[VIDEO] Janez Janša: Slovenska vlada naj ravna pametno in se umakne od globalnega dogovora o migracijah

Danes v državnem zboru poteka izredna seja, na kateri poslanke in poslanci razpravljajo o globalnem dogovoru o varnih, urejenih in zakonitih migracijah ter obveščanju javnosti in državnega zbora o mednarodnih zavezah, ki se nanaša na meddržavne nezakonite migracije. Predlagatelji seje smo poslanske skupine SDS, NSI in SNS, uvodno besedo pa je imel predsednik SDS Janez Janša.

Celoten magnetogram, ki ni avtoriziran, objavljamo v nadaljevanju.

JANEZ JANŠA: Spoštovani!  Tisto, kar loči civilizacijo od barbarstva, so pravila. Vsaka civilizacija ima neka pravila, ki so v naprej znana, po katerih uravnava svoje žitje in bitje, tako da posameznik ni izpostavljen samo volji tistih, ki imajo v rokah večjo moč. Torej v tem uvodu, ker imam na voljo samo 10 minut, predvsem o proceduri in pravilih. O vsebini tega akta, te deklaracije, ki ima napačen naziv, se pravi, nek globalni dogovor, več v nadaljevanju, ko bo na voljo več časa. 

Za začetek pa je treba povedati, da gre za akt, ki ima lažen naslov, ker ne gre za globalni dogovor; da gre za akt, ki deli svetovno evropsko in tudi slovensko javnost; in da gre za akt, ki mu, bom rekel, prepričljiva večina ljudi na zahodu nasprotuje, se pa skuša kljub temu sforsirati tudi s trivialnim izgovorom, češ da gre za nekaj, kar nima pravne veljave in da bo to sprejeto 10. decembra v Marakeshu z aklamacijo, se pravi s ploskanjem. Kar je sicer res, ne poveste pa, da je 17. decembra ta resolucija na dnevnem redu Generalne skupščine OZN, kjer se bo glasovalo. Se pravi, gre za formalen akt, za katerega mora država po neki proceduri sprejeti stališča, tako da njena delegacija potem odloča na generalni skupščini Združenih narodov.

No, in zdaj poglejmo, kako je ta procedura najprej potekala v Sloveniji. Danes imamo sejo državnega zbora, kjer razpravljamo o tem aktu. Pred nekaj dnevi smo imeli sejo delovnega telesa tega državnega zbora, ki je razpravljal o tem aktu. Vlada pa je že teden prej dala soglasje k sprejemu tega akta z lažnim nazivom, ne da bi sploh obstajala kakršna koli pravna ali politična podlaga za to. Politična zato, ker v skladu z akti, ki veljajo v Sloveniji in resolucijo oziroma deklaracijo o znani politiki, državni zbor tukaj nastopa kot akter, ki je vključen na koncu; pravno pa zato, ker ste razpravljali in odločali o nečem, spoštovani kolegi iz vlade, kar v skladu z 11. členom Ustave Republike Slovenije sploh ni obstajalo.

V ustavi piše, da je uradni jezik v Sloveniji slovenščina, vlada pa je potrdila nek akt, ki v slovenščini ni obstajal. Tudi danes ne obstaja v uradnem prevodu. Dali ste nam nek delovni prevod, ki je lahko pripomoček, ne more pa biti po slovenski ustavi osnova za odločanje, še posebej ne o tako pomembnem vprašanju. In da bo stvar še bolj komična ali pa tragikomična, prej sem malo pogledal življenjepise kandidatov za člane vlade v tej sestavi, ki ste jih poslali za »hearinge«, in smo ugotovili, da kar nekaj članov te vlade sploh ne razume angleško. Se pravi, sprejeli ste nek akt, ki ga niste niti prebrali. Če pa ste ga, ga pa niste razumeli, vsaj ne vsi. Torej, ne gre samo za vsebinsko vprašanje za ali proti temu, kar piše v tem aktu, ampak gre za to, da je bila uporabljena neka procedura, ki je protiustavna, protizakonita in proti vsem temeljnim principom vsake civilizacije.

Rekli boste oziroma rečeno je bilo, to je nepomembna stvar, neformalna zadeva, pravno ne obvezuje. Ni res, glejte, ta tema je v ospredju razprav, vsaj na zahodu. Ta tema je tema, ki vsak dan povzroči, da kakšna država odstopi, izstopi iz tega kroga. Govorjenje o tem, da 150 držav podpira ta akt … Glejte, to je tako, kot včasih, ko je Jugoslavija govorila v Generalni skupščini Združenih narodov, »imamo neuvrščeni večino«, pa so sprejemali resolucijo in obsojali Izrael, nič pa od tega potem ni veljalo, ker Varnostni svet Združenih narodov tega potem ni potrdil in to je organ, ki v OZN dejansko odloča o realnih ukrepih. Generalna skupščina vam, seveda, daje usmeritve in v tem, tako imenovanem globalnem dogovoru so, seveda, usmeritve in s tem dogovorom se države na 46 mestih, tiste, ki bodo za to glasovale, obvezujejo, da bodo nekaj naredile. Se pravi, so neke zaveze, ki so politične, na začetku, kot vedno pri vsaki resoluciji ali pa deklaraciji, če bo to sprejeto na Generalni skupščini Združenih narodov in bomo mi glasovali za to, so to obveze, ki članice OZN zavezujejo in to se bo potem začelo prelivat v pravne akte. Nimam časa, da bi našteval na stotine primerov, ko je bilo temu tako.

Če preberete to deklaracijo z napačnim nazivom, naziv je pa napačen zato, ker če katerakoli članica Združenih narodov, ki je stalna članica Varnostnega sveta, ne sodeluje v nekem dogovoru, potem to ni globalni dogovor. Vse države pravzaprav od samega začetka, ko je bil ta zadnji osnutek objavljen, ne sodelujejo. Za Rusijo in Kitajsko se ne ve, druge države, predvsem države zahodne civilizacije, izstopajo druga za drugo. Včeraj je ena od koalicijskih strank v Belgiji sporočila, da tega ne podpira, se pravi, tudi Belgija tega ne bo podprla. Toliko o jedrnih državah Evropske unije, ki naj bi vse stale za tem. Po kongresu CDU v začetku decembra v Nemčiji bo verjetno tudi ta država glede tega spremenila stališče in na koncu boste na nemško-francoskem vlaku samo še vi.

Zato, pamet v roke! Preberite danes tekst, ki je tukaj, v njem boste našli vse, kar si kdo želi. Našli boste člene, kjer piše, da je vsaka država suverena, in boste našli člene, ki »de facto« izenačujejo ilegalne in legalne migrante, begunce in migrante. Termin »illegal migration«, torej ilegalne migracije, sploh ni uporabljen. Je pa na štirih mestih zapisano »ne glede na status se zagotavlja to, to in to …« Da ne bo pomote, to ni deklaracija o človekovih pravicah. Zdaj se je v tej debati zahajalo v stransko ulico, češ, vsi ljudje, ne glede na to, ali smo iz Evrope, Afrike ali Amerike, imamo enake človekove pravice. Imamo jih, po Deklaraciji o človekovih pravicah, podobni deklaraciji, ki je tudi ratificirana, jih imamo, in to ni ta tema. Je pa v tem dokumentu jasen namen, da se pravica do migracije počasi naredi za človekovo pravico, beri, življenje na račun žuljev drugih se naredi za človekovo pravico, in to je konec neke resne civilizacije. 

Zaradi vsega tega, kar je v tem tekstu, iz tega na koncu ne bo nič, in države, ki bodo prej prišle k pameti, bodo pač toliko na boljšem. Poglejte, kaj misli javno mnenje v Evropi, na celi zahodni polobli, tudi v Sloveniji, 70 % ljudi v Sloveniji tega ne podpira. In predlagam, da pač ravnamo pametno in da se vlada iz tega umakne.

V nadaljevanju, ko bo več časa, pa tudi o tem, kako je do takšne vsebine prišlo, in o tem, zakaj se je pred slovensko in v glavnem tudi pred celotno zahodno javnostjo končno besedilo toliko časa dokaj uspešno skrivalo. Hvala lepa.
 

Predsednik SDS je v imenu predlagatelja v nadaljevanju nastopil še enkrat. Objavljamo magnetogram, ki ni avtoriziran.

JANEZ JANŠA: Ja, hvala lepa še enkrat za besedo. Moram reči, da je po tem, kar smo slišali oziroma kar so kolegi iz koalicije tukaj prebrali, ta razprava koristna. Morali bi razpravljati že zdavnaj, če se ta tema ne bi skrivala. In tudi nekoliko več iskrenosti smo danes slišali, kot pa smo jo spremljali v izjavah vladnih in koalicijskih predstavnikov v zadnjih tednih. Ampak o tem nekaj kasneje. Najprej, v soboto oziroma čez vikend je tukaj v Sloveniji potekala evropska konferenca Trilateralne komisije, ki jo imajo nekateri za globalno vlado v senci. Se pravi, neko združenje globalistov, kar sicer že dolgo ni več. Bila je v okviru teh razprav tudi izjemno zanimiva tema o migracijah in o problemih, ki jih povzroča, in kako jih reševati. Moram reči, da nobenega predstavnika slovenske vlade ni bilo tam. Bila je pa, recimo, predsednica srbske vlade. No, in tam smo slišali nekaj podatkov, ki jih je potrebno vedeti, za to da bomo razumeli, zakaj ta tema danes deli svet, Evropo in tudi Slovenijo.

Najprej pa naj rečem, da sem se zelo zabaval ob izjavah nekaterih kolegov, ki so trdili, da smo mi že leta 2006 podprli dokument, ki je nastal maja leta 2018. Tako da, tako sposobni nismo. Smo sposobni, zmagujemo na volitvah za razliko od vas, ampak dokumenta, ki nastane šest let kasneje, pa ne znamo podpreti. Res pa je, da debata o tem, kako se soočiti s problemom migracij zaradi demografskega buma v določenem delu sveta in še posebej v evropski soseščini, poteka že dolgo, poteka najmanj dvajset let. In prvi poskus globalnega ali pa nekega splošnega dogovora, ki je bil dosežen brez tega, da bi države stalne članice Varnostnega sveta iz tega izstopale, so bili tako imenovani Milenijski cilji za odpravo revščine v svetu. Najbrž se vsi vsaj delno spominjamo tistega glamuroznega zasedanja Združenih narodov ob prehodu v tretje tisočletje in vznesenih besed o tem, tudi slovenski voditelji so bili tam, kako bomo v treh desetletjih odpravili revščino v svetu. Postavljeni so bili konkretni etapni cilji in ognjemeti, ki so bili prižgani ob prehodu v nov milenium, so na nek način oznanjali optimizem. Zdaj smo preko polovice tega obdobja, ko naj bi odpravili revščino v svetu, delno se je zmanjšala, ampak če zdaj pogledamo doseganje teh etapnih ciljev v tem času, vidimo, da je velika večina sveta na te etapne cilje pozabila. Najbolj so nanje pozabili tisti, ki danes najbolj podpirajo ta tako imenovani Globalni dogovor o migracijah.

Zdaj, če hočete konkretno številko, nekatere evropske države plus Kanada, ki so oblikovale dejansko to zaključno besedilo, ki ste ga šele danes prevedli, namenjajo za učinkovito razvojno pomoč Afriki bistveno manj kot tiste države, ki tega ne podpirajo. Če pogledate na spletno strani Evropske komisije – razvojna pomoč, boste videli, da je celotna Evropska unija namenila za razvojno pomoč Afriki 16 milijard dolarjev, Kitajska 60 milijard, Agencija za razvojno pomoč Združenih držav Amerike je pa deset dni nazaj tudi povečala to vsoto za Afriko na 60 milijard dolarjev, s tem da Združene države Amerike ne podpirajo tega pakta. Ko pogledamo, imate tudi podatke na spletu, koliko Slovenija prispeva za razvojno pomoč, ni podatkov o tem, koliko gre v Afriko, vsaj mi jih nismo našli za zadnjih deset let, ampak da se izračunati proporc, in če to izračunate, boste videli, da je en sam Slovenec, to je Pedro Opeka, odpravil več revščine v Afriki kot vsa slovenska uradna razvojna pomoč za to celino. Mimogrede, dokumentarec o Pedru Opeki je pred kratkim doživel evropsko slavje in promocijo, slovenska nacionalna televizija, kjer je ta dokumentarec nastal, je pa to omenila v poročilih ob enih zelo sramežljivo, so pa o tem pisali svetovni mediji. Pač toliko o tem. Namesto da bi tako imenovana razvojna pomoč za Afriko usmerjena v pomoč uspešnim projektom, dokazano uspešnim projektom, se v glavnem izgublja v birokratskih kanalih, kjer največ poberejo razni posredniki, ki prihajajo iz najbolj bogatih držav. NGO in podjetja, ki imajo v svojih nazivih strašno lepo zveneče pojme o humanitarnosti, ne naredijo pa nič, se lepo redijo kot paraziti na tem.

Poglejmo ključne podatke, začnimo v Sloveniji. Imamo deveto najstarejše prebivalstvo na svetu. Evropsko povprečje je nekoliko boljše, ampak tudi katastrofalno. V 50 letih je število rojstev v Evropi padlo za 50 %. V tem času se je v nekaterih islamskih državah, iz katerih je ta migrantski val najmočnejši, podvojilo ali celo potrojilo. V času islamske revolucije je imel Iran dobrih 30 milijonov prebivalcev, zdaj jih ima 75 milijonov. Enake podatke najdete za Egipt, za Turčijo, za Sirijo in za muslimanske države severne Afrike. Še hujša ekspanzija je v Podsaharski Afriki. Povprečna starost v Afriki je še enkrat nižja kot v Evropi, pod 25 let v Podsaharski Afriki, v Evropi nad 40 let. Ekonomske primerjave so še slabše. Leta 1990 je bil dohodek na prebivalca v Podsaharski Afriki 3 dolarje, v Evropi pa 70. Danes, ko bi morali že odpraviti revščino praktično vsaj na polovici, je dohodek na prebivalca v Evropi 100 dolarjev na prebivalca, v Podshararski Afriki pa 5 dolarjev. Zraslo je iz 3 na 5 dolarjev, v Evropi iz 70 na 100 dolarjev.

Pred kratkim je bil objavljen podatek, da je ima več ljudi na svetu mobilni telefon kot dostop do tekoče pitne vode ali do toaletnih prostorov. Bom povedal mojo osebno izkušnjo izpred let, ko sem bil vodja delegacije, ki je opazovala predsedniške volitve v Nigeriji. Nigerija je največja afriška država s 150 milijonov prebivalcev, povprečna starost je 23 let. Država, ki ima silna naravna bogastva – nafto, zlato, diamante, baker, surovine, marsikaj, kar imate danes v rokah ali pa na mizi, je narejeno tudi iz surovin iz te afriške države – ampak tam je velikanska revščina in to ljub temu da praktično vsi prebivalci, še posebej mladi govorijo angleško in da imajo vsi mobilne telefone. Tudi v najrevnejših predmestjih Abuje, kjer ljudje živijo v pločevinastih barakah brez elektrike, brez vode, brez sanitarij, imajo mobilne telefone, ki jih polnijo na sončne celice. In ko se pogovarjaš tam z mladimi, devet od desetih pravi, da je njihov cilj priti v Evropo. Mimogrede, srednješolci tam ali pa maturantje vedo več o Evropi in o Sloveniji, kot katerikoli povprečen slovenski maturant ve o Nigeriji. Poznajo naše nogometaše, poznajo GDP, poznajo socialne transferje, no, to od Nemčije, Francije … Vse to so sposobni na spletu poiskati v nekaj sekundah in jasno je, kaj je zaključek – iščeš boljše življenje tam, kjer dobiš za žepnino, če prosiš za azil, več kot tukaj zaslužiš v pol leta na dan. Zdaj, kdo ne bi v takih razmerah si ustvaril predstave o izvoljenem kraljestvu, ki ga je treba doseči in bo vse v redu.

Torej, sporočila, ki se dajejo v tem dokumentu, so popolnoma napačna, popolnoma napačna, popolnoma napačna. Namesto da bi se koncentrirali dejansko na tisto, na kar se je svet soglasno, brez tega da bi kakšna velika država tukaj manjkala, zavezal v prehodu v to tisočletje, se zato da se lajša vest iz političnih pa tudi iz koristolovskih razlogov, sprejema nek dokument, ki bo naredil še večji kaos, tako pri njih kot pri nas. Pri njih zaradi tega ker bodo tisti najsposobnejši želeli priti sem, pri nas pa zaradi tega, ker gre za trg civilizacij. Res je, da so migracije stare toliko kot človeštvo, v glavnem so bile te migracije krvave, pa tudi nekrvave, posledica konfliktnih in ne konfliktnih situacij, tudi podnebnih sprememb in tako dalje, so tudi stalnica, niso stvar 21. stoletja, kot zdaj razpravljajo pri predsedniku države, sem slišal. Ampak vidimo iz te zgodovine, če se znamo kaj iz nje naučiti, da so v glavnem pozitivno delovale in se zaključile znotraj istih civilizacijskih okvirov, kadar je pa prihajajo do migracij med različnimi civilizacijami, je bilo pa to vedno v zgodovini krvavo, vedno, in so sijajne civilizacije propadale zaradi migracij iz drugih civilizacij. Migracije znotraj iste civilizacije so sposobne ustvarjati tudi nove narode, Avstralci in Američani so nov narod, nastali na podlagi migracij. Niso nastali na podlagi genov pa krvi, ampak na podlagi neke kulture, ki se je oblikovala po tem, ko so tja prišli ljudje različnih narodnosti, ampak v glavnem zahodna civilizacija, evropska. In danes težko rečete, da Američani niso narod, večina jih je bolj ponosna na to, da so Američani kot marsikje v Evropi, kjer so narodi bistveno starejši. Nekoliko različno pa dokaj podobno je z Avstralijo, ampak glej, glej, ravno Združene države in Avstralija so prve izstopile iz tega dogovora – se pravi države, ki vejo, kaj so to migracije, tako da ne jih učiti, res. Tukaj je še veliko druge hipokrizije.

Zdaj, kar se tiče Slovenije, mogoče še to, da ko smo mi vodili Svet Evropske unije, Evropski svet smo poskušali obuditi zanimanje za doseganje teh milenijskih ciljev, tudi kar se tiče urejanja migracij. Kar se tiče urejanja migracij, Evropa tukaj ni čakala na ta napačno imenovani globalni dogovor, ampak je to urejala z Dublinskim sporazumom in s Schengenskim sporazumom. Mi imamo v Schengenskem sporazumu in v Dublinu 1 migracije urejene. Šele s tem, ko smo v Schengenskem sporazumu to uredili, se pravi, kontrolo navzven in prost pretok znotraj, smo tisti, ki smo v Schengenu, dobili resno evropsko pravno podlago, ki natančno ločuje ilegalne od legalnih migracij. Dublinski sporazum, ki je formalni akt, pa določa, kako ravnati tudi z ilegalnimi migracijami, kakšne so pravice tistih, ki mislijo, da imamo upravičene razloge za to, da zaprosijo za zatočišče oziroma za azil v evropskih državah – da morajo zaprositi v prvi varni državi, če preidejo prvo varno državo, jo lahko naslednja vrne … Skratka, neki pravni okvir je bil narejen. Je pa res, da je tudi z veliko pomočjo Slovenije, ki se sedaj še s tem hvali, razpadel leta 2015. Tako Schengen kot Dublin sta padla v dveh državah članicah Evropske unije, v Grčiji in v Sloveniji, ne na Hrvaškem, ker Hrvaška ni članica Schengenskega sporazuma. Sedaj tukaj poslušamo, kakšen velik prispevek smo dali. Eden silno velik prispevek, 500 tisoč ilegalnih migrantov je korakalo čez Slovenijo. Predstavljajte si, da bi 25 milijonov ilegalnih migrantov korakalo čez Nemčijo. Mislim, da bi bila reakcija precej drugačna.

Sedaj, ko smo že pri teh visoko letečih besedah o solidarnosti, kako moramo biti zraven pri jedru evropske solidarnosti … Imate podatek tudi na spletu z denarjem, ki ga, recimo, Italija porabi za to, da v hotel namesti enega ilegalnega migranta, ki čaka na odobritev azila. S tem istim denarjem lahko v Jordaniji ali v Libanonu pomagate osmim, bolje, s tem istim denarjem. Potrebno se je samo nekoliko drugače organizirati s tem, da ko je šlo, recimo, za dejanske begunce iz Sirije, bi vsi raje bili čim bližje domu, ker tam lažje počakaš, da se situacija umiri in hvala bogu, se je delno umirila. Dejansko razloge za ta demografski pritisk, kateremu je najbolj izpostavljena Evropa, ne morete odpraviti s tem sporazumom in s tem, kar tukaj piše. To se samo slabša situacija na izvoru in na prihodu.

PRVI INTERES ZA GLOBALNI DOGOVOR: SLABA VEST

Ali ste slišali v nastopih, tudi politikov iz teh jedrnih držav v zadnjih letih ali pa v zadnjih mesecih, ko je ta sporazum glavna tema, kogarkoli, da bi omenil odpravo revščine na svetu in doseganje milenijskih ciljev, kar je bila res globalna zaveza pred 18 leti, ste slišali koga? Nobenega. Tukaj gre za zmes treh stvari. Prvo je to, da del Evrope zdravi svojo lastno slabo vest zaradi tega, ker so 2015, in tukaj je bila Slovenija žal zraven, razsuli Dublinski sporazum in potem je pod pritiskom velike koalicije v Nemčiji na Evropsko komisijo stekla procedura za oblikovanje Dublina 2, kjer naj bi se za nazaj v bistvu formalno požegnalo to, kar se je počelo leta 2015. Se pravi, nič več ne bi veljalo striktno, da je možno zaprositi za azil v prvi varni državi, oziroma če se to naredi, se potem pač tiste, ki tja pridejo, razporedi po ostalih članicah Evropske unije, pa če to hočejo ali pa ne. Celo predlog je bil, da tisti, ki tega ne bi sprejeli, bi bili kaznovani pri financiranju iz kohezijskih skladov. Pa ste zadnje leto opazili kak govor o Dublinu 2? Bil je silen naval pri teh kvotah, Slovenija je, seveda, takoj počepnila, ampak potem je bilo pa jasno, da ne bo šlo skozi, in da Dublina 2 ne bo. Do konca mandata teh evropskih institucij, Evropske komisije, Evropskega parlamenta to ne bo sprejeto, ker pač ni dovolj glasov za to. V naslednjem mandatu pa bo teh glasov še manj. Torej, Dublina 2 ne bo. In ko je postalo jasno pred kakim letom, da Dublina 2 ne bo, je začela predvsem Nemčija forsirati ta tako imenovani globalni dogovor, ki zdaj deli svet, Evropo in tudi Slovenijo. In zdaj tu pišejo tiste stvari, ki jih pač niso mogli spraviti v Dublin 2. In ta stvar se bo nesrečno končala, je tudi vse skupaj ena nesrečna zgodba. Ta delitev je najmanj, kar svet potrebuje, še manj to potrebuje Evropska unija in tudi Slovenija tega ne potrebuje. Nobene pozitivne stvari ne bo iz tega, sam prepir po celem svetu in ta se bo stopnjeval vse do glasovanja 17. decembra, koristi od tega pa ne bo nobene. Enega samega človeka ne bo v Afriki, ki bi zaradi tega bil v boljšem položaju, kvečjemu bodo v slabšem.

To, da migracije med različnimi civilizacijami ne delujejo, je bilo dokazano tisočkrat. In ne glede na Komunistični manifest in njegovo interpretacijo, ki smo jo prej slišali v nastopu predstavnika Socialnih demokratov, to pač ne bo šlo. To pač ne bo šlo. Bom spet navedel primer Nigerije, ista država, naj bi obstajal tudi isti narod, ki je pa razdeljen, severna Nigerija – muslimani, južna Nigerija – kristjani, stalni konflikti, ne gre skupaj, kljub ustavi, ki določa participacijo, enakopravnost in tako naprej. In to je eden od glavnih razlogov za to, da namesto bi ta država cvetela, je ena od glavnih izvornih točk za migracije v bogato Evropo. In namesto da bi tako imenovani Zahod, jedrne države, na katere se sklicujete, te stvari pomagal urejati, zgolj izkorišča ta kaos za to, da poceni kupuje tam nafto in ostale surovine. Kolegi iz Levice, ki so polni v tej podpori, imajo pa popolno slepo pego pri tej točki.

Drugi tak še bližji primer je Libija. Libija je bila nekoč totalitarna država. Nekatere evropske države so jo razsule, nihče ni jokal za Gadafijem, ampak kaj imate zdaj v Libiji? Namesto totalitarne države imate propadlo državo in ljudje v propadli državi še bolj trpijo kot v totalitarni državi. Se spomnite, kako so francoska letala bombardirala Tripolis, dokler jim ni zmanjkalo po dveh dneh bomb in so potem prosili ZDA za dodatne zaloge? Skratka, pomagali so to razsuvati. Italija je bila zelo aktivna. Ko je bilo treba pa stvar zgraditi nazaj, ljudem omogočiti varno prihodnost doma, ne v Italiji ali v Franciji, pa naenkrat od te evropske solidarnosti jedrnih držav, na katere se tu sklicujete, ni bilo nič več. V letošnjem letu smo najprej doživeli razvojno konferenco o Libiji, ki jo je organizirala Francija, ki je povabila samo tiste, ki jo podpirajo, in iz Libije so prišli tisti voditelji lokalnih milic, ki pač imajo francosko podporo. Prejšnji teden je podobno konferenco organizirala Italija, ki Francije sploh ni povabila. Povabila je pač tiste, ki jih oni podpirajo v Libiji, mi pa tukaj govorimo o enotni zunanji politiki Evropske unije pa kako je treba sedeti na nekem vlaku, jaz ga tukaj ne vidim, oprostite. Tukaj so interesi teh držav, ki so v ospredju, vas pa zavajajo z frazami.

Ko smo mi predsedovali Evropski uniji, smo bili v triu Portugalska, Nemčija in Slovenija. Del tega programa je bil tudi vrh z Afriko, ki ga je organizirala Portugalska, kjer smo skušali stvari, kar se tiče razvojne pomoči, političnih iniciativ, enotnega jezika do Afrike, pomakniti naprej, v okviru teh milenijskih ciljev za odpravo revščine. Portugalska se je za to iskreno trudila, tudi mi smo to poskušali, ampak, verjemite, ušesa so bila zelo gluha, kajti vsak od teh večjih evropskih držav ima tam svoje interese, imeli so svoje kolonije in te stvari gredo dalje. Medtem ko smo mi skušali nekaj naredit, zato da bi Evropska unija govorila z enotnim jezikom pri uresničevanju milenijskih ciljev za Afriko, je bila glavna tema nemško-francoskega vlaka, ali bodo bolj obdavčeni avtomobili nižjih kubatur, ki jih proizvaja Francija, ali večjih, ki jih proizvaja Nemčija. To je bila njihova glavna tema v tistem času.

Torej, ta slika o svetu ni takšna, kot jo tukaj slikate. Problem je ogromen in v nobenem primeru se ga ne da rešiti na način, kot je napovedan v temu aktu in nismo mi tisti, ki pravimo, da je ta akt nepomemben, ker pravno ne zavezuje, vi ste tisti, ki to govorite, vsaj prvi stavek s strani predstavnika vlade je šel ravno v to smer. Mi imamo ta akt za nevaren. Zaradi tega ker se potem lahko s forsiranjem vseh teh zavez na enkrat ta govorica spremeni. Za to isto govorico bomo poslušali predstavnika vlade, če bo tranzicijska levica imela vlado takrat, upamo, da ne, ampak nikoli se ne ve, ki bo rekel, ja, smo se obvezali, v Generalni skupščini Združenih narodov smo glasovali za to, to je naša zaveza. Takrat ne bo rekel, to nas pravno ne zavezuje, ampak bo rekel, zavezali smo se, moramo držati besedo. Res je tukaj zelo enostavno operirati z obvezami. To vidimo pri uresničevanjih koalicijske pogodbe in teh notranjih spopadih okrog tega, kaj so kje zapisali, ampak tukaj gre pač za bolj resno zadevo. No, in pri forsiranju tega dogovora je, poleg tega motiva, da se blaži ta slaba vest, ker se je razsul delujoč sistem, ki je dejansko ločeval ilegalne in legalne migracije do leta 2015, ta motiv je velik pri nekaterih evropskih državah, še posebej pri Nemčiji.

DRUGI INTERES ZA GLOBALNI DOGOVOR: POLITIČNI INTERES

Drug tak motiv je pač politični interes. Če preberete resolucije, ki jih je, recimo, sprejemala socialistična internacionala v zadnjem desetletju, boste videli, da ta politična opcija tudi v Evropi migracije obravnava kot priložnost. Predstavnik Levice je zadnjič rekel na televiziji, da jih vidi kot priložnost za pomladitev, pri socialistih je pa to nekoliko bolj filozofsko in ideološko, ker to izhaja iz Komunističnega manifesta, kjer piše, da se lahko socialistično družbo ustvari samo, če se razgradi družina, narod, vera, zasebna lastnina in zasebno šolstvo. Če pri kolegih tamle z leve malo ocenite predloge, ki jih dobivamo v zadnjih letih v to smer – nasprotovanje ustavni odločbi glede financiranja šolstva, stalni predlog, da se ukine spol in tako dalje –, boste videli zelo jasna prizadevanja za uresničevanje teh utopičnih bedarij iz Komunističnega manifesta. In migracije so priložnost za to, ker pač nekdo, ki pride iz tuje civilizacije, iz civilizacije, kjer se pohablja ženske, kjer se obeša istospolne, kjer je tako imenovana blasfemija oziroma krivoverstvo kaznovano s smrtjo. To ne sodi v to civilizacijo in več je tega pretoka, več je te razgradnje, ki si jo želite. Zavijajte to v lepe besede o solidarnosti in o človekovih pravicah in o beguncih, ampak to je to. Tukaj je stvar precej jasna. Tako da predstavniku poslanske skupine SD moramo biti hvaležni, ker je prej v svojem nastopu to odkrito povedal. Odkrito je tudi povedal, da je namen tega tako imenovanega globalnega dogovora željo po migraciji narediti za človekovo pravico. Kolega Brglez je to, preberite si, kaj je povedal, in to je to. Jaz sem najprej mislil, da razpravlja o deklaraciji o človekovih pravicah, ker je o tem govoril, ampak ko vse skupaj povežemo, dobimo ven ravno priznanje tega skritega namena tega akta.

Če pa smo že pri deklaraciji OZN o človekovih pravicah … Bil sem zraven, ko smo leta 1987 organizirali javno tribuno o tem, da je morala tudi takratna Jugoslavija ratificirati Deklaracijo o temeljnih človekovih pravicah. Ko smo malo gledali arhive čez leta, smo videli, da je to služba državne varnosti obravnavala kot sovražen pojav in enako centralni komite zveze komunistov, to je bil sovražen pojav. Želja, da tudi Jugoslavija ratificira deklaracijo o človekovih pravicah, je bil sovražni pojav leta 1987, torej bodite tiho o tem.

Kar se tiče hipokrizije. Nekateri med vami hodite na proslavo vsako leto maja na Poljano na Koroškem, kjer naj bi se končala druga svetovna vojna. Na tisti poti od HudeLuknje do Poljane je bilo maja 1945 pobitih nad deset tisoče ljudi, civilistov, beguncev v glavnem, bežali so pred smrtjo, potem ko se je vojna že končala. Partizanske enote so postavile minometne položaje na hribih okoli Hude luknje in z minometnimi minami tri dni zasipale civilne begunce v Hudi luknji in v tisti soteski. In vi slavite to humanitarnost do beguncev. Kite deklet, ki so bile odkrite v Hudi jami, so pripadale begunkam, ki so bile tam žive zazidane. Če prebrskate časopisje iz zadnjih let ranke države, boste našli tam praktično vsak teden na kriminalni strani kratko notico o podvigu jugoslovanskih graničarjev, ki so na meji med Slovenijo in Avstrijo, Slovenijo in Italijo, oziroma Jugoslavijo in tema dvema državama, brez opozorila streljali na civilne begunce, ki so želeli na zahod. Zadnjega civilista so jugoslovanski graničarji v tej državi, ki jo ima Levica za vzor humanosti, človekovih pravic in tako naprej, ubili mislim, da tam pri Sežani junija leta 1991, tik preden se je Slovenija osamosvojila. Eno leto prej so jugoslovanski graničarji streljali na češko družino, ki je plavala preko Drave na meji z Avstrijo in dva ubili. To je bilo objavljeno v časopisu, češ, čuvamo naše granice.

V tej isti dvorani je levica izvolila za predsednika Vrhovnega sodišča človeka, ki je v komisiji, ki jo je sestavljala Udba, Jugoslovansko obveščevalna služba, kot predstavnik sodišča legaliziral takšne uboje. Izjavil je, kako je treba čestitati nekemu graničarju, ki je civilnega begunca ustrelil v čelo. Podprli ste ga v času Pahorjeve vlade in je bil predsednik Vrhovnega sodišča. Tukaj pa jokate o beguncih.

Potem, kar se tiče slovenske solidarnosti, Slovenija je imela bistveno nižji GDP v letih 1992–1994, ko smo pomagali več kot 70.000 beguncem iz Bosne in Hercegovine, ne glede na to, civilistom, v glavnem starejši moški in žene z otroki, ne glede ali so prihajali iz srbskega dela, muslimanskega, hrvaškega, od povsod so prihajali, pač imeli smo jih za begunce. V naših begunskih centrih so bili pod Ministrstvom za obrambo, kjer sem bil jaz minister, smo skrbeli za 35.000 ljudi. Zanima me, kdo od vas je kdaj skrbel za kakšnega begunca ali za ta problem v tem času? Nihče v Sloveniji takrat ni temu nasprotoval. Vedeli smo, da gre za begunce, da ne gre za izkoriščanje in smo pač pomagali. Tudi mnoge slovenske družine so jih sprejele in jim pomagale. 

Naša stranka je dvakrat ali trikrat formalno predlagala, da bi Slovenija izdelala poseben program za repatriacijo tistih Slovencev, ki so morali po II. svetovni vojni, ali v strahu pred smrtjo in sankcijami ali s trebuhom za kruhom, oditi, da se ti ljudje vrnejo, tudi zaradi tega, ker so mnogi v tem času v svetu uspeli, postali vrhunski znanstveniki, zdravniki, profesorji, umetniki, športniki. Nikoli ta predlog ni šel skozi. Celo ko smo mi imeli vlado in koalicijo, v koaliciji ni bilo soglasja o takšnem programu in zato nismo imeli večine. Sedaj je bil nekajkrat predlog, da bi se pomagalo nekaj desetim Slovencem, ki želijo iz Venezuele, iz tistega socialističnega raja v normalno življenje. Kje sta tukaj vaša solidarnost in človekoljubnost? Naenkrat so ušesa gluha.

Nekaj tednov nazaj je bila uradna prošnja, katera država bo ponudila zatočišče Asiji Libi, ki jo je pakistansko sodišče obsodilo na smrt, ker ni hotela prestopiti v islamsko vero. Ali ste se ponudili? Za enega samega človeka je šlo. Ko je šlo za Ahmana iz Sirije, evo, tukaj je bilo njegovo zatočišče, v državnem zboru ste ga skrivali. Ko je šlo za ta svetovno znan primer, čista tišina.

Torej, ko gre za to hipokrizijo, predlagam, da molčite in da se ne prepričujemo tukaj v tem smislu, kdor je proti temu sporazumu, je skrajno desnica. Mimogrede, 70 % prebivalcev te države razglašate s tem za skrajno desnico. Kdo je pa za, je pa človekoljub, je pa napreden, je pa ne vem kaj. To je vse skupaj popolnoma iz trte zvito. 

TRETJI INTERES ZA GLOBALNI DOGOVOR:  DOBIČKONOSNI POSLI

No, in seveda poleg teh dveh motivov, eno je blaženje slabe vesti, drugo je političen interes pri socialistični opciji, obstaja še tretji interes za forsiranje takšnega dogovora, to so pa profiti. Trgovina z ljudmi je danes v svetu eden od najbolj profitabilnih poslov. Nekaj dni nazaj smo od slovenske policije na Komisiji za nadzor tajnih služb slišali podatek, ki je javen, pa ga slovenski mediji skrivajo kot kača noge. Dva podatka pravzaprav, drugega še bolj skrivajo. Prvega, da je ta porast pritiska ilegalnih migrantov na Slovenijo dramatičen, da tudi sosednje države sedaj ne vračajo več enega, dva ali pa nekaj deset, ampak nekaj sto ilegalnih migrantov, še posebej Italija, da gre tukaj za petkrat večje število letos kot lani v celem letu. Najbolj zaskrbljujoč podatek je pa to, da je slovenska policija samo v letošnjem letu odkrila 169 tihotapcev ljudi. Se pravi, v letošnjem letu je slovenska policija odkrila 169 posameznikov, ki organizirano tihotapijo ilegalne migrante v Slovenijo in čez Slovenijo. Če jih je odkrila 169, potem jih je najbrž še mnogo več, ki jih ni odkrila. In poleg teh ilegalnih migrantov, ki so jih odkrili, jih je verjetno še mnogo več, ki jih niso odkrili in ki jih bodo sosednje države, še posebej Italija, v Slovenijo vračali. To je tisto, kar piše v tem dokumentu, češ, sredstva javnega obveščanja morajo o tem poročati cenzurirano, po domače rečeno. To se v Sloveniji že dogaja. To se v Sloveniji že dogaja in glejte, potem se pojavljajo tudi špekulacije in lažne novice v drugo smer. Ker če ljudem ne poveste, da gre za 500, lahko nekdo reče, da gre za 5.000, in se bo verjelo. Torej edina obramba proti lažnim novicam je resnica. Povejte po resnici, povejte, kaj bomo naredili, kaj se da narediti in ljudje ne bodo nasedali lažnim novicam. In tukaj ni težava pri slovenski policiji, ki je na skrajnih meja svojih zmogljivosti obvladovanja tega problema, ampak pri vladi in tej politiki.

Zdaj v tej razpravi, ki smo jo tukaj poslušali, smo ostali popolnoma brez odgovorov na konkretne očitke temu dokumentu. Tako na tiste, ki smo jih povedali predlagatelji, kot na tiste, ki se pojavljajo v javnosti. Na en sam konkreten očitek o tem, kaj pomenijo konkretne zaveze iz tega dogovora, ni bilo odgovorjeno. Tudi to, da smo danes dobili delovni prevod, da tukaj poslušamo kdaj vse, celo 2006 naj bi že sprejeli ta dokument, preveden je pa danes. V Marakešu imajo, ne vem, ali gospod Cerar ali kdo je ploskal tem podobnim izhodiščem, prevod pa šele danes. Zakaj se skriva? In moram reči, da to ni samo v Sloveniji, tudi v nekaterih drugih državah se je to skrivalo. V Nemčiji se je včeraj začela razprava, ki bo zelo zanimiva, kar se zaključkov tiče. V Franciji se je začela prejšnji teden.

Govorite o jedrnih državah. Francoski predsednik dejansko to zagovarja, je eden od glavnih promotorjev tega akta, njegova podpora v Franciji je pod 20 %, to je najnižja podpora, ki jo je imel katerikoli francoski predsednik v zgodovini, vi pa govorite, da Francija to podpira. Ne podpira tega Francija. Govorite, da Italija to podpira. V Italiji ima sedanja vladna koalicija, ki je antimigrantska, več kot 60 % podporo. A mislite, da bo Italija to podprla? Ali pa da bi ljudje v Italiji na referendumu to podprli? Ali pa v Franciji ali pa v Nemčiji? Ali pa v Belgiji, kjer je včeraj ena od koalicijskih strank izstopila od tega in Belgija tega ne bo podprla, ker belgijska vlada za to nima večine, ne v vladi ne v parlamentu. In te domine bodo padale ena za drugo.

Torej, skrivanje je bilo namenjeno temu, da se nekaj sprejme na tiho, potem pa se bo začel pritisk, aha, obvezali smo se, tudi Slovenija je bila zraven. Zavezali smo se za to, za to, za to, za to … In potem bodo tukaj prihajali razni akti, kjer se bo govorilo, zavezali smo se, vlada bo delila dodatne milijone slovenskih davkoplačevalcev nevladnim organizacijam, ki tukaj predvsem služijo. Zelo malo je tam iskrenih humanitarnih namenov. Torej, vseeno hvala za ta prevod.

In jaz pozivam vse, ki me danes slišijo, da si sami preberejo teh 35 strani. Ni to tema,ki bo šla v pozabo z današnjo sejo. Pozivam vse, tako tiste, ki meni verjamete, kot tisti, ki verjamejo vladi ali pa gospodu Brglezu ali pa komurkoli od predstavnikov vladne koalicije, sami si to preberite. Preberite si vseh 35 strani in si ustvarite svoje mnenje. In obljubljam bogato kosilo tistemu, ki v tem dokumentu najde omembo ilegalnih migracij in ločitev legalnih in nelegalnih migracij in mi bo to pokazal. V angleškem originalu tega ni bilo. Če ste to v delovnem prevodu v slovenščino dali, potem pač se bo to hitro razkrinkalo. Ampak v angleškem originalu je intenca ravno obratna.

Čas za to razpravo je nesrečen. Evropa ima velike probleme. Delno tudi zaradi razpada pravnega reda v zvezi z migracijami leta 2015 se danes Evropa ne ukvarja več s širitvijo, ampak se ukvarja s krčenjem. Do leta 2008, in Slovenija je bila verjetno zadnja, ki je vodila Evropsko unijo v tako imenovani zlati dobi, je bila obvezna točka dnevnega reda vseh evropskih institucij širitev. Kako pomagati državam, ki želijo v Evropsko unijo, da bodo izpolnile kriterije in da se bomo pač širili. Da bo Evropa res svobodna in cela. Potem je prišla gospodarska kriza, je ta točka izginila, potem so prišle migracije, so bile migracije glavni problem in potem je prišel brexit in zdaj je brexit. Zdaj na sejah, kamor hodite v Bruselj, je obvezna točka brexit. Se pravi, kako menedžirati krčenje Evropske unije. Odhaja država, ki predstavlja 20 % unije, ki je prva vojaška sila te unije, ki je druga ekonomija te unije, in nekateri so s tem celo zadovoljni.

Tisti, ki malo poznate antično zgodovino, veste, da se je to na ozemlju, kjer živimo, že dogajalo. Govorim o zgodovini Rimske republike in Rimskega imperija, skupaj je ta tvorba trajala tisoč 500 let. 500 let republika, 500 let imperij in potem še 500 let vzhodni del Rimskega cesarstva. Ampak nekje tam pred slabimi 2000 leti se je začelo dogajati to, kar se dogaja danes v Evropi. Imperij se je razširil tudi na nekatere civilizacije, ki tja niso spadale. Nekje sem prebral primerjavo med nekim življenjskim standardom v Rimu ali pa na Apeninskem polotoku in za Afriko. In potem se je začel demografski pritisk na imperij. Rimljani so začeli graditi zidove, eden je šel tudi čez naše ozemlje Castra–Iulius, začeli so novačiti tujce v svoje legije, ki so bile prej pač izrazito rezervirane za rimske državljane. Potem je prišlo do konflikta in do spora med vzhodnim in zahodnim delom, celo do vojaških spopadov, in potem so rimske legije, kjer so prevladovali tujci, začele postavljati cesarje na zahodnem delu in Zahodno rimsko cesarstvo je propadlo. Na vzhodu so bili malo bolj pametni, so trajali še 500 let, dokler potem islamisti niso osvojili Bizanca. Glejte, tudi zdaj v Evropi gradimo zidove. Zaton zahodnega dela Rimskega imperija se je začel, ko so se umaknili za Britanijo. Tudi zdaj govorimo o brexitu. Imamo konflikt med vzhodnim in zahodnim delom Evropske unije. Ne govorimo več o širitvi, kar govorimo, je zelo posiljeno, na podlagi pritiska teh držav, ki bi še vseeno rade notri. Zelo nestabilna situacija je, ki je pred nami, in vsi, ki smo v tej dvorani, bomo v prihodnjih letih živeli v drugačni Evropi, ne v kakršno smo vstopili z referendumom leta 2003 oziroma z vstopom 2004.

Torej, in da to v situacijo potem lansirate še takšne teme, ki dodatno delijo celino in Evropsko unijo kot politično skupnost, je vsega obžalovanja vredno, res. Tako da, v ozadju tega predloga je slaba vest nekaterih, ki so razsuli pravni red, ki je v Evropi ločeval ilegalne in nelegalne migracije, je politični interes socialistov, za katere so ilegalne migracije ali pa kakršne koli migracije inštrument za uresničevanje starodavnih utopičnih ciljev iz komunističnega manifesta. In tretji motiv je dobiček. Dobiček kriminalnih združb mnogih delujočih pod krinko nevladnih organizacij, ki tukaj bogato služijo in to nam mora biti popolnoma jasno.

Zdaj, vprašanje obvladovanja migracij je vprašanje pravnih pravil in vprašanje civilizacije. Znotraj enake civilizacije ali pa iste civilizacije, podobne civilizacije migracije niso problem, končno mi smo v schengenskem prostoru. V Schengenu smo članice Evropske unije, kjer prebivamo različni narodi, 24 uradnih jezikov imamo v Evropski uniji, ampak to pač nekako deluje. Spravite v Evropsko unijo še Pakistan, pa boste videli, kako bo stvar delovala. To se sicer fizično neposredno ne bo zgodilo, lahko se pa zgodi tako, kot se je rimskemu imperiju.

Torej, s tem dokumentom, ki se po krivici imenuje globalni sporazum, ker to ni globalni sporazum, če tukaj nimate Združenih držav Amerike, če nimate Avstralije, če nimate polovice evropskih držav, če tukaj nimate Japonske, ki z zakonodajo prepoveduje prihod ljudi z islamskih ozadjem v državo, če tukaj nimate Kitajske in Rusije, vsaj ne s srcem, to ni globalni dogovor, to je koalicija voljnih in zaslepljenih. In tukaj, ko gre za slovensko vlado, si ne morem kaj, da ne bi citiral slovenskega pisatelja, ki je zapisal, »Slovenci so taki hlapci, da želijo služiti gospodarju še potem, ko ga ni več, ko je kmetije že propadla.« Danes je še čas, da iz te tradicije izstopimo.

Meni je zelo žal, da vsaj nekaj od tega, kar je bilo danes prebrano s strani vladnih strank, ni bilo povedano že na matičnem delovnem telesu. Mogoče bi vendarle bili korak dlje. Danes razpravljamo, ne omogočate pa glasovanja o zaključkih, se pač glasovanja očitno bojite. Procedura je bila obrnjena na glavo. Najprej bi morala biti razprava in potem odločitev, tako pa je bila odločitev in zdaj imamo razpravo. Odločitev je bila o tekstu, ki ga v skladu z 11. členom slovenske ustave sploh ni bilo, ker teksta ni bilo v slovenščini, angleško ne znajo niti vsi člani vlade, tako da res ne vem, o čem ste odločali. Odločali ste na podlagi časopisnih člankov, kakšnega klica iz Berlina ali pa iz Pariza in pač to je to. Toliko o naši suverenosti oziroma o vaši suverenosti, o kateri tako veliko govorite. Ravno za suverenost tukaj gre. Tako da nam niste pustili nobene druge možnosti kot to, da vložimo zahtevo za posvetovalni referendum, če verjamete v svoje besede, če verjamete v to, da se da to razložiti na pozitiven način, kar tukaj sprejemate, boste z veseljem pritisnili na tipko za to, da o tem odloči ljudstvo. Gre za njihovo prihodnost, ne samo za vašo.

Predsednik SDS je ob zaključku razprave med drugim dejal tudi, da smo v SDS vložili predlog za razpis posvetovalnega referenduma glede globalnega dogovora. Celoten magnetogram objavljamo v nadaljevanju.

JANEZ JANŠA: Hvala lepa. Hvala lepa tudi ministru za te zadnje podatke. Stanje je še bolj dramatično, kot smo ga slišali zadnjič na komisiji. 236, če se ne motim, obravnav kaznivih dejanj ilegalnega oziroma nezakonitih tihotapljenj, se pravi, trgovine z ljudmi, v enem letu. Predstavljajte si, koliko je še tega, kar policija ni odkrila, ker se ga ne more, in to je odgovor tistim, ki pravijo, da se nič ne dogaja. Kaj se dogaja? Ja, očitno se nekaj dogaja. Če se ne bi nič dogajalo, oprostite, v normalnih časih je za varovanje meje policija. Minister se je ravnokar zahvalil Slovenski vojski za sodelovanje pri varovanju meje. Mi smo zadnjič z vojsko varovali mejo leta 1991. Torej, nekaj se očitno dogaja, ne.

Zdaj pa k bistvu. Ta razprava je pokazala, da smo se razdelili na dva dela. Na tiste, ki smo ta tako imenovani globalni dogovor prebrali in razpravljamo na tej podlagi, in na tiste, ki so ga potrdili najprej, potem so ga prevedli in zdaj ga sproti berejo. Moram reči, da je tudi to dosežek. Če te seje ne bi sklicali, vlada tega ne bi niti prevedla, niti vi tega ne bi prebrali, niti ministri tega ne bi prebrali. Tako da pač nekam smo tukaj prišli. Ampak glejte, za različne države in za različne narode so ilegalne migracije različen problem. Za narod, ki ima 100 milijonov duš, ali pa 80 milijonov ali pa 60 milijonov, kot vemo iz zgodovine, je to en problem. Za narod, ki ima 2 milijona duš, je pa to nek drug problem in je ta problem treba temu ustrezno obravnavati.

Kar se tiče jedrne skupine evropskih držav, to je termin, ki smo ga slišali stokrat zadnjič na seji delovnega telesa, danes nekoliko manj. Prej sem opazil, da smo se o tem jedrnem delu znašli tudi v današnjem poročilu Evropske komisije, kjer proračun slovenske vlade obravnava kritično, tako kot še belgijski, španski, portugalski pa francoski. Se pravi, tudi tukaj smo v jedrni skupini držav. Ne vem sicer, kateri proračun, ker mi ga še nismo videli.

Na vprašanje mojega poslanskega kolege, kdo bo šel v Marakeš z aklamacijo sprejet politični dogovor, nismo dobili odgovora. Slišimo pa, da predsednik vlade noče, predsednik države noče, zunanji minister noče, notranji minister očitno tudi ne bo šel. Pa tudi nekateri ambasadorji, ki so jih predlagali, baje nočejo. Zdaj, če je stvar tako dobra, kot govorite, tako pozitivna, tako potrebna, pa seveda bo šel nekdo od ključnih funkcionarjev ploskat v Marakeš. Očitno veste, da temu ni tako, in zdaj je to problem. Nihče se noče tam slikati.

Kljub temu da smo na začetku povedli natančne podatke, se je v razpravi ponavljalo, kako se tukaj sledi evropskemu stališču, stališču Združenih narodov. Evropa do tega vprašanja nima enotnega stališča. Zdaj je bila razprava pred tednom dni v Evropskem parlamentu, predsedujoči svetu Avstrije, ki nasprotuje temu. Ne bo podpisnica, je povedala, Evropa nima enotnega stališča in ga tudi ne bo zastopala in zagovarjala.

Predvsem pa je treba odgovoriti na trditve, da se od leta 2006 ni nič spremenilo. Saj se je spremenilo. Pokažite mi v tem aktu, v tem tako imenovanem globalnem dogovoru en sam stavek, kjer si svet prizadeva za odpravo revščine, kar je bil takrat temeljni cilj, ker revščina je glavno gonilo migracij, glavni motiv teh migracij. Naenkrat se je na to pozabilo. Ne bomo odpravljali revščine v državah izvora in vzroke za migracijo, ampak jih bomo sprejemali tukaj. Stvar se je postavila na glavo in še enkrat, ne nam očitati, da smo leta 2006 podprli in podpisali nek dokument, ki ste ga naredili maja letošnjega leta. Mislim, tako sposobni res nismo.

Kaj se je še spremenilo? Leta 2006 so bile migracije velik problem za Avstralijo. Od takrat naprej so zelo velik problem za Evropo. Videli ste to sami, kaj se je dogajalo 2015, kaj se danes dogaja. Kaj se je še spremenilo? Samo v letu 2017 je bilo v Evropi več kot 200 terorističnih napadov. Veliko teh, ki so jih izvedli, je ilegalno prišlo v Evropo. Veliko tudi preko Slovenije v tem valu, ki smo ga baje tako dobro obvladali.

Kaj se je še spremenilo? V zadnjih letih je v Jemnu od lahkote zaradi vojn, ki jo bijeta Savdska Arabija in Iran preko svojih proksijev umrlo 85.000 otrok. Zakaj je to pomembno? Zato, dragi kolegi iz Levice, ker ste Iranu v tem času oprali milijardo evrov, s katero so nakupovali orožje, s katerim ubijajo otroke v Jemnu. Kje je tukaj vaša solidarnost?

Res je, še bomo razpravljali o tej temi, potrebno je razpravljati, in če ste prepričani v to, kar ste govorili, dovolite ljudem, da preberejo ta dogovor in jih vprašajte za mnenje. Danes smo vložili predlog za posvetovalni referendum, ki ga lahko državni zbor z večino razpiše o zadevah, ki so pomembne za to državo in, seveda, to vprašanje je pomembno.