Vedno dražje zdravstvo

V nadaljevanju objavljamo magnetogram, ki ni lektoriran. FRANCE CUKJATI: “Hvala za besedo. Lep pozdrav vsem, predvsem ministru za zdravje gospodu Miklavčiču. No, smo pred obravnavo proračuna v Državnem zboru in v proračunskem memorandumu beremo, da bodo prihodki iz naslova notranjih, to se pravi notranji davčni prihodki in tako dalje, v Sloveniji letos mnogo manjši od odhodkov. Namreč, če je v lanskem letu bila bilanca pozitivna in so bili prihodki iz tega naslova višji za 129 milijonov, pa bodo v letošnjem letu odhodki višji, tako da bomo imeli dve milijardi izgube. Jasno, da to odmeva tudi na področje zdravstva. Ker bodo prihodki manjši, odhodki večji, se človek vpraša kako bomo odreagirali oziroma kako bomo v naslednjem času urejali to finančno stisko. Nekaj pozitivnega se nabralo v lanskem letu in se bo iz tistih tako rekoč dobičkov, viškov iz zavoda za zdravstveno zavarovanje pokrilo tudi letošnje izgube. Ampak, problem je v tem, da se elementi podraževanja zdravstva neprestano večajo oziroma so prisotni. Neprenehoma dobivamo nove materiale, nove diagnostične možnosti, nove terapevtske možnosti, kajti stroka se razvija in vse to novo je tudi bistveno dražje. Drugo kar je, kot sem omenil v vprašanju, se tudi starostna struktura prebivalstva spreminja. Če je bilo leta 1992 ob osamosvojitvi samo 17% prebivalcev starejših od 60 let, imamo sedaj že 24% starejših. In leta 2020 bo že 31%, praktično pol procenta vsako leto več. Starostniki pa pomenijo 6-8 krat večjo finančno obremenitev za zdravstvo kot recimo 40-letnik ali 20-letnik. Zaradi tega je ta obremenitev že v letošnjem letu v primerjavi z 1992 za 20% višja samo s tega naslova, 20% večja za zdravstvo. Torej, ta problem, gospod minister, jaz sem morda siten, ko to ponavljam, ampak saj to je tudi vaš problem. Kaj nas čaka, kje so sistemski pristopi k reševanju tega vprašanja?”

DR. PAVEL GANTAR: “Hvala lepa. Prosim minister Borut Miklavčič.”

BORUT MIKLAVČIČ: “Spoštovani dr. Cukjati. Vašim navedbam, številkam in podatkom ne morem ugovarjati. To so dejstva, s katerimi se v sistemu srečujemo. Spoštovani gospod doktor, midva sva v letu 2003 in 2006 velikokrat sodelovala, se pogovarjala, ko sem še vodil zavod. Zavod je bil v tistih letih, doktor, praktično v državi ene redkih inštitucij, ki je ustvarjal rezervni sklad. Ko sem odšel iz zavoda je v rezervnem skladu ostalo 130 milijonov evrov, ob tem, da smo poravnavali vse obveznosti. V tem trenutku je seveda največji problem, ker je sistem spremembe plač v javnem sektorju, kot sistem spremembe in kot nedosledno sprovajanje tega sistema znotraj zdravstva, povzročilo, da je večina teh sredstev odšla za pokrivanje plač predvsem negovalnega kadra in v glavnem zdravnikov. Mi smo nekje intervenirali, ne bom ponavljal, kakšna je bila naša intervencija v Murski Soboti. Intervenirali smo v Izoli. Samo doktor, kaj narediti, ker so po kolektivni pogodbi plače v izolski bolnici ali če rečem strošek dela v primerjavi enakega obdobja lani z enakim obdobjem, letos 40% večji. To so neizmerno zahtevna vprašanja, ki se jih lotevamo resno in eden od teh je seveda pogajanja v javnem sektorju okoli višine plače in bomo morali odpreti tudi kolektivne pogodbe. Res je, da se zdravila, nove metode uvajajo in prihajajo do novih stroškov. Vendarle, upal bi si trditi, da zavod in ministrstvo, kar zadeva cen zdravil, več ali manj situacijo obvladujemo. Vi poznate podatke kakšni so in jaz sem bil zelo vesel podatkov London school of economics, ki spremlja cene zdravil po celi evropski skupnosti in kjer je ugotavljal, da so cene zdravil v Sloveniji med nižjimi, z izjemo generikov, kjer imamo nekaj problemov, ampak moramo se zavedati, da je pritisk farmacevtske industrije hud in je politika zniževanja cen zelo nevarna. Kajti Slovenija je majhen trg in hitro začnejo groziti in nastaja strah, da se nam nekdo umakne. Vlada je šla v pilotni projekt pri bioloških zdravilih za najtežje onkološke bolnike. Tako, da, če ste spremljali izvajanje onkologov, so bile javne izjave, da je Slovenija s temi zdravili zadovoljivo oskrbljena, morda še bolje kot katera od evropskih držav. Pri investicijah doktor cene padajo, tudi gradbeništvo je v krizi in tu je ministrstvo prihranilo ogromno sredstev. Če pa se spomnimo samo razpisa iz preteklega leta za prizidek k onkološkemu inštitutu, ki je bil 2,400.000 ponudba, smo v naslednjem razpisu spomladi letos, prizidek je končan, dobili ponudbo za 1,150.000 in objekt realizirali. Se pravi, tu je nekaj racionalizacij. V kako pokriti, gre v dve usmeritvi. Seveda prvič racionalna organiziranost znotraj sistema in z zakonom o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju, s katerega bomo dali, računam, v naslednjih treh tednih v javno obravnavo, bomo razširili nekatere osnove za plačilo prispevkov tako, da bi vir ali prihodki Zavoda za zdravstveno zavarovanje bili nekoliko večji na račun tega, da bi lahko pokrivali te potrebe. Se pravi organizacija znotraj sistema, dosleden pritisk na menedžment v zdravstvenih delovnih organizacijah, bolnišnicah in novi zakon naj bi zadržal obseg zdravstvenih storitev in program tudi v letu 2009 in 2010 na obsegu iz leta 2008. Hvala lepa.”

DR. PAVEL GANTAR: “Hvala lepa. Želite dopolnitev odgovora? Prosim gospod Cukjati.”

FRANCE CUKJATI: “Gospod minister, zagotovo so tudi krizni časi primerni časi za boljše in doslednejše izpolnjevanje notranjih oziroma iskanje notranjih rezerv, so notranje rezerve in zagotovo v vseh teh postopkih vas podpiramo, vendar te notranje rezerve imajo svoje meje. In bojim se, da še zdaleč ne bodo zadoščale za radikalne spremembe v zdravstvu. Tudi zavod za zdravstveno zavarovanje ima neke mehanizme, naj samo preberem letošnje mehanizme, ko je bil sprejet drugi sveženj ukrepov za zagotavljanje vzdržnosti sistema obveznega zdravstvenega zavarovanja, zelo dobro se sliši, sveženj ukrepov. In kaj je ta sveženj prinesel? Ta sveženj je samo rekel: v cenah zdravstvenih storitev se amortizacija zniža za 20%, plače za 5% in tako dalje. In potem še dodaten sklep, da se zdraviliško zdravljenje zniža s 40% na 15%, to se pravi delež tega zdravljenja, ki se krije iz obveznega zdravstvenega zavarovanja se zniža in prav tako tudi zdravila iz vmesne liste, čeprav to neposredno ne plača pacient, ampak bremeni dodatna zavarovanja, ki prej ali slej se izkaže tudi v zavarovalni premiji, to se pravi na žepu zavarovanca. Preveč enostavno bi bilo manj denarja bomo dali zdravstvu in zmanjševali bomo pravice. To lahko naredi zavod za zdravstveno zavarovanje, vendar to ni sistemski pristop, sistemski pristop je možen samo z vaše strani oziroma s strani politike, s strani ministrstva za zdravstvo. In bi prosil, da nakažete smeri, ki jih pričakujete.”

DR. PAVEL GANTAR: “Hvala lepa. Prosim, gospod minister.”

BORUT MIKLAVČIČ: “Jaz sem te smeri povedal. Prvo gre za spremembo sistema organizacije mreže in delitev dela. Drugi ukrep je zaostritev do menedžmenta in drugačen način vodenja zdravstvenih inštitucij, to se nam več ne sme dogajati, kar se nam je dogajalo in naslednji ukrep je razširitev osnove za plačilo prispevka za zdravstveno zavarovanje. Anomalij imamo tu dovolj, mnogi se v solidarnostnem sistemu izogibajo plačil in si izplačujejo žal zakonito minimalne plače, da zato plačujejo manj prispevkov, zato bomo v novem zakonu postavili osnove in bomo v zakonu določili osnove za plačilo prispevka in razširili osnove, se pravi gre za ukrepe, ki jih bosta prinesla dva zakona, ki prihajata v Državni zbor in se lotevata sistema, organizacije, delitve dela, mreže in povečanja sredstev v tistem delu kar je še mogoče.”
DR. PAVEL GANTAR: “Hvala lepa. Prosim, proceduralno gospod Cukjati.”

FRANCE CUKJATI: “Jaz predlagam, da o odgovoru ministra razpravljamo na naslednji seji. Namreč, gre za preveč pomembno vprašane. Od vseh ukrepov, ki jih načrtujete, ste omenili samo enega, ki je res sistemski, to je da se razširi davčna osnova in s tem povečajo prihodki v zdravstveno blagajno. Ampak mi imamo zdaj aktualne probleme s koncesionarji, napovedujejo vračanje koncesij, pri čemer bodo najbolj ogrožena in prizadeta prav tista območja, ki so bila do časa podeljevanja koncesij, do časa ko se je zmanjšala koncentracija zdravstvenih služb v velikih mestih in se je razširila tudi na podeželje, bodo prav ta področja najbolj prizadete. Omenja se velika kadrovska potreba, celo takšne številke, in sicer to uradne številke, ki so jih podali javni zdravstveni zavodi v svojih kadrovskih analizah, da potrebujemo v osnovnem zdravstvu 600 novih zdravnikov, da potrebujemo 90 ginekologov, 40 pediatrov in tako dalje. Vsekakor napoved oddajanja koncesij je, gospod minister, resna zadeva. Med koncesionarji je več kot 10, 15% takšnih, ki zdaj izpolnjujejo upokojitveno kvoto, lahko se jutri upokojijo, in se bodo upokojili. Čez nekaj let bo takšnih 30%. Tudi zdravnikov v osnovni praksi…in če kje, potem se jaz bojim, da, če ne bo sistemskega pristopa k reševanju tega vprašanja in če se ne bodo pogoji dela tako oblikovali, da bomo tudi tiste, ki izpolnjujejo pogoje za upokojitev zadržali, dokler se nam ne razreši ta velika kadrovska napaka zadnjih dvajsetih let, ko medicinske fakultete niso dovoljevale večjega vpisa. Ne vem kako boste, kako bomo zagotovili osnovno zdravstveno dejavnost, ki je predpogoj najbolj racionalnega in najboljšega zdravstva in razbremenitve sekundarnega nivoja. To je eden od pomanjkljivih pristopov, kjer nimamo sistemskega ukrepa in je še vrsta drugih, ki jih tukaj seveda ne moremo odpreti, želeli pa bi jih odpreti v razpravi o vašem odgovoru. Gospod minister, zagotovo, to so problemi, to ni vaša krivda, to je krivda dvajsetih let in verjetno bi bilo dobro, če bi državni zbor sprejel to pobudo in bi tudi odprli razpravo o širšem časovnem obdobju.”