V normalni državi bi po odločitvi Vrhovnega sodišča glede koroških dečkov ministrica odstopila sama

Poslanke in poslanci na današnjem nadaljevanju decembrske seja obravnavajo interpelacijo o delu in odgovornosti zoper ministrico za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti Anjo Kopač Mrak. V imenu predlagatelja je stališče podala poslanka Suzana Lep Šimenko.

Spoštovani!

24. oktobra 2016 smo v poslanski skupini SDS ponovno vložili interpelacijo o delu in odgovornosti ministrice za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti, dr. Anje Kopač Mrak, tudi drugič zaradi številnih nepravilnosti v primeru odvzema koroških dečkov starim staršem. Razlogi in argumenti, ki smo jih ob prvi interpelaciji v SDS že izpostavili, so se v vmesnem času le še dodatno potrdili. 19. oktobra je bila namreč javno objavljena odločitev Vrhovnega sodišča, ki je ugotovilo, da je bil odvzem dveh dečkov starim staršem nezakonit in da so bile starim staršem kršene ustavne pravice. Ugotovljeno in potrjeno je bilo, da je CSD Velenje otroka odvzel prehitro, počakati bi namreč moral na odločitev ministrstva glede dovoljenja za izvajanje rejništva starim staršem. Sodna veja oblasti je pravnomočno in dokončno ugotovila, da je z odvzemom koroških dečkov prišlo do kršitve človekove pravice do družine in to iz razlogov, na katere smo opozarjali že ob prvi interpelaciji in so bili v javnosti znani že ves čas.

V normalni državi, bi bilo jasno. kaj bi sledilo takšni odločitvi Vrhovnega sodišča, ministrica bi odstopila sama oz. bi jo v najslabšem primeru k temu pozval predsednik vlade. Nenazadnje je sam že pred prvo interpelacijo rekel, da je mogoče najti določene vidike njene objektivne odgovornosti. V razvitih demokracijah ministri odstopajo zaradi bistveno manjših zadev, še posebej, če so vanje vpleteni ali so strankarsko sodelovali pri političnem imenovanju odgovornih oseb na strokovna mesta. A predsednik vlade tudi tokrat ni ukrepal. Ministrici, ki omogoča kršenje ustavno varovanih pravic zaupa. Ne gre zgolj za to, kaj je ministrica naredila, temveč za to, kaj je opustila in bi bila dolžna storiti, ter kaj je kot nosilka politične funkcije zagovarjala. Brezbrižnost in ignoranca, tako ministrice za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti kot predsednika vlade, kažeta na popolno zatajitev pred volitvami večkrat poudarjenih načel pravne države ter visokih moralnih in etičnih standardov, katere je dr. Miro Cerar tako rad izpostavljal. Niti sedaj, ko bi morali slediti sodbi Vrhovnega sodišča, temu ni tako.

Sodba VS opozarja na temeljne pomanjkljivosti, ki so bile v postopkih odločanja organov, ki spadajo pod nadzor Ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti, prezrte. Razmerje med otroki in njihovimi starimi starši je varovano z ustavo in Evropsko konvencijo o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin.

Govoriti o tem, da je ta sodba prva, ki govori o pravici starih staršev do družinskega življenja, kar je v prvem odzivu na sodbo izjavila ministrica, kaže na ignoranco do  materije iz področja njenega dela. O pravici starih staršev do družinskega življenja pojasnjuje namreč večletna praksa Evropskega sodišča za človekove pravice. Nepoznavanje ali ignoranca do materije ter neprimeren izbor kadra za najvišja mesta organov v sestavi ministrstva pa se kaže v nezakonitostih, kot je primer koroških dečkov.

Dejstva, argumenti, ugotovitve upravne inšpekcije in nazadnje tudi sodba VS sodišča potrjuje, da je pri odvzemu dveh koroških dečkov starim staršem šlo za nezakonitosti, ki se dogajajo pod okriljem Ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti.

Ministrica se je 6. aprila z izpostavljenim primerom koroških dečkov pojavila na tiskovni konferenci. Ugotovljene nepravilnosti v samem postopku kažejo na to, da je takrat  zgolj želela politično pokriti nepravilnosti, ki so se zgodile. S svojo politično avtoriteto je želela vplivati na javno mnenje in prepričati širšo javnost, da je vse v najlepšem redu.

Kot opozicija smo seveda dolžni opozoriti na zlorabo politične funkcije za kritje strokovnih napak. V danem primeru ne gre za zlorabo konkretnega primera, ampak za to, da kot opozicija ravnamo odgovorno in uporabimo vsa možna politična sredstva, saj je ministrica iz politične funkcije ves čas zagovarjala odločitev institucij, ki so kršile človekove pravice oziroma za odpravo kršitev človekovih pravic ni naredila nič, čeprav bi po nadzorstveni funkciji to lahko storila.

Interpelacijo zoper ministrico smo vložili zaradi:

1. Njene odgovornosti pri nesorazmernem posegu v človekove pravice, varovane z Ustavo Republike Slovenije, le te so:

• varovanje otrok in družine ter ustvarjanja za varstvo potrebnih razmer po 3. odstavku 53. člena Ustave;
• posebno varstvo in skrb za otroke po 56. členu Ustave;
• pravica do osebnega dostojanstva otrok in njihovih starih staršev po 34. členu Ustave;
• pravica do zasebnega življenja otrok in starih staršev po 35. členu Ustave Republike Slovenije

ter opustitev dolžnega ravnanja v okviru političnih in uradnih pooblastil za zagotavljanje teh človekovih pravic pri nezakonitem odvzemu otrok v oskrbi starih staršev s strani Centra za socialno delo Velenje ter pri razbitju družinske skupnosti in s tem posegom v ustavne pravice starih staršev in vnukov.

2. Zaradi odgovornosti in opustitve dolžnega ravnanja kot pristojne ministrice, ki je dolžna zagotavljati, da državni organi in nosilci javnih pooblastil v vseh postopkih v zvezi z otrokom skrbijo za otrokovo korist in celovitost družinske skupnosti.

3. Zaradi odgovornosti in vpletenosti pri politizaciji dela centrov za socialno delo na primeru CSD Slovenj Gradec in odgovornosti za posledice prikritja napak CSD Slovenj Gradec, ki je bil pristojen za odločanje o vlogi za rejništvo starih staršev pri katerih sta vnuka živela.

Poglejmo nepravilnosti in odgovornost ministrice skozi postopke nezakonitega odvzema koroških dečkov. Odgovor na interpelacijo namreč ne vsebuje konkretnih odgovorov na posamezne konkretne očitke, na več mestih je celo manipulativen in namerno zamolči bistvo problema.

Stara starša sta skrbela za svoja vnuka potem, ko je partner njune hčere umoril njuno hči, mamo dveh dečkov. Otroka sta bila v njuni oskrbi 3 mesece, vse do takrat, ko je CSD Velenje vnuka odvzel in ju dodelil v rejništvo neznani družini. Odvzem otrok je bil skrajno neprimeren in sicer na način, da sta bila otroka odpeljana iz vrtca, brez vednosti starih staršev. Takšen način bi lahko uporabili zgolj v primeru, da bi bilo zdravje ali življenje otrok ogroženo. Šlo je za preuranjen, nesorazmeren in nezakonit poseg pri izvrševanju odločitve CSD Velenje, s katerim se je poseglo v družinsko skupnost starih staršev in vnukov, kot jo priznava 8. člen Konvencije o človekovih pravicah in temeljnih svoboščinah.

Čeprav sta stara starša za otroka skrbela 3 mesece, jima CSD Velenje ni dodelil skrbništva. Kar je skrajno nenavadno, saj 182. člen zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih določa, da se za skrbnika imenuje njegov sorodnik, razen če to ni v nasprotju s koristmi varovanca. Glede na to, da sta bila otroka pri starih starših 3 mesece, to zagotovo ni bilo v nasprotju s koristmi otroka.

Babica je na pristojni CSD Slovenj Gradec vložila vlogo za dodelitev rejništva. Ker gre za upravni postopek, bi moralo o vlogi odločiti ministrstvo z odločbo, bodisi vlogi ugodi ali jo zavrne. V konkretnem primeru CSD SG vloge ni posredoval na ministrstvo in ministrstvo o tem ni odločalo v zakonitem roku, to je 60 dneh. Postopek dodelitve rejništva starim staršem še ni bil zakonito končan, ko se je CSD Velenje že odločil in otroka dodelil neznanim rejnikom. Kar pomeni, da je bil tudi postopek določitve drugih rejnikov izveden prehitro, samovoljno in nezakonito ter neozirajoč se na to, ali bo stara mama upravičena do rejništva, ali ne. To je nazadnje potrdilo tudi Vrhovno sodišče.

Za to okoliščino je ministrica vedela, saj je bila izpostavljena v medijih, nanjo je posebej opozorila tudi babica in njen odvetnik. Takšno nepravilnostbi morala ugotoviti tudi Socialna inšpekcija RS, ki je naredila izredni pregled na pobudo ministrice, a le ta ni ugotovila nepravilnosti. Odločba s strani ministrstva je bila izdana komaj 11. 4. 2016, čez zakonsko določen rok, ter za tem, ko sta bila otroka že v neznani rejniški družini.

Izmed vseh nepravilnosti v postopku odvzema »koroških dečkov« je torej najhujša ravno ta, ki jo je sedaj dokončno in pravnomočno ugotovilo Vrhovno sodišče, ki je navedlo, da je razmerje med otroki in njihovimi starimi starši varovano z Ustavo in Evropsko konvencijo o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Vrhovno sodišče je izpostavilo, da je treba varovati pravico otrok do starih staršev, pa tudi pravico starih staršev do otrok, ne le pred posegi države temveč tudi z aktivnim ravnanjem in skrbjo državnih organov. Pri tem razmerje med starimi starši in njihovimi vnuki lahko nastane in obstoji brez predhodno izdanih pravnih aktov pristojnih organov.

Stališče, ki ga je ministrica ves čas politično zagovarjala izhaja iz napačne ugotovitve, da se starim staršem in vnukom ne prizna statusa družinske skupnosti, ki ga priznava Evropska konvencija o človekovih pravicah in temeljnih svoboščinah, praksa Evropskega sodišča, in nazadnje na tem temelji tudi odločitev Vrhovnega sodišča. Poseg v družinsko skupnost s strani države bi se lahko izvedel zgolj zaradi ogroženosti otrok, ta pogoj v tem primeru ni bil izpolnjen, kar najbolj dokazuje prav dejstvo, da sta bila otroka kar 3 mesece pri starih starših ter široka podpora skupnosti v kateri stara starša živita.

Povsem manipulativno je zatrjevanje ministrice, da je ob tako jasni odločitvi in obrazložitvi sodbe Vrhovnega sodišča RS potrebno zasledovati korist otrok. Seveda je potrebno zasledovati korist otrok, temu nihče ne nasprotuje, vendar kdo lahko trdi, da je korist otrok v tem, da se razbije družinska skupnost v kateri živijo, in pri čemer ni razlogov zaradi katerih bi bili ogroženi? Če bi izhajali iz te prakse, bi lahko CSD-ji po svoji diskreciji razbili več tisoč družinskih skupnosti v Sloveniji, ministrica pa bi to zagovarjala kot strokovne odločitve, v katere se poslanke in poslanci kot predstavniki vsega ljudstva ne smemo vtikati.

Če bi obramba ministrice v tem delu držala, potem Vrhovno sodišče RS ne bi odločilo, da je šlo v primeru koroških dečkov za neustaven poseg v družinsko skupnost, saj bi po načelu sorazmernosti upoštevalo korist otrok in zavzelo stališče, da je bil ta poseg nujen. Tudi dejstvo, da Vrhovno sodišče RS ni odločalo o vrnitvi dečkov k starima staršema v ničemer ne zmanjša teže posega v družinsko skupnost. O vrnitvi ni moglo odločati, saj te postopki tečejo pred drugimi sodišči in v ničemer ne bodo vplivali na pravnomočno ugotovljen poseg v družinsko skupnost.

Ministrica je izredni nadzor socialne inšpekcije nad odločitvijo CSD Velenje, najverjetneje zahtevala zaradi pritiskov javnosti, ugotovitve nadzora pa so bile predstavljene na tiskovni konferenci 6. aprila 2016. Ugotovitev nadzora je bila, da so odločitve zakonite in da nepravilnosti pri delovanju CSD Velenje ni bilo. Na tiskovni konferenci je bil med drugim tudi naveden razlog odvzema otrok starim staršem, in sicer da stara starša »nista več sodelovala s CSD Velenje,« pri čemer ni bilo konkretno pojasnjeno, kaj točno bi naj to nesodelovanje sploh pomenilo.

Več kot očitno gre za dejstvo, da stara starša nista sodelovala s CSD Velenje, ker se z odvzemom vnukov nista strinjala. Zastrašujoče je dejstvo, da ministrstvo deluje po principu, da če se z njimi ne strinjaš, se lahko nestrinjanje opredeli kot nesodelovanje in s tem organ na silo uredi družinsko razmerje in le to zagovarja kot avtonomno strokovno odločitev, ki ji moramo državljanke in državljani zaupati, saj jo je izrekla stroka, ki ji ni mogoče oporekati.

Na tiskovni konferenci 6. aprila so bili ob ministrici prisotni še direktor Socialne inšpekcije, takratna direktorica CSD Velenje in prof. dr. Gabi Čačinovič Vogrinčič.

Informacijski pooblaščenec je 31. avgusta ugotovil, da se je prof. Čačinovi Vogrinčič kot strokovna zunanja sodelavka na nezakonit način seznanila z osebnimi podatki, saj za seznanitev ni imela ustrezne pravne podlage, v času od 4. aprila do 11. aprila.

Informacijski pooblaščenec je kratko časovno obdobje razumel kot olajševalno okoliščino, hkrati pa navedel, da se v tem obdobju ni seznanila z listinsko dokumentacijo, temveč so ji bili podatki posredovani zgolj ustno. Kar lahko pomeni tudi to, da je prof. Gabi Čačinovič Vogrinčič svoje strokovno mnenje zavzela le na podlagi ustnih informacij, kar dodatno pojasnjuje dejstvo, da tiskovna konferenca 6. 4. 2016 ni bila namenjena objektivni predstavitvi stališča, temveč zgolj pokritju odločitev CSD Velenje in CSD Slovenj Gradec.

Odločitev za odvzem vnukov je bila po mnenju sodelujočih na tiskovni konferenci strokovna in v največjo korist otrok. O odvzemu otrok naj bi odločila »stroka«, kar naj bi pomenilo, da strokovne odločitve ne morejo biti napačne ali predmet dvoma. S takšno razlago se ne moremo strinjati, še posebej, če se izkaže, da je politika tista, ki upravičuje t. i. strokovne odločitve in ne dejanskih argumentov.

Socialna inšpekcija ni zaslišala starih staršev, da bi preverila ali stanje, ki ga navajajo v CSD Velenje, drži. Kar pomeni, da dejanskega stanja sploh niso ugotavljali. Posledično tudi ne strokovnosti in zakonitosti dela CSD Velenje, saj se ni mogla prepričati o resničnosti dokumentacije, ki jo je predložil center. Mnenje Socialne inšpekcije je podprla in zagovarjala tudi ministrica. Četudi Socialna inšpekcija ni ugotovila nezakonitosti, ministrica na to ni odreagirala. Niti po sodbi Vrhovnega sodišča ne. Kar dodatno potrjuje dejstvo, da je želela zgolj formalno pokriti nestrokovno in nezakonito delo CSD Velenje in CSD Slovenj Gradec.

8. aprila je svoje izsledke nadzora nad CSD Velenje na tiskovni konferenci predstavila tudi Varuhinja človekovih pravic. Tudi ona ni ugotovila nepravilnosti. Je bil pa tudi ta nadzor opravljen zgolj na podlagi poročila CSD Velenje, razgovora s starima staršema tudi ona ni opravila.

Konec maja je Upravno sodišče ugotovilo, da je bil odvzem otrok starim staršem nezakonit. Vloga za rejništvo je bila s strani stare mame vložena 13. 1., upravni postopek je bil uveden 27. 1. 2016, ko je bila vloga po dopolnitvi popolna. Ker gre za upravni postopek, v katerem je pristojni organ za odločanje ministrstvo, bi moral CSD SG vlogo babice odstopiti v reševanje ministrstvu. O vlogi bi moralo biti odločeno najkasneje v roku 2 mesecev, CSD SG pa je vlogo na ministrstvo poslal šele 11. 4. 2016 in še to po pozivu ministrstva. Ministrstvo je sicer še isti dan izdalo zavrnilo odločbo babici, a prepozno, skrajni rok je bil 27. 3. 2016. Nezakonito odločanje o rejniški pravici pa je nepravilnost, ki je vplivala na odvzem otrok iz oskrbe starih staršev, saj postopek ni bil zakonito zaključen. Pravica do rejništva predstavlja bistveni predpogoj za odločanje o tem, ali se vnuka odpelje v drugo rejniško družino in ne dodeli rejništva starim staršem. Tega tudi ni ugotovila Socialna inšpekcija RS, čeprav je šlo za zelo očitno kršitev, ministrica pa na to ni odreagirala.

Direktor CSD SG je zaradi objektivne odgovornosti po ugotovitvah upravne inšpekcije odstopil.  Žal veliko prepozno, je pa s tem potrdil, da je prišlo do napak, ki jih je ministrica zagovarjala. Odgovornosti pa ni čutila ministrica, pa čeprav se je pri imenovanju ta istega direktorja osebno angažirala in so takrat predstavniki ministrstva v Svetu CSD povozili mnenje zaposlenih, ki so vztrajali, da Jurij Šumečnik ne izpolnjuje pogojev za vodilnega delavca v sociali, saj ni imel zahtevanih delovnih izkušenj na področju socialnega varstva. Kljub dejstvom, je po ponovnem razpisu in ob zadostni politični večini v svetu zavoda, dobil podporo in postal direktor. Ni zanemarljivo dejstvo, da je bil politično nastavljeni direktor vidni član SD.

Politika je povozila stroko in takšne politične odločitve so imele za posledico nezakonito ravnanje direktorja. Prav zaradi tega bi tudi ministrica morala nositi odgovornost za nepravilnosti na CSD SG.

Nepravilnosti postopkov pri odločanju o vlogi za rejništvo na strani CSD SG je potrdilo tudi Vrhovno sodišče. V postopku so bile kršene človekove pravice. Postopek je bil nezakonit.

Julija 2016 je odstopila, kot izhaja iz izjav medijev, iz osebnih razlogov tudi direktorica CSD Velenje. Žal veliko prepozno. Nepopravljiva škoda je bila narejena.

Po odvzemu otrok iz družinske skupnosti so se dolgo časa onemogočali stiki vnukov s starimi starši. Stike se jima je omogočilo šele po odločitvi upravnega sodišča, junija 2016. Stara starša sta danes sicer upravičena do stikov z vnukoma, vendar le enkrat do dvakrat mesečno in ob prisotnosti socialnih delavcev.

Z javno razglasitvijo sodbe Vrhovnega sodišča, 19. oktobra 2016, se je dokončno potrdila nezakonitost odvzema vnukov starim starše in poseg v ustavne pravice do družinske skupnosti. Gre za odločitev, ki jo je ministrica zagovarjala, pri tem pa opustila svojo nadzorstveno funkcijo, da bi že takrat znane kršitve preprečila ali jih odpravila. Izgovor, da sodišče ni presojalo o koristi otrok je manipulativen. Sodišče je sicer zavrglo zahtevek za začasno odredbo, s katero je zastopnik zahteval vrnitev vnukov starim staršem, vendar zgolj iz razloga, ker o dovoljenju za rejništvo odloča drugo sodišče.

Odgovornost ministra je jasno opredeljena v zakonu o državni upravi in Ustavi RS. V skladu s 114. členom Ustave RS je vsak minister odgovoren za delo svojega ministrstva. Na podlagi 16. člena zakona o državni upravi pa minister vodi in predstavlja ministrstvo ter izdaja predpise in druge akte v skladu z zakonom ter sprejema druge odločitve iz pristojnosti ministrstva. V odnosu do organov v sestavi ministrstva (kot je Socialna inšpekcija RS v okviru Inšpektorata za delo RS) pa minister po 23. členu zakona o državni upravi daje organu usmeritve za delo ter obvezna navodila in naloge, da v mejah svoje pristojnosti opravi določene ukrepe ter ji o tem poroča. V zvezi s tem lahko minister zahteva poročila, podatke in druge dokumente v zvezi z delom organa v sestavi.

Pri odvzemu vnukov je prišlo do številnih nepravilnosti:

• Sporen je način odvzema otrok starim staršem, saj življenje ali zdravje otrok ni bilo ogroženo, zato je bil odvzem iz vrtca nesorazmeren glede na korist otrok.
• Morilcu matere otrok, njihovemu očetu, ni bila odvzeta roditeljska pravica. Namesto tega je celo sodeloval kot stranka v postopku.
• CSD Slovenj Gradec je nezakonito obravnaval vlogo za rejništvo starim staršem, ker je ni poslal v odločanje pristojnemu ministrstvu. S tem se je onemogočil postopek dodelitve starim staršem v rejništvo, saj o njuni vlogi ni bilo zakonito odločeno.
• CSD Velenje ni imel stvarno utemeljenih razlogov, da ne bi otroka v rejništvo dodelil starim staršem. Nesodelovanje starih staršev ne more biti utemeljen razlog, odločilna bi morala biti zgolj otrokova korist.
• Otrokoma ni bil dodeljen skrbnik, ki bi moral biti praviloma sorodnik otrok, razen če bi to bilo v nasprotju s koristmi obeh otrok, kar pa v danem primeru ni bilo.
• Socialna inšpekcija je nadzor opravila zgolj na osnovi poročila CSD Velenje, brez da bi se pogovorila z nasprotno stranjo, v tem primeru s starimi starši.
• In kot najbolj očitno: bilo je poseženo v človekovo pravico do družinskega življenja starih staršev in vnukov.

V skladu s 53. členom ustave mora država v vseh svojih dejanjih paziti na to, da bo varovala družino in otroke in za to varstvo zagotavljala potrebne razmere. To se nanaša tudi na vsako ravnanje ali opustitev ministrice dr. Anje Kopač Mrak.

V skladu z 8. členom Evropske konvencije o človekovih pravicah in temeljnih svoboščinah je kot družina varovana tudi širša družina, še posebej če gre za vzpostavljene družinske odnose med otroki in drugimi sorodniki.

Tudi v tem odgovoru na interpelacijo, tako kot v prvem odgovoru in med celotno razpravo, se je ministrica izognila pojasnilom zakaj je s svojim ravnanjem omogočila ohranitev stanja neustavnega razbitja družinske skupnosti, čeprav ima na voljo jasne formalne vzvode po zakonu o državni upravi in po zakonu o upravnem postopku.

Ministrica dr. Anja Kopač Mrak v zvezi s temi nepravilnostmi in posegi v človekove pravice ni samo objektivno odgovorna temveč je odgovorna tudi subjektivno. Socialna inšpekcija RS je organ v sestavi ministrstva, ki je sicer pri svojem delu samostojen, vendar je v skladu z Zakonom o državni upravi dolžan upoštevati navodila ministrice dr. Anje Kopač Mrak, ki ima tudi pravico do vpogleda v celotno dokumentacijo inšpekcijskega nadzora. Izsledke nadzora, ki ni ugotovil nepravilnosti, je podprla, čeprav je bilo že od vsega začetka jasno, da Socialna inšpekcija RS ni ugotavljala dejanskega stanja v konkretnem primeru, saj ni zaslišala starih staršev in s tem omogočila načela kontradiktornosti v postopku ter je izhajala zgolj iz enostransko prikazanih navedb v dokumentih CSD Velenje. Z nepravilnostmi je bila seznanjena s strani odvetnika starih staršev še pred tiskovno konferenco. Namesto, da bi v skladu s svojimi pristojnostmi po 23. členu zakona o državni upravi od socialne inšpekcije zahtevala dodatno preučitev primera, se vse do danes o teh nepravilnostih socialne inšpekcije ni opredelila. 

V skladu s 274. členom zakona o upravnem postopku ima ministrica kot pritožbeni organ zoper odločitve centrov za socialno delo pravico odpraviti ali razveljaviti odločbe po nadzorstveni pravici, če je bil z odločbo očitno kršen materialni predpis. Kot se je to zgodilo v konkretnem primeru, ko odločba CSD Velenje ni upoštevala, da o pravici starih staršev do rejništva preko CSD Slovenj Gradec še ni bilo dokončno odločeno v skladu z zakonom. Namesto da bi preučila možnosti, ki jih ima po nadzorstveni pravici, je ministrica nekritično sledila ugotovitvam Socialne inšpekcije RS in se postavila na stališče, da nepravilnosti ni bilo.

Ministrica je aktivno sodelovala pri nameščanju političnega kadra na vodstveno funkcijo CSD Slovenj Gradec in s tem kljub številnim opozorilom zanemarila stroko. Takšna odločitev je imela za posledico nezakonito ravnanje CSD, kar je ugotovila upravna inšpekcija. Ministrica bi tako morala nositi odgovornost za politizacijo dela na CSD SG in za napake, katere so se zaradi političnega in ne strokovnega kadrovanja zgodile.

Predsednik vlade je pred obravnavo prve interpelacije izjavil, da je zaradi nepravilnosti v postopku mogoče najti določene vidike njene objektivne odgovornosti, saj je za zakonito in učinkovito delovanja resorja odgovoren minister. Sledila je odločitev upravnega sodišča, ki jo je potrdilo tudi Vrhovno sodišče. A predsednik vlade ni storil ničesar.

V kolikor se uporabi politična pooblastila ministra, da se prikrije ali ohrani določene nepravilnosti pri posegu v človekove pravice je potrebno za ugotavljanje odgovornosti uporabiti interpelacijo kot politično sredstvo. In to smo tudi storili, v tem primeru po spremljenih okoliščinah že drugič.

Interpelacije nismo vložili zgolj zato, ker bi želeli ponovno razpravljati in prepričevati cenjene kolega iz koalicije in tudi dela opozicije, da se je v primeru dveh dečkov ravnalo nezakonito, nemoralno in neetično. O tem smo že govorili. Rezultat glasovanja ob prejšnji interpelaciji je bil izjemno tesen, 43 poslancev je bilo ZA ministričino razrešitev, 38 poslancev je bilo PROTI. O tem se je velikokrat izrekla strokovna javnost, o tem se je izreklo upravno in nazadnje tudi Vrhovno sodišče RS.

V SDS smo na številne nepravilnosti, ki so se skozi izpostavljen primer zgodile opozarjali od začetka. S sodbo VS so nastopile nove okoliščine. Glede na to, da ministrica niti po sodno potrjenih  nepravilnostih ni toliko samokritična, da bi odstopila sama. In da predsednik vlade, niti po odločitvi VS ne ukrepa,  je edina možnost, da se o njeni odgovornosti ponovno izreče Državni zbor. Verjamem, da boste poslanci po spremenjenih okoliščinah in dodatnih argumentih dobro razmislili kako boste glasovali.

Vlagatelji interpelacije tako predlagamo Državnemu zboru RS, da po opravljeni razpravi razreši dr. Anjo Kopač Mrak z mesta ministrice za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti.