V PS SDS smo ob obravnavi vprašanja t.i. izbrisanih opozarjali na izplačilo odškodnin

Državni organi Republike Slovenije in uradne osebe so v času osamosvajanja storili vse, da so se takratni prebivalci seznanili o ureditvi statusa v Republiki Sloveniji. Poslanke in poslanci na današnji redni seji Državnega zbora obravnavajo predlog  zakona o povračilu škode osebam, ki so bile izbrisane iz registra stalnega prebivalstva.

V poslanski skupini SDS smo predlagali vrsto dopolnil k predlogu zakona, ki se tičejo tako poimenovanja oseb kot “izbrisane” kot tudi kroga upravičencev, ki naj bi prejeli odškodnine.

V poslanski skupini SDS opozarjamo na to, da je izraz  »izbrisani« neustrezen, saj je šlo za prenos evidenc, ne pa za izbris. Prav zato smo v poslanski skupini SDS predlagali dopolnilo, s katerim bi v določilih zakona uporabljali primernejši izraz »prenos«. Uporaba izraza “izbris” je v povezavi z Republiko Slovenijo neprimerna in zavajajoča. Republika Slovenija je v času svoje osamosvojitve omogočila pridobitev državljanstva Republike Slovenije pod zelo ugodnimi pogoji. Prav tako je omogočila ureditev statusa tujca. Pri tem je bilo potrebno izpeljati aktivnosti, ki so bile omogočene (državljanstvo, stalno prebivališče).

Predlagatelji amandmaja poudarjamo, da ne izključujemo posameznikov, ki jim je bila dejansko storjena krivica. Na pravično ureditev vprašanja zaradi prenosa smo v Poslanski skupini Slovenske demokratske stranke opozarjali desetletje, in sicer z individualno obravnavo s sprejemom ustavnega zakona. Žal smo bili v teh prizadevanjih preslišani. Ob obravnavah predlogov rešitev, ki jih je predlagala tranzicijska levica, smo opozarjali smo na dejstvo, da bo prišlo do odškodnin. Opozarjali smo, da se bo na koncu ta zgodba izrodila zgolj v licitacijo glede višine odškodnine. Označeni smo bili za lažnivce, da odškodnin ne bo.

Nesporno je, da so državni organi Republike Slovenije in uradne osebe storili vse, da je seznanila takratne prebivalce o ureditvi statusa v Republiki Sloveniji. Dejstvo je, da je nad 200.000 takratnih prebivalcev Republike Slovenije vedelo in si je status uredilo. Glede dela takratnih uradnih oseb so bile žal prevečkrat preslišane in javno objavljene izjave uradnih oseb (objavljene so bile leta 2003 v glasilu Združenja upravnih delavcev Slovenije Okno uprave): Ga. Irma Deželak iz Idrije: “Na Upravni enoti Idrija smo se izjemno trudili in seznanjali ljudi s slovensko zakonodajo. Pozivali smo jih, da si uredijo svoj status. Spomnim se nemalo primerov, ko smo referenti z velikim potrpljenjem prenašali vzvišene nastope nekaterih, češ da se bodo odločili urediti svoj status v Republiki Sloveniji, ko bodo sami to hoteli. Ob povečanem številu vlog smo možnost oddaje vlog organizirali tudi na Krajevnem uradu Cerkno in podaljšali uradne ure. Z vso odgovornostjo trdim, da smo na naši upravni enoti kot državni uslužbenci pokazali do teh ljudi, ki so se leta 1991 iznenada znašli kot tujci v državi, veliko razumevanja, sočutja in spoštovanja ter jim po vseh svojih poklicnih in službenih močeh pomagali. Nismo mi krivi, nesramni in žaljivi, če pa nam niso hoteli prisluhniti in se odločiti, kaj je za njih bolje.” Ga. Marta Lorber, Šmarje pri Jelšah: “Žalitev strank smo bili deležni delavci, ki delamo na teh enotah, ne pa stranke. Vse vloge smo sprejemali tako, da nihče, ki je želel oddati vlogo, ni ostal pred vrati. Vse trditve o delavcih na oddelkih za notranje zadeve so izmišljene. Naj navedejo konkretne primere, če jih imajo.” G. Miha Novak, Kamnik: “Vrata naše upravne enote so bila odprta vsakomur. Res pa je, da nekateri pred vrata niso stopili oziroma hoteli stopiti, kaj šele, da bi na ta vrata potrkali. Tisti ljudje danes glasno govorijo, da smo jim vrata zapirali.”

Na matičnem delovnem telesu je vladajoča koalicija za četrtino povišala mesečno višino denarne odškodnine, kar znese 130 milijonov evrov, kar je vprašljivo ob skrajno zaostreni finančni situaciji v Republiki Sloveniji in s tem tudi zagotavljanju finančne stabilnosti Republike Slovenije. Ob predlagani rešitvi v dopolnjenem predlogu zakona, ki določa, da je upravičenec po tem zakonu upravičen do 50 evrov mesečne odškodnine, se glede višine zastavlja predvsem vprašanje sorazmernosti glede na težo “doživetja” zaradi posledic dejanj totalitarnih režimov (taborišča, ukradeni otroci, otroci s Petrička, izvensodni poboji, zapori, zaplembe premoženja …).

Amandmaje PS SDS prilagamo v priponki.