Ko sem včeraj, 1. maja 2013, na TV Slovenija med praznično razpoloženimi ljudmi zagledala župana glavnega mesta Slovenije, kako premika ustnice ob prepevanju “hej mašinca zagodi”, me je postalo sram, da je, čeprav ne po moji volji, tudi moj župan. Poslušam poročila o stanju, v kakršnem se je znašla Slovenija, in se v mislih vračam v čas, ko so slovenske ulice, trgi in vasi izgorevali v hrepenenju po svobodi in demokratičnih spremembah. Stanje, podobno sanjam, ki smo jih na koncu tudi dosanjali. Vendar ni bilo lahko. Bili smo izpostavljeni grožnjam, ljudje so zastavili svoja življenja zato, da smo dobili svojo državo, svojo domovino. Kaj pa ta domovina danes pomeni tistim, ki se norčujejo iz vsega, kar predstavlja vrednote naše družbe, kaj svobodna pot skozi domače gozdove in poljane, kaj slovenska pesem in beseda? Kaj za vraga poslušamo iz ust prerokov vstajniških napovedi o ustanovitvi “demokratičnega socializma”? Križana gora, kako pa ta dva izraza sodita skupaj, kaj nam hočete povedati z napovedjo, ob kateri bi se dr. Jože Pučnik, veliki Slovenec in demokrat, zaslužen za to, da imamo svojo državo, lahko le zgrozil. Ne bi vas žalil, ne bi se zjokal, le voz bi hotel pognati v drugo smer, v tisto, kamor ga je usmerjal vsa dolga leta osamosvajanja. Sedel bi med vas, dragi vstajniki, in verjemite, prisluhnili bi mu. Njegova beseda je bila trdnejša od kamna in prepričljiva, ker je bila poštena in resnična. Pučnik ni potreboval prišepetovalcev, ne ozadja, iz katerega danes vstajajo temne sence snovalcev obujanja časov, v katerih so se dogajala njihova nečastna dejanja za domovino. Pučnik ni bil privid, bil je resnica, ki se je danes mnogi bojijo. Toda resnica je samo ena.
Ko sem včeraj, 1. maja 2013, na TV Slovenija med praznično razpoloženimi ljudmi zagledala župana glavnega mesta Slovenije, kako premika ustnice ob prepevanju “hej mašinca zagodi”, me je postalo sram, da je, čeprav ne po moji volji, tudi moj župan. Prestolnica naše države ne more biti ponosna na ljudi, ki iz mračnih in zatohlih časov vračajo duha spominov na grozljive dogodke naše preteklosti, ki so našo zemljo počez in po dolgem orosili z bratomorno in nedolžno krvjo. Nikogar, ki je dvignil roko nad nedolžno žrtvijo, ne zagovarjam, a v teh, za katere velja izrek “narod naš dokaze hrani”, res ne moremo iskati povoda za praznovanje. Smo nosilci demokratičnih sprememb in želimo, da Ljubljana praznuje takrat, ko se spominja nastanka velikih dogodkov rojstva slovenske pomladi in ljudi, ki so bili nosilci njenih idej. Naš veliki domoljub in pesnik Tone Kuntner je čutil njen utrip:”Ta luč ni od včeraj
in ni samo moja.
Ta luč ne gori od danes do jutri,
gori in sveti iz davne preteklosti
v davno prihodnost.
Ta luč je spomin,
ta luč je upanje.
Brez te luči ne bi znali živeti.
Brez te luči bi bila tema.”
Vera Ban
