Veleposlanik Mussomeli: "Mnogi Slovenci težko verjamejo, da bodo sodišča kdaj postala politično nevtralna"
torek, 20. 8. 2013“Da se nekateri oklepajo simbolov drugega totalitarnega sistema, ki je bil skoraj tako ali morda celo bolj zločinski glede posledic za človeštvo, to pa je nekaj, s čimer se ne morem sprijazniti,” je med drugim povedal veleposlanik ZDA v pogovoru za tednik Demokracija. Joseph A. Mussomeli je po z odliko končani pravni fakulteti svojo kariero začel kot pomočnik generalnega tožilca v New Jerseyju. Leta 1980 se je pridružil ameriškemu zunanjemu ministrstvu. Njegova prva služba zunaj ZDA je bila v Egiptu, kasneje je med drugim služboval na Filipinih, Šrilanki, v Maroku in Bahrajnu. Leta 2005 ga je vlada v Washingtonu imenovala za veleposlanika v Kambodži. Po kratki vrnitvi v domovino je bil leta 2008 imenovan za pomočnika vodje misije v afganistanski prestolnici. Za veleposlanika ZDA v Sloveniji je bil imenovan septembra 2010. Za svoje delo v diplomaciji je prejel številne nagrade. Z ameriškim veleposlanikom smo se pogovarjali na ameriškem veleposlaništvu.Gospod Mussomeli, najprej hvala za topel sprejem. Prejšnjo nedeljo (4. avgusta, op.p.) ste na svojem Facebooku napisali: »Na poti domov … v Slovenijo.«Vesel sem, da ste prijateljica na Facebooku.Torej »tri tedne brez Facebooka: osvobajajoče. Tri tedne v ZDA: razburljivo. Tri tedne proč od Slovenije: izčrpavajoče.« Kako razumeti to sporočilo?Čisto iskreno, Facebook je postal ena mojih zasvojenosti. Kadarkoli mi kdo kaj napiše, se čutim dolžnega, da mu odpišem. In ker je vse več ljudi na moji Facebook strani, me to izčrpava. Dobesedno porabim ure in ure, da odgovorim na vsako vprašanje, žalitev in pohvalo, ki jo dobim. Prijetno je bilo, da sem pobegnil od tega. Poleg tega sem veliko zaslužil, ker so vsi na veleposlaništvu mislili, da brez Facebooka ne bom mogel zdržati tri tedne (smeh). Tamle si lahko tudi ogledate (pokaže proti steni na uokvirjene bankovce, op. p.), da sem dodal nekaj denarja od mojih stav, saj je kar šest ljudi z veleposlaništva stavilo proti meni. Kaj ni to grozno (smeh)? Biti v ZDA pa je bilo vznemirljivo. V Ameriki nisem bil skoraj leto in pol, zato je bilo res lepo, da sem bil znova tam. A najpomembnejša stvar, ki sem jo spoznal, je, da je biti proč od Slovenije (premor), da, izčrpavajoče je prava beseda. Nisem se počutil pravega, zato sem prišel nazaj. Lepo je biti nazaj v Sloveniji, tukaj se počutim zelo doma.
»Tukaj, kjer pod grobimi gorskimi stenami in sredi nizko visečih oblakov prebiva duh, duh brsti in tišina spregovori.« To bi lahko bila Slovenija? Se strinjate?Hm, to je res. Gre za prelaz Svetega Bernarda v območju istih Alp, v alpski pokrajini.To je v Italiji.
Ja.Prvo neposredno izkušnjo z evropskimi državami ste imeli kot štopar. Drži?Kot odrasel, ja. Pravzaprav sem kot otrok tri leta živel v Nemčiji, saj je bil moj oče v zgodnjih šestdesetih letih tam v vojski. Potem pa sem se v Evropo vrnil kot enaindvajsetletnik, nenadoma triindvajsetletnik. To ste verjetno videli na moji Facebook strani. Letos mineva štirideset let štopanja in ga moram ponoviti.Štirideset let?Ja, mi pa zmanjkuje časa. Mogoče ga bom v septembru le našel, da grem spet štopat.Kot ameriški veleposlanik v Republiki Sloveniji še vedno pišete take romantične pesmi?Vsako leto napišem nekaj pesmi. Nekatere so še vedno zelo … Izraz romantične je lepa beseda zanje. Niso sicer tako dobre, so preveč čustvene in osebne, ampak, ja, še vedno počnem to.Zakaj slovenski novinarji tako intenzivno ugibajo vaš čas odhoda? Kaj je vzrok?Zadovoljen sem, ker ste rekli, da ugibajo in ne upajo (smeh) na moj odhod v ZDA. Verjetno zaradi lastne krivde in krivde našega veleposlaništva, ker smo bili prepričani, da bom odšel prvega avgusta. Dal sem že tudi toliko intervjujev. Razumem neučakanost nekaterih ljudi, da odidem, drugi pa so bili žalostni, da odhajam. A tako ene kot druge zanima, kdaj grem. Tudi mene zanima kdaj, saj bi tudi sam rad vedel. Pravkar sem bil teden dni v Washingtonu (pogovor je potekal v sredo, 7. 8. 2013), kjer sem poskušal ugotoviti, kdaj bi lahko odšel, a nihče v Washingtonu ne ve. Mislim, da nekje pozno jeseni, morda pozno oktobra, novembra, ne vem. Moje osebje si resnično želi, da grem. Po tem intervjuju bi morali narediti pogovor s Polono (odgovorna za medije na ameriškem veleposlaništvu, op. p.). (Smeh)Polona: To ni res (smeh).Ste bili resnično presenečeni, da je vaša iskrenost povzročila takšno razburjenje na slovenskem ozemlju, kot ste dejali v enem zadnjih intervjujev? Do ljudi poskušam biti preprosto iskren, kar pa včasih deluje tvegano. Pogosto citiram hindujskega pesnika Tagoreja, da pride resnica kot lev k tistemu, ki je ne sprejme za prijatelja. Pri tem ne krivim tistih, ki govorijo resnico ali poskušajo biti pošteni. Vsakdo ima lastno prepričanje, kako bi stvari morale biti, zato se negativno odzove, kadar sliši to, kar bi lahko bila resnica. In nisem prepričan, ali je to, kar izrečem, resnica, ampak je to, kar verjamem, da je lahko resnica. Zakaj smo ljudje užaljeni zaradi tega, pa se skriva v človeški naravi. Tudi sam si ne želim, da bi mi nekdo ves čas govoril po resnici. Razumem jih.Peter Toš in nekdanji predsednik države Danilo Türk, oba nekdanja diplomata, sta vaša dejanja opisala kot neprimerna.Ja, res sta to izjavila (smeh). No, v bran nekdanjemu predsedniku Türku – svojo izjavo je nato preklical. Tako daleč kot nekdanji slovenski veleposlanik je šlo tudi združenje in imajo pravico do lastnega mnenja. Želim pa si, da bi doumeli, da imam tudi sam pravico do tega. Prost pretok idej, pogledov in mnenj je zelo pomemben. Spoštujem njihovo stališče, čeprav je njihovo mnenje, da nisem diplomatski. Kar delam, počnem v najboljšem interesu Amerike in v najboljšem interesu Slovenije.Je Slovenija v vaših očeh država demokratičnih standardov?Demokracija je nekaj, česar ne moremo popolnoma doseči, niti v ZDA ne. Pri nas demokracijo razvijamo že dve stoletji in še vedno obstajajo izboljšave. Tudi v Sloveniji se ljudje upravičeno pritožujejo, da država še ni povsem demokratična, a to je resnica katerekoli demokratične države, ki se trudi razviti pravičnejšo, bolj odprto in svobodnejšo družbo. Slovenija ima še pot pred sabo, tako tudi Amerika. V Ameriki gremo gor in dol. Včasih dejansko nazadujemo in postajamo manj demokratični, manj odprti, še posebej v času strahu. Slovenija pa je stara komaj enaindvajset, dvaindvajset let. Čeprav jo veliko kritiziram, bi moral reči tudi to, da ji moramo dati čas, da dozori in se razvije, da tako postane še bolj demokratična in strpna. Za naši državi ni ključnega pomena sam institut demokracije, ampak vzgoja za resnično kulturo strpnosti. To pa je vedno težko, saj smo nezaupljivi do tistih, ki se ne strinjajo z nami, niso videti kot mi ali so drugačnega izvora. V Sloveniji seveda to sega v drugo svetovno vojno. V Ameriki je še bolj zapleteno.
Po obsodbi Janeza Janše v zadevi Patria ste za komercialno televizijo izjavili, da tako kot je na zatožni klopi nekdanji predsednik vlade, je na zatožni klopi tudi naš pravosodni sistem. Kaj ste s tem mislili? Ključ je v tem, da ste tako majhna država, in ker je prvič, ko so pomembno politično osebnost obsodili kaznivega dejanja. Zelo pomembno je, da ljudje sodstvu ne zaupajo, saj niso prepričani, ali je to dejansko objektivno in pravično. Sodstvo zdaj sodi samemu sebi na sodišču javnega mnenja. Pravi test sodstva bo odločba višjega sodišča in to, kar bo dokončno o tej zadevi odločilo evropsko sodišče. Če, in to pogosto pravim, če bo evropsko sodišče menilo, da je bila odločitev v osnovi nepoštena, bo to obtožnica zoper celoten slovenski pravosodni sistem, ki ni pošten in objektiven. Odločitev pa lahko tudi potrdi, ne vem. Pri tem opozarjam, da ne presojam samega primera, ker ne poznam dovolj podrobnosti. Mislim, da je za slovensko sodišče to zelo pomembna zadeva, ker bo to precedens za v prihodnje. Ne glede na to, kaj odloči višje sodišče, mora to storiti na objektiven, pošten in pravičen način. Če bo njihova odločitev razveljavljena, bo diskreditirano celotno sodstvo, kar pa bo zelo škodljivo za Slovenijo.Pravnomočna obsodba obtoženih v zadevi Patria lahko privede do odpovedi pogodbe s finskim podjetjem in znova odpre pot ameriškim orožarskim družbam. Drži? Ne, to je pa res absurdno. Slovenija ne potrebuje vseh teh oklepnih vozil. Situacija je sedaj drugačna, kot je bila v času sklepanja pogodbe s Patrio. Vaše ministrstvo za obrambo se zdaj osredinja na veliko lažje, bolj manevrske in smiselne vrste orožja za Slovenijo. Ste majhna država, in kar potrebujete, so posebne vojaške enote, ki so primerne za določene naloge, kot so gorske enote ali kaj podobnega. Ne potrebujete množice tankov in oklepnih vozil. Tako da take vrste poslov sedaj ne bi prišle skozi.Ali se tudi v ZDA kdaj zgodi, da se sodstvo zlorablja za obračun z opozicijskim voditeljem?Gotovo je bilo veliko ameriških politikov spoznanih za krive različnih kaznivih dejanj. Imamo primer predsednika Richarda Nixona, ki je moral odstopiti. Imamo tudi druge primere senatorjev in guvernerjev. Pomembno je, da sodstvo deluje in nadzira politike. Poskrbeti je namreč treba, da sodstvo deluje objektivno in ni politično opredeljeno niti na levo niti na desno. To je dolgotrajen proces in tudi v ZDA po dvesto letih nekatere ljudi skrbi, da včasih naša sodišča ne delujejo uravnoteženo in objektivno, kot bi morala. V Sloveniji je problem toliko večji, ker ste mlajši in manjši, tako da mnogi Slovenci težko verjamejo, da bodo sodišča kdaj postala politično nevtralna. In prav to potrebujete ? za resnično demokracijo potrebujete sodišča, ki jim ni mar, ali ste desni ali levi, ampak jih zanima le pravičnost.Mihael Karner je ena najbolj iskanih oseb v ZDA. Čeprav je bil na Dunaju že na poti na ameriško letalo, ga Avstrija ni izročila ZDA. Kot kaže, pa je v Sloveniji nedotakljiv. Žal naša pogodba o izročitvi ne dovoljuje, da bi ga premestili.Slovenija nima sklenjene pogodbe o izročitvi?Ne, ker je slovenski državljan. Če bi bil avstrijski državljan, ja, ampak pogodba, ki bi to omogočala, ne obstaja. Sicer nisem strokovnjak za te zadeve, a se mi zdi, da po vaši ustavi ne morete izročiti Slovenca tuji državi. Ta zadeva se sicer bolj tiče Avstrijcev, ki bi ga morali bolje nadzorovati, da ne bi pobegnil. Slovenski organi so za nas storili vse, kar so lahko, in glede njih nimamo kritike.Tudi Dragan Tošić in t. i. balkanski bojevniki se branijo s prostosti. Bodo ZDA to spregledale? Glede tega primera smo razočarani. Poudarjam, da ne poznam vseh podrobnosti sodbe, vendar se zdi, da so bili zagotovo krivi, priča pa smo bili tudi zelo čudni razlagi izključevalnega pravila, ki jim je omogočila, da so lahko odšli na prostost. Tudi v ZDA imamo primere, ko bi moral kdo v zapor, ampak so ga zaradi tehnikalije izpustili. Če so »balkanske bojevnike« izpustili zaradi tega, se moramo s tem sprijazniti. Zaradi demokracije in zaradi skrbi za pravice tistih, ki so obtoženi kriminalnih dejanj, je pač treba sprejeti dejstvo, da bodo nekateri kriminalci vedno na svobodi; slavni Holmes je nekoč dejal, da je bolje imeti devet krivih ljudi na prostosti, kot da bi ena nedolžna oseba morala iti v zapor. Sam se s tem ne strinjam vedno, a vidim, v čem je poanta tega (smeh).Ste zadovoljni s slovenskimi mediji?Moram reči, da so se v treh letih mojega službovanja izboljšali. Veliko več je objektivnosti in zdi se, da si resnično prizadevajo. Pred nekaj dnevi sem bil na primer presenečen nad člankom v Delu o množičnih grobiščih. Pred tremi leti si v Delu nisem mogel niti zamisliti česa takega. Obstajajo torej nekateri znaki, da so mediji bolj uravnoteženi in bolj odprti ter da se zares trudijo poročati resnico in niso več tako politično motivirani. Sicer nisem povsem zadovoljen, vendar sem optimističen glede prihodnosti slovenskih medijev.Ali ste zadovoljni z delom vlade Alenke Bratušek? Vesel sem, da ste vprašali to in ne, ali sem zadovoljen z delom ameriške vlade, saj bi bilo slednje veliko težje vprašanje (smeh). Mislim, da ima premierka zelo težko delo. Če sediš tu na kavču, je lahko govoriti, da bi morala kakšno stvar narediti bolje. Bratuškova se sooča z zelo zahtevno koalicijo. Različne stranke v njej se večkrat znajdejo v konfliktu interesov, zato je njena naloga, da jo poskuša obdržati skupaj, mnogo težja, kot jo je imel gospod Janša ali še pred njim gospod Pahor. V tem smislu je to zelo nenavadna koalicija, a gre Bratuškovi kar dobro. Seveda bi si želeli, da se reforme sprejemajo hitreje, vendar nisem prepričan, da so naše želje zelo realne, saj menim, da obstaja meja, kako daleč in kako hitro se Slovenija lahko reformira, ne da bi pri tem povzročili večji politični preobrat.Slovenija si prizadeva za privatizacijo 15 podjetij v državni lasti, vključno z izdelovalcem smuči Elanom in s Telekomom Slovenije. Ali v ZDA obstaja interes za vlaganja v našo državo?Obstaja interes. Na žalost je najnovejša možnost za investicijo le dan ali dva nazaj izpadla iz igre in to je slabo, saj se vsakokrat, ko se to zgodi, ameriško podjetje vrne v Ameriko in tam pove, da Slovenija ni resna država, saj morate poznati prave ljudi, da bi dobili posel. Ne mislim, da je to zmeraj tako, ampak zaradi tega se v ameriških podjetjih povečuje prav ta občutek. Neko ameriško podjetje je bilo pred tedni zelo blizu nakupa enega od slovenskih podjetij v privatizaciji, a se to ni zgodilo, saj je na koncu to šlo v roke avstrijskemu podjetju. Mogoče je bilo tu vse zakonito; verjetno je bilo, toda niz neuspehov v zadnjem desetletju daje vtis, da se Slovenija resnično ne zanima za ameriške investicije ali pa ni resna glede privatizacije. Menim, da sedanja vlada zaradi ekonomskih zakonitosti in gospodarskih izzivov misli resno glede privatizacije. Sem optimističen. Zelo smo se trudili, da smo poskušali vzbuditi zanimanje pri ameriških podjetjih, in se bomo še naprej.Kljub višjim davkom so potihnili ljudski protesti po slovenskih krajih. Čemu pripisujete takšen mir? K temu pripomorejo določeni dejavniki: eden od teh je, da je na oblasti leva vlada, zato so ljudje manj naklonjeni protestom, ker, kaj pa bi imeli od tega, če bi protestirali? V tem smislu je laže levi vladi, da spelje reforme in sprejme varčevalne ukrepe, kar je želela narediti že Janševa vlada. Ko to počne leva vlada, ljudje navadno rečejo: če celo leva vlada tako dela, potem je to zares potrebno. Če to počne desna vlada, celo v Ameriki je tako, protestniki nato o njej govorijo, da je neobčutljiva do navadnih ljudi. Obstaja torej miselnost, da če demokrat oziroma v Sloveniji levičar sprejema reforme, je to nekaj, kar je treba storiti. Drugi dejavnik pa je, da ljudje spreminjajo svoja stališča. Zdelo se je, da so bili vsi proti reformam, ki jih je Pahor poskušal izvesti že pred dvema oziroma tremi leti. Sedaj pa so se Slovenci počasi začeli zavedati, da so te nujne. Tako ne šteje, ali je vlada leva ali desna, ampak zaradi resničnega gospodarskega pritiska in pritiska EU so ljudje spoznali, da protesti ne bodo odpravili situacije.Vas je odstop ljubljanskega in mariborskega nadškofa dr. Antona Stresa in dr. Marjana Turnška presenetil? Ne morem reči, da sem presenečen. Mislim, da sta oba zelo ugledna gospoda. Veste, zelo neumno bi bilo, če bi meni zaupali, da investiram veliko denarja, saj o tem nimam nikakršnega znanja. Lahko si inteligenten in učen, a še vedno nisi usposobljen za vse stvari. Verjetno je to nesreča, da so bili škofje, katerih primarna vloga je skrb za duhovnost, vključeni v finančne zadeve. Če sem iskren, je bilo nepošteno, da so jih vpletli zraven. To je zunaj njihovega znanja in sposobnosti. Na neki način torej je bilo skoraj neizogibno, da so se stvari odvile, kot so se.V Sloveniji je veliko Srebrenic. Bili ste v Hudi jami, bili ste v Kočevskem rogu. Kako ste doživeli ogled teh tragičnih krajev za slovenski narod? Zelo pomembno je, ne samo da jih ohranjate, temveč da ti kraji postanejo romarska mesta, ki jih je treba pogosteje obiskovati in širše razumeti. Zaradi nekaterih ovir Slovenci še vedno ne obiskujejo teh krajev, težko jih je celo najti. Videl sem, da ni niti dovolj obcestnih oznak, da bi jih našli, še posebej v Kočevskem rogu. To je kraj, kamor bi moral iti vsak Slovenec. To je sedaj del vaše zgodovine, del vaše nacionalne identitete. Kot sem že večkrat dejal, je zelo nezdravo, da se o teh stvareh ne pogovarjate in se s tem ne sprijaznite. Pod komunističnim režimom to seveda ni bilo mogoče. A tudi potem, ko se je komunistični režim končal, se ljudje s tem vprašanjem niso hoteli ukvarjati. Razumljivo, ampak zelo nezdravo. To je nekaj, kar si zasluži večjo pozornost. Zelo vesel sem, da so mediji, celo levi, sedaj bolj naklonjeni tem vprašanjem in so začeli dialog. Najprej o tem sploh ne govoriš, ko pa spregovoriš, postane vse zelo čustveno in skoraj verbalno nasilno predvsem zaradi potlačene jeze, prizadetosti in krivic. To, kar resnično potrebujete, sta bolj civiliziran, odprt dialog, kjer lahko ljudje izražajo različna stališča, in dokončna, resnična sprava. Vendar vsega tega ne morete imeti, če se ljudje izogibajo vprašanju. Prav tako ne, če se to vprašanje izrablja za politične namene tako na levici kot na desnici.Ste sporočili v Washington, kaj ste videli? Vsekakor. Na veleposlaništvu smo imeli vprašanje sprave za eno od naših prednostnih nalog. Predvsem zato, ker nisem nič vedel o tem, preden sem prišel sem, in sem še vedno jezen, da mi v vseh tistih mesecih v Washingtonu nihče nikoli ni tega omenil. In celo ko sem prišel na to veleposlaništvo, nihče ni želel govoriti o tem. Moji lastni Američani niso želeli govoriti o tem, ker so rekli, da je to preveč občutljiva tema. In kmalu sem doumel, da je to vprašanje, o katerem bi bilo treba več govoriti. Potrebno je bilo tudi, da se je ustvarilo legitimno vprašanje za razpravo in ne le kot vprašanje, ki bi ga desnica ali levica uporabljala za svoje politične namene.Kako gledate na to, da v Sloveniji še vedno izredno pomembno vlogo igra zadnji šef Centralnega komiteja Zveze komunistov Slovenije Milan Kučan, kar je praktično edinstven primer v Evropi, če ne celo v svetu? (Smeh) No, iskreno ne vem, kaj ta vloga je, tudi pa ne morem reči, da je eden od ključnih dejavnikov. Na splošno, spet naj ponovim, da ste država, ki ima dva milijona prebivalcev. V Ameriki se konstantno menjavajo novi voditelji, prihajajo novi ljudje, ker imamo 300 milijonov ljudi, med katerimi lahko izbirate. Tukaj ste priče nekakšni okostenelosti političnega procesa, ker je tako malo ljudi. Tisti pa, ki so znani, ostajajo na oblasti, in tudi če nimajo več politične moči, imajo še vedno velik vpliv. Ne vem, kako bi se to dalo rešiti, ker je to strukturni problem. Če bi se sam upokojil, bi me seveda mikalo, da bi vplival na aktualne razmere. Tudi George Bush bi rad vplival na politične razmere, če bi lahko, toda v Ameriki to ni mogoče. Ni mogoče, da bi nekdanji predsednik to počel, ker se nihče ne želi s tem niti ukvarjati in ker imajo vladajoči lastna merila. Tega v Sloveniji ni.Ali ste si morda ogledali posnetek komunistične proslave v Stožicah 27. aprila 2013, kjer je bila zbrana slovenska vladajoča elita? Je Slovenija morda rdeča (komunistična) oaza sredi Evrope? Ja, sem ga videl in imam o tem mešane občutke. Gojim veliko simpatijo do partizanov, ki so se borili proti fašizmu. Mislim pa, da obstaja še drugačen del zgodovine, o kateri je treba govoriti. Treba je razumeti, da je bil boj proti fašistom velika stvar. Vendar ima vsaka zgodba dve plati. Da se nekateri oklepajo simbolov drugega totalitarnega sistema, ki je bil skoraj tako ali morda celo bolj zločinski glede posledic za človeštvo, to pa je nekaj, s čimer se ne morem sprijazniti.Ustaviva se še pri primeru Edward Snowden. Bili ste, kot ste dejali, razočarani, ker so nekatere države ponudile azil takšnemu kriminalcu, kot je on. So nasprotniki Amerike Snowdna poimenovali »žvižgač«, da bi zmanjšali težo njegovega neodgovornega ravnanja zoper njegovega delodajalca in njegovo domovino? To je mogoče. Ne vem, ali imamo dokaze o tem, ampak, ja, na nekaj takega sem pomislil tudi sam, prav tako mnogi drugi. Obstaja veliko vlad in nekatere imajo prav takšno tehnologijo kot Amerika, a počnejo celo hujše stvari, kot je na primer kraja industrijskih poslovnih skrivnosti; počnejo to, česar ZDA ne delajo, a so kar varne pred kakršnimikoli obtožbami. Torej, ja, obstaja ta možnost. Ampak mislim, da je bolj verjetno to, da je Snowden v resnici menil, da so ZDA prekoračile mejo in ogrozile svobodo ter zasebnost ljudi. S tem se ne strinjam in mislim, da je zelo zaved?n, ampak dokler ni dokazov, sem mu pripravljen verjeti, da je bolj zaved?n kot karkoli drugega.V Sloveniji je na primer poslanec Evropskega parlamenta in diplomat Ivo Vajgl dejal, da bi Snowdnu dodelil Nobelovo nagrado za mir.(Smeh) No, politiki so znani po takih neodgovornih stvareh ves čas (smeh). To ni presenečenje.Slovensko ministrstvo za zunanje zadeve pa je včeraj (6. 8. 2013) prav na podlagi informacij, ki so jih v začetku avgusta pridobile ZDA, naše popotnike opozorilo na povečano nevarnost terorističnih napadov po vsem svetu. Kakšen je vaš nasvet za naše državljane? Naj uživajo na počitnicah. Vedno obstaja možnost terorističnega napada, vendar bi lahko poslali v javnost tudi opozorilo o pijanih voznikih, saj je dnevno več smrtnih žrtev na cestah, kot je žrtev terorizma. Terorizem moramo sicer jemati resno, a ni nobene posebne grožnje zoper Slovenijo ali Slovence. Pravzaprav bi moral reči, da bi vas moralo skrbeti to, da so vsi odšli in avgusta ni nikogar, s komer bi človek lahko govoril (smeh).Bo novi iranski predsednik Hasan Rohani nadaljeval politiko Mahmuda Ahmadinedžada?To je težko reči. Njegov govor včeraj (6. 8. 2013) je bil zelo pozitiven. Kot diplomat vedno zagovarjam, da je govoriti bolje kot karkoli drugega. In če lahko prideš s tem do poštene in pravične rešitve, je to seveda to, za kar živiš. Kadar koli je vojna, nasilje, sem bil vedno prepričan, da dikcija pogovorov ni bila pravilna, saj pravijo, da je vojna le diplomacija z drugimi sredstvi. Drži, vojna je neuspeh diplomacije. Torej moramo izkoristiti to priložnost, da skrbno pretehtamo in ocenimo, kaj iranski predsednik govori, in preučimo možnosti; to bi lahko bila mirna pot za reševanje problema. A verjetno to ne bo tako, saj je konec koncev politik, tako da lahko stvari, ki jih govori, uporabi le za manipuliranje s svetovnim javnim mnenjem, vendar pa je treba vedno dati ljudem priložnost.Zadnje vprašanje. Je res, da se boste po triletnem mandatu v Sloveniji upokojili?Nisem prepričan. Če dobim novo veleposlaniško mesto, potem se ne bom upokojil. Če pa ne, se bom upokojil prihodnje poletje.Kaj bi svetovali svojemu nasledniku?Upam, da se bom srečal z njim ali njo, saj preden pride, vedno nastane nekakšna luknja. No, rekel bi mu, da mora biti s Slovenci iskren, in če je prišel sem le zato, da se ima lepo, potem bi si moral najti drugo službo. To je država, kjer se lahko uživa in se ima lepo, vendar to ni vloga, ki naj bi jo tukaj imel diplomat. Rekel bi mu, da mora sodelovati z ljudmi, da mora bolj kot govoriti poslušati; slišati mora, kaj mu pravijo Slovenci, in jih mora resnično spoštovati. In ko pravim spoštovati, s tem mislim, da je z njimi iskren. Preveč diplomatov izreka le puhlice, češ, kako lepa dežela je to, kako so ljudje čudoviti, a pravzaprav nimajo ničesar za povedati. Ne želim si, da bi to veljajo tudi za naslednjega ameriškega veleposlanika. Želim, da bi bil to nekdo, ki bi mu lahko Slovenci verjeli, da to, kar govori, tudi verjame.Hvala za pogovor in vse najboljše vam in vaši družini. Hvala tudi vam.
Petra Janša
(Intervju je bil prvotno objavljen v reviji Demokracija.)
»Tukaj, kjer pod grobimi gorskimi stenami in sredi nizko visečih oblakov prebiva duh, duh brsti in tišina spregovori.« To bi lahko bila Slovenija? Se strinjate?Hm, to je res. Gre za prelaz Svetega Bernarda v območju istih Alp, v alpski pokrajini.To je v Italiji.
Ja.Prvo neposredno izkušnjo z evropskimi državami ste imeli kot štopar. Drži?Kot odrasel, ja. Pravzaprav sem kot otrok tri leta živel v Nemčiji, saj je bil moj oče v zgodnjih šestdesetih letih tam v vojski. Potem pa sem se v Evropo vrnil kot enaindvajsetletnik, nenadoma triindvajsetletnik. To ste verjetno videli na moji Facebook strani. Letos mineva štirideset let štopanja in ga moram ponoviti.Štirideset let?Ja, mi pa zmanjkuje časa. Mogoče ga bom v septembru le našel, da grem spet štopat.Kot ameriški veleposlanik v Republiki Sloveniji še vedno pišete take romantične pesmi?Vsako leto napišem nekaj pesmi. Nekatere so še vedno zelo … Izraz romantične je lepa beseda zanje. Niso sicer tako dobre, so preveč čustvene in osebne, ampak, ja, še vedno počnem to.Zakaj slovenski novinarji tako intenzivno ugibajo vaš čas odhoda? Kaj je vzrok?Zadovoljen sem, ker ste rekli, da ugibajo in ne upajo (smeh) na moj odhod v ZDA. Verjetno zaradi lastne krivde in krivde našega veleposlaništva, ker smo bili prepričani, da bom odšel prvega avgusta. Dal sem že tudi toliko intervjujev. Razumem neučakanost nekaterih ljudi, da odidem, drugi pa so bili žalostni, da odhajam. A tako ene kot druge zanima, kdaj grem. Tudi mene zanima kdaj, saj bi tudi sam rad vedel. Pravkar sem bil teden dni v Washingtonu (pogovor je potekal v sredo, 7. 8. 2013), kjer sem poskušal ugotoviti, kdaj bi lahko odšel, a nihče v Washingtonu ne ve. Mislim, da nekje pozno jeseni, morda pozno oktobra, novembra, ne vem. Moje osebje si resnično želi, da grem. Po tem intervjuju bi morali narediti pogovor s Polono (odgovorna za medije na ameriškem veleposlaništvu, op. p.). (Smeh)Polona: To ni res (smeh).Ste bili resnično presenečeni, da je vaša iskrenost povzročila takšno razburjenje na slovenskem ozemlju, kot ste dejali v enem zadnjih intervjujev? Do ljudi poskušam biti preprosto iskren, kar pa včasih deluje tvegano. Pogosto citiram hindujskega pesnika Tagoreja, da pride resnica kot lev k tistemu, ki je ne sprejme za prijatelja. Pri tem ne krivim tistih, ki govorijo resnico ali poskušajo biti pošteni. Vsakdo ima lastno prepričanje, kako bi stvari morale biti, zato se negativno odzove, kadar sliši to, kar bi lahko bila resnica. In nisem prepričan, ali je to, kar izrečem, resnica, ampak je to, kar verjamem, da je lahko resnica. Zakaj smo ljudje užaljeni zaradi tega, pa se skriva v človeški naravi. Tudi sam si ne želim, da bi mi nekdo ves čas govoril po resnici. Razumem jih.Peter Toš in nekdanji predsednik države Danilo Türk, oba nekdanja diplomata, sta vaša dejanja opisala kot neprimerna.Ja, res sta to izjavila (smeh). No, v bran nekdanjemu predsedniku Türku – svojo izjavo je nato preklical. Tako daleč kot nekdanji slovenski veleposlanik je šlo tudi združenje in imajo pravico do lastnega mnenja. Želim pa si, da bi doumeli, da imam tudi sam pravico do tega. Prost pretok idej, pogledov in mnenj je zelo pomemben. Spoštujem njihovo stališče, čeprav je njihovo mnenje, da nisem diplomatski. Kar delam, počnem v najboljšem interesu Amerike in v najboljšem interesu Slovenije.Je Slovenija v vaših očeh država demokratičnih standardov?Demokracija je nekaj, česar ne moremo popolnoma doseči, niti v ZDA ne. Pri nas demokracijo razvijamo že dve stoletji in še vedno obstajajo izboljšave. Tudi v Sloveniji se ljudje upravičeno pritožujejo, da država še ni povsem demokratična, a to je resnica katerekoli demokratične države, ki se trudi razviti pravičnejšo, bolj odprto in svobodnejšo družbo. Slovenija ima še pot pred sabo, tako tudi Amerika. V Ameriki gremo gor in dol. Včasih dejansko nazadujemo in postajamo manj demokratični, manj odprti, še posebej v času strahu. Slovenija pa je stara komaj enaindvajset, dvaindvajset let. Čeprav jo veliko kritiziram, bi moral reči tudi to, da ji moramo dati čas, da dozori in se razvije, da tako postane še bolj demokratična in strpna. Za naši državi ni ključnega pomena sam institut demokracije, ampak vzgoja za resnično kulturo strpnosti. To pa je vedno težko, saj smo nezaupljivi do tistih, ki se ne strinjajo z nami, niso videti kot mi ali so drugačnega izvora. V Sloveniji seveda to sega v drugo svetovno vojno. V Ameriki je še bolj zapleteno.
Po obsodbi Janeza Janše v zadevi Patria ste za komercialno televizijo izjavili, da tako kot je na zatožni klopi nekdanji predsednik vlade, je na zatožni klopi tudi naš pravosodni sistem. Kaj ste s tem mislili? Ključ je v tem, da ste tako majhna država, in ker je prvič, ko so pomembno politično osebnost obsodili kaznivega dejanja. Zelo pomembno je, da ljudje sodstvu ne zaupajo, saj niso prepričani, ali je to dejansko objektivno in pravično. Sodstvo zdaj sodi samemu sebi na sodišču javnega mnenja. Pravi test sodstva bo odločba višjega sodišča in to, kar bo dokončno o tej zadevi odločilo evropsko sodišče. Če, in to pogosto pravim, če bo evropsko sodišče menilo, da je bila odločitev v osnovi nepoštena, bo to obtožnica zoper celoten slovenski pravosodni sistem, ki ni pošten in objektiven. Odločitev pa lahko tudi potrdi, ne vem. Pri tem opozarjam, da ne presojam samega primera, ker ne poznam dovolj podrobnosti. Mislim, da je za slovensko sodišče to zelo pomembna zadeva, ker bo to precedens za v prihodnje. Ne glede na to, kaj odloči višje sodišče, mora to storiti na objektiven, pošten in pravičen način. Če bo njihova odločitev razveljavljena, bo diskreditirano celotno sodstvo, kar pa bo zelo škodljivo za Slovenijo.Pravnomočna obsodba obtoženih v zadevi Patria lahko privede do odpovedi pogodbe s finskim podjetjem in znova odpre pot ameriškim orožarskim družbam. Drži? Ne, to je pa res absurdno. Slovenija ne potrebuje vseh teh oklepnih vozil. Situacija je sedaj drugačna, kot je bila v času sklepanja pogodbe s Patrio. Vaše ministrstvo za obrambo se zdaj osredinja na veliko lažje, bolj manevrske in smiselne vrste orožja za Slovenijo. Ste majhna država, in kar potrebujete, so posebne vojaške enote, ki so primerne za določene naloge, kot so gorske enote ali kaj podobnega. Ne potrebujete množice tankov in oklepnih vozil. Tako da take vrste poslov sedaj ne bi prišle skozi.Ali se tudi v ZDA kdaj zgodi, da se sodstvo zlorablja za obračun z opozicijskim voditeljem?Gotovo je bilo veliko ameriških politikov spoznanih za krive različnih kaznivih dejanj. Imamo primer predsednika Richarda Nixona, ki je moral odstopiti. Imamo tudi druge primere senatorjev in guvernerjev. Pomembno je, da sodstvo deluje in nadzira politike. Poskrbeti je namreč treba, da sodstvo deluje objektivno in ni politično opredeljeno niti na levo niti na desno. To je dolgotrajen proces in tudi v ZDA po dvesto letih nekatere ljudi skrbi, da včasih naša sodišča ne delujejo uravnoteženo in objektivno, kot bi morala. V Sloveniji je problem toliko večji, ker ste mlajši in manjši, tako da mnogi Slovenci težko verjamejo, da bodo sodišča kdaj postala politično nevtralna. In prav to potrebujete ? za resnično demokracijo potrebujete sodišča, ki jim ni mar, ali ste desni ali levi, ampak jih zanima le pravičnost.Mihael Karner je ena najbolj iskanih oseb v ZDA. Čeprav je bil na Dunaju že na poti na ameriško letalo, ga Avstrija ni izročila ZDA. Kot kaže, pa je v Sloveniji nedotakljiv. Žal naša pogodba o izročitvi ne dovoljuje, da bi ga premestili.Slovenija nima sklenjene pogodbe o izročitvi?Ne, ker je slovenski državljan. Če bi bil avstrijski državljan, ja, ampak pogodba, ki bi to omogočala, ne obstaja. Sicer nisem strokovnjak za te zadeve, a se mi zdi, da po vaši ustavi ne morete izročiti Slovenca tuji državi. Ta zadeva se sicer bolj tiče Avstrijcev, ki bi ga morali bolje nadzorovati, da ne bi pobegnil. Slovenski organi so za nas storili vse, kar so lahko, in glede njih nimamo kritike.Tudi Dragan Tošić in t. i. balkanski bojevniki se branijo s prostosti. Bodo ZDA to spregledale? Glede tega primera smo razočarani. Poudarjam, da ne poznam vseh podrobnosti sodbe, vendar se zdi, da so bili zagotovo krivi, priča pa smo bili tudi zelo čudni razlagi izključevalnega pravila, ki jim je omogočila, da so lahko odšli na prostost. Tudi v ZDA imamo primere, ko bi moral kdo v zapor, ampak so ga zaradi tehnikalije izpustili. Če so »balkanske bojevnike« izpustili zaradi tega, se moramo s tem sprijazniti. Zaradi demokracije in zaradi skrbi za pravice tistih, ki so obtoženi kriminalnih dejanj, je pač treba sprejeti dejstvo, da bodo nekateri kriminalci vedno na svobodi; slavni Holmes je nekoč dejal, da je bolje imeti devet krivih ljudi na prostosti, kot da bi ena nedolžna oseba morala iti v zapor. Sam se s tem ne strinjam vedno, a vidim, v čem je poanta tega (smeh).Ste zadovoljni s slovenskimi mediji?Moram reči, da so se v treh letih mojega službovanja izboljšali. Veliko več je objektivnosti in zdi se, da si resnično prizadevajo. Pred nekaj dnevi sem bil na primer presenečen nad člankom v Delu o množičnih grobiščih. Pred tremi leti si v Delu nisem mogel niti zamisliti česa takega. Obstajajo torej nekateri znaki, da so mediji bolj uravnoteženi in bolj odprti ter da se zares trudijo poročati resnico in niso več tako politično motivirani. Sicer nisem povsem zadovoljen, vendar sem optimističen glede prihodnosti slovenskih medijev.Ali ste zadovoljni z delom vlade Alenke Bratušek? Vesel sem, da ste vprašali to in ne, ali sem zadovoljen z delom ameriške vlade, saj bi bilo slednje veliko težje vprašanje (smeh). Mislim, da ima premierka zelo težko delo. Če sediš tu na kavču, je lahko govoriti, da bi morala kakšno stvar narediti bolje. Bratuškova se sooča z zelo zahtevno koalicijo. Različne stranke v njej se večkrat znajdejo v konfliktu interesov, zato je njena naloga, da jo poskuša obdržati skupaj, mnogo težja, kot jo je imel gospod Janša ali še pred njim gospod Pahor. V tem smislu je to zelo nenavadna koalicija, a gre Bratuškovi kar dobro. Seveda bi si želeli, da se reforme sprejemajo hitreje, vendar nisem prepričan, da so naše želje zelo realne, saj menim, da obstaja meja, kako daleč in kako hitro se Slovenija lahko reformira, ne da bi pri tem povzročili večji politični preobrat.Slovenija si prizadeva za privatizacijo 15 podjetij v državni lasti, vključno z izdelovalcem smuči Elanom in s Telekomom Slovenije. Ali v ZDA obstaja interes za vlaganja v našo državo?Obstaja interes. Na žalost je najnovejša možnost za investicijo le dan ali dva nazaj izpadla iz igre in to je slabo, saj se vsakokrat, ko se to zgodi, ameriško podjetje vrne v Ameriko in tam pove, da Slovenija ni resna država, saj morate poznati prave ljudi, da bi dobili posel. Ne mislim, da je to zmeraj tako, ampak zaradi tega se v ameriških podjetjih povečuje prav ta občutek. Neko ameriško podjetje je bilo pred tedni zelo blizu nakupa enega od slovenskih podjetij v privatizaciji, a se to ni zgodilo, saj je na koncu to šlo v roke avstrijskemu podjetju. Mogoče je bilo tu vse zakonito; verjetno je bilo, toda niz neuspehov v zadnjem desetletju daje vtis, da se Slovenija resnično ne zanima za ameriške investicije ali pa ni resna glede privatizacije. Menim, da sedanja vlada zaradi ekonomskih zakonitosti in gospodarskih izzivov misli resno glede privatizacije. Sem optimističen. Zelo smo se trudili, da smo poskušali vzbuditi zanimanje pri ameriških podjetjih, in se bomo še naprej.Kljub višjim davkom so potihnili ljudski protesti po slovenskih krajih. Čemu pripisujete takšen mir? K temu pripomorejo določeni dejavniki: eden od teh je, da je na oblasti leva vlada, zato so ljudje manj naklonjeni protestom, ker, kaj pa bi imeli od tega, če bi protestirali? V tem smislu je laže levi vladi, da spelje reforme in sprejme varčevalne ukrepe, kar je želela narediti že Janševa vlada. Ko to počne leva vlada, ljudje navadno rečejo: če celo leva vlada tako dela, potem je to zares potrebno. Če to počne desna vlada, celo v Ameriki je tako, protestniki nato o njej govorijo, da je neobčutljiva do navadnih ljudi. Obstaja torej miselnost, da če demokrat oziroma v Sloveniji levičar sprejema reforme, je to nekaj, kar je treba storiti. Drugi dejavnik pa je, da ljudje spreminjajo svoja stališča. Zdelo se je, da so bili vsi proti reformam, ki jih je Pahor poskušal izvesti že pred dvema oziroma tremi leti. Sedaj pa so se Slovenci počasi začeli zavedati, da so te nujne. Tako ne šteje, ali je vlada leva ali desna, ampak zaradi resničnega gospodarskega pritiska in pritiska EU so ljudje spoznali, da protesti ne bodo odpravili situacije.Vas je odstop ljubljanskega in mariborskega nadškofa dr. Antona Stresa in dr. Marjana Turnška presenetil? Ne morem reči, da sem presenečen. Mislim, da sta oba zelo ugledna gospoda. Veste, zelo neumno bi bilo, če bi meni zaupali, da investiram veliko denarja, saj o tem nimam nikakršnega znanja. Lahko si inteligenten in učen, a še vedno nisi usposobljen za vse stvari. Verjetno je to nesreča, da so bili škofje, katerih primarna vloga je skrb za duhovnost, vključeni v finančne zadeve. Če sem iskren, je bilo nepošteno, da so jih vpletli zraven. To je zunaj njihovega znanja in sposobnosti. Na neki način torej je bilo skoraj neizogibno, da so se stvari odvile, kot so se.V Sloveniji je veliko Srebrenic. Bili ste v Hudi jami, bili ste v Kočevskem rogu. Kako ste doživeli ogled teh tragičnih krajev za slovenski narod? Zelo pomembno je, ne samo da jih ohranjate, temveč da ti kraji postanejo romarska mesta, ki jih je treba pogosteje obiskovati in širše razumeti. Zaradi nekaterih ovir Slovenci še vedno ne obiskujejo teh krajev, težko jih je celo najti. Videl sem, da ni niti dovolj obcestnih oznak, da bi jih našli, še posebej v Kočevskem rogu. To je kraj, kamor bi moral iti vsak Slovenec. To je sedaj del vaše zgodovine, del vaše nacionalne identitete. Kot sem že večkrat dejal, je zelo nezdravo, da se o teh stvareh ne pogovarjate in se s tem ne sprijaznite. Pod komunističnim režimom to seveda ni bilo mogoče. A tudi potem, ko se je komunistični režim končal, se ljudje s tem vprašanjem niso hoteli ukvarjati. Razumljivo, ampak zelo nezdravo. To je nekaj, kar si zasluži večjo pozornost. Zelo vesel sem, da so mediji, celo levi, sedaj bolj naklonjeni tem vprašanjem in so začeli dialog. Najprej o tem sploh ne govoriš, ko pa spregovoriš, postane vse zelo čustveno in skoraj verbalno nasilno predvsem zaradi potlačene jeze, prizadetosti in krivic. To, kar resnično potrebujete, sta bolj civiliziran, odprt dialog, kjer lahko ljudje izražajo različna stališča, in dokončna, resnična sprava. Vendar vsega tega ne morete imeti, če se ljudje izogibajo vprašanju. Prav tako ne, če se to vprašanje izrablja za politične namene tako na levici kot na desnici.Ste sporočili v Washington, kaj ste videli? Vsekakor. Na veleposlaništvu smo imeli vprašanje sprave za eno od naših prednostnih nalog. Predvsem zato, ker nisem nič vedel o tem, preden sem prišel sem, in sem še vedno jezen, da mi v vseh tistih mesecih v Washingtonu nihče nikoli ni tega omenil. In celo ko sem prišel na to veleposlaništvo, nihče ni želel govoriti o tem. Moji lastni Američani niso želeli govoriti o tem, ker so rekli, da je to preveč občutljiva tema. In kmalu sem doumel, da je to vprašanje, o katerem bi bilo treba več govoriti. Potrebno je bilo tudi, da se je ustvarilo legitimno vprašanje za razpravo in ne le kot vprašanje, ki bi ga desnica ali levica uporabljala za svoje politične namene.Kako gledate na to, da v Sloveniji še vedno izredno pomembno vlogo igra zadnji šef Centralnega komiteja Zveze komunistov Slovenije Milan Kučan, kar je praktično edinstven primer v Evropi, če ne celo v svetu? (Smeh) No, iskreno ne vem, kaj ta vloga je, tudi pa ne morem reči, da je eden od ključnih dejavnikov. Na splošno, spet naj ponovim, da ste država, ki ima dva milijona prebivalcev. V Ameriki se konstantno menjavajo novi voditelji, prihajajo novi ljudje, ker imamo 300 milijonov ljudi, med katerimi lahko izbirate. Tukaj ste priče nekakšni okostenelosti političnega procesa, ker je tako malo ljudi. Tisti pa, ki so znani, ostajajo na oblasti, in tudi če nimajo več politične moči, imajo še vedno velik vpliv. Ne vem, kako bi se to dalo rešiti, ker je to strukturni problem. Če bi se sam upokojil, bi me seveda mikalo, da bi vplival na aktualne razmere. Tudi George Bush bi rad vplival na politične razmere, če bi lahko, toda v Ameriki to ni mogoče. Ni mogoče, da bi nekdanji predsednik to počel, ker se nihče ne želi s tem niti ukvarjati in ker imajo vladajoči lastna merila. Tega v Sloveniji ni.Ali ste si morda ogledali posnetek komunistične proslave v Stožicah 27. aprila 2013, kjer je bila zbrana slovenska vladajoča elita? Je Slovenija morda rdeča (komunistična) oaza sredi Evrope? Ja, sem ga videl in imam o tem mešane občutke. Gojim veliko simpatijo do partizanov, ki so se borili proti fašizmu. Mislim pa, da obstaja še drugačen del zgodovine, o kateri je treba govoriti. Treba je razumeti, da je bil boj proti fašistom velika stvar. Vendar ima vsaka zgodba dve plati. Da se nekateri oklepajo simbolov drugega totalitarnega sistema, ki je bil skoraj tako ali morda celo bolj zločinski glede posledic za človeštvo, to pa je nekaj, s čimer se ne morem sprijazniti.Ustaviva se še pri primeru Edward Snowden. Bili ste, kot ste dejali, razočarani, ker so nekatere države ponudile azil takšnemu kriminalcu, kot je on. So nasprotniki Amerike Snowdna poimenovali »žvižgač«, da bi zmanjšali težo njegovega neodgovornega ravnanja zoper njegovega delodajalca in njegovo domovino? To je mogoče. Ne vem, ali imamo dokaze o tem, ampak, ja, na nekaj takega sem pomislil tudi sam, prav tako mnogi drugi. Obstaja veliko vlad in nekatere imajo prav takšno tehnologijo kot Amerika, a počnejo celo hujše stvari, kot je na primer kraja industrijskih poslovnih skrivnosti; počnejo to, česar ZDA ne delajo, a so kar varne pred kakršnimikoli obtožbami. Torej, ja, obstaja ta možnost. Ampak mislim, da je bolj verjetno to, da je Snowden v resnici menil, da so ZDA prekoračile mejo in ogrozile svobodo ter zasebnost ljudi. S tem se ne strinjam in mislim, da je zelo zaved?n, ampak dokler ni dokazov, sem mu pripravljen verjeti, da je bolj zaved?n kot karkoli drugega.V Sloveniji je na primer poslanec Evropskega parlamenta in diplomat Ivo Vajgl dejal, da bi Snowdnu dodelil Nobelovo nagrado za mir.(Smeh) No, politiki so znani po takih neodgovornih stvareh ves čas (smeh). To ni presenečenje.Slovensko ministrstvo za zunanje zadeve pa je včeraj (6. 8. 2013) prav na podlagi informacij, ki so jih v začetku avgusta pridobile ZDA, naše popotnike opozorilo na povečano nevarnost terorističnih napadov po vsem svetu. Kakšen je vaš nasvet za naše državljane? Naj uživajo na počitnicah. Vedno obstaja možnost terorističnega napada, vendar bi lahko poslali v javnost tudi opozorilo o pijanih voznikih, saj je dnevno več smrtnih žrtev na cestah, kot je žrtev terorizma. Terorizem moramo sicer jemati resno, a ni nobene posebne grožnje zoper Slovenijo ali Slovence. Pravzaprav bi moral reči, da bi vas moralo skrbeti to, da so vsi odšli in avgusta ni nikogar, s komer bi človek lahko govoril (smeh).Bo novi iranski predsednik Hasan Rohani nadaljeval politiko Mahmuda Ahmadinedžada?To je težko reči. Njegov govor včeraj (6. 8. 2013) je bil zelo pozitiven. Kot diplomat vedno zagovarjam, da je govoriti bolje kot karkoli drugega. In če lahko prideš s tem do poštene in pravične rešitve, je to seveda to, za kar živiš. Kadar koli je vojna, nasilje, sem bil vedno prepričan, da dikcija pogovorov ni bila pravilna, saj pravijo, da je vojna le diplomacija z drugimi sredstvi. Drži, vojna je neuspeh diplomacije. Torej moramo izkoristiti to priložnost, da skrbno pretehtamo in ocenimo, kaj iranski predsednik govori, in preučimo možnosti; to bi lahko bila mirna pot za reševanje problema. A verjetno to ne bo tako, saj je konec koncev politik, tako da lahko stvari, ki jih govori, uporabi le za manipuliranje s svetovnim javnim mnenjem, vendar pa je treba vedno dati ljudem priložnost.Zadnje vprašanje. Je res, da se boste po triletnem mandatu v Sloveniji upokojili?Nisem prepričan. Če dobim novo veleposlaniško mesto, potem se ne bom upokojil. Če pa ne, se bom upokojil prihodnje poletje.Kaj bi svetovali svojemu nasledniku?Upam, da se bom srečal z njim ali njo, saj preden pride, vedno nastane nekakšna luknja. No, rekel bi mu, da mora biti s Slovenci iskren, in če je prišel sem le zato, da se ima lepo, potem bi si moral najti drugo službo. To je država, kjer se lahko uživa in se ima lepo, vendar to ni vloga, ki naj bi jo tukaj imel diplomat. Rekel bi mu, da mora sodelovati z ljudmi, da mora bolj kot govoriti poslušati; slišati mora, kaj mu pravijo Slovenci, in jih mora resnično spoštovati. In ko pravim spoštovati, s tem mislim, da je z njimi iskren. Preveč diplomatov izreka le puhlice, češ, kako lepa dežela je to, kako so ljudje čudoviti, a pravzaprav nimajo ničesar za povedati. Ne želim si, da bi to veljajo tudi za naslednjega ameriškega veleposlanika. Želim, da bi bil to nekdo, ki bi mu lahko Slovenci verjeli, da to, kar govori, tudi verjame.Hvala za pogovor in vse najboljše vam in vaši družini. Hvala tudi vam.
Petra Janša
(Intervju je bil prvotno objavljen v reviji Demokracija.)