V Poljčah sprejete ključne odločitve na poti k osamosvojitvi

Devetega in desetega novembra leta 1990 so se v Poljčah zgodili ključni koraki slovenske osamosvojitve, saj je bila sprejeta zgodovinsko pomembna odločitev o obstoju in prihodnosti slovenskega naroda. Na posvetu, ki se ga je udeležil tudi tedanji minister za obrambo Janez Janša in predstavil izčrpne analize o vojaški situaciji ter obrambnih pripravah, so pogumni Demosovi koalicijski politiki in zagovorniki osamosvojitvenih procesov strmeli k cilju, da si Slovenci zaslužimo živeti v samostojni in neodvisni državi. Vendar vsem Slovenija ni bila intimna izbira, zato so ti plebiscitu o samostojnosti nasprotovali in ga skušali preprečiti oziroma čim bolj zavleči njegovo izvedbo. Vendar so pogumni voditelji Demosa na posvetu v Poljčah vztrajali pri tem, da moramo Slovenci postati gospodarji na svoji zemlji in da se mora plebiscit izvesti čim prej, še preden se sprejme nova ustava. Odločitev v Poljčah, ki ji ni primerljive v slovenski zgodovini, predstavlja prelomni trenutek nastajanja naše države. Z njo se je začela uresničevati prva točka Majniške deklaracije iz leta 1989, ki je v prvi točki svojega programa jasno izražala voljo, »da hočemo živeti v suvereni državi slovenskega naroda.«

Domoljubno vzdušje, ki je med slovenskim narodom vladalo jeseni 1990, je dalo vedeti, da bo rezultat plebiscita v vsakem primeru pozitiven. Ključno vprašanje, ki je skrbelo DEMOS-ov poslanski klub in vse tiste, ki so sprejemali odločitev o referendumu je bilo, če bomo odločitev o samostojni Sloveniji sposobni zavarovati? JLA je bila tisti čas v veliki vojaški premoči, zaradi česar je bilo tveganje še posebej veliko. Oblikovanje osnov za realno silo, s katero bi Slovenija lahko zavarovala odločitev o osamosvojitvi, je bila logična posledica. Zato so se v centru v Poljčah pričeli sestanki in usposabljanja poveljnikov enot Teritorialne obrambe. Čeprav je Slovenija usposobila sorazmerno malo število vojakov, pa je s tem v javnost dala pomembno sporočilo: »Mislimo resno,« se dogodkov iz Poljč spominja Janez Janša.

Za izvedbo plebiscita je bilo treba sprejeti zakon, zato so morala steči medstrankarska pogajanja. Osnutek zakona je izzval številne polemike, predvsem o vprašanju, če naj se upošteva relativna ali absolutna večina. Opozicija je vztrajala pri absolutni večini, s čimer se je na koncu strinjal tudi DEMOS.

21. novembra 1990 je skupščina sprejela zakon o plebiscitu, ki je določil tudi vprašanje, o katerem se bodo državljani odločali. Vprašanje je bilo: »Ali naj Republika Slovenija postane samostojna in neodvisna država?« 5. člen Zakona o plebiscitu je kot datum izvedbe plebiscita predvideval nedeljo, 23. decembra 1990. Pobudnik za predlagani datum je bil dr. Jože Pučnik, ki je znal prepoznati težo trenutka. S strani opozicijskih strank se je ves ta čas soočal z veliko kritikami in nasprotovanji.

Volilna udeležba na plebiscitu 23. decembra 1990 je bila izjemna, saj je na volišča odšlo več kot 93,2 odstotka državljanov ali 1.289.369 volivcev. Za samostojno Slovenijo se je opredelilo kar 88,5 odstotkov vseh volilnih udeležencev. Slovenci smo kot narod takrat izkazali veliko enotnost, medtem ko slovenska politika tega ni bila zmožna. Nekaterim Slovenija ni bila, in še vedno ni intimna opcija. Toda takrat je zmagala volja, želja in enotnost slovenskega naroda. Enotnost, ki je bila dosežena takrat, bi bila potrebna tudi danes, saj bi tako lahko lažje premagali covid epidemijo. Novembrski dnevi v Poljčah so bili prelomni v času nastajanja naše države, saj so bile tam sprejete odločitve, ki so odločilno vplivale na nadaljnji potek osamosvajanja.