Vera Ban: Branili bomo pravo pot

Se bo končno izkazala pravica, bodo končno obsodili krive in oprostili nedolžnega? Vihar, povzročen namenoma, brez velikih pričakovanj vseh tistih, ki smo vajeni uprizarjanja velikih predstav nenehnih igralcev za zagrnjeno zaveso. Odposlušali smo lahko dva govora, enega zalitega s solzami in sladkobo, ter drugega, na videz strogo racionalnega s pridihom prikrite užaljenosti, ki je še komajda ostala v mejah obvladovanja gneva nad tistimi, ki so nekoč bili, pa zdaj niso več zvesti občudovalci neverjetnih uspehov poblaznelega zadolževanja državljanov Slovenije. Ko človek pomisli na našo mladino, ki z obema nogama stoji v ledeno mrzli vodi neprijazne prihodnosti, se zgrozi. Veliki šou v dvorani, v kateri se eden od govorcev sprašuje, ali si upajo zapeti »Hej brigade«, drugi pa se trka na prsi, kaj vse je storil(a) za Slovenijo, nas je silil k odgovoru, da so pri nas na svetu, v naši lepi Sloveniji stvari, ki so lepše od samega sonca, kjer govorica, ki prihaja iz srca, pomeni upanje in zmago nad zlim in prevaro, ki jo sejejo med ljudi tisti tam znotraj praznovanja “zmage”. Za kakšen pogum pa gre s pozivom na »brigade«? Je treba poudarjati in obujati spomine na čas, ki je Sloveniji žal prinesel toliko hudega, je v tem junaštvo govorca, ki so ga odmrznili zato, da bi sladkobnost besed odtajala prikrito maščevanje, ki je tlelo ves ta čas? Ni bilo mogoče preslišati, da je govor o tem, da naj bi se veliki “pozitivec” združeval z Janšo, zanj žalitev. O, moj Bog, takšne prtljage si Janez Janša zagotovo ne bi nakopal na glavo, zato kar mirno, čustveno naravnan govornik, preveč resno ste vzeli morebitno poroko, o kateri so nekateri šepetali! Kar koli že boste storili, kakršne koli koalicije imate v mislih v prihodnosti, iz enake moke ne boste zamesili užitnega kruha, tega se zavedamo vsi, ki smo spremljali in doživljali čas, ko je bilo rojeno virantovanje. Odtlej so se dogajale razne preobrazbe tega pojava in ko zdaj poslušamo, kako se avtorju virantovanja in ostalim, ki niso le “pozitivci”, neznansko mudi na volitve, se lahko le čudimo, kako je splahnela želja po trdni koaliciji. Skrbni stražarji ob premierki so kar splahneli in se zavili v tišino, le še o predčasnih volitvah se jim sanja ponoči in podnevi.Sredi vseh teh nemirnih dni pa se mnogi ukvarjamo s povsem drugim vprašanjem: ali se bo končno izkazala pravica, bodo končno obsodili krive in oprostili nedolžnega? Res zanimivo je, kako se vsi, ki si obetajo nove stolčke ali pa so jih zasedli že lani, znova ukvarjajo le še z vprašanjem, ali bi utegnil predsednik SDS-a priti znova na oblast. Torej, česa vas je strah, pozitivci in negativci, česa se vsi, ki ždite za zaveso in čakate na veliko predstavo, kjer se vam v duhu prikazuje glavni igralec, tako zelo bojite? Resnica je tista, ki vas preganja, nas pa je ni strah, četudi bomo prisiljeni sprejeti najbolj črn scenarij. Skupaj z glavnim igralcem jo bomo znali sprejeti, kajti čista vest zagotavlja notranji mir, brez katerega je življenje kot rahel čolnič, ki mu veter zlahka spreminja smer. Mi vemo, kam gremo in navajeni smo braniti pravo pot. Vaša vodi v Stožice, mi pa ostajamo zvesti Prešernovi zdravljici in žlahtnim verzom našega Toneta Kuntnerja:”Snežniški zvonovi k spravi zvonijo.
Veselo oznanjajo skorajšnji čas,
ko gluhi in nemi spregovorijo.”In še:”Snežniški zvonovi pomlad budijo!”

Vera BanLjubljana, 27. april 2014