Vlada dobro podkovana v retoriki, manj v zagovarjanju nacionalnih interesov (I)

Odgovori in komentarji h gradivu koalicije »Desetkrat za sporazum«. 1. ZA ZAŠČITO MEJEArbitraža je najstarejše pravno sredstvo mirnega reševanja sporov med državami. Omogoča večjo prilagodljivost glede postopka in pravil, na podlagi katerih arbitri odločajo. Med petimi arbitri bo tudi slovenski predstavnik. Zato odločitev za arbitražo zagotavlja večjo zaščito meje, kot bi jo Meddržavno sodišče v Haagu, kar je predlagala prejšnja vlada.

KOMENTAR: Koalicija ne govori resnice. Patrick Vlačič je avgusta 2007 napisal: »Najbolj primerno bi bilo torej predlagati, da spor razreši Meddržavno sodišče v Haagu z uporabo načela ex aequo et bono. Če bo RH to zavrnila, bi kazalo kot zadnjo sprejemljivo možnost preučiti možnost predložitve spora arbitražnemu sodišču.«

2. ZA MIR IN SOŽITJE OB MEJI
Arbitražni sporazum zagotavlja način za pošteno in pravično rešitev mejnega spora, ki je 19 let obremenjeval odnose med ljudmi na obeh straneh meje. Ker se državi v teh letih nista uspeli sami dogovoriti o poteku meje, bo o tem na podlagi njunih argumentov odločilo arbitražno sodišče.

KOMENTAR:
– AS bi zagotovil pošteno in pravično rešitev samo v primeru, če bi arbitrom naročil, naj določijo neposredni teritorialni izhod Slovenije na odprto morje;
– Mejne spore je mogoče reševati tudi dalj časa kot 19 let (primeri: Monaco, Gibraltar, Rusija, Norveška, Japonska…);
– Slovenija je bila vedno pripravljena na dogovarjanje in je vodila konstruktivno politiko. Dokaz je Sporazum Drnovšek-Račan (2001), ki ga je hrvaška vlada najprej sprejela, kasneje pa zavrnila. Drugi dokaz je Sporazum o obmejnem prometu in sodelovanju (SOPS), ki ga Hrvaška ne spoštuje. Tadva in drugi sporazumi so omajali verodostojnost Hrvaške.

3. ZA STANJE NA DAN OSAMOSVOJITVE
Arbitražni sporazum omogoča vzpostavitev stanja na dan osamosvojitve Slovenije 25. 6. 1991. Z njim Slovenija zahteva mednarodno priznanje tega, kar nam je pripadalo na dan osamosvojitve. Namen Arbitražnega sporazuma je tudi to, da bo onemogočil enostranske poskuse prisvajanja slovenskega ozemlja.
 
KOMENTAR: Koalicija si prisvaja tuje zasluge. Izhodišče 25. 6. 1991 je zapisano že v Brionskem sporazumu o izogibanju incidentom (2005), ki ga je sklenila Janševa vlada. Kar zadeva enostranske poskuse prisvajanja, jih bo AS kvečjemu legaliziral, ne pa onemogočil.

4. ZA POŠTENO, PRAVIČNO IN TRAJNO REŠITEV
Nadaljevanje statusa quo bi Slovenijo dokončno oddaljilo od neposrednega izhoda na odprto morje. Trenutno stanje na terenu za Slovenijo ni ugodno, zato bi bilo nadaljnje odlašanje rešitve za Slovenijo škodljivo, posledice pa nepredvidljive.

KOMENTAR: Glede na to, da status quo Sloveniji zaenkrat omogoča neposreden izhod na odprto morje, je sklep koalicije nesmiseln. AS ne govori o izhodu, ampak o »stiku« z odprtim morjem. Brez AS-a bi Slovenija imela izhod, z AS-om pa samo stik. Odlašanje rešitve je škodljivo predvsem za Hrvaško, ki potrebuje podporo Slovenije pri vstopu v EU.

5. ZA NEPOSREDNI IZHOD NA ODPRTO MORJE
Arbitražni sporazum nedvoumno nalaga arbitražnemu sodišču, da določi stik Slovenije z odprtim morjem. Stik z odprtim morjem pomeni stik slovenskega ozemlja z odprtim morjem. S takim neposrednim izhodom na odprto morje Arbitražni sporazum omogoča več kot sporazum Drnovšek-Račan.

KOMENTAR: To ni res.
– AS razlikuje med »mejo med RS in RH« (člen 3a) in »stikom Slovenije z odprtim morjem« (člen 3b), pri čemer naj bi arbitri mejo določili v skladu z mednarodnim pravom. Z besedo »stik« se AS izogne besedi »meja«, čeprav neposredni izhod iz ozemlja/morja Slovenije na odprto morje lahko pomeni samo mejo. Vprašanje meje med slovenskim teritorialnim in odprtim morjem je politično, ne pravno vprašanje, in ga pravniki – po doslej zbranih informacijah – ne morejo rešiti le s pomočjo konvencionalnega mednarodnega prava! Sam Patrik Vlačič je zapisal, »da nam praksa mednarodnih sodišč pri reševanju podobnih sporov zgolj na podlagi mednarodnega prava ni naklonjena, saj favorizira uporabo načela (modificirane) sredinske črte.«
– Sporazum Drnovšek-Račan je Sloveniji zagotovil neposredni teritorialni stik/izhod na odprto morje in je vseboval tudi zemljevid, ki ta izhod nazorno prikazuje. Pri tem sporazumu ne gre za navaden »stik«, ampak za teritorialni prehod s pomočjo t.i. dimnika.

6. ZA UPOŠTEVANJE ZGODOVINSKIH OKOLIŠČIN
Za razliko od Meddržavnega sodišča v Haagu, ki odloča le po mednarodnem pravu, arbitražni sporazum omogoča bolj fleksibilno uporabo mednarodnega prava. Sporazum nalaga arbitrom, da pri odločanju upoštevajo življenjske interese Slovenije, dobrososedske odnose, pravičnost ter vse relevantne okoliščine z namenom doseči pošteno in pravično odločitev. To pomeni, da bodo upoštevane vse zgodovinske okoliščine.

KOMENTAR: Koalicija trdi, da Meddržavno sodišče v Haagu (ICJ) odloča le po mednarodnem pravu, AS pa omogoča »bolj fleksibilno uporabo mednarodnega prava«. To ni res. Med instrumente Meddržavnega sodišča spada tudi »fleksibilno« načelo zunanje pravičnosti (ex aequo et bono). Podpredsednik SD Patrik Vlačič sam piše: »Medržavno sodišče v Haagu bi bilo sprejemljivo le v primeru, če bi razsojalo ex aequo et bono. V tem primeru sodišče pri svoji odločitvi ne bi bilo vezano zgolj na mednarodno pravo, temveč bi lahko v večji meri upoštevalo zgodovinske argumente in posebne okoliščine, ki so v prid RS.«

7. ZA NAČELO PRAVIČNOSTI
Arbitražni sporazum Sloveniji omogoča ugodnejšo rešitev, kot bi ji jo prisodilo Meddržavno sodišče v Haagu, ki od ustanovitve leta 1945 nikoli ni razsojalo po načelu zunanje pravičnosti (ex aequo et bono), saj Arbitražni sporazum vsebinsko zajema namen načela ex aequo et bono. Tudi sicer nam zgolj upoštevanje načela zunanje pravičnosti ne bi samo po sebi zagotovilo stika teritorialnih voda z odprtim morjem.

KOMENTAR: Stvar je bolj preprosta: AS ne predlaga pravične meje, ampak le pravičen stik. AS arbitrom naroča, naj mejo določijo po mednarodnem pravu, s stikom pa je mišljena neka oblika svobodnega ali neškodljivega prehoda (služnosti), vendar brez neposrednega teritorialnega izhoda na odprto morje.

8. ZA SODELOVANJE MED DRŽAVAMA
Arbitražni sporazum slovenskemu gospodarstvu odpira nove priložnosti. Sporazum omogoča reševanje nesoglasij med državama in boljše odnose med državljani obeh držav, predvsem pa krepi ugled in vpliv Slovenije v celotni regiji in Evropski uniji.
 
KOMENTAR: Takšno razmišljanje je razumljivo, vendar ni zadostno. Pri premisleku o AS gre za dolgoročne in strateške nacionalne interese, ne za aktualne politične koristi in vtise. Napačna odločitev ne bi rešila nesoglasij, ampak bi jih bistveno povečala.

9. ZA SLOVENIJO
S sprejetjem Arbitražnega sporazuma je Slovenija zaščitila svoje nacionalne interese. Sporazum omogoča prihodnji razvoj Slovenije kot pomorske države in Luke Koper kot najpomembnejšega pristanišča v severnem Jadranu.

KOMENTAR: AS naj bi zaščitil nacionalne interese Slovenije in omogočil »razvoj Slovenije kot pomorske države in Luke Koper«. To ne drži. AS ne ščiti slovenskih nacionalnih interesov (prej hrvaške) in celo ogroža perspektivo Kopra kot pomembnega sredozemskega gospodarskega in kulturnega središča, s katerim Slovenija nadomešča izgubo Trsta in Gorice po drugi svetovni vojni. Slovenska Primorska in Koper sta življenjsko odvisna od neoviranega teritorialnega izhoda na odprto morje, ki ga AS žal ne omogoča.

10. ZA SPORAZUM
Naj bo deseti ZA vaš. Glasujte ZA mir s sosedi in ZA razumno rešitev mejnega vprašanja. Glasujte ZA arbitražni sporazum.

KOMENTAR: AS ni dober sporazum, v najboljšem primeru je nesporazum, torej zanj ni mogoče glasovati. Pahorjeva vlada je naredila prvo napako, ko si v nasprotju z dvajsetletno tradicijo slovenskih demokratičnih vlad – ko je šlo za važna nacionalna in strateška vprašanja – ni prizadevala zagotoviti soglasne ali vsaj večinske podpore parlamentarnih strank in strokovne javnosti. Vlada je pri Arbitražnem sporazumu ravnala naglo in nepremišljeno. Pri tem je treba povedati tudi to, da navsezadnje ne gre za pravni ali pravniški problem, ampak gre za življenjski interes Slovenije, pri katerem ljudi ni mogoče preslepiti ali prelisičiti s pravniškimi formulami in bistroumnostjo. Slovenija je upravičena do neoviranega teritorialnega izhoda do odprtega morja. To moramo znati razložiti vsem državljanom in vsemu svetu.

II.Stran 3 – stik/junction: »…mednarodno pravo besedo »junction« razume za označitev točke oziroma območja, kjer se stikata dva vodotoka, uporabljeni so bili tudi izrazi kot so »junction chanel« ali »tri-junction point«. Prvi izraz se uporablja za označitev povezovalnega kanala med dvema vodotokoma, drugi pa za označitev točke, kjer se na morju stikajo meje treh držav.V sodni in pogodbeni praksi beseda »junction« torej ni niti v enem primeru sinonim za kakšen režim ali služnost, ampak gre za ozemeljski odnos, stik ali srečanje dveh rek ali na primer treh mej na morju. »Junction« ne pomeni služnostne ali kakšne druge pravice, ampak pomeni dejstvo.«

KOMENTAR: Besedilo DZS izraz »stik« ali »junction« razlaga/prevaja kot stik dveh rek ali treh morskih mej. Besedilo DZS zanika, da bi stik lahko pomenil služnost ali pravico, ne omenja pa bistva slovensko-hrvaškega spora, tj. stik dveh morij, tj. »stik teritorialnega morja Slovenije z odprtim morjem«, kot ga opredeljuje npr. 4. člen Sporazuma Drnovšek-Račan. DZS zamolčuje dejstvo, da v sodni in pogodbeni praksi izraz stik/junction ni bil uporabljen za mejo med teritorialnim in odprtim morjem. Uporaba besed stik in junction – če nič drugega – zamegljuje problem in nalogo arbitrov!
*
Stran 4 – geografsko prikrajšana država: »Značilen primer takšnih držav so države s kratko obalo in države zaprtih (npr. Rdeče morje) ali polzaprtih morij (npr. Jadransko in Sredozemsko morje). Geografsko prikrajšane države so torej tiste, ki ne morejo razglasiti polne  izključne ekonomske cone v širini do 200 morskih milj. Geografsko prikrajšane pa so tudi tiste države, ki sicer imajo svojo cono, vendar le-ta ne zadostuje potrebam obalnega prebivalstva in morajo zato izkoriščati tudi cone druge države. Za geografsko prikrajšano se mora država razglasiti na lastno pobudo, saj je kot takšno druge države ne morejo same priznati.«

KOMENTAR: Besedilo DZS dopušča, da so vse obalne države Sredozemlja in Jadrana geografsko prikrajšane, hkrati pa ugotavlja, da morajo države takšno značilnost same razglasiti. Vsekakor so nekateri pravniki, med njimi aktualni predsednik države, takšno značilnost Slovenije že razglasili, ne da bi za to imeli mandat. Danilo Türk piše: “Države s kratko obalo in države zaprtih in polzaprtih morij utegnejo biti v položaju, ko jim geografski položaj ne omogoča razglasitve izključne ekonomske cone… Slovenija je značilen primer geografsko prikrajšane države in spada med deset obalnih držav, katerih obala je krajša od 100 km.”  (Danilo Türk, Temelji mednarodnega prava, Ljubljana 2007, opomba na str. 448-449.)
Slovenija je sama razglasila zaščitno ekološko cono in epikontinentalni pas z zakonom 4. oktobra 2005. Predsednik Türk je torej Slovenijo imenoval geografsko  prikrajšano državo v nasprotju s tem zakonom. Ni pa seveda niti jasno niti doslej ni bilo še izračunano, ali slovensko morje zadostuje potrebam obalnega prebivalstva, ali ne.
*Stran 5 – Odprto morje: »Odprto morje sestavljajo vsi deli morja, ki niso vključeni v izključno ekonomsko cono, v teritorialno morje ali notranje vode neke države ali v arhipelaške vode arhipelaške države (86. člen UNCLOS).«

KOMENTAR: V zvezi z odprtim morjem se (predvsem na Hrvaškem) pojavljajo špekulacije, da se takšno morje na Jadranu začne pri Črni Gori, ker je Hrvaška razglasila Zaščitno ekološko ribolovno cono (ZERC). Ta cona – kot je znano – ne velja za članice EU, kar je Hrvaška podpisala v Bruslju (dogovor Logar-Biščević iz junija 2004, sklepi Evropskega sveta iz junija 2004, pogajalski okvir, pristopno partnerstvo, sklepi GAERC iz decembra 2007) in priznala v začetku leta 2008.

*Stran 5 – pomorska država: »Mednarodno pravo, konkretno pravo morja, ne pozna koncepta »pomorske države«, zato namigovanja, da bo Slovenija izgubila status pomorske države, nimajo nobene vsebine in v pravnem smislu nič ne pomenijo. Dejstvo pa je, da je Slovenija obalna država.«

KOMENTAR: Gradivo DZS očita »namigovanja«, da bi Slovenija izgubila status (pomorske države), ki formalno ne obstaja. Razlika med obalno in pomorsko državo je znatna, in v tej razliki, čeprav se z njo pravo morja ne ukvarja, je ves problem slovensko-hrvaškega spora. Slovenija je obalna država in je pomorska država, ker se ukvarja s pomorskimi dejavnostmi (ladjarstvo, ribištvo…). Ko v Sloveniji trdimo, da je naša država »pomorska država«, mislimo, da je enakopravna z drugimi državami ob Jadranu oz. v Sredozemlju. To npr. pomeni, da so naša pristanišča enakovredna drugim sredozemskim pristaniščem. Ko bi šlo samo za formalnosti in namigovanja, Hrvaška ne bi tako dosledno in energično zavračala slovenske zahteve po neposrednem teritorialnem izhodu na odprto morje, ampak bi bila ta zahteva zapisana v AS.