V zadnjih petih letih je le devet sodnikov prejelo negativno oceno za svoje delo

V Slovenski demokratski stranki že vrsto let opozarjamo na razmere v slovenskem pravosodju. Pogosto smo že poudarili, da ima Slovenija največ sodnikov na sto tisoč prebivalcev med vsemi državami članicami Evropske unije, prav tako sodstvu namenimo največ denarja na prebivalca. Kljub številčnosti sodnikov in visokim finančnim sredstvom, namenjenih sodstvu, Slovenija na lestvici Doing Business 2016 zaseda 117. mesto (od 189 držav) glede časa reševanja gospodarskih sporov. V Sloveniji namreč v povprečju preteče kar 1160 dni oziroma dobra tri leta in pol, da sodišča rešijo gospodarski spor – 30 dni trajajo postopki za vložitev, 800 dni traja sojenje in sodno odločanje, 330 dni pa je potrebnih za izvršitev sodbe. Za primer, v Nemčiji reševanje gospodarskih sporov v povprečju traja 429 dni, v Španiji pa 510 dni.

Spomnimo se tudi ugotovitve Evropskega sodišča za človekove pravice iz lanskega leta, da je v Sloveniji največ kršitev človekovih pravic na milijon prebivalcev. Največ kršitev se nanaša na pravico do sojenja v razumnem roku in pravico do učinkovitega pravnega sredstva. Evropsko sodišče za človekove pravice je do konca leta 2014 prejelo več kot 8400 tožb iz Slovenije, razsodilo pa je v 323 primerih in v 304 ugotovilo vsaj eno kršitev. In ravno na omenjenem sodišču je želela s pomočjo leve vladajoče politične opcije postati sodnica Nina Bettetto, ki je bila članica več senatov, ki so dokazano kršili človekove pravice. Sama je te pravice večkrat  kršila v postopkih pred domačimi sodišči – najbolj očitno v primeru Patria, kjer je zavrnila izločitev sodnice Vesne Žalik in se podpisala pod krivično ter protiustavno sodbo. Vedno je delovala tudi kot desna roka Branka Masleše, zaradi katerega je bila obsojenim v zadevi Patria kršena pravica do poštenega sojenja. Torej ne samo, da Betettova nima nobenih izkušenj z mednarodnim sojenjem na področju človekovih pravic, podpisala se je pod krivično in dokazano protiustavno sodbo v zadevi Patria.

Da je zaupanje v slovenski pravosodni sistem nizko, ugotavljajo in priznavajo tudi sodniki sami. Vrhovno sodišče je nedavno v sodelovanju s Fakulteto za uporabne družbene študije opravilo raziskavo o zaupanju v pravosodni sistem, iz katere je razvidno, da splošna javnost zaupanje v sodstvo ocenjuje izjemno nizko, zaupanje pa se je glede na leto 2013 še znižalo.

K skrhanemu zaupanju v pravosodje so zagotovo pripomogla sojenja v nerazumno dolgih rokih, pa tudi medijsko odmevne afere, v katere so bili vpleteni sodniki.

Spomnimo se na afero Prijatelji v stečaju, kjer so sodniki stečajnim upraviteljem, s katerimi so prijateljevali, pripisovali sporne nagrade. Najbolj znani sodnici v aferi sta bili Jelka Rozman in Dida Volk, omeniti pa velja tudi Gregorja Collautija, ki so se v prostem času udeleževali zasebnih zabav s stečajnimi upravitelji, v delovnem času pa so jih »nadzorovali«. Po tem, ko so mediji razkrili celotno dogajanje in je javnost upravičeno pričakovala stroge sankcije proti omenjenim sodnikom in stečajnim upraviteljem, se ni zgodilo nič. Sodniške službe ni izgubil nihče, tudi za upravitelje ni znano, da bi kateri od njih (Melita Butara, Igor Bončina, Maksimiljan Gale, Marko Drobež, Mojca Breznik in Katarina Benedik) izgubil licenco ali bil kakorkoli drugače sankcioniran. Še več, Jelka Rozman, sicer vpletena v afero, je po oceni Personalnega sveta ljubljanskega višjega sodišča celo izpolnjevala pogoje za napredovanje, Dida Volk pa še naprej predava o stečajih, za predavanja pa prejema tudi plačilo.

Prav neverjetna je tudi zgodba ljubljanskega okrajnega sodnika Franca Kopšeta iz leta 2014, ko se je v najmanj dveh zadevah iz sodnika prelevil v nekakšnega neuradnega odvetnika in svojo stranko zastopal celo na sodišču na glavni obravnavi. Po prvotni oceni, ko so mu za njegovo sporno delovanje izrekli disciplinsko sankcijo prenehanja sodniške službe, je omenjeni sodnik s pritožbo dosegel, da so najslabšo oceno spremenili v drugo najslabšo, po kateri »zgolj« ne more napredovati na višjo funkcijo. Sodnik naj bi se sicer zagovarjal, da se mu njegovo početje ne zdi sporno ter da ni opravljal odvetniških storitev, ker ni naveden v imeniku odvetnikov. Kot kaže pa bo Kopše vendarle izgubil sodniško funkcijo, saj so mu letos zaradi podobnih ravnanj zopet izrekli disciplinsko sankcijo prenehanja sodniške službe, ki pa še ni pravnomočna.

V oči bode še ena sodniška afera, v katero je vpleten sedanji generalni sekretar Vlade Republike Slovenije Darko Kraševec. Kraševec, ki je bil pred funkcijo generalnega sekretarja sodnik, in kateremu sodniška funkcija v tem času miruje, kot pravnik zastopa svojo ženo na sodišču v njenem sporu zoper državo. Generalni sekretar svoji ženi pomaga speljati nepremičnine, ki bi morale biti v državni lasti, a so v lasti ženinega podjetja. Ob tem je Kraševec zahteval izločitev vseh sodišč v državi. O spornih ravnanjih generalnega sekretarja Kraševca je bil povprašan tudi predsednik vlade  Miro Cerar, ki svojo politično držo gradi na visoki etiki in morali, ki pa pri vsem skupaj ne vidi nič spornega.

Konec letošnjega junija pa je predsednik Višjega sodišča Anton Panjan v intervjuju za časnik Delo presenetil z izjavo, da nekateri sodniki ne spišejo sodbe niti v letu dni. V družbi, kjer vlada vladavina prava, bi ob takšni izjavi, ki navsezadnje priča tudi o tem, da so ljudem v sodnih postopkih kršene pravice do sojenja v razumnem roku, morali zazvoniti vsi alarmi, kljub temu pa se na njegove izjave ni odzval nihče od vodilnih v sodstvu in pravosodju.

Je pa na to izjavo opozorila poslanka SDS Anja Bah Žibert, ki je na ministra za pravosodje mag. Gorana Klemenčiča naslovila pisno poslansko vprašanje v zvezi odgovornostjo sodnikov pri dolgotrajnih sodnih postopkih in krivičnih sodbah. Poslanko je zanimalo, koliko negativnih ocen sodniške službe so v zadnjih letih prejeli slovenski sodniki in posledicah, ki so jih zaradi svojega (ne)dela nosili.

V odgovoru na poslansko vprašanje, ki ga je za ministra za pravosodje pripravil Sodni svet, so navedli, da so v obdobju od 2011–2015 izdelali 1010 ocen sodnike službe. Sodnikov, ki so v tem obdobju izpolnjevali pogoje za napredovanje, je bilo 679, medtem ko je bilo tistih, ki izpolnjujejo pogoje za hitrejše napredovanje, 283. Vseh sodnikov, ki niso izpolnjevali pogojev za napredovanje, je bilo »zgolj« 32.

Sodnikov, ki so prejeli oceno, da ne ustrezajo pogojem za opravljanje funkcije, je bilo devet. Sodni svet je šestim sodnikom in sodnicam potrdil ocene sodniške službe, eni sodnici ocene ni potrdil, dvema sodnikoma pa je sodniška funkcija prenehala pred potrditvijo ocene – ena sodnica se je upokojila, drugi sodnik pa je izgubil poslovno sposobnost oziroma zdravniško zmožnost za opravljanje službe. Največkrat so bili razlogi za oceno, da sodnik ne ustreza sodniški službi, izrazito negativno odstopanje z vidika obsega opravljenega dela, sposobnosti reševanja pravnih vprašanj in pravočasnost izdelave pisnih odločb.

Sodniki, ki so prejeli oceno, da ne ustrezajo pogojem za opravljanje funkcije, so naslednji: Andrej Gerlovič z Okrajnega sodišča v Ljubljani, mag. Sandra Kanalec z Okrožnega sodišča v Kopru, Nevenka Hafner z Okrožnega sodišča v Ljubljani, Lea Rebeka Kovačič z Okrajnega sodišča v Ljubljani, Ivan Gabrovec z okrajnega sodišča v Grosupljem in Vanda Polajnar z Okrajnega sodišča v Škofji Loki. Pri zadnjih treh navedenih sodnikih prenehanje sodniške funkcije še ni pravnomočno.

Minister za pravosodje je v odgovoru na poslansko vprašanje Anje Bah Žibert zapisal tudi, da po njegovem mnenju obstoječa zakonodaja določa širok spekter različnih ukrepov ugotavljanja in uveljavljanja odgovornosti v sodstvu – od odgovornosti sodnika posameznika do odgovornosti predsednikov sodišč. Če to drži, je na mestu vprašanje, zakaj mnogi sodniki, ki kršijo zakone in ustavo ter človekove pravice kljub vsemu ostajajo na svojih položajih.

V zadnjih štirih letih je bila sodniška funkcija vzeta šestim sodnikom, katerih imena so javnosti povsem neznana, saj se niso znašli v nobeni odmevni aferi. Sodniki, ki so bili vpleteni v medijske afere in ki smo jih zgoraj omenili, pa niso tisti, ki bi jih omenjali v podatkih Sodnega sveta. Bodo tudi ti kdaj odgovarjali za svoje neustrezno delo oziroma za krnjenje ugleda sodniške funkcije?

V priponki si lahko ogledate celoten odgovor na pisno poslansko vprašanje.