Več kot tretjina držav EU nima rešenih vseh svojih mejnih vprašanj s sosedami

Arbitražni sporazum je potrebno zavrniti in se pogajati o eni od treh oziroma štirih alternativ, ki obstajajo ter doseči dogovor v času, ko ima Slovenija pogajalsko prednost, če je ne bo vladajoča koalicija zapravila. Poslanke in poslanci na današnji izredni seji državnega zbora obravnavajo predlog sklepa v zvezi z razjasnitvijo novih okoliščin, s katerimi je bila javnost seznanjena po razpisu zakonodajnega referenduma o zakonu o ratifikaciji arbitražnega sporazuma med Vlado Republike Slovenije in Vlado Republike Hrvaške. Janez Janša  je v imenu predlagateljev sodeloval v razpravi.

Objavljamo magnetogram, ki ni avtoriziran! JANEZ JANŠA: Očitno so nova dejstva, glede na to, kar smo sedaj slišali in glede na to, kar je prej povedal predsednik vlade, ko je na začetku svojega nastopa citiral izjavo švedskega veleposlaništva. Švedsko veleposlaništvo je po devetih mesecih, odkar je bil zakon v hrvaškem Saboru sprejet, našlo čas, da zanika del vsebine Zakona o ratifikaciji sporazuma, ki ga je hrvaški sabor potrdil z 90% večino. Švedska ima veleposlaništvo v Zagrebu in je bila zagotovo obveščena novembra lani, ko se je zakon sprejemal, kaj piše v tem zakonu. Pa Švedska tega ni zanikala. Tudi ZDA ima veleposlaništvo v Zagrebu in so bile zagotovo obveščene, kaj piše v hrvaškem zakonu, pa tega niso zanikali. Po devetih mesecih so to zanikali, in to je zagotovo novo dejstvo. Kajti, najprej je treba povedati to, da lahko vsaka država mirno povozi izjavo svojega veleposlanika, ali diplomatskega predstavnika čez nekaj časa, če se jim zdi, da je pač bilo potrebno nekoga žrtvovati, to se je velikokrat zgodilo doslej, ampak za enkrat se še ni in vzemimo za dejstvo to, kar pravijo, tako na ambasadi Švedske kot ZDA in to seveda pomeni, da je Hrvaška v zakon zapisala laž. Če uporabimo tukaj kot ste sami prej rekli, mednarodno pravo, ki mu moramo verjeti je takšen način ratifikacije po 49. členu Dunajske konvencije o pogodbenem pravu goljufija.

Država, ki jo je k sklenitvi napeljala kakšna druga država, ki se je udeležila pogajanj s preslepitvijo, se lahko sklicuje na goljufijo, zaradi katere je privolitev, da jo veže pogodba nična, pravi 49. člen Dunajske konvencije o pogodbenem pravu. Torej, če to drži, kar piše o izjavi švedskega veleposlaništva, ali v izjavi odpravnika poslov Združenih držav, mimogrede Združene države to lahko povedo predsednici hrvaške vlade Kosorjevi neposredno, saj je danes na obisku v Beli hiši. Zanima me, če bo to izpostavljeno, če so zlorabili Združene države po nemarnem v hrvaškem Saboru, bo zagotovo Amerika ostro reagirala, in to bomo videli že danes. Če pa gre za neko igro, zato da slovenske volivce preslepite, potem pa ne bo nobene reakcije. To bo prav zanimiv test. No, kakorkoli, če to drži, kar so povedale tako imenovane priče tega sporazuma, potem Hrvaška goljufa. Zelo zanimiv bo tudi slišati, kaj bo rekla Hrvaška na to izjavo. Govorimo namreč o zadevi, ki jo ni formulirala opozicija v tem parlamentu, niti kakšna civilna družba, niti kakšen mednarodno pravni strokovnjak v svojem imenu, ampak govorimo o besedilu, ki je sestavni del zakona o ratifikaciji arbitražnega sporazuma. O uradnem dokumentu, ki ima pravno večjo težo, kot pa izjava ene veleposlanice. Ampak, če ta izjava drži, je Hrvaška goljufala nas in tudi lastno javnost in lastni parlament, hrvaški Sabor, ko je trdila nekaj, kar ni res. Slovenija ima vse pravne razloge, da ta sporazum, če se izkaže, da je to res, razglasi za ničen in je mrtev. Torej, ni res, da ni novih dejstev.

Bilo je izrečenih tudi nekaj trditev, na katere je pač potrebno odgovoriti. Brionska izjava nima nobene zveze z zanikanjem pravice, ki jo je imela Slovenija ob osamosvojitvi. Brionska izjava je izjava o izogibanju incidentov in Brionska izjava je tisti formalni akt, zaenkrat edini veljavni, s katerim se je Hrvaška odpovedala enostranskim korakom po osamosvojitvi. To se ni doseglo s tem sporazumom, to se je doseglo z Brionsko izjavo.

Tudi ni res, kot je bilo danes rečeno in kot se na veliko razlaga, kot smo videli tudi bivši predsednik države, da se je Slovenija z Brionsko izjavo odpovedala sporazumu Drnovšek-Račan. Brionska izjava je postavila na stranski tir enostranska dejanja, ki so se zgodila in ki bi lahko prejudicirala mejo po osamosvojitvi obeh držav. Sporazum Drnovšek-Račan pa ni bilo enostransko dejanje. To je bil sporazum, ki sta ga parafirali obe strani in je bil dogovor. Torej Brionska izjava ni v nobenem primeru in v nobeni točki kakorkoli anulirala sporazum Drnovšek-Račan, in ne govoriti te neumnosti.

Mimogrede k prejšnji temi in zanikanju tega, kar piše v hrvaškem zakonu, naš predsednik vlade ponavlja ob vsaki priložnosti, kako iskren odnos in globoko zaupanje je vzpostavil s hrvaško kolegico. Ali sodi v ta globok iskren odnos spoštovanja in zaupanja tudi dejstvo, da je hrvaška vlada svojemu lastnemu parlamentu predlagala izjavo, v kateri je očitno, ne samo ena, ampak sta dve debeli laži, ki mimogrede zelo potunkata ravno njega. To je pa res iskren odnos in odnos vzajemnega spoštovanja, če je seveda resnica na tem, da tisto, kar piše v hrvaškem zakonu, ne drži. Če pa drži, potem pa je stvar obratna.

Danes smo slišali, da ne bom prekinjen tako kot kolega Jelinčič, ne bom rekel debelo laž, bom rekel neresnico iz ust predsednika vlade, ko je dejal, da je v tem sporazumu o arbitraži, ki ga je sam podpisal glede stika natančno ista dikcija, kot v sporazumu Drnovšek-Račan. Sporazum Drnovšek-Račan, ki se imenuje pogodba med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvaško o skupni državni meji in ki smo ga priložili gradivu – upam, da ste ga dobili oziroma, da ga boste, da se sami prepričate – nikjer ne vsebuje formulacije o stiku v tem smislu, ali pa bolje rečeno v tem besedilu, kot je zapisana v tem spornem arbitražnem sporazumu. V sporazumu Drnovšek-Račan se na dveh mestih neposredno govori o stiku, vendar je formulacija vedno povsod nedvoumna in jasna in se govori o teritorialnem stiku oziroma izhodu. Najprej se o tem govori v 3. členu, ki določa bočno mejo in ta del člena se glasi: razen v predelu stika teritorialnega morja Republike Slovenije z odprtim morjem. Govori o predelu stika teritorialnega morja Republike Slovenije z odprtim morjem, ne pa o stiku Slovenije z odprtim morjem, kar je lahko karkoli. In v 4. členu se ta dikcija ponovi, v 2. točki 4. člena ta sporazum pravi širina stika teritorialnega morja Republike Slovenije z odprtim morjem je enaka razdalji od točke B in tako naprej. Nobenega stika Slovenije z odprtim morjem ni. Je stik teritorialnega morja Slovenije z odprtim morjem. Zelo jasna in nedvoumna dikcija. Ne zavajate slovenske javnosti. Če vam bodo službe razdelile ta sporazum se boste lahko sami prepričali in to se danes ni pojavilo prvič, skozi celo kampanjo to poslušamo, da gre za isto stvar.

Predsednik vlade tudi sprašuje vse tiste, ki nasprotujemo temu arbitražnemu sporazumu, kje pa smo bili 18 let? Katerakoli Vlada Republike Slovenije; Drnovškova, Bajukova, Ropova ali v našem mandatu bi lahko kadarkoli podpisala sporazum s Hrvaško, v katerem bi pristali na starodavno hrvaško zahtevo, da se meja določa po mednarodnem pravu, kadarkoli. In Hrvaška je vztrajal in čakala ravno do Pahorjeve vlade, ki je na to pristala. Torej, ne postavljati neumnih vprašanj v zvezi s tem.

Kar se tiče trditve, kako se nam mudi. Več kot tretjina držav, ki so članice Evropske unije, nima rešenih vseh svojih mejnih vprašanj s sosedami. Belgija in Nizozemska nimata določene meje ravno ob izhodu na morju. Pa sta že obe 50 let članici Evropske unije. Nobena ne popusti. Če meje v Evropski uniji ne bi bile važne, potem bi bilo to vprašanje že zdavnaj rešeno, pa sta dve od šestih ustanovnih članic Evropske unije na tej točki še vedno narazen. Ne govoriti, kako je Sloveniji padla zastavica po 18-ih letih. Predsednik vlade je tukaj verjetno že stotič postavil retorično vprašanje, češ tisti, ki ste proti temu sporazumu, nimate alternative. Jaz sem na to vprašanje že najmanj stokrat odgovarjal, pa ni nič pomagalo. Potem smo to napisali. Predsednik vlade tega očitno ne vidi, ker je drugje, ampak mi smo te tri alternative, ki jih ponavljamo kot papagaji že od podpisa tega sporazuma, tudi napisali in razdelili po Sloveniji in jih obrazložili na dolgo in na široko. In to stalno spraševanje je že žaljivo. Napisali smo, ne drži, da arbitražni sporazum nima alternative.

Obstajajo boljše rešitve. Prvič, sporazum, v katerem bo izrecno pisalo, da mora sodišče določiti mejo po načelu znanja in pravičnosti, o čemer je bil leta 2007 dosežen konsenz oziroma je bilo doseženo soglasje med slovenskimi parlamentarnimi strankami.

Drugič, alternativa je tudi sporazum, v katerem bo nedvoumno zapisano, da se podpisnici strinjata s tem, da ima Slovenija zagotovljen Piranski zaliv in teritorialni izhod v mednarodne vode. In tretjič, alternativa je tudi ratifikacija sporazuma Drnovšek-Račan, ki predstavlja za Slovenijo še sprejemljiv kompromis določitve južne meje, minimum od minimuma, na katerega bi Slovenija eventualno še lahko pristala. Torej, so alternative, povedali smo jih velikokrat in ne se sprenevedati.

Enako je bila tu izrečena dokazljiva laž, da je sporazum, ki ste ga ratificirali, v bistvu sporazum Rehn 2. Ne drži, in tudi to je možno preveriti, če želite, vam razmnožimo tudi predlog komisarja Rehna. V tistem predlogu poleg ostalih razlik komisar Rehn predlaga tudi bistveno drugačno časovnico v korist Slovenije, kot pa ste jo podpisali vi. Komisar Rehn je namreč predlagal, da arbitražno sodišče odloči v roku enega leta, da začne delati takoj po ratifikaciji sporazuma in da odloči v enem letu; se pravi, v času, ko so argumenti in pogajalska izhodišča Slovenije najmočnejša. Po silnih pogajanjih in velikih naporih, ki ste jih vložili v to, da se doseže ta sporazum, kot pravite, ste iz tega dobrega predloga komisarja Rehna prišli v formulacijo, ki je zdaj v sporazumu in ki pravi, da arbitražno sodišče začne delati šele potem, ko Hrvaška že podpiše pristopno pogodbo. In končnega roka za razsodbo ni. To pa je bila druga večna želja Hrvaške za primer, da pride do reševanja tega problema pred mednarodno institucijo. Oni so si vedno želeli takšnega roka, ki bi rezultat odmaknil v nedogled, zaradi tega, da Slovenija v tem času izgubi svojo pogajalsko prednost. In zdaj ste to Hrvaški dali. Torej, to ni Rehn 2. Ko bo predsednik Vlade še enkrat to zatrdil kje javno, ga je treba zaprositi, da prebere sporazum Rehn 2; očitno ga ni.

Rečeno je bilo tudi, da je skrajni čas za ta sporazum, da je to nek zgoščen čas, da so napeti odnosi, da Hrvaška zaključuje pogajanja, da nova blokada ni rešitev. Prvič, blokada, tako kot je bila postavljena s strani aktualne vlade, je bila postavljena, milo rečeno, nespametno. In ni res, da je ta vlada samo nadaljevala blokado, ki jo je začela že naša vlada. Res je, da smo v pogajanjih velikokrat oziroma večkrat, vedno, ko je bilo to potrebno, od Hrvaške zahtevali, da umakne določeno dokumentacijo, in to je Hrvaška kdaj prej tudi že naredila, ker teh zahtev nismo postavljali pred kamero in jih takoj politizirali. In tudi oktobra leta 2008 smo zahtevali od Hrvaške, da umakne to dokumentacijo do konca pogajalskega procesa, in smo rekli, da ne bomo dali zelene luči, če tega ne umakne. Nismo pa pogojevali začetka pogajanj z umikom dokumentacije, kar je nerealno, ker je treba spreminjati pravne akte, ki jih ni možno čez noč.

No, potem pa je prišla vlada gospoda Pahorja in je tem pogojem dodala še enega, ki je zvenel izjemno duhovito in se mu je smejala cela Evropska unija oziroma tisti, ki so ga slišali. Ta pogoj pa je bil, da mora Hrvaška ne samo umakniti to dokumentacijo, ampak da mora Hrvaška tudi podpisati, da nič od te dokumentacije ne bo nikoli predložila nobenemu sodišču oziroma nobeni instituciji, če bo prišlo do reševanja tega mejnega spora pred tretjo osebo. Torej, slovenska vlada je postavila nek pogoj, ki mu ni nihče pritrdil. Ne morete od nekoga zahtevati, če pričakujete, da boste šli z njim na sodišče, da se vnaprej odreče argumentaciji, za katero misli, da jo ima, da dokaže svoj prav. Sam sem takrat govoril s številnimi sogovorniki po Evropi in vsi so se samo križali nad tem pogojem. In potem se je začel pritisk na Slovenijo in ta pritisk je imel neko realno osnovo.

Na eni strani smo imeli slovensko vlado, ki je govorila: Hrvaška ne bo nadaljevala pogajanj, dokler ne bomo mi rešili mejnega vprašanja. Gospod Pahor takrat ni rekel, da bo blokiral Hrvaško, dokler ne bo umaknila dokumentov, ampak je potem po nekaj izjavah, ki jih lahko citiram iz časopisov in so posnete na kamerah dejal, da Slovenija ne bo umaknila pridržkov oziroma zadržkov za nadaljevanje pogajanj, dokler ne bomo rešili mejnega vprašanja. Toliko o blokadah in toliko o diplomatskem obnašanju. 3 mesece se je poslušalo to. In potem je s pomočjo neke tihe diplomacije, ki je pomenila, da so se trije pogajali, ostali pa nismo nič vedeli in smo morali biti tiho, se je prišlo za 180% v obratno smer in imamo ta sporazum. In zdaj se govori o tem kako to, da Slovenija blokira Hrvaško, ni opcija. In se uporablja nek besednjak, ki ga uporablja vladna stran in bi ga prej pričakoval v kakšni drugi državi.

Prvič, Slovenija v tem trenutku nič ne blokira. Hrvaška se pogaja, nadaljuje tehnične priprave za vstop v Evropsko unijo, prevzema evropske standarde, kolikor jih. Tisti nesporazum okrog teksta v Zakonu o arbitraži nič ne kaže na evropske standarde na Hrvaškem, če drži izjava švedske veleposlanice in tehnično Hrvaška ne glede na številne druge ovire, ki jih ima, napreduje proti Evropski uniji. Torej, Slovenija v tem trenutku nič ne blokira. Blokira pa Hrvaška – in to že od leta 1992 – slovensko pravico do teritorialnega izhoda v mednarodne vode. Pravico, ki jo ob osamosvojitvi Hrvaška ni blokirala, ampak izrecno priznavala. Pokažite mi en hrvaški zemljevid, na katere se Piranskemu zalivu reče Savudrijska uvala, ki je bil natisnjen pred leto 1992. Ga ne boste našli. To se je pojavilo kasneje. In od takrat naprej skuša Hrvaška blokirati slovensko pot v mednarodne vode, namesto da bi mi to zelo jasno in odkrito rekli, govorimo o tem, kako mi ne smemo njih blokirati. To je en tak koncentrat hlapčevske politike, ki je Slovenijo skozi zgodovino že veliko stala, in smo mislili, da je bilo pred 20-imi leti končno bilo dano slovo takšnemu obnašanju.

Velika manipulacija je tudi, ko govorimo o času in tem izpuščenem času, tudi sam postopek, ko je v Sloveniji potekala razprava oziroma kako ni potekala razprava, kako je potekalo skrivanje vsebine tega dogovora pred podpisom. Izjemno se je mudilo, predsednik vlade ni imel časa odložiti podpisa niti za kakšen dan, zato da bi poskušal doseči soglasje z opozicijo, ali z večjim delom stroke, kljub temu, da je bil k takšnemu ravnanju zaprošen in da bi samo po sebi moralo izhajati že iz dosedanje prakse in načel politične kulture, pa tudi zdravega razuma, na vrat na nos je bilo treba sporazum podpisati in potem ga je Hrvaška, seveda na vrat na nos, ratificirala z zakonom, ki ga imamo danes pred sabo. Potem pa se naenkrat ni več mudilo.

Vlada je lastno odločitev poslala na Ustavno sodišče. In to si je vzelo časa nekaj mesecev. In zdaj je že konec maja, ko o tem razpravljamo in smo pred referendumom. S to manipulacijo je seveda vlada pripeljala ta referendum v čas pred poletnimi počitnicami, računajoč, da bo ta dejavnik zagotovil kakšne dodatne glasove za. Če zdaj pogledamo cel ta postopek, kako je to teklo, kako se je skrivalo pred slovensko javnostjo in opozicijo in kako se je mudilo to podpisati in kako se potem na enkrat ni več mudilo, je še bolj jasno, da je tukaj šlo za perfidno manipulacijo. Govori se o nezaupanju do mednarodnega prava. Štel sem in pet razpravljavcev tukaj pred mano je reklo, da opozicija, ki nasprotuje temu sporazumu, izraža nezaupanje do mednarodnega prava. Nasprotno. Natančno se ve, kako bo potegnjena mejna črta po mednarodnem pravu. Tukaj ni nobenih dilem in tukaj ne gre za vprašanje zaupanja ali pa nezaupanja, ampak se ve, kako se odloča po mednarodnem pravu, kadar gre za razmejitve, v okoliščinah kakršna je naša. To vemo mi, to ve Hrvaška, to ve EU, to ve druga sedaj nekoč skrita, sedaj vidimo, že odkrita priča ZDA in to vedo tudi vsi potencialni arbitri, ki bodo odločali. Vemo, kakšna je pravna praksa, na stotine je teh primerov.

Če mi ne verjamete, vam lahko citiram dr. Vlačiča, ki govori o tem. On je v tisti svoji študiji, ki je ni napisal po Blejskem sestanku, ampak tri tedne prej, napisal, da, v primeru, da se meja določa po mednarodnem pravu v situaciji, v kakršni je, Slovenija ne more pričakovati kakšne druge rešitve kot sredinska črta. Gospod Vlačič temu dodaja, da lahko mednarodno pravo v primeru posebnih okoliščin upošteva tudi načelo equity, to se pravi, notranjo pravičnost, to kar imate v tem sporazumu, vendar pa tudi tukaj mednarodna praksa kaže, da se lahko ob upoštevanju načela notranje pravičnosti oziroma equity sredinska črta samo malo zalomi proti eni ali drugi obali, se je pa ne more zakriviti. Kakorkoli boste vlekli črto iz Piranske zaliva, boste prišli do italijanskih teritorialnih voda. Torej, ne gre za nezaupanje v mednarodno pravo, gre za vedenje, kaj prinaša odločanje o meji po mednarodnem pravu in o tem vedenju je v Sloveniji leta 2007 obstajalo popolno soglasje. Takrat nobeden predstavnik, nobene od sedanjih vladnih strank ni trdil drugače. To je posneto, zapisano v magnetogramih in je v študijah, po katero so podpisani strokovnjaki, ki pa danes nekateri govorijo drugače. Zato je tudi prišlo, potem do nesoglasja, da mednarodno pravo da določene meje, to mednarodno pravo za Slovenijo ni opcija in je prišlo, potem do soglasnega oblikovanja treh pogojev, pod katerimi je Slovenija pripravljena iti pred Haaško sodišče, pred mednarodno arbitražo, pred kakršnokoli tretjo osebo, ki bi presojala o teh stvareh in te pogoje je Slovenija zastopala enotno do prihoda sedanje vlade.

Povedano je bilo tudi, da je podpis tega sporazuma in to, kar imamo sedaj neki velikanski dosežek, ki ni uspel doslej nikomur. Sem že prej dejal, da bi katerakoli slovenska vlada takšen sporazum, kjer se meja določa po mednarodnem pravu s katerokoli hrvaško vlado podpisala kadarkoli in seveda to je treba na tem mestu dodati. Katerakoli slovenska vlada doslej bi najbrž tudi dobila navadno večino za ratifikacijo takšnega sporazuma v parlamentu tako kot ste jo vi dobili. Nobeni slovenski vladi, ne do slej in ne v prihodnje pa ne bi uspel podpis takega sporazuma, če bi se spoštovala slovenska ustavna ureditev, ker bi se računalo na dvotretjinsko večino, kar pomeni, da bi bilo potrebno usklajevanje. Očitno je bila tukaj namera, da se solira, vgrajena v to kalkulacijo od samega začetka, zato se je tudi navidezno tako mudilo in zato tukaj ni bilo nobenega usklajevanja. Sedaj smo na enkrat grdi tisti, ki naj bi bili proti, kot da, kot je rekel prej nekdo, bi morali kupiti od oblasti vse, kar prihaja, ne glede na to, ali je to dobro ali slabo, in če tega ne sprejmeš si malodane sovražnik države. Govorica, ki je zelo podobna tisti pred 25-imi leti.   

Rečeno je bilo, da je odločanje o tem sporazumu na referendumu odločanje o tem, ali bomo šli nazaj ali naprej, ali gremo v prihodnost, ali v preteklost. To je zelo rabljena fraza in jo nima smisla na površini komentirati. Opozoril bi pa na to, da se lahko iz zgodovine tako iz naše kot iz številnih drugih primerov v drugih okoljih naučimo, da krivična ureditev meje ne predstavlja nobene garancije za mirno sožitje in za mirno graditev prihodnosti. Med drugimi je na to dejstvo včeraj opozorila tudi izjave Komisije  Pravičnost in mir Slovenske škofovske konference. Cilj je torej pravična meja, samo pravična meja, ki bo sprejeta, ki ne bo povzročila novih krivic. V Sloveniji so se te krivice v zadnjem stoletju dogajale pravzaprav iz obdobja v obdobje. Samo pravična meja, ki bo kot takšna tudi sprejeta na obeh straneh, lahko prestavlja temelj nekega novega kvalitetnejšega sožitja med slovenskim in hrvaškim narodom, kar si pač vsi želimo. Krivično dosojena meja tega ne bo zagotavljala. In odgovornost tistih, ki podpirate sporazum, v katerem te garancije ni, je z ozirom na to dejstvo še bistveno večja.

No, rad bi odgovoril tudi predstavniku stranke Zares, gospodu Juriju, ki je tukaj izrekel nekaj očitnih neresnic, eno od teh sem že demantiral. Dejal je, da smo v prejšnji vladi prvič slišali za načelo zunanja pravičnosti potem, ko je po blejskem sestanku gospod Vlačič napisal tisto študijo. Prvič gospod Vlačič je tisto študijo napisal pred blejskim sestankom, naročilo jo je zunanje ministrstvo ne samo pri njemu, tudi pri nekaterih drugih strokovnjakih in načelo zunanja pravičnost je bil eden od pogojev za dogovor s Hrvaško pred tistim blejskim srečanjem. Ker Hrvaška nanj ni pristala, tudi do dogovora ni prišlo, dogovorili smo se samo, da bomo ustanovili komisije, ki bodo skušale oblikovati pravni okvir za ta spor.

In nikoli slovenska vlada v našem mandatu od tega načela ni odstopila, dosledno ga je zagovarjala, so pa bile razdelane variante, preko katerih bi se dalo v sporazum napisati tudi dejansko stanje kot je bilo 25.6.1991 in potem te besede ne bi bilo treba uporabiti. In v tistem osnutku, s katerim minister velikokrat maha, je pravica Slovenije do teritorialnega izhoda v odprto morje vsebovana. In ne samo to, tam je vsebovana tudi pravica do razdelitve morskih pasov v mednarodnih vodah, ki pripadajo državi, ki ima teritorialni izhod v mednarodne vode. Ampak, to smo že velikokrat pojasnjevali in ne vem, zakaj gospod Juri, ki smo ga popravili tudi včeraj na seji Odbora za zunanjo politiko, to laž stalno ponavlja. To je zdaj že namerno. Naj si pogleda datum, kdaj je bil blejski sestanek, to je bil zadnji vikend v avgustu leta 2007 in datum na študiji gospoda Vlačiča in gospoda Grbca, ki je objavljeno na spletnih straneh. Še bolj zanimivo pa je njegovo kritiziranje Demosove vlade, ki naj bi napačno postavila nekatere mejne prehode v Istri med Slovenijo in Hrvaško.

Najprej, v času ob osamosvojitvi se niso postavljali mejni prehodi, postavljale so se začasne kontrolne točke in takšen status je bil natančno določen. Danes vzpostavitev teh kontrolnih točk kritizira poslanec, ki je bil poslanec tudi leta 1991 in ki je leta 1991 nasprotoval kakršnikoli meji med Slovenijo in Hrvaško. Tukaj imam njegovo javno pismo, ki je bilo objavljeno 22. junija 1991, v katerem sporoča slovenski oblasti in civilni družbi: “Mene ne bo. Sporočam, da mene na proslavi neodvisnosti Slovenije ne bo. Raje bom doma, gledal bom morje, širino, svet. Kajti, izvršni svet Republike Slovenije nas v teh dneh postavlja pred nastajanje efektivne državne meje s sosednjo Hrvaško. Res je, da v tej fazi le z nekaterimi značilnostmi prave države, ampak tudi v Istri bomo očitno dobili tri mejne prehode z ustreznimi objekti za kontrolo in z navzočnostjo policije in carine, ki bodo drastično posegali v življenje ljudi. Sedaj se nam končno pokaže pravi obraz oblastniškega razumevanja plebiscitne volje.” In potem dolga razlaga, zakaj je pravzaprav proti meji.

Cinizem brez primere je, da danes nekdo očita postavitev začasnih kontrolnih mejnih točk na napačnem mestu. Takrat, ko je dejansko šlo za osamosvojitev pa je bil proti kakršnikoli meji s Hrvaško, se pravi, je bil proti osamosvojitvi. Papir očitno vse prenese, še posebej, če nekaj časa mine. Gospod Juri je zadnji, ki lahko komurkoli kaj očita v zvezi z mejo med Slovenijo in Hrvaško. Bil je namreč proti tem, da bi ta meja sploh nastala. Bil je proti temu, da bi Slovenija nastala kot samostojna država in je bojkotiral njeno razglasitev in se je s tem javno hvalil. Torej, mene argumenti takšnih, ki so bili proti Sloveniji in ki danes govorijo, da je ta arbitražni sporazum dober , ne prepričajo, res ne. Tudi če ne bi poslušal to, kar govorijo me pač ne bi prepričali.

No, kar se tiče alternativ, ko bo prišel predsednik vlade, mu bom napisane alternative tudi izročil, jaz upam, da jih bo prebral, da ne bomo še stotič slišali, da jih nimamo in da ne znamo nič predlagati. Dodal bi pa k temu tudi to, da za razliko od tega, ker je on dejal v svojem nastopu, jaz ne vidim nobenih razlogov zaradi katerih bi se Sloveniji mudilo. Sloveniji ni treba sedaj prositi Hrvaške naj pristane na eno od teh alternativ.

Dovolj je, da jih razgrne, Hrvaška lahko izbira, začnemo pogajanja o tisti, o kateri smo si najbližje. Ena od opcij je tudi nadaljevanje mirovne konference o bivši Jugoslaviji. To ni neka prepovedana stvar. Večina meja se je rešilo bolj ali manj pravično na takšnih konferencah, če so ostala odprta vprašanja. In na ozemlju bivše Jugoslavije jih je veliko, kar se tiče meje. Že prej je bilo rečeno s strani kolega iz Ljudske stranke, da Hrvaška nima pravno formalno rešenega niti enega mejnega vprašanja, niti s sosednjo Madžarsko nima ratificiranega mejnega sporazuma. Takšna mejna vprašanja ima Hrvaška odprta z Bosno in Hercegovino, s Črno goro, ta zadeva je sedaj pred mednarodnim sodiščem. Zanimivo, tukaj v sporu med Hrvaško in Črno goro gre za zaliv Boka Kotorska. Ker ima  Hrvaška del obale na eni strani zaliva, Črna  gora pa pač na drugem. In Hrvaška je pristala v tem primeru, da do odločitve sodišča Črna gora kontrolira cel zaliv Boke Kotorske. V Sloveniji pa, ne samo, da se odreka pravica do Piranskega zaliva, celo ime so spremenili za svojo uporabo. Hrvaška ima tudi bistvene mejne probleme s Srbijo. To je še dodaten razlog, da Slovenija ni naivna in da ne hiti. Nobena nervoza ni potrebna, kot se sedaj kaže. Ta arbitražni sporazum je potrebno zavrniti in se potem pogajati o eni od teh treh, štirih alternativ, ki obstajajo in seveda doseči dogovor v času, ko ima Slovenija pogajalsko prednost, če je ne boste zapravili.