V SDS podpiramo uvedbo vajeništva, vendar so bistvena vprašanja še odprta

Tomaž Lisec (176)

V poslanski skupini SDS opozarjamo, da vladni predlog zakona o vajeništvu obremenjuje obrtnike, pristojna ministrstva pa bežijo od sodelovanja.

Poslanke in poslanci so na današnjem nadaljevanju februarske seje razpravljali o vladnem predlogu zakona o vajeništvu. V poslanski skupini že dlje časa opozarjamo na potrebe po uvedbi vajeništva v slovenski izobraževalni sistem, trikrat smo že vložili svoj predlog, vendar so ga koalicijski poslanci vedno zavrnili z razlogom, da na Ministrstvu za izobraževanje, znanost in šport pripravljajo svoj predlog. Stališče poslanske skupine SDS je predstavil Tomaž Lisec.

Celoten magnetogram, ki ni avtoriziran, objavljamo v nadaljevanju.

TOMAŽ LISEC: Spoštovani! Lahko bi rekli, končno. Po treh poizkusih Poslanske skupine SDS imamo pred seboj na mizi zakon o vajeništvu, ki ga je pripravila vlada. Lahko bi sedaj v tem uvodu, pri prvi obravnavi razpravljali, kako je potrebno ponovno uvesti tako imenovani dualni sistem, povezati na eni strani izobraževanje ter na drugi strani pa obrt in gospodarstvo. Upam, da bo danes čim manj filozofskih floskul in čim več razprave o tem, kje je zakon dober, kje pa zakon skozi nadaljnjo obravnavo potrebuje še pomembne spremembe, da bo potem lahko sistem vajeništva tudi v praksi zaživel.

V poslanski skupini SDS imamo že v uvodu eden miselni problem: Zakaj poseben zakon o vajeništvu in zakaj ne bi vajeništvo imeli že v uveljavljenem zakonu o poklicnem in strokovnem izobraževanju, ki tudi problematiko vajeništva obravnava v celoti? Da ni potreben novi zakon o vajeništvu, napiše že vlada sama, ko se v svojih uvodnih stavkih velikokrat sklicuje, če ta zakon o vajeništvu tega ne ureja pa to ureja sistemski zakon o poklicnem in strokovnem izobraževanju.

Da ne bo pomote. Osnutek zakona niti ni tako napačen. Po našem mnenju pa je slabši, kot je bil predlog poslanske skupine SDS. Sicer drži dejstvo, da je dve tretjini zakona približno »copy paste« varianta zakona poslanske skupine SDS, ampak pričakovali smo, da bo ministrstvo za izobraževanje v sodelovanju z ministrstvom za gospodarstvo morda v sodelovanju z ministrstvom za delo in nenazadnje tudi z obrtniki in vsemi ostalimi deležniki naredilo eden korak ali dva koraka več pa je šlo za kakšno razvrednotenje zakona, ki pokaže dejstvo, da so ga pisali uradniki na ministrstvu. Namesto več konkretnih vsebin v zakonu dobimo, ko pogledamo v celotni zakon, več tistih tako imenovanih birokratskih in administrativnih členov besedila zakona.

Kot rečeno, določeni stavki so dobri, a če želimo biti dobri, moramo zelo rasno vzeti primere iz Evropske unije. Ne samo tako imenovano zavezništvo za vajeništvo, ampak primere dobrih praks. Velikokrat govorimo o Avstriji in tudi tukaj bi lahko vzeli avstrijski model, a smo ga malo zaobšli.

V zakonu je še veliko nedodelanega, na to opozarjajo predvsem obrtniki, ki so še vedno nezadovoljni s posameznimi rešitvami, več jih bom tudi v nadaljevanju navedel. Še več, ne zadovolji so predstavniki dijaške in študentske organizacije, nezadovoljni so sindikati. Nezadovoljstvo sindikatov me niti ne zanima, govorimo o vajeništvu. Po našem mnenju je nesmiselno, da v tak zakon o vajeništvu, kot ga je vlada pripravila, kjer še vedno koncept temelji na izobraževalnem modelu izobraževanja, damo tako pomembno vlogo sindikatom. Upam, da bo nekoč prišel na mesto predsednika vlade nekdo, ki bo podoben Margaret Thatcher, ki bo rekel, da so sindikati del problema slovenskega obrtništva in gospodarstva in ne kot se tukaj tudi poskuša predstavljati del rešitve.

Dovolite, da povem, kaj so ključni problemi, ki jih bo treba tekom druge obravnave na matičnem delovnem telesu in potem na plenarnih sejah državnega zbora še razrešiti.

Vloga šol. Dikcija v zakonu sicer ni tako napačna, ampak verjemite, v praksi bo prišlo do veliko problemov. Vloga zbornic je po našem mnenju prevelika. Ne prevelika v tem, da oni niso pripravljeni, ampak sam sem prepričan, da ko se bodo obrtniki in v sodelovanju z Obrtno zbornico odločali za vstop, ne samo v ta pilotski projekt v naslednjih treh letih, ampak potem resno pristopili, se bodo po vsem tem, ko bodo prebrali v zakonu, kaj vse morajo narediti, kaj vse morajo voditi, vprašali, ali je to sistem vajeništva, ki ga potrebujemo.

Vloga dijakov. Ja, potrebno je zagotoviti pravice dijakov, na drugi strani pa je treba še bolj definirati tudi dolžnosti dijakov. Tako imamo na eni strani, kaj vse morajo delodajalci narediti in kako lahko končajo sistem vajeništva, na drugi strani pa lahko vajenec kot na primeru študentskega dela iz ponedeljka na torek reče, jaz se te zgodbe ne grem več. In potem imajo problem šola, delodajalci in vsi ostali, vajenec pa le skomigne z rokami in reče, tega se ne grem več. Tako je zaenkrat v besedilu zakona.

Nam se postavlja tudi vprašanje, ali v sistem vajeništva vnašate tudi brezposelne. Ali je to pravi koncept? Ali želimo vajence skozi srednjo poklicno in strokovno šolo izobraziti, da bodo poleg teorije dobili čim več prakse, ali pa smo po tem, ko govorimo, da bomo v prvih treh letih dobili 200 dijakov vajencev, želimo še brezposelne. Kako je z izobraževanjem starejših? Kako je z delovno dobo, ki naj bi potekala? Kot še enkrat, sindikati po našem mnenju popolnoma nesmiselno jim daste takšno težo kot jim dajejo.

Ključna se nam zdi tudi problematika evidenc. Tretjina zakona je namenjena evidencam. Kar je še bolj problematično, je to, da se je Ministrstvo za izobraževanje in Ministrstvo za gospodarstvo očitno odločilo, da kljub temu, da vztrajajo, da bo šlo za izobraževalni model, je vsa vloga na področju evidenc na zbornicah. In verjamem, da bodo imele zbornice v nadaljevanju veliko vprašanj in predlogov, da naj tudi resorna ministrstva prevzamejo določen del nalog, ne pa vse naprtiti delodajalcem, obrtnikom, določeni predstavniki ministrstva pa si bodo naredili lepo piar zgodbo.

Naslednje vprašanje – nagrade mentorjem, mojstrom. Verjetno se bodo vprašali, kako je z nagradami vajencev in bo verjetno ta stvar diskutabilna na naslednjih sejah, tudi to, da se ta nagrada vajencem ne šteje tako kot na primer štipendije v določene socialne prejemke. Ampak nagrade mentorjem mislim, da bi morali, vsaj nekako v osnutku napisati v zakonu ne pa reči delodajalci imate sistem vajeništva, sedaj ga pa še sami plačajte.

Seveda veliko zgodb se začne in konča s financami. Tukaj govorimo, da v prvih letih bo Evropska unija tista, ki bo večinoma pomagala vzpostaviti sistem vajeništva, nekaj malega pa ima že ministrstvo za izobraževanje v svojem proračunu. Ampak, ko smo to isto dikcijo oziroma podobno predlagali v poslanski skupini SDS, je bilo rečeno, nimate pojma o finančnih razmerah. Ko smo govorili, da obstajajo evropska sredstva, ne samo znotraj resorja ministrstva za izobraževanje, predvsem resorja ministrstva za gospodarstvo in ministrstvo za delo, ste rekli, ne, tega evropskega denarja ne bo mogoče črpati. Sedaj pa se kar naenkrat ta sredstva najdejo.

Tudi ministrstvo samo ima zelo dvoumne tekste v besedilu predloga zakona. Citiram, 2. poglavje, tretji oddelek, prvi odstavek: »Izobraževalni programi se lahko izvajajo v šolski obliki, na podlagi zakona o poklicnem in strokovnem izobraževanju ali v vajeniški obliki, na podlagi zakona o vajeništvu.« Jaz mislim, da bodo vsi bodoči dijaki nekako v dvomih, po kakšnem sistemu se bodo izobraževali. Še več, tukaj je napisano: »Enakovrednost šolske in vajeniške oblike omogoča prehod iz vajeniške v šolsko obliko med izobraževanjem, pri čemer je za prehod v vajeniško obliko pogoj sklenjena pogodba o vajeništvu in pripravljen načrt izvajanja vajeništva za prehod v šolsko obliko pa se pripravi individualni načrt izobraževanja.« Zbeganost se nadaljuje.
Potem v poglavju 2/3/5, citiram: »Za vajenca v rednem izobraževanju veljajo pravice in dolžnosti po zakonu, ki ureja poklicno in strokovno izobraževanje in zakona o vajeništvu, za vajenca v izrednem izobraževanju in brezposelno osebo pa določbe zakona o vajeništvu.« Še enkrat, zakaj dva zakona, če se tolikokrat sklicujemo na zakon o poklicnem in strokovnem izobraževanju?

Naslednja stvar. Verjamemo, da morajo biti mentorji izobraženi, problem je, ker imamo premalo t. i. mentorjev ali če želite mojstrov, kajti ogromno poklicev smo v Sloveniji že izgubili, na ogromno področjih skoraj ne najdemo več ljudi, ki so mojstri, še manj pa bomo verjetno našli takšne, ki bodo želeli biti mentorji. In potem jim preko zakona obesimo, da morajo biti pedagoško-andragoško usposobljeni. Spoštovani, sam sem med študijem delal v kar nekaj podjetjih in obrtnih delavnicah. In verjemite, bili so vrhunski mentorji, tudi meni, kot neukemu na določenih področjih, ampak nihče od njih ni imel pedagoško-andragoško usposobljenost in to bo velik problem, ne samo za zbornice, predvsem pa za tisto manjše število mentorjev. Upam, da bodo tudi dikcije o nadzoru se potem izvajale v praksi.

Pa dovolite, čeprav smo v prvi obravnavi, da bomo v poslanski skupini SDS konkretni in povedali pri določenih členih, kje nas čevelj žuli.

1. člen, citiram: »Za vsa vprašanja v zvezi z vajeništvom, ki jih ta zakon ne ureja, se uporabljajo določbe zakona, ki ureja poklicno in strokovno izobraževanje in zakona, ki ureja izobraževanje odraslih.« Skratka, mantra te vlade še en nov poseben zakon. Besede o sistemski zakonodaji, ampak nov zakon, kjer neko poglavje iz sistemskega zakona damo v poseben zakon. Včeraj sem prebral, da rabimo samo še 80 predpisov, pa bomo imeli več kot 2 tisoč predpisov. Jaz sem siguren, da jih bo ta vlada v roku enega leta spravila na 2 tisoč. Naj živi birokracija in administracija.

5. člen. Status vajenca. Podobna zgodba. »Vajenec oziroma vajenka je oseba, ki se izobražuje po izobraževalnem programu za pridobitev srednje poklicne izobrazbe, ki se izvaja v vajeniški obliki izobraževanja. Vajenec je tudi oseba, ki se izredno izobražuje, brezposelna oseba ali zaposlena oseba z namenom pridobitve srednje poklicne izobrazbe.« In ponovno, skoraj podobna dikcija. »Za vajenca iz prvega odstavka tega člena veljajo pravice in dolžnosti po tem zakonu in zakonu, ki ureja poklicno in strokovno izobraževanje, za vajenca iz prejšnjega odstavka pa določbe tega zakona.« Zakaj že dva zakona?

8. člen. Delodajalec. »Delodajalec mora imeti ustrezne delovne pogoje in opremo.« Absolutno, to določi pristojna zbornica. Jaz verjamem, da bodo zbornice delale vsaka posebej in mislim, da je prav, da bi tudi v tem zakonu že nekako bolj eksplicitno definirali, kaj so ustrezni delovni pogoji in oprema. Kajti, kot rečeno, preko študentskega dela sem delal v različnih delavnicah, nekatere so bile vzorčni model, kako mora potekati delo, kako mora biti oprema pripravljena in kakšni delovni pogoji bi morali biti. Nekatere pa so bile takšne, da smo se študentje bali, da bo prišla inšpekcija in bomo morali bežati. In ko smo to tudi prijavili, se ni zgodilo nič.

Naprej, še enkrat, vajeniško učno mesto je verificirano v skladu z zakonom, ki ureja poklicno in strokovno izobraževanje. Še enkrat, zakaj dva zakona?

9. člen. Mentor. Spoštovana ministrica z ekipo, pedagoško-andragoška usposobljenost, premislite ali je potrebna.

Naslednji členi, načrt izvajanja vajeništva, ki ga pripravita šola in delodajalec se sklene med pristojno zbornico, delodajalcem in šolo izvajalko v obliki vajeništva, v katerega je vpisan vajenec. Resnično upamo, da ne bo celoten osnutek zakona bil na temu. Načrt izvajanja vajeništva, kar pomeni, ne samo vajeniški dnevni pa pogodba o vajeništvu, ampak bo tukaj še cel kup stvari, kjer bodo potem vajenci hodili k delodajalcu s polno mapo različnih papirjev, v praksi pa bo ostalo, kljub povečanemu številu ur, bore malo.

12. člen. Zbornice. Zbornice pripravijo in objavijo razpis vajeniških delovnih  mest, vodijo evidenco v skladu s tem zakonom. Z vajo, usposabljanjem mentorjev in tako naprej. Ja, ampak ko gledamo potem naprej člene, kje pa je vloga resornih ministrstev. V zakonu je samo napisano, vajeništvo je še vedno del izobraževalnega sistema, obrtniki pa naj naredijo vse ostalo. Razmislite ali je to potrebno.

Komisije za spremljanje izvajanja vajeništva, 14. člen. No, za spremljanje pa bodo na ministrstvu en član na predlog zbornic, potem pa ministrstvo za izobraževanje, za delo, sindikat. Čemu sindikat, spoštovani? Popolnoma nepotrebno.

15. člen, viri financiranja. Sredstva za naloge pristojnih zbornic po tem zakonu se zagotavljajo iz proračuna Republike Slovenije in iz drugih javnih sredstev. So sredstva zagotovljena v proračunu za vse tisto kar piše v 12. členu? Prepričani smo, da bo treba to še zagotoviti.

16. člen. Nekako nam ne gre v glavo, ko zapišete, pogodbo o vajeništvu skleneta vajenec in delodajalec pred vpisom v šolo. To bi morali nekako dvotirno potekati. Primeri v praksi. Kako naj nekdo podpiše pogodbo o vajeništvu, če niti točno ne ve, kam se bo vpisal, itn. Zelo zanimivo razmišljanje.

Potem v nadaljevanju, kaj vse mora pogodba o vajeništvu vsebovati. Se strinjamo, da mora imeti pogodba o vajeništvu neke osnovne momente, ampak da pa čisto vsako stvar napišemo v pogodbo, je malo preveč. In nato nov izum. Delodajalec pri pristojni zbornici vloži vlogo za registracijo sklenjene pogodbe o vajeništvu, ki ima potem spet pristojnost bolnica. Skratka, še en papir.

Obveznosti vajenca. Ja. Ampak ne tako, da lahko zapusti, ne samo obveznosti naj se malo bolje zapišejo. Kot rečeno, podpiramo vajeniško nagrado, pričakujemo pa, da bo ministrstvo prevzelo tudi določen del nagrade za mentorje.

Kot rečeno, jaz osebno sem prepričan, da bodo predvsem zbornice oziroma delodajalci imeli velik problem z 20. členom, devetim odstavkom, ko napišejo, vajeništva nagrada ne vpliv na družinske prejemke vajenca in njegove družine. Lahko se strinjamo, ampak potem bomo odprli problematiko vseh ostalih socialnih pravic, katera ne gre v skupni dohodek družine, ki ima vpliv na ostale zadeve.

22. člen. Delodajalci izplačujejo nadomestilo vajeniške nagrade iz lastnih sredstev. V poslanski skupini SDS smo to predlagali vsaj v prehodnem obdobju, v določeni meri prevzamejo ta sredstva ministrstvo za izobraževanje, ministrstvo za gospodarstvo ali morda še kdo, v sodelovanju z delodajalci. Tukaj pa vse na pleča delodajalcev.

28. člen. Vajenec lahko kadarkoli med trajanjem pogodbe o vajeništvu brez obrazložitve odpove pogodbo o vajeništvu. Enkrat bomo tej družbi morali izpovedati, kaj so pravice in kaj so tudi dolžnosti, in takšnega vajenca, spoštovani, bi morali sankcionirati. Gre za neko mantro, ja, ko mi več ne bo pasalo delati, pa naj se zbornica, ministrstvo, šola, ukvarjajo z mano. Namesto resnih vajencev dobimo v 28. členu velik problem.

Potem v nadaljevanju. 36. člen, še enkrat vprašanje. Ali je smiselno imeti brezposelne v tem zakonu? Glede evidenc sem že velikokrat in tukaj pišemo, zbornice vzpostavijo, vodijo, vzdržujejo, nadzorujejo razvid vajeniških delovnih mest pri delodajalci, ki vsebuje, deset vrst. Zbornice vzpostavljajo vodje, vzdržujejo, nadzorujejo evidenco o vajencih, ki vsebuje, pa ponovno zbornica vzpostavi vodjo, vzdržuje, nadzoruje evidenco mentorjev pa spet polno. Za namen izvajanja vajeništva zbornica osebne podatke iz tega poglavja zbirajo obdelujejo, shranjujejo in brezplačno posredujejo v šolo. Skratka, vse je na plečih zbornice.

In še enkrat, zakaj na to opozarjamo v poslanski skupini SDS. Ko je leta 2006 vajeništvo nekako upadlo, je bil ključen problem, ne tedanji minister, da ne bo pomote, ampak ker delodajalci oziroma zbornice niso več videle prednosti tega sistema. In ta predlog zakona je slabši, kot je bilo stanje leta 2006. Jaz sem prepričan, da bomo imeli vsi skupaj problem dobiti zbornice, da bodo to naredile, delodajalce, da bodo to naredili, in da bomo dobili dobre mentorje. Če pa imamo še takšne vajence, ki lahko s ponedeljka na torek zapustijo vajeništvo, imamo še večji problem.

Sicer v 49. členu piše: »Ministrstvo, pristojno za izobraževanje, in ministrstvo, pristojno za gospodarstvo, v obdobju do konca leta 2021 delodajalcem financirata del njihovih stroškov, povezanih s praktičnim usposabljanjem vajencev.« Kdo, koliko, kdaj, v našem zakonu je bilo to natančno definirano. In tudi začetek veljavnosti zakona, predlagamo, da se ne začne 6 mesecev od njegove uveljavitve, ampak s 1. 9. 2017. Zato je razprava na februarski in marčevski seji dovolj pravočasna, da se to dikcijo spremeni v dikcijo 1. 9. 2017. Skratka, po našem mnenju prevelika obremenitev delodajalcev in zbornic ter bežanje pristojnih ministrstev od sodelovanja. Ni še razrešen niti regresni zahtevek, ki je osnovni pogoj Obrtno-podjetniške zbornice za popolno podporo temu zakonu. Nova Slovenija je, se mi zdi, dvakrat predlagala ta zakon, pa ga je ta ista vlada zavrnila.

V prvi obravnavi bomo v poslanski skupini SDS stisnili tipko »kvorum«, kajti prepričani smo, da je potreben, ne samo zakon o vajeništvu, ampak predvsem njegova implementacija v realno življenje, kot združevanje izobraževalnega in poklicnega oziroma gospodarskega modela.

Dovolite za zaključek v razmislek tekst, ki sem ga dobil od nekoga, ki se verjetno najbolje spozna na problematiko vajeništva, tako v teoriji kot praksi (citiram): »Zakon je popolnoma zgrešil bistvo vajeništva. Namesto da bi bilo nosilec vajeništva gospodarstvo in obrt, z namenom pretežno skozi praktično delo izobraziti vajenca in ga hkrati vzgojiti v skladu s svojimi delovnimi standardi, smo dobili dijaka z nekaj več prakse. Ni zgolj delež prakse in delež teorije, kar dela vajenca, temveč filozofija, kdo je odgovoren za njegovo izobrazbo. Tako bi moralo podjetje, individualno pa mojster, ki je odgovoren za vajenca, prevzeti popolno odgovornost za vajenčevo delo, počivanje in napredovanje. Mojster mora dajati tudi šoli pomembne podatke, kaj v teoriji vajencu še manjka, da bi lahko učinkovito delal na delovnem mestu, tako ima vajeništvo smisel. Ta zakon pa postavi deljeno odgovornost med šolo in podjetjem, kar bo seveda rezultiralo v mlačnosti in neodličnosti, želeli pa smo odličnost.«

Spoštovani! Upamo, da bomo tudi na podlagi mnenja Zakonodajno-pravne službe v nadaljevanju dobili zakon, ki bo dobra osnova za uvajanje vajeništva v praksi. Hvala.

Sorodne novice

 
Poslanska vprašanja
Ste opazili problem, ki bi se mu vlada morala posvetiti? Preverite, vprašajte, predlagajte.