Vera Ban: "Resnica je močnejša od lažnega sijaja."

“Če bi spremljali njen mandat z zavezanimi očmi in zamašenimi ušesi, bi morda še nasedali njenim hvalisavim besedam, tako pa, spoštovana dama, na svidenje in hvala za vaš »mani« ali po naše luknjo v državni mošnji,” o Alenki Bratušek piše Vera Ban. »Vsi smo eden drugemu luč.
In če le ena od njih ugasne,
ugasne cele družine luč.«

Tone Kuntner

Prinašali bomo luč

Sobotno leporečenje pred TV kamerami na POP-TV bi lahko človeka prijetno uspavalo, če ne bi avtorica izpraševalki svojih odgovorov uokvirila v tak sijaj, da ji je sicer morda marsikdo nasedel, a resnica je močnejša od lažnega sijaja. Državljani Slovenije namreč živimo tu, na našem ozemlju in smo intenzivno spremljali dogajanja v državi v času slovenske vlade, ko jo je vodila gospa Bratušek. Zato nas, prosimo, ne »farbat«. Premierkino pretiravanje, kaj vse se je premaknilo v času njenega vladanja, ti gre na smeh, a hkrati na jok, saj smo državljani tisti, ki nam je zapustila žlahtne dolgove, s katerimi se bodo bodli še pozni zanamci, ne le mi. Ona pa naprej in naprej hvali svojo malho, polno laži in peska, ki s svojo težo vleče slovensko barko vse bolj na dno. Videlo se je, da v mislih že jezdi na evropskem krilatem konju in da svojo bolno zapuščino z veseljem in brez vesti zapušča tistim, ki ji zanje še malo ni mar – ubogim slovenskim družinam oziroma vsem državljanom Slovenije. Kaj vse je morala naplesti v svojih privilegiranih pogovorih evropskemu komisarju g. Junckerju, da ga je tako omrežila. Če bi ne bili priča njenim vladarskim sposobnostim, če ne bi doživeli njenega odklanjanja denarja »uvi nid taim«, če bi spremljali njen mandat z zavezanimi očmi in zamašenimi ušesi, bi morda še nasedali njenim hvalisavim besedam, tako pa, spoštovana dama, na svidenje in hvala za vaš »mani« ali po naše luknjo v državni mošnji. Upam, da bo tudi Evropa spregledala vaše blefiranje in da ne bo dovolj le nasmešek, ki bo nekoč postal sila grenak, kajti resnica je vselej močnejša od laži.

Tako to gre, dragi Slovenci. Tisti, ki si dovoljujejo vse in jim je to dopuščeno, skoraj zmeraj potegnejo daljši konec. Zanje se vedno najdejo opravičila, razlage, ki niso pristne, a zaležejo, kajti niti, ki jih sproti spletajo iz ozadja, zdržijo. Si domišljamo? Ne ne, preveč je naključij, s katerimi bi radi opravičevali to, kar počnejo. Dobili smo vlado, dobili staro nove ministre, dobili premiera, ki je priletel iz ozadja kot ptič odrešenik. Kako enostavno je bilo zavzeti vladni prestol, mar ne? Zaslužnega za to, da novi predsednik vlade sploh ima kje in komu vladati, pa ima nekdo, ki so ga potisnili v Puščavo, iz katere lahko sedaj vsaj občasno zadiha v prostost po službeni dolžnosti. A je zanje tudi to preveč. Že dolgo »izvoljenci« stikajo glave in pretehtavajo vse možnosti, kako bi mu odvzeli poslanski mandat, pa čeprav je bil zanj več kot legitimno izvoljen. Toda, njegov priimek je Janša in Bog nas varuj, za njih je kot steklenička strupa, ki jim razjeda možgane in srce, če ga sploh imajo. Od Masleše pa do masla na glavi, ki ga imajo njegovi častilci in kimavci okoli njega seže sovraštvo človeka, ki jim ne da spati. Pred sodiščem pa vsak dan odmeva glas tistih, ki niso od včeraj, ki vedo, kaj je laž in kaj krivica. Pa to niso le sive glave, kot tako radi zapišejo novinarji. Pridite med nas in poglejte. Globoko razočarani boste ugotovili, da se tudi mladi in srednja generacija Slovencev, pa vidni slovenski izobraženci, med njimi tudi pravniki in umetniki ter ostali kulturniki zavedajo, zakaj prihajajo pred Maslešev prestol, od koder ni odziva na klic po resnici in luči svobode. Mi vemo, da Puščava ni večnost in da bo tudi tja posijala svetloba odrešenja, tako za Janeza kot za Toneta in za vse tiste uboge duše, ki jih je zasužnjilo krivično sojenje. Vztrajali bomo zaradi njih, kot velika družina bomo prinašali luč in zahtevo po njihovi svobodi.

Vera Ban
Lj., 14. september 2014