Vera Ban: Onkraj brvi

Pojdimo torej v silvestrsko noč varno preko brvi, brez zdrsov in bojazni, v veri, da se onkraj poti kažejo obrisi nove pomladi in upanja. Brv, tanka in trhla, a hkrati vzdržljiva nas vodi z enega konca na drugi breg. Ni snežink, ni ledu, le megla spušča rahlo sled vlage in korak po njej ni gotov. Rahel zdrs in že se lahko znajdemo v globeli pod seboj. Negotov je naš prehod iz starega v novo, nešteto dvomov in neznanih pričakovanj se prebuja in ko se oziramo nazaj, je vse kot v filmu. Svetloba in sence, vmes pa znani in neznani obrazi, ki smo jih srečevali skozi vse leto. Na klopi v parku se ustaviš ob klošarju, ki steguje roko in čaka na podarjeni cekin. V torbici nosim piškote, kruh, kolač, še topel košček pice in hvaležnost na obrazu je kot božji dar iz nebes. Nič hvala, nič prosim, le oči, tiste tople in svetleče pričarajo trenutek, ki ga ne bi zamenjala za nobeno slavnostno pojedino silvestrskega večera. Da, to je tvoj praznik, to je odrešenje duše, ki jo v hipu mine vse potrošništvo. Postaneš in spregovoriš, ker tako čuti srce, ki se je v hipu razdalo in ogrelo premražene roke neznanca, ki je nenadoma postal tvoj znanec – prijatelj. Kar zaplesal bi od sreče in ko potem doma za sabo zakleneš stanovanje, se ti zdi, da je tvoj dom dobil neko drugačno podobo, da je v njem nenadoma več svetlobe kot prej in da postanek ob jaslicah, kjer bo ta večer že drugi sveti večer, zrejo vate živi pastirci. V mislih se vračaš k možem na prostem in si jim hvaležen za podarjen trenutek topline.

Na oni strani brvi se začenja novo poglavje našega življenja. Se moramo vprašati, kaj nam leto, ki je tik pred vrati, prinaša? Tudi če se, bo odgovor tak, kakršnega bomo oblikovali mi sami, kakršnega nam bodo hoteli krojiti tisti, ki menijo, da delajo dobro ljudem. Toda, mar se oni ukvarjajo z mislijo, kako je tistim tam zunaj pod milim nebom, jih peče vest za vse, kar je pripomoglo k temu, da v toliko domovih morda na silvestrovo ne bodo imeli niti kruha, kaj šele kaj drugega? Kaj bi jih karali. Odraslost jih veže k temu, da, tako kot starši doma, poskrbijo za vse, predvsem pa za tiste najrevnejše. Prihodnost je pred nami kot slika, ki upodablja to, kar slikar čuti v sebi, je kot glasba, ki zveni zdaj otožno zdaj prešerno in razposajeno, je nepopisan list, dokler pesnik nanj ne napiše svojih verzov. Tako bomo prihodnost zapisovali tudi mi vsi, vsak po svoje, vsak v svoj koledar, dokler tako kot na današnji dan ne bomo obrnili poslednjega lista v njem. In tako leto za letom. Naše želje in voščila se že vse od Božiča kot valovanje morja pretakajo od srca do srca. Želimo si sreče, zdravja, ljubezni, a želja ni dovolj. K njej vodi pot, ki se ji pravi stisk roke, iskren pogled v oči, pomoč, ki jo potrebujejo pomoči potrebni. In še nečesa ne pozabimo – naše zemlje, naše domovine, ki nas v teh ne prav prijetnih in nevarnih časih še kako potrebuje. Vsak trenutek, ki bo med nas vnašal nemir in krivico, ki se bo in se je žal že zgodila mnogim izmed nas, izkoristimo za to, da bomo branili pravico in svobodo, ki pripada vsakomur, ki jo zna braniti. Pojdimo torej v silvestrsko noč varno preko brvi, brez zdrsov in bojazni, v veri, da se onkraj poti kažejo obrisi nove pomladi in upanja. Sklenimo roke, kot smo to storili že neštetokrat in naj  obroč sklenjenih rok ne popusti pod še tako težko preizkušnjo, ki nas čakajo v prihajajočem letu. Srečno in pogumno!
Vera Ban