Spoštovani prvi predsednik slovenske vlade, gospod Lojze Peterle, spoštovani člani Združenja za vrednote slovenske osamosvojitve, spoštovani osamosvojitelji, gospe in gospodje, hvala vam za povabilo. Priznam, da mi ni vseeno, da stojim pred ljudmi, zaradi katerih nisem Jugoslovan, temveč Slovenec.
Ko ste se 9. in 10. novembra 1990 zbrali tukaj v Poljčah, mene še ni bilo. Rodil sem se enajst let pozneje, v državi, ki je že imela svojo zastavo. Rodil sem se v državi, za katero mi ni bilo treba glasovati. Za katero se mi ni bilo treba boriti. Za prihodnje generacije ste to opravili vi.
Kaj se je takrat dogajalo tukaj, veste bolje od mene. Jaz to poznam iz učbenikov. Iz njih pa vem, da odločitev ZA Slovenijo še zdaleč ni bila samoumevna. Imela pa je posledice. Maja 1991 so bile prav tu potrjene smernice za obrambo Slovenije. Nekateri ste jih pisali. Drugi ste jih potrjevali. Tretji ste po njih ravnali, ko je JLA konec junija napadla. Vsi pa ste po zmagi razvili našo zastavo in to ponosno počnete nadaljnjih 36 let.
Del posledic pa ne poznam iz knjig, ampak od doma. Živim na Velikem Obrežu, dva kilometra od Rigonc. Tam je 27. junija 1991 padel brežiški teritorialec Jernej Molan. Bil je prvi in edini padli iz vrst posavske Teritorialne obrambe. Moj dedek je tistega dne, ko se je na meji slišalo streljanje, v katerem je padel Jernej Molan, s polja stekel domov in zgrabil tri lovske puške. Prvo je dal ženi, moji babici, drugo hčeri, moji mami, nato pa ju je naučil kako se vstavi patrone. Skozi okna sta nato držali prežo in gledali, kako so se na njivah ustavili oklepniki jugoslovanske vojske. S tretjo puško v roki pa je z drugimi lovci odšel po poljih ob današnji meji. Smernic, ki ste jih tu
sprejeli, on ni nikoli videl. Vedel pa je, kaj mu je storiti. Kaj je njegova odgovornost.
sprejeli, on ni nikoli videl. Vedel pa je, kaj mu je storiti. Kaj je njegova odgovornost.
Moja generacija je odraščala v povsem drugačnem prostoru in času, v schengenskem prostoru, z evrom v denarnici in Erasmusi v življenjepisih. O vsem tem razmišljamo približno toliko kot o zraku, ki ga dihamo. In prav v tem je nevarnost: kar je samoumevno, nehamo ceniti in marsikdaj nehamo varovati.
Vojna v Evropi je danes nazaj. Ukrajini nas opominja, da pravica naroda, da sam odloča o svoji državi, ni dana enkrat za vselej. Vedno lahko pride trenutek, ko bo treba zopet stopiti skupaj za očetnjavo.
Samostojnost zato ni bila korak v osamo. Bila je smel korak in pogoj, da je Slovenija leta 2004 v Evropsko unijo in zvezo Nato vstopila kot enakopravna članica, s svojim glasom in svojim podpisom. Meja, ob kateri je patruljiral in še dandanes jaga moj dedek, je danes meja med dvema članicama Evropske unije in Nata. V tem kontekstu postane jasno, da ima vsak slovenski glas in podpis, pa naj bo v Bruslju, New Yorku ali pa doma, korenine tukaj, v Poljčah.
Kaj torej Poljče sporočajo nam, mladim?
Najprej to, da se pravi trenutek redko napove sam. Treba ga je prepoznati in imeti pogum, da se odločitev udejanji. Potem to, da se ljudje, ki se o marsičem ne strinjajo, lahko poenotijo o bistvenem. Demos je bil koalicija zelo različnih strank, pa ste v ključnem trenutku nastopili enotno. In nazadnje to, da država ni nekaj, kar enkrat dobimo, ampak nekaj, kar vsak dan znova gradimo: z delom, z glasom na volitvah, in s poštenostjo tam, kjer odločamo o in upravljamo s skupnim.
Ob ustanovitvi vašega združenja je bilo rečeno, da povezuje tako tiste, ki so v začetku devetdesetih držali puške, kot tudi tiste, ki so držali pero. Kaj jih je povezalo? Sam verjamem, da so to bile vrednote, ki jih združenje nosi v imenu. Kaj pomenijo te vrednote za nas, ki smo prišli pozneje?
Pogum. Takšen, kot ste ga imeli tukaj, ko nihče ni vedel, kako se bo končalo. Zaupanje v ljudi, saj ko je šlo za državo, se je ZA odločilo ljudstvo, ne le politiki. Odgovornost in domoljubje, brez velikih besed. Takšno, kot so ga imeli možje, ki so s puško v roki hodili po poljih ob meji. In spomin. Na Jerneja Molana in na vse, ki so za to državo dali življenje.
Spoštovani osamosvojitelji, hvala, ker ste se takrat odločili. Hvala, ker ste tveganje vzeli nase, da ga moja generacija ne bi poznala. Naša naloga je, da te odločitve ne zapravimo in da državo predamo naprej vsaj tako trdno, kot smo jo prejeli.
Decembra 1990 ste na vprašanje, ali naj Republika Slovenija postane samostojna in neodvisna država, odgovorili z »da«. Tak »da« ni enkratno dejanje. Vsaka generacija ga mora izreči znova. V čast mi je, da ga danes z vami lahko izrečem tudi jaz. V veliko veselje pa, da lahko tako, kot ste vi po zmagi, vzkliknem: Živela Slovenija!
