Vera Ban: »Blagor teb’ Skomarska fara«

Z Dejanom Kalohom sva bila na lep jesenski dan povabljena na predstavitev najinih knjig v Skomarje nad Zrečami. V objemu toplih jesenskih barv pravzaprav nisem vedela, kam se vzpenjamo, saj še nikoli nisem slišala za ta kraj, kaj šele, da bi mi ga bilo dano videti. Pa vendar, nikoli ne moreš do kraja doumeti, kje vse so v tej naši lepi Sloveniji še kraji, skriti našim očem. Kot čudež božji so, kot darilo, ki nam je dano, da bi znali ceniti zaklad neizrečene lepote naše domovine. Vprašaš se, ali si smemo jemati pravico, da ji tako malo dajemo, da tako malo prisluhnemo njeni govorici, njenemu dihu zemlje, ki rodi sadove zato, da lahko preživimo. Vedno znova mi prihajajo na misel verzi iz Župančičeve »Dume«: »Hodil po zemlji sem naši in pil nje bolesti. Sveta si, zemlja, in blagor mu, komur plodiš!«

Prihod na vrh Skumrovca nas je očaral, saj je bilo tako, kot bi stali na vrhu skale, s katere se odstira pogled na vse strani. Kar nekako neprimerno se mi je zdelo, da smo se tja pripeljali z avtom, saj idila kraja nekako ne dovoljuje avtomobilskega hrupa, tja bi smel imeti dostop le pešec, ki skoraj neslišno vstopa v ta božji mir. Ustavili smo se pred vzorno ohranjenim poslopjem, kamor so nekoč otroci hodili v šolo. V enem od nekdanjih razredov so se začeli zbirati povabljeni prebivalci tamkajšnjih krajev. Sprejela sta nas  podžupan gospod Drago Šešerko in njegova soproga ter nekdanja učiteljica gospa Magda Drozg. Med gostitelji je bil tudi župan Zreč mag. Boris Podvršnik, prišli so tudi krajevni župnik, pa gospod Branko Bračko, poslanka gospa Mateja Pučnik, tja pa me je iz Ljubljane pripeljala županova hči Mateja, prijazno mlado dekle, ki je kasneje vodila predstavitev najinih knjig. Manjkal ni tudi njen dedek, ki vodi kar štiri krajevne odbore SDS na tem območju.

Vsi stoli v dvorani so bili zasedeni, ob pozdravnih besedah gospe Magde sta nas dva mlada fanta s harmonikama uvedla v začetek Dejanove in moje pripovedi. V pohorskem narečju so nas mladi razveselili tudi s kratko predstavitvijo preteklosti njihovih prednikov, vsa dvorana pa nam je celo zapela njihovo pohorsko himno. Res zanimivo in prijazno so nam dali vedeti, da smo prišli med gostoljubne in vesele ljudi, ki ne tajijo tega, da pripadajo narodu, ki skozi svojo zgodovino dokazuje pridnost rok in zvestobo ter jekleno voljo do življenja. Predstavitev najinih knjig je tako sedla na mehko postlano postelj, ki so nama jo pripravili naši gostitelji, ki so poskrbeli tudi za to, da smo lahko poskusili njihove domače dobrote ter nam v znak zahvale podarili celo nekaj knjižnih predstavitev njihovega kraja. Dejanova beseda o njegovi knjigi »Ko boter spregovori o sebi« je, kot vselej, ostro zarezala v odgovor na vprašanje o smiselnosti pisanja o Kučanu, zame pa je bil odgovor, zakaj »Moja pot ob Pučniku«, kot vgrajen v okolje, v katerem sem se znašla. Tu, med pohorskimi gozdovi, kamor je Pučnik tako rad zahajal, se je moja pripoved o njem zlila s spominom na čas, ki me je obogatil za vselej. Ko je govoril o sprehodih po Pohorju, je njegov resen izraz na obrazu dobil povsem drugačno podobo, lahko bi dejala, da je bilo v očeh zaznati sanjavost in mir. Mojo pripoved je iznenada prekinil gospod Igor Štuhec, ki ga pred tem nisem opazila med obiskovalci. Kot Pučnikov mladostni prijatelj in poznavalec njegovih mladostnih del, med katere sodi tudi malo znana Pučnikova poezija, nam je razkril marsikatero podrobnost iz njegovega življenja, za kar smo mu bili hvaležni.Izvedeli smo, da je Skumrovec najvišje ležeča župnijska vas v Severovzhodni Sloveniji, ki letos praznuje sedemsto let, odkar je bil kraj prvikrat pisno omenjen, mineva pa tudi 856-letnica cerkve sv. Lamberta na Skomarju. Kraj je znamenit zaradi tega, ker se je tam rodil naš ljudski pesnik Jurij Vodovnik, kmečki pohorski sin, ki je bil zaradi bolehnosti sicer tkalec po poklicu, a mu pesniška žilica ni dala miru, da se ne bi posvečal pesnikovanju ter hkrati tudi uglasbitvi svojih del. Zbral, uredil in opremil je njegove pesmi gospod Anton Gričnik, ki je med drugim o njem takole zapisal: »Bil je tudi rojen pesnik in pevec (kantavtor), ki je ljubil lepoto pesniškega izražanja in petja, tudi po lastni melodiji. Vse troje – sestavljal, komponiral in pel – je za svojo dušo, še rajši pa za ljudi, ki so ga z veseljem poslušali.« Jurij Vodovnik je umrl davnega leta 1858, niso pa umrle njegove pesmi, s katerimi je obogatil naše ljudsko izročilo, saj pooseblja verjetno najodličnejši prispevek pohorske deželice slovenskemu slovstvu. Skomarski fari je takole zapel:
 
»Blagor teb´ Skomarska fara,
tam je še navada stara.
Tista ves je Cokelpurg,
te ne prejde nikdar Turk.«

Ob odhodu so nas gostitelji pospremili v znamenito Skomarsko hišo, ki sodi med najpomembnejše kulturne spomenike območja južnega Pohorja in Dravinjske doline, kjer nam je oče županove soproge razkazal starodavne znamenitosti »Črne kuhinje« in »svetle« kmečke dnevne sobe, v kateri v kotu prebiva bogec v podobi križa, kot je bila tedaj vsesplošna navada. V črni kuhinji nas je dedek opozoril kmečko peč, ki ima dvoje kurišč.  Pripomnil je, da je bilo drugo kurišče namenjeno »ta mladi«, ki je prišla k hiši, zato da se stara in mlada gospodinja ne bi kregali med sabo. Velika miza priča o številni družini, ki se je zbirala tam v času kosil ali večerij, zraven te sobe pa je lepo ohranjen »štibelc«, ki je pripadal zakoncema; Matejin dedek je duhovito pripomnil, da tja niso imeli vstopa otroci, ker je bila to »kindermacher soba«.

Morda se bo komu zdela današnja kolumna nezdružljiva z vsebino oziroma poslanstvom, zaradi katerega z Dejanom skušava pojasnjevati, zakaj sprejemava prijazna vabila na predstavitev najinih knjig. A ker sva tokrat tako rekoč odkrila del nove skrivnosti ohranjanja slovenskega kulturnega izročila, si želim, da bi se tega odkritja z nama veselili tudi bralci tokratne kolumne.

Vera Ban

Ljubljana, 26. oktober 2013