZJAK: “Spoštovani, podpredsednik. Spoštovani, ministri. Državni sekretarji, spoštovane kolegice in kolegi! V obravnavi imamo dva pomembna dokumenta, torej proračuna za spremembo proračuna za leto 2011 in proračun za leto 2012. Zakaj? Namreč ta dva proračuna sta nastala praktično po dveh letih mandata te vlade, torej po nekem obdobju, ko bi lahko vlada tudi z zakonskimi, sistemskimi podlagami zagotovila v teh proračunih drugačen pristop, nekaj novega, udejanjila lastno vizijo. Dovolj je bilo časa, časa je bilo dve leti in odveč je danes tarnanje na neke predvolilne bombončke, darila prejšnje vlade, ki so zabetonirala javne finance in odhodke v prihodnje. V dveh letih bi lahko speljali vse možne zakonske procedure in podlage za drugačno načrtovanje izdatkov in tudi prihodkov v državni proračun. Torej, dve leti nastajata proračuna, po dveh letih mandata te vlade in se nanašata na preostali dve leti mandata te vlade, kar pomeni, da bi lahko sedaj odsevala tudi dejansko neko drugačno, boljšo pot vodenja te države kot je ta vlada rada napovedovala.
Torej, pogosto smo slišali očitke, da smo z brezplačno prehrano v srednjih šolah, da smo z vrtci, da smo ne nazadnje z ukinjanjem nekaterih davčnih prihodkov kot je davek na izplačane plače otežili delo te vlade in je sedaj zelo, zelo težko, ker je še nastopila kriza. V teh dveh letih, gospodje, bi lahko prestrukturirali sistemske podlage za odhodke in prihodke po lastni meri. Gre tudi za dva proračuna, to je 1. točka, ki jo želim poudariti, imeli ste dovolj časa postaviti sistemske podlage za drugačno, novo, boljšo politiko vodenja države in trošenja javnega denarja.
Drugo kar je, ta dva proračuna sta zaznamovana s krizo in s tako imenovano izhodno strategijo s katero je ta vlada pohitela. Proračuna sta neke vrste del izhodne strategije, vendar odstopata od izhodne strategije. Mi smo v opoziciji pozdravili izhodno strategijo te vlade, kajti v njej so bili postavljeni zelo jasni cilji, še posebej nam je bil všeč ambiciozen cilj zmanjševanja proračunskega primanjkljaja. In v tem proračunskem dokumentu oziroma v teh dveh proračunskih dokumentih je že pohojen ta ambiciozen cilj in se predvideva kar za 1% točko v obeh proračunih, praktično večji primanjkljaj kot pa je bilo postavljeno z izhodno strategijo. Torej, to postavlja tudi vse ostale številke, vse ostale določbe izhodne strategije pod neko relativno komponento, noto, pod vprašaj. In letos januarja sprejet dokument je očitno zopet ena izmed mrtvih črk tudi politik te vlade. In tretje, kaj je pomembno za ta dva dokumenta. Lahko bi odseval eno politiko skozi prioritete, začrtane prioritete te vlade in ta politika bi se lahko odsevala skozi številke, bila bi konkretno napisana in bila bi lahko tudi podprta s konkretnimi ukrepi. In ne nazadnje bili bi lahko postavljeni tudi konkretni cilji. Ali je to, kar imamo danes na mizi, to o čemer govorimo? Žal ni. Pravzaprav smo priča neke kontinuitete, pravzaprav skoraj neke vrste indeksacije deformirane zaradi krize, nekateri prihodki in odhodki se spreminjajo zaradi eksternih vplivov, vplivov okolja torej, eksterni vplivi so ti, da gospodarstvo vplačuje manj davka in je treba to skozi proračun upoštevati in da imamo več brezposelnih, kar je zopet treba zaradi plačil zakonskih obveznosti za te ljudi zopet pokriti. Torej imamo neke vrste prilagoditev starih konceptov načrtovanja proračuna, novim eksternim razmeram kot so posledice krize in nič drugega, spoštovani.
V dveh letih ta vlada ni bila sposobna narediti tistega, kar je vedno obljubljala – da bo naredila prestrukturiranje javnih, da bo naredila to državo modernejšo, bolj vitko, da bo naredila tudi bolj učinkovito in ne nazadnje, da bo naredila tudi bolj konkurenčno gospodarstvo, na znanju temelječo družbo in podobno. Spoštovani, ali je bilo karkoli v teh dveh letih doseženega in ali so kakršnikoli nastavki, da bo to v prihodnjih dveh letih doseženo v teh proračunih? Moram, žal, ugotoviti, da smo daleč, daleč od te napovedi. Še posebej pa je postalo zdaj že koalicijskim poslancem smešno govoriti, da bi lahko krizo izkoristili kot priložnost. Pa bi jo lahko. Majhna, vitka ekonomija, prilagodljiva družba, kot je slovenska, z dvema milijonoma prebivalcev in razmeroma odprtim gospodarstvom, bi lahko krizo bolje izkoristila za priložnost, da prestrukturiranje nekaterih gospodarskih panog z nizko dodano vrednostjo v tiste z višjo. Lahko bi torej nadomestila propadla delovna mesta v industrijskih gigantih, kot je bila, na primer, Mura, z delovnimi mesti v tehnološko razvitih podjetjih, in bi torej lahko že danes žela sadove tega kriznega prestrukturiranja. Ali smo to naredili? Po vseh statističnih kazalcih ne. In tudi po vseh napovedih ne bomo, niti v naslednjem letu, kaj šele do leta 2012. In to pravzaprav skrbi.
Vlada si niti ni zadala nobenega ambicioznega cilja skozi te proračune. Na primer, ambiciozni cilj bi bil, da bomo izboljšali konkurenčnost slovenskega gospodarstva po mednarodnih lestvicah za toliko in toliko mest in dosegli takšne rezultate. Kajti napreduje se relativno vis a vis naših konkurentk, saj tudi naše gospodarstvo, ki je odprto, tekmuje v mednarodnem prostoru in mora tekmovati s temi, in mi moramo biti boljši, ne pa slabši od drugih. V nasprotju s tem so rezultati zadnjih dveh let porazni. Izgubljali smo konkurenčnost in še marsikaj, delovna mesta. Torej, lahko bi si zadali tudi cilje ustvarjanja novih, visoko-produktivnih delovnih mest, deset tisoče ali celo še kakšna ambicioznejša številka. Nič od tega. V teh proračunskih dokumentih imamo pravzaprav obstoječe stanje, leto 2008, in cilj za leto 2014. Nobenega vmesnega indikatorja, kaj šele jasnega ukrepa za dosego nečesa napisanega, kar je bolj ali manj fantazija kogarkoli.
Prav to zamujeno, da nismo krize izkoristili za neko prestrukturiranje gospodarstva, da nismo s tem odprli nekih novih delovnih mest, ki bi generirala dodano vrednost, davke in posledično prilive v proračun, da nismo ne nazadnje tudi izpolnili ciljev lastne izhodne strategije glede konsolidacije javnih financ, zmanjševanja javnega dolga, to so dejstva, s katerimi sta obremenjena ta proračunska dokumenta in odsevata pravzaprav neko kontinuiteto zadnjih dveh prehojenih let. Čez štiri leta bomo govorili samo še o bistveno slabšem stanju, kar se tiče javnih financ, kajti javni dolg bo večji, ničesar pa nismo naredili na odpravi vzrokov za to stanje.
No, in tu je pravzaprav že moja naslednja intervencija. Proračuna ohranjata vse slabosti izpred leta ali dveh let mandata te vlade. Torej, ohranjajo se trendi pretiranega primanjkljaja in posledično zadolževanja. Ohranjajo se torej nestabilne razmere v javnih financah, še posebej zaradi tega, ker se ni nič naredilo na tem, da bi na podlagi gospodarske aktivnosti okrepili prihodkovni del proračuna, veliko se je pa naredilo na tako imenovanem odhodkovnem delu, še posebej teh tako imenovanih tekočih odhodkov.
Torej imamo zares alarmantne zadeve v javnih financah, torej če pogledamo številke imamo za leto 2011 kar približno 1,7 milijarde evrov primanjkljaja ob torej dobrih desetih milijardah odhodkov. Mimogrede, leta 2009 proračun, ki ga je pripravila še prejšnja vlada za leto 2009, ki je bil narejen v najbolj konjunkturnih časih in je predvideval za sto milijonov manj odhodkov kot ta proračun v kriznih časih. Torej, ko prej poslušamo o, ne vem, nekih ukrepih za pregrevanje gospodarstva imamo pravzaprav za sto milijonov na odhodkovni strani nižji proračun v tistih najlepših letih kot je pa predlog za danes. In seveda, da ne govorimo o primanjkljaju takrat, ki je bil planiran na približno sto petindvajset milijonov evrov, sedaj je pa milijardo šesto oseminosemdeset oziroma slabo milijardo sedemsto milijonov evrov.
Torej želim poudariti, da je ta odhodkovni del proračuna pod nekontrolo. Vlada, ne rečem, da ne poskuša nekaj znotraj proračunskih dokumentov lepotnega pričakovati, vendar bom v nadaljevanju predstavil številke, ki govorijo, da gre bolj ali manj za odmikanje in zamrznitev oziroma odmikanje nekaterih izdatkov ne pa za reševanje vzroka za te izdatke oziroma odpravo pritiska na te izdatke. Torej, to je prva ugotovitev, da se ohranjajo ti trendi primanjkljaja, posledično velikega javnega zadolževanja. Naj omenim pri tem javnem zadolževanju oziroma naraščanju javnega dolga to dejstvo, da pri tako vrtoglavem zadolževanju bi bili že zdavnaj, verjetno tudi v nezavidljivi situaciji kot sta Grčija in Irska, če ne bi ta vlada pričakala svojega mandata z rekordno ali pa bi rekel z enim izmed najnižjih javnih dolgov v evro območju in seveda Evropski uniji. Ta vlada je pričakala svoj mandat pri 22,5% bruto domačega proizvoda javnega dolga, ki se je sedaj povzpel že na blizu 40% v temu letu in seveda, če bi ga pričakala pri tam nekje 60, 70% potem bi bili tam, kjer so Grki oziroma kjer očitno bo še katera druga država Evropske unije. Torej, ko prej slišim, nobene zaloge za slabe čase; ja spoštovani, kje bi vi bili, če te zaloge ne bi bilo danes?
Torej, bog nam pomagaj, kaj bo na koncu tega štiriletnega mandata ob tako vrtoglavem zadolževanju in posledično naraščanju javnega dolga kar resno že načenja tudi nekatere bonitetne ocene, banke so jih že tako ali tako izgubile in posledično jih bo čutila tudi država. In to bo še poslabšalo konkurenčni položaj Slovenije v prihodnje in vse indekse, ki merijo stabilnost naše ekonomije, perspektivnost naše ekonomije in, ki so ne nazadnje mednarodno pomembne za prihodnost naše države in našega gospodarstva.
Še en problem je ali pa več; naslednji je ta, da ima vlada neke kronične težave z načrtovanjem javnih financ. Poglejte, tukaj imam tabelo načrtovanih oziroma sprejetih proračunov in kasneje seveda tudi rebalansov in prav prislovično se vlada vedno zmoti pri načrtovanju prihodkov, oceni jih kar precej bolj optimistično kot se potem zgodijo in potem seveda skozi rebalans se vse skupaj popravlja in pri tako togi s področja javnega naročanja in planiranja izdatkov, ki jih ima država in seveda ves javni sektor, je neke optimalne investicije in izdatke sploh nemogoče planirati. Če imate vi sprejet proračun recimo danes za leto 2011 in potem že približno januarja 2011 veste, da bo marca, aprila rebalans in seveda potem se vse skupaj čaka na ta rebalans, potem je rebalans pod streho enkrat junija in potem že vsi vedo julija, da bo rebalans še oktobra in potem se seveda ta reč vrti in znova odmika zaradi tega imamo tudi velike težave z realizacijo na nekaterih sploh investicijskih odhodkih, ki so zaradi te negotovosti pravzaprav vedno tudi pod vprašajem.
Poglejte, v sprejetem proračunu za leto 2009, ki ga je sprejela še prejšnja vlada je bilo planiranih slabih 9 milijard prihodkov in dobrih 9 milijard odhodkov. S prvim rebalansom, ki je bil v letu 2009 sprejet, se je znižalo prihodke, samo za približno 200 milijonov, pri čemer se je poglejte, povečalo odhodke za kar 800 milijonov. Ampak seveda, potem je sledila streznitev, pri drugem rebalansu leta 2009 so bili odhodki, prihodki znižani kar za 800 milijonov. Poglejte, kakšna težava z načrtovanjem, v letu 2009 pravzaprav pol leta pred drugim rebalansom je nek planer na ministrstvu ali kjerkoli precenil prihodke, kar za 800 milijonov evrov oziroma za 10% vseh prihodkov. In podobno leto 2010, sprejeti proračun 8 milijard 600 prihodkov in seveda 10 milijard 400 oziroma skoraj 10 milijard 500 odhodkov, nakar se zgodi rebalans, zniža prihodke za pol milijarde. Za pol milijarde so se pri načrtovanju proračuna 2010 zmotili in ga potem popravili in seveda za pol milijarde potem tudi znižali odhodke. Potem zelo podobno, proračun 2011, 8 milijard 800 prihodkov in 10 milijard 300 odhodkov in seveda prvi rebalans že 8 milijard 300 samo prihodkov. Spet za pol milijarde. Vlada ima očitno teh pol milijarde na nek način ene sistemske napake ali v software-u ali v glavah, da jih preveč, bi rekel, predvidi na prihodkovni strani. In seveda je to velika težava, ki bo verjetno zaznamovala tudi proračune prihodnjih let in seveda potrebe po rebalansih. Poudaril sem, kaj to pomeni. To pomeni, da bo se ta težava pri planiranju odhodkovne strani odražala, zaradi teh pogostih rebalansov. Torej, spoštovani, to je druga vaša težava. Prva je kronični primanjkljaj, druga je to konstantno kronična težava pri načrtovanju.
S tem bi še nekako živeli. Ampak, kaj je pa tista tretja, po mojem najbolj bistvena težava, ki pa je res, se mi zdi, ki se vleče že od začetka mandata te vlade in traja in bo trajala tudi naprej. Torej, ne odpravlja se vzrokov za neuravnotežene javne finance, ampak se le odlaša s problemi. Če vi mislite, da boste z zamrznitvijo pokojnin socialnih transferjev, z zamrznitvijo plač v javnem sektorju, z zamrznitvijo napredovanj uslužbencev v javnem sektorju rešili te tekoče odhodke, da jih bo v bodoče manj, se hudičevo motite. Ne boste si jih, ker bodo udarili čez čas morebiti še z dvakratnikom po pritiskih na te fiksne javne odhodke. Torej, namesto, da bi odpravili vzrok za naraščajočo tekočo porabo, odlašate s pritiski te tekoče porabe na aktualni proračun in bo že nekako potem kasneje, leta 2012, 2013 bomo pa že telovadili in naredili nekaj. To se mi zdi, da je seveda en ključen problem, ki se seveda odslikuje tudi skozi številke. Zadnji statistični podatki pravijo, da je v Sloveniji že 160 tisoč javnih uslužbencev, da jih je Pahorjeva vlada pridelala 4300, da jih je bilo od avgusta do danes ali do oktobra novih 1000. To lahko berete v današnjem dnevnem časopisju.
Mi imamo nek trend naraščanj, zaposleni v javnem sektorju pravijo, da zlasti zdaj v šolstvu v zadnjem času, ker pač smo bili v novem šolskem letu in je bilo treba nekatere učitelje zaposliti in da je to to. Glejte, ko sem jaz zadnjič malo gledal po statistiki, če smo že ravno pri tem šolstvu, pa se bom potem še pri teh priljubljenih agencijah ustavil. Pri šolstvu smo pravzaprav ugotovili, da imamo v slovenskih šolah približno 7 učencev na enega strokovnega delavca. Odmislimo to tehnični kader, to se pravi direktorje, pa kakšne hišnike pa čistilke. Torej te, ki se ukvarjajo strokovno z vzgojno-izobraževalnim delom, je 7 učencev na enega delavca in približno 8 učencev na enega učitelja. In seveda je bilo leta 1982 približno 2-krat toliko učencev na enega učitelja. Torej smo uspeli v nekem obdobju podvojiti število učiteljev na učenca oziroma strokovnih delavcev in jaz bi rad videl tisto študijo ali pa tisti argument za to, ki bo pričal tudi, da se je znanje naših otrok ali pa ne vem kaj, dvakrat poboljšalo. Jaz sem prepričan, da je celo krivulja nasprotna, torej da to gre res, da je nekje neko optimalno število učiteljev na učenca oziroma obratno, potem pa se zadeva že lomi in upogne in pravzaprav nismo uspeli in nismo nikoli ukrotili tega naraščajočega pritiska javnih uslužbencev na tekoče odhodke in tudi skozi za proračun niti skozi zakonodajo, ki bi generirala prihodnje proračune, se tega problema niste lotili. Spoštovani iz vlade! Kriza je bila priložnost, da bi tudi na nek način zarezali in se soočili s temi problemi, pa se žal tega ne vidi.
Prej sem omenil tudi te nesrečne agencije. Poglejte, ustanovljenih je bilo ničkoliko agencij. Rekli ste, da boste zaposlili ljudi v agencijah iz, torej ministrstev, iz ljudi, iz oddelkov, sektorjev, ki so že zdaj upravljali podobna dela na različnih resorjih, in da bo to sedaj učinkovitejše. Poglejmo agencijo za opravljanje s kapitalskimi naložbami ministra. Ta agencija bo imela izjemno pomembne naloge. Že zdaj se kaže. Namreč zdaj je menda že ona kriva za zamenjavo gospoda Rotnika v Termoelektrarni Šoštanj. Ministrica ni nič vedela, predsednik vlade ni nič vedel, ta kapitalska naložba je očitno sedaj pod agencijo in ne vem ali so tam naročili. Torej predsednik vlade je govoril celo o revoluciji na polju upravljanja s kapitalskimi naložbami. Veste koliko ima ta agencija letnega proračuna za leto 2011? 317 tisoč evrov. Torej ta agencija bo s 317 tisoč evri upravljala z vso energetiko, upravljala z Luko Koper, s Telekomom, upravljala s celim finančnim sektorjem, bankami in zavarovalnicami. To bo 317 tisoč evrov, verjetno zadošča za šest, sedem plač ali pa osem letnih plač ljudi z neko izobrazbo, kaj šele kakšno, recimo študijo ali pa kakšnimi strokovnimi podlagami recimo za združevanje energetskih stebrov ali, seveda ne nazadnje tudi z učinkovitim upravljanjem kapitalskih naložb. Kako si torej predstavljate, da ne bo ta agencija ena čisto navadna fikus firma, ki bo samo priročni izgovor politiki, da je opravljanje kapitalskih naložb daleč, skratka ne bo pa ne kadrovsko ne finančno ne nikakor opremljena, da bo lahko sploh resno opravila s temi naložbami. Torej želim vam povedati, kako se lahko te agencije izrodijo in so same sebi namen in priročni izgovor in se na nek način še kuje ali pa še bolj neproduktivno reši nek problem kljub deklarativnim prizadevanjem za umik politike iz gospodarstva. Torej na tak način, spoštovani, boste res zelo težko obvladovali vzroke za situacijo pri teh odhodkih.
Naj vam recimo ponazorim še z enim podatkom, izjemno problematičen način strukture odhodkov, ki je pogojen z vsemi temi neobvladovanji tekočih odhodkov. Eno, ne vem, zdravo pravilo financ ali pa nekih stabilnosti blaga in kakršnihkoli, je to, da seveda primanjkljaj ne sme biti večji, kot so investicije. Torej primanjkljaj je lahko tolikšen, kot so investicije, približno, ne pa večji. Pri nas imamo primanjkljaj 1,7 milijarde oziroma 1,688 milijarde evrov. Investicijskih odhodkov in investicijskih transferjev skupaj v proračunu za leto 2011 pa imamo pod milijardo in pol, to se pravi, mi imamo manj investicij, kot imamo primanjkljaja. Kaj to pomeni, spoštovani? To pomeni, da s primanjkljajem financiramo neko tekoče delovanje te države. Zdaj pa jaz vas sprašujem – ali je to zdravo?! Ali je to zdravo?! Jaz še razumem, da bi imeli primanjkljaj za neke strateško pomembne investicije in posledico zadolževanje. Takšne investicije, ki bodo vrnile to vloženo z dodano vrednostjo, ki jo bodo te investicije prinesle, bodisi z zaposlitvijo gospodarstva, bodisi z nekim dvigom konkurenčnosti, ne vem, to so vsi ti infrastrukturni projekti, vendar spoštovani iz teh podatkov, ko so investicijski transferi in investicijski odhodki večji od primanjkljaja, se seveda nikakor ne moremo temu približati, razen seveda, če se plačilo sredstev v EU proračun ne šteje kot investicijski odhodek, upam, da ne.
Torej, prva stvar, da se ne odpravljajo vzroki, sem povedal. Nič se ne naredi na prestrukturiranju odhodkov in sistemskimi podlagami za prestrukturiranje odhodkov. Drugi problem je, vlada je prestreljena z neučinkovitimi ukrepi za večjo gospodarsko aktivnost in ustvarjanje novih delovnih mest. Jaz mislim, da bi to moral biti drugi cilj, poleg prestrukturiranja odhodkov, torej narediti državo bolj vitko, bolj učinkovito, njen državni aparat prilagoditi novim izzivom naših državljanov, bi seveda morali tudi denar plasirati v učinkovite ukrepe za dvig konkurenčnosti gospodarstva in ne nazadnje odpiranje novih delovnih mest. Kakšne imamo dejansko številke na tem področju? Omenjeno je bilo že to, da smo diametralno drugje kot Nemčija. Nemčija, kot sem slišal je že zdaj pri stopnji brezposelnih oziroma pri številu brezposelnih, kot je bila pred krizo. Mi smo bili pred krizo pri 60 tisoč brezposelnih, danes jih imamo 102, 103 tisoč. To se pravi, mi smo skoraj podvojili, če bi štel še tiste, ki so v teh začasnih ukrepih za ohranjanje delovnih mest, bi verjetno bili pri številki 120 tisoč, kar je gotovo dvakrat toliko, kot pred krizo. In kaj so Nemci naredili? Prav to, kar smo v opoziciji predlagali. S temi intervencijskimi ukrepi države za spodbujanje gospodarstva so marsikoga ohranili pri življenju. Spomnite se samo subvencij za nakup novega ekološkega vozila, s čimer so Nemci kar precej pomagali svoji avtomobilski industriji in hvala bogu tudi nam, ker smo vključeni v dobaviteljsko industrijo prav te nemške avtomobilske industrije. Kaj bi bilo če ti Nemci in Francozi ne bi teh ukrepov uvedli, bog pomagaj, torej smo se “šlepali” na nekaterih njihovih ukrepih v preteklosti. Lastne ukrepe smo razvijali, ne vem, minister jih bo zagotovo pohvali, gospodarstvo in opozicija jih kara. Poglejte samo ukrepe za odpravo kreditnega krča. Banka Slovenije, kot neodvisni regulator ocenjuje, da še danes zaradi nekih izjemnih kreditnih aktivnosti slovenskih bank pri menedžerskih odkupih, pri lastniških konsolidacijah ne morejo, nimajo kapitala za podporo tistm perspektivnim projektom gospodarstva, zlasti iz strukture malih in srednje velikih podjetij. To ugotavlja Banka Slovenije, ne opozicija ta grda nadloga, ki vam samo gredi namere pri vladanju. Torej, to so ugotovitve in gospodarstvenikov in Banke Slovenije. In ne mi prosim reči, da je kreditni krč odpravljen. Morebiti za nekatere res ni odpravljen, na primer za projekt Greca, oziroma Stožic, ki kljub izpolnitvi, še ne izpolnitvi pogojev glede najemnih pogodb za nov trgovski center v Stožicah so že dobili prvo polovico prve tranše kredita, 25 milijonov evrov s strani državnih bank, oziroma prednjači tu Nova Ljubljanska banka, pa naj mi še en pove, da je to gospodarski projekt, da to ni politični projekt, da to ni politični projekt in to bomo še v tem parlamentu tudi verjetno obravnavali.
Torej, na eni strani neka toga struktura porabe in odhodkov tega proračuna, na drugi strani ni prihodkov, ker ni učinkovitih ukrepov iz naslova oživljanja gospodarstva, zato se seveda ta nesrečni primanjkljaj seli iz proračuna v proračun in javni dolg povečuje iz proračuna v proračun. Ob takih alarmantnih podatkih, ko govorimo o milijardah, je, spoštovani minister, nesmiselno govoriti. O pet milijonov povečanju izdatkov za, ne vem, tehnološki razvoj ali za ono, drugo in tretjo investicijo, ker je to kaplja v morje problemov, ki jih odseva ta proračun, ki je nenazadnje samo posledica stanja v javnih financah in nenazadnje v slovenskem gospodarstvu in v slovenskem prebivalstvu, ki je v glavnem že sedaj na ravni, da bolj prejema transferje kot pa, da ustvarja novo vrednost.
Dovolite mi naj opozorim na zadnji velik problem ne odprave, torej, to se pravi, poleg teh dveh še tretji problem, zakaj ne odpravljamo vzrokov. Prioritete skozi proračun so sicer napisane. Nikjer pa iz njih ne moremo razbrati učinkovite ukrepe in cilje, ki bodo že v prihodnjih pol letih ali letih zagotavljale in dale možnost spremljanja teh prioritet. Ena izmed pomembnih prioritet je dvig konkurenčnosti gospodarstva. Povedal sem že, da smo po eni lestvici padli za 20 mest, po eni za 8 mest, da so slovenske banke izgubile svoje bonitetne ocene in da jih bo posledično zgubila tudi država, zaostrili se bodo torej pogoji za najemanje novih posojil s strani državi. Kaj dela vlada na tem področju? Namesto, da bi z ukrepi pravzaprav spodbujala dvig konkurenčnosti in si zadala neki cilj glede konkurenčnosti predlaga nove in nove predloge, ki samo še negativno vplivajo na konkurenčnost slovenskega gospodarstva. Ne bom pogreval predloga Ministrstva za gospodarstvo, da bi seveda posledično imeli višje cene električne energije, kar je bilo nameravano s tisto načrtovano reorganizacijo.
Govoril pa bom o pokojninski reformi. Pokojninska reforma ima v svojem bistvu tudi večjo dodatno obremenitev z gospodarstva, kajti osnova za obračun prispevkov se predvidi tako, da bo predstavljala večje obremenitve gospodarstva. Namesto, da bi odpravljali eno “rak rano” slovenskega gospodarstva, kar je trgu prevelika obremenitev dela in plač in nasprotno. Gremo v smeri, da jo bomo še bolj obremenili in s tem seveda upali, da bomo razbremenili gospodarstvo, naredili gospodarstvo tako, da bo lahko pokrivalo nenehne nove in nove zahteve javnega sektorja po novem in svežem denarju. Tega slovensko gospodarstvo ne zmore ob taki politiki. Dvignili ste že trošarine, trošarine po naših ocenah so približno, predvidevajo za 400 milijonov več prihodkov leta 2011, kot je bilo leta 2009 po prejšnjem predlogu proračuna, 400 milijonov več, iz naslova trošarin. Namreč, v proračunu leta 2009 je bilo predvidenih 1.152 milijonov evrov prihodkov iz naslova trošarin, sedaj za leto 2011 po vašem predlogu je 1.5 milijarde in 16 milijonov, torej za 400 milijonov. Hočem povedati, da so to vse ukrepi, ki gredo kontra, ki ne gredo v smeri dviga konkurenčnosti, ampak ki dušijo slovensko gospodarstvo. Vi si pa obetate iz naslova slovenskega gospodarstva za 20% več davka od dohodka pravnih oseb v letu 2011 kot je ocena realizacije za leto 2010. Enostavno ni mogoče. Če greste z ukrepi pobijati gospodarstvo, pričakovati od tega gospodarstva, da bo plačeval več davkov od dohodka pravnih oseb ne bo in ne more. To je spet ena tista cvetka tega proračuna, ki kaže na težavo z realnostjo načrtovanja. Načrtujete torej za 81 milijonov več prihodkov iz naslova davkov od dohodka pravnih oseb, kar predstavlja mimogrede 20%, v letu 2011 glede na realizacijo 2010, oceno realizacije, zdaj še ne moremo govoriti o realizaciji, ker je še več kot en mesec do konca leta. Torej, želim samo povedati, da ni ukrepov ali pa so neučinkoviti za to, da bi dajali tisto, kar se pričakuje od tega obubožanega gospodarstva.
Torej, spoštovani naj zaključim s to ugotovitvijo, da je Slovenija in ta vlada daleč od tega, da bi krizo izkoristila kot priložnost, vsaka kriza je priložnost za marsikoga, vsakdo izmed nas je bil kdaj v kakšni osebni krizi, stiski, problemu. Iz nje je lahko izšel boljši kot pred tem, kriza je vedno lahko priložnost, priložnost je lahko za človeka, priložnost je lahko za družino, priložnost je lahko za državo. Mi smo zdaj že, tako bi rekel navadili na krizo, žal, in smo daleč od tega, da bi bila kriza lahko priložnost za nas, očitno je ta kriza in ta vlada zamujena priložnost za Slovenijo.”