Vera Ban: "Brez krivde krivi"

V spomin in opomin, da je resnica le ena. »Vsa plaha si in revna gruda rodna,
kot drobna dlan se skrivaš med gorami.
Mladi smo, v nas se hrepenenje drami,
za morjem, pravijo, je zemlja plodna.«

(France Balantič)

Ljubi dolenjski griči in vasi! Bil je čas vojne, postali smo begunci in bilo je le nekaj dni pred mojim dvanajstim rojstnim dnem. Bila sem najmlajša od petih otrok, ki smo 1. novembra 1941 s culicami čez ramo zakoračili v globok sneg. Nekje zadaj za hribovjem nas je pričakoval neznani jutri. Bila sem premajhna, da bi dojela, zakaj smo morali na pot, a ne premajhna zato, da pozabila na trenutke, ko smo se bali, da nam bodo sicer očeta, zavednega Slovenca,  zaprli gestapovci, ki so mu grozili. Nihče od nas ni delal nobene panike, nihče spraševal očeta ali mamo, kam gremo, še manj, da bi bilo koga strah. Tako je pač moralo biti in usoda nas je pripeljala v Šentjernej na Dolenjskem. Brez denarja, brez hrane, prepuščeni dobroti tamkajšnjih prebivalcev smo najprej našli zavetje pri gostoljubni gospe Recelj ter se po nekaj dneh dokončno nastanili pri družini Marije Cvelbar, ki je postala naša druga mama.

Ničesar nam ni bilo treba prositi. Takih ljudi, kot smo jih srečali v Šentjerneju in njegovi okolici, nisem kasneje srečala nikoli. Ko so izvedeli za sedemčlansko družino beguncev, so nam kar sami od sebe začeli prinašati moko, krompir, kruh in prve rane brezdomcev so postajale vse znosnejše. V ne prav veliki hiši smo sprva spali kar na tleh, na ličkanju in slami, a bila je streha nad glavo, za katero smo bili še kako hvaležni enemu od njihovih sinov gospodu Jožetu Cvelbarju, ki je bil duhovnik in se je zaradi nas odselil v župnišče. Pa ne le v našem drugem domu, tudi drugod smo bili pozneje po domovih, kjer ni bilo razkošja in izobilja, sprejeti odprtih rok. Res je, prinašali smo jim pesem, kajti imeli smo svoj pevski kvintet in po petju so nas počasi prepoznali in vzljubili.

Seveda pa vaščanom ne bi bilo treba sprejemati lačnih prišlekov, vendar se mi je današnja pripoved o njih porodila v duši na nedeljo, ko smo stali pred odkritjem spominske plošče žrtvam komunizma v Grahovem. Zakaj? Ko sem na ploščah brala imena pobitih in v ogenj zmetanih nesrečnikov, ki niso zakrivili ničesar drugega kot to, da so branili svoj dom, svojo domovino in svoje družine, sem pomislila na medvojne dogodke, ki so nam krojili usodo na Dolenjskem. Mislila sem na ljudi, ki so nas s svojo dobroto nagrajevali s toplino in predanim človeškim odnosom, ki so nam dobesedno pomagali živeti in preživeti. In prav tem ljudem so se začele dogajati podobne grozote, kakršne smo poslušali v Grahovem, ko je izpred oltarja na prostem duhovnikov glas oznanjal mir in spravo, spregovoril o resnici, toliko let zakriti, o mladih žrtvah, ki so pahnjene v grozeče plamene svoje duše podarile Bogu. Tako se je zgodilo tudi tam na Dolenjskem. Vsak dan smo poslušali jok kmetov, ki so čez noč ostali brez živine, se zbujali ob izpraznjenih kaščah, a kar je bilo najhuje – mnoge družine so ostale brez svojih mož in očetov, bratov ali sester. Kje pa so, smo se spraševali, kam so odšli, zakaj jih ni več doma, a odgovora ni bilo. Le tih šepet prestrašenih mater nam je dal slutiti, da so se zgodile neke strašne stvari. In tako dan za dnem, noč za nočjo. Ni bilo čudno, da se je potem nekega dne ali noči v mladih fantih prebudil upor. Začutili so, da bo treba njihove domove zaščititi, da bo treba začeti braniti to, kar je njihovo, da ne morejo več križem rok nemočno opazovati to kruto ropanje domov in ugrabljanje njihovih najdražjih. Da, to je bil začetek tistih VAŠKIH STRAŽ, o katerih je slišati toliko negativnih oznak. In zdaj naj še kdo poreče, da so bili ti fantje izdajalci, ker so se uprli in so postali brez krivde krivi? Skorajda ni bilo hiše, od koder ne bi bili odpeljali v neznano enega, dveh ali celo več mož ali fantov. Le kje ležijo, le od kje so ljudje, ki so jim zapečatili usta, zbrali to silno moč, da so tako dolgo obvladovali molk, ki je zatajeval bolečino? Tudi moj edini brat je pri šestnajstih letih postal žrtev brezglavega partizanskega napadanja Nemcev iz varne zasede; ustrelili so ga kot talca in to devet dni po očetovi smrti.

Ob takem razmišljanju in čutenju je torej minil nedeljski dan. Naj bo blagoslovljen in naj namen veličastne slovesnosti ne izzveni v pozabo. Včasih se pač zgodi, da podoživiš trenutke, ki so zaradi bolečine ali pa radosti nenadoma izrisani v podobo, ki bi jo lahko uokvirjeno obesil na steno v spomin in opomin, da je resnica le ena in da ne potrebuje velikih besed. Živi, takšna kot je, in če jo maščevalnost še tako utruja s ploho krivičnih besed, ji ne pride do živega, kajti tisto, kar je večno, tudi smrt ne premaga. Naj torej ob imenih, ki smo jih brali na odkritih ploščah v Grahovem, vsaj v mislih kdaj pa kdaj ustavimo svoj korak ter njim in vsem, ki so prestali to gorje, prižgimo plamen spomina in hvaležnosti, da smo smeli počastiti njihov spomin.

O pesniku Francetu Balantiču, čigar ime je prav tako vklesano v ploščo na spomeniku, je France Pibernik med drugim zapisal: »Balantičeva življenjska pot je bila kratka, v svojem bistvu preprosta, a hkrati tako posebna, spreletena z grozo časa, v katerega je bil postavljen, in ožarjena s svetlobo ognjene smrti, ki ga je kot ptiča feniksa vzdignila v neslutene prostore zemeljske posmrtnosti.«

»Pokopališče je kot tihi hram:
nad mladim grobom senca križa joče
in tja čez sivi zid za goro hoče.
Ob grobu v soju sveč gorim tak sam.«

(France Balantič)

Vera Ban