Veliko preoblačenje

(Preoblikovanje konca in preimenovanje žrtev komunističnega režima.) 10. decembra 2009 je Judy Dempsey v International Herald Tribune objavila komentar z naslovom »V Nemčiji je preteklost še vedno živa« (»In Germany, the Past is Ever-Present«). V članku opisuje probleme, ki jih imajo nemški socialni demokrati s svojimi novimi zavezniki iz stranke Levice. Izkazalo se je namreč, da so bili mnogi predstavniki te stranke v času Nemške demokratične republike agenti tajne komunistične policije, tega pa niti nemški zakoni niti nemška javnost ne prenašajo, torej prihaja do sporov in političnega obračunavanja. Eden od prvakov Socialno demokratske stranke je v zvezi s tem rekel, da »sistem ostaja zastrupljen«, da državljani zaradi takšnih pojavov »ne zaupajo političnim elitam« in da se je treba »soočiti s preteklostjo zaradi žrtev komunističnega režima«. 

Te izjave, posebej zadnja, so zelo pomembne. Z njihovo pomočjo je namreč mogoče precej natančno formulirati in utemeljiti neko važno vprašanje, ki je – če se moderno izrazim – mati vseh naših političnih nesporazumov in skrajno resnih problemov slovenske države. Pogosto se namreč misli, da je od poraza in propada komunističnih režimov minilo že zelo veliko časa, in da je torej nesmiselno govoriti o njih kot o nekakšnem aktualnem problemu. Še več: vračanje k tistim časom, ki se včasih imenuje »soočanje s preteklostjo«, naj bi bilo nekaj slabega, ker s tem po nepotrebnem – če ne po nedolžnem – obremenjujemo ljudi iz tistih časov. Večkrat – pravzaprav vse pogosteje – beremo, da so kritiki komunističnih režimov nekakšni zlonamerni preganjalci nedolžnih ljudi, ti pa žrtve preganjalcev. Z drugimi besedami: kritiki in nasprotniki komunističnih režimov so postali preganjalci, sodelavci teh režimov pa so postali njihove žrtve, ki jih je tako rekoč potrebno zavarovati pred nasiljem protikomunističnih kritikov. Kaj se je zgodilo dvajset let po padcu Berlinskega zidu? Podiralci tega zidu so postali rablji, njegovi stražarji pa njihove žrtve.

Dempseyeva in nemški socialdemokrati se seveda ne pustijo peljati žejni čez vodo. Njihov pogled je jasen: s preteklostjo se je treba soočiti »zaradi žrtev komunističnega režima« in zaradi agentov tajne policije, ki so se preoblekli v člane stranke Levice. Agentom tajne policije iz časov komunističnega režima ni mogoče odpustiti, da so sodelovali pri zatiranju državljanov NDR in pri vzdrževanju režima, ki je množično kršil človekove pravice; predvsem pa jim ni mogoče dopustiti, da bi kakorkoli predstavljali neko demokratično stranko. Kolikor bi dopustili, da ostanejo funkcionarji demokratične stranke, bi ta stranka kmalu dobila sloves neposredne nadaljevalke nekdanje komunistične, torej monopolistične in avtoritarne stranke. Ta stranka se na volitvah ne bi mogla predstavljati kot demokratična, sploh pa ne kot stranka, ki bi ji bilo mogoče zaupati vodilne funkcije v demokratični državi, ki izpolnjuje merila Evropske unije, saj stranka vsebuje monopolistične in avtoritarne, če ne celo totalitarne, skratka, državljanom neprijazne in nevarne sestavine. Skrb in strah nemških socialdemokratov, da bi jih imeli za sodelavce komunistov, sta močnejša od morebitne preračunljivosti, da bi na ta način pridobili podporo nostalgičnega in nedemokratičnega volilnega telesa, povezanega z bivšimi časi.

Zgodba in primer, ki ga opisuje novinarka IHT, imata seveda določen pomen tudi za Slovenijo in za naš pogled na stranke, ki nadaljujejo izročilo komunističnega režima, tj. nekdanje Komunistične partije oz. Zveze komunistov Jugoslavije in njenih satelitov, kot sta bili Socialistična zveza, Zveza socialistične mladine itn. To izročilo, Partijo in njene satelite, je seveda mogoče in celo nujno pustiti tam, kjer so bili. Preteklosti ne bi smeli popravljati, preurejati ali ponarejati, predvsem pa je ne bi smeli nadaljevati in prenašati v naš čas. Lahko bi se učili pri Nemcih. Nemčija je enako kot Slovenija nova država in enako kot Slovenija utemeljena s polomom komunističnega režima in z razpadom njegovega obrambnega sistema, tj. Sovjetske zveze in Varšavskega pakta oz. Socialistične Jugoslavije in JLA. Nemčijo poleg mnogih drugih prednosti od Slovenije (ki se ni mogla združiti z Zahodno Slovenijo) loči nekaj bistvenih procesov. Nemci so obračunali z dvema političnima sistemoma: z nacionalnim in z internacionalnim socializmom, predvsem pa poudarjajo in praznujejo svoje novo življenje, ki se je začelo leta 1990. Iz praznovanja dvajsete obletnice padca Berlinskega zidu so naredili svetovno proslavo, Slovenci pa niso bili sposobni niti državne proslave.

Opustitev državne počastitve padca Berlinskega zidu/železne zavese v Sloveniji je povezana z daljnosežno politiko. To opustitev sta spremljali državna in medijska zatemnitev dvajsete obletnice ustanovitve Demos-a in državna oz. medijska osvetlitev dvajsete obletnice policijske akcije (ki je zavarovala slovensko komunistično oblast pred Miloševićevimi demonstranti). Ob tej priložnosti je predsednik republike Türk odlikoval nekdanjega šefa tajne policije in nekdanjega komunističnega notranjega ministra. Pri razlagah tega dejanja se je pojavilo stališče, da je bila policijska akcija uvod v slovensko osamosvojitev oz. začetek slovenske demokracije.

Tu smo pri ključnem vprašanju slovenske državnosti, politike in zgodovinopisja. Logično bi bilo, da bi ravnali in razlagali kot drugod v nekdanjih komunističnih državah: leta 1989 je prišlo do poloma komunističnih sistemov, do konca hladne vojne in jaltske delitve med Vzhodom in Zahodom. Na ta polom so se države odzivale v skladu s svojo pripravljenostjo za svobodno življenje. Ponekod so se komunisti umaknili že pozimi 1989, ponekod šele spomladi leta 1990, marsikje pa so se demokratične spremembe kuhale še petnajst let, vse do leta 2005. Zadnje so bile Srbija, Gruzija, Ukrajina in Kirgizija. Demokratičnemu toku je leta 1991 sledila Jelcinova Rusija. Znana je izjava njegovega naslednika, da je bil razpad Sovjetske zveze geopolitična katastrofa.

Ključno vprašanje je torej, ali se je novi čas (svobode, neodvisnosti, demokracije…) začel s policijskimi akcijami komunistov ali nasprotno, z akcijami svobodoljubnih in domoljubnih državljanov proti njim? So demokratični sistem in neodvisno Slovenijo uvedli demokrati ali nemara komunisti? To vprašanje je – za zunanjega opazovalca – zapleteno, ker je leta 1990 izvršilno oblast v Sloveniji prevzela demokratična opozicija, za predsednika predsedstva pa je bil izvoljen prejšnji predsednik Zveze komunistov Kučan; pa tudi v vladi je bilo nekaj članov te stranke. Demokrati so bili – zaradi svoje demokratičnosti, deloma pa tudi zaradi beograjske nevarnosti – pripravljeni za komrpomise. Vprašanje je zapleteno tudi zato, ker je bila večina naslednjih vlad koalicijskih in ker so v njih nekdanji ali preoblečeni komunisti sodelovali z demokrati. Položaj se je razpletel šele po predsedniških volitvah 2007 in po parlamentarnih volitvah 2008, ko so politiki iz bloka tranzicijske levice zasedli vse državne položaje. Trditi in učiti, da se je slovenska osamosvojitev začela s policijskimi akcijami komunistov, je postalo relativno preprosto ravno zaradi omenjene zasedbe državnih – pa seveda tudi drugih strateških (finančnih, medijskih, kulturnih, šolskih, univerzitetnih…) položajev.

V takšnih razmerah se vprašanje o »soočanju s preteklostjo« lahko postavi povsem na novo. Pravijo, da je ukvarjanje s preteklostjo postalo nekoristno, saj je »treba gledati naprej v prihodnost«. Soočanje s preteklostjo zdaj velja za krivično obsojanje komunistov, češ da so pravzaprav pripravljali teren za demokracijo. Soočanju s preteklostjo se posmehujejo, češ da gre za mračnjaštvo, »prekopavanje kosti« ali celo »drugarazredno temo«. Takšnim terminološkim vratolomnostim dodajajo ocene, da je bilo življenje v socializmu lepše in boljše, celo bolj demokratično. Te vratolomnosti segajo tudi v višje sfere televizijskih in drugih medijskih obdelav, znanosti in zgodovinopisja. Glavno prizadevanje v teh sferah je prikazovanje slovenskega razvoja kot nekakšnega neopaznega in brezšivnega prehoda, katerega rezultat so sicer posamezne pridobitve, predvsem pa mnoge pomanjkljivosti, kot so brezsrčni kapitalizem, razslojevanje in poslabšanje socialnih razmer.

Ne pozabimo, kaj se je v resnici zgodilo. Mobilizacije komunistične policije ne razlagajo kot enega zadnjih dejanj bivšega režima, ampak kot eno prvih dejanj demokratičnega gibanja in osamosvajanja. Danes je mogoče takšne elegantne in bistre neresnice srečati na vsakem koraku. Razširjajo jih mnoga glasila. Toda te majhne in včasih celo lepe laži vsebujejo daljnosežne sestavine in namene. Cilj je potlačitev ustanovitve neodvisne slovenske države kot edinstvenega zgodovinskega dogodka. Prva faza te potlačitve je izenačitev nastanka neodvisne Slovenije z drugimi dogodki povojne zgodovine. Demos, plebiscit, desetdnevna vojna, mednarodno priznanje neodvisne Slovenije, evro-atlantske integracije… dobivajo status dogodkov, kot so bili partijske reforme, kongresi in znotrajpartijski obračuni. Naši ideološki kronisti namesto, da bi končali zgodovinsko obdobje 1945-1989; namesto, da bi napisali konec in zaprli knjigo, nadaljujejo tekst, ki slavi komunistično policijo, s tekstom o demokratični in neodvisni Sloveniji. Na isti strani, z enakimi črkami. Zgodovina, ki se je začela leta 1945, naj bi trajala še danes. Lahko bi rekli, da ustanovitev prve slovenske države v zgodovini prikazujejo kot epizodo v obdobju socialistične izgradnje. V letih 1989-1991 naj se ne bi bilo zgodilo nič prelomnega. Na neki sprevrženi način je takšno stanje celo posrečeno, saj ne bo več mogoče govoriti, da se soočamo s preteklostjo, ampak s sedanjostjo, ki se še ni dokončno izvila iz oklepa preteklosti.
Dr. Dimitrij Rupel
Prispevek je bil objavljen v časniku Delo, 17.12.2009 str. 5.