V Ljubljani bi uveljavila bolj tolerantni način vodenja

Zofija Mazej Kukovič, kandidatka SDS za ljubljansko županjo. Objavljamo intervju z Zofijo Mazej Kukovič iz prejšnje številke Reporterja.SDS bo predstavila svojo župansko kandidatko relativno pozno, saj je do lokalnih volitev le še dober mesec. Je to posledica predvolilne taktike ali je stranka tako dolgo iskala županskega kandidata?

Najbrž nisem prava oseba za odgovor. Po svoje je to logično. Prepričana sem, da je pomembno, da se je treba za volitve za katerokoli funkcijo vsebinsko zelo dobro pripraviti. To velja za celotno ekipo, ne samo za potencialne kandidatke in kandidate. Zato v tem vidim zelo modro potezo stranke, kajti govorjenja kar na pamet in hvalisanja imajo volivci velikokrat dovolj.

Znano je, da je kandidaturo odklonil dr. Žiga Turk, ki se je javno najpogosteje omenjal kot županski kandidat. So vas v stranki dolgo prepričevali, da ste sprejeli kandidaturo za ljubljansko županjo?

Imela sem vprašanja sama zase. Pri sebi sem našla odgovor za kandidaturo, ki pomeni skrb za ljudi. Na skrb za otroke glede prostora v vrtcih, za prijazno in zdravo okolje, ki bi omogočalo mladim staršem starševstvo in hkrati kariero, možnosti da pridejo do stanovanj. Velika potreba v današnjem času je oblikovanje možnosti za medgeneracijsko sožitje, skrb za starejše. Področje gospodarskega razvoja, odprtega v svet, pa je ključ do kakovosti življenja. Po duši sem še vedno bolj gospodarstvenik kot politik, kar sem zelo kratek čas. Slediti vsemu, kar se danes dogaja v politiki, je prava umetnost. Tudi zato, ker živimo v turbulentnem obdobju, ko na eni strani standard državljanov pada, na drugi strani pa si nekateri posamezniki lahko dovolijo praktično vse. V takih razmerah je zame velik izziv sprejeti politični angažma, da bi pripomogla k boljšim razmeram. Prepričana sem, da zmorem skupaj z ljudmi v stranki, ki so izjemno dobri in razmišljajoči, ponuditi volivcem boljše in dolgoročne rešitve.

Pred štirimi leti so takratnemu županskemu kandidatu dr. Francetu Arharju očitali, da je premalo časa Ljubljančan, ker je šele pred vložitvijo kandidature spremenil naslov stalnega bivališča. Vi prihajate iz Velenja. Vas ne skrbijo enaki očitki?

Z Ljubljano živim najmanj desetletje, prej poslovno, kajti v poslovnem svetu se ne da nič narediti, če ne znaš odpreti dovolj vrat v Ljubljani. Ko sem bila povabljena v vlado kot ministrica za zdravje, me tudi ni nihče vprašal, od kod prihajam. Znala sem živeti 24 ur na dan v Ljubljani in z njo, tudi zdaj večji del življenja preživim tukaj. Formalnost glede stalnega prebivališča sem uredila sedaj. Navsezadnje je moje delo ves čas vezano na prestolnico. Že prej kot direktorica sem se ukvarjala z okoljevarstvenimi tehnologijami in energetiko in bila podpisnica pogodb v zelo velikih objektih, od Toplarne Ljubljana do Energetike, Voke itd. Kot ministrica sem zelo intenzivno reševala žgoča vprašanja v zdravstvu, ki so bila zelo povezana s prestolnico. Vedno sem bila aktivna pri delovanju v civilnih združenjih, kot so Evropa Dona, različna športna združenja, zato razumem Ljubljano in potrebe ljudi. Vedno sem jo razumela kot center znanja in razvoja, ker sem veliko sodelovala z instituti, zlasti Inštitutom Jožefa Štefana in Kemijskim inštitutom. Navajena sem biti tam, kjer je delo, pa naj bodo to Ljubljana, Bruselj ali Šanghaj. Ljudje smo tam, kjer lahko ustvarjamo, ne tam, kjer bi nam bilo najbolje spati in se sprehajati okoli hiše. V Sloveniji so razdalje med kraji tako majhne, da niso pomembne.

Kje pa stanujete v Ljubljani?

Imam stanovanje na Novih Poljanah.

Koliko še imate stike z Velenjem? Še pred meseci sem slišal, da veljate za eno od možnih kandidatk za velenjsko županjo. So kdaj stekli pogovori tudi o tem?

Pogovarjali smo se tudi o tej možnosti, vendar zadnja leta zelo malo živim v Velenju, Res sem pred tem tam 15 let vodila podjetje, ki je bilo izjemno razvojno in usmerjeno navzven, ne samo v Slovenijo, ampak tudi v svet. Vedno sem razmišljala, da moramo delovati širše, pa pri tem ni bilo čutiti podpore. Velenje je precej samozadostno, tam manjka širšega povezovanja s Slovenijo in svetom, primanjkuje dinamike in vizionarskih razvojnih korakov.

Podobno kot sedanji ljubljanski župan Zoran Jankovič ste tudi vi dolgoletna menedžerka. Do nedavnega ste bili direktorica velenjskega Esotecha. Imate kakšen delež v tem podjetju oziroma ali ste ga kdaj imeli?

Seveda sem imela delež v tem podjetju (okoli 22 odstotkov – op. p.), vendar sem ga pozneje prodala. Več o moji zgodovini in zapletih v tem podjetju sem napisala v knjigi Voz na strmini. Iz podjetja sem izstopila z željo, da deluje naprej dobro in uspešno. Esotechu sem dala vso življenjsko energijo, pri tem sem si pridobila mnogo izkušenj pri vodenju ljudi, ugotovila tudi potrebo po povezovanju in tolerantnosti. V gospodarstvu se je treba prilagoditi kupcem, v politiki pa so naši kupci volivci. In ker je vsak kupec kralj, je treba tudi v politiki upoštevati predvsem potrebe volivcev tako kot v poslovnem svetu potrebe kupcev. Najhuje je, če kupcu, ki sprašuje za neki proizvod, predstavite svoj proizvod, po katerem ne povprašuje. Zato kot kandidatka za županjo ne želim in nočem razlagati in prepričevati volivcev z nečim, kar je meni všeč, ampak s tistim, kar čutim, da volivci potrebujejo. Logika med poslovnim in političnim svetom je izjemno podobna, toda v realnosti je to popolnoma drugače in se politiki pogosto obnašajo, kot da nikogar ne potrebujejo. Kot da je ob izvolitvi svet popolnoma njihov in jim ni treba več nikogar poslušati. ?

Imate delež v katerem drugem podjetju? S čim se ukvarjate, odkar niste več ministrica?

Nimam deleža v nobenem podjetju. Odkar nisem več ministrica, sem se posvetila poglabljanju v evropske gospodarske teme, kot predsednica gospodarskega foruma SDS sem delovala v smislu obvladovanja gospodarske krize, kot predsednica odbora za zdravstvo sem aktivna tudi na tem področju. Rada pišem, pomagam hčerama, ki se ukvarjata z ozaveščanjem o varovanju okolja na globalnem nivoju.

Ali ste Zorana Jankovića imeli za dobrega menedžerja?

Nikoli ga nisem posebej ocenjevala in o njem razmišljala. Ko je bil predsednik uprave Mercatorja, se je o njem sicer veliko pisalo, vendar to ni bilo naše poslovno področje, zato tega nisem spremljala. Vsak direktor opravlja svoje delo in ni časa za to, da bi se posvečal stvarem, ki ne koristijo poslu. Ko je bil razrešen v Mercatorju, to je bilo zelo odmevno, in nato izvoljen za župana, sem na podobno vprašanje odgovorila, da v principu cenim ljudi, ki se znajo pobrati. Danes, ko gledam iz političnega zornega kota, pa menim, da bi moral imeti večjo stopnjo tolerantnosti, demokratičnega načina vodenja in spoštljivega odnosa do drugače mislečih.

Ste si že ogledali novi stadion in novo športno dvorano, ki ju pompozno predstavljajo kot glavni dosežek ljubljanskega župana Zorana Jankovića?

Nisem si ju še ogledala, sem športnica, rekreativka, zelo veliko sem pomagala v športu. Tudi kot predsednica nogometnega kluba (Šmartno ob Paki – op. p.), ki sem ga pripeljala v prvo slovensko ligo. Stadion je želja vsakega športnega navdušenca, sploh če je videti »nobel«, boljši od sosednje občine. Za Ljubljano je to vsekakor uspeh, toda vprašanje je, kako naprej ob izjemno dragi infrastrukturi. Treba je zagotoviti nova donosna delovna mesta, da ne bo to strošek za mestno občino in državni proračun, da bodo ljudje hodili na nogometne tekme. Nogomet je v Ljubljani izjemno slabo obiskan, razen če gre za redke vrhunske tekme. Maribor ima veliko več nogometnih navdušencev. Ne želim se ukvarjati s tem, ali so bile Stožice dobra odločitev, ampak z nadaljnjimi izzivi, kako iz tega narediti nove podjetniške priložnosti. Odgovorov za zdaj ni videti, čeprav bo treba poplačati vse obveznosti in kredite iz mestnega proračuna, ki so nastali zaradi gradnje. Kot nekdanjo gospodarstvenico me boli srce, ko vidim, da so ljudje delali po principu: delaj, nekoč boš za to dobilo plačilo.

Oskar Komac iz sindikata gradbenih dejavnosti je izjavil, da je stadion spomenik poteptanim delavskim pravicam. Se strinjate z njim?

Tudi tako bi ga lahko imenovali. Iz zgodovine je znano, da so tudi antični Grki in Rimljani gradili različne amfiteatre in se pri tem niso ozirali na žrtve. Čeprav so za sabo pustili velike sledi, so ne glede na slavo in veliko povzpetništvo na koncu propadli.

Prestolnice nimajo samo stadionov, opere in gledališča, ampak tudi mestno železnico. Jo tudi vi pogrešate?

Gre za prednosti glede na to, kaj večina ljudi najbolj potrebuje. Šport je vsekakor zelo priljubljen, toda v današnjem času nam v Ljubljani največ glavobola povzroča promet. Ta zadeva vsakogar vsako jutro, ko prihaja v službo, vsako popoldne, ko se vrača domov, kadar peljemo otroke v vrtec ali šole in nazaj, v zdravstveni dom, Klinični center ipd. Zato moramo biti usmerjeni v bolj prijazen promet, da ne bodo vozniki nervozni, kot so vsak dan v Ljubljani. Ali opazite, da tukaj zatrobi vsak, če nekdo vsaj malo postoji na cesti? Stalno hupanje je signal, da promet … (zunaj se po naključju zasliši hupanje – op. p.) Vidite! Prometni režim spravlja vse ob živce. Veste koliko je posredne škode, če so ljudje tako nervozni, tega ne doživimo na vsakem koncu Slovenije. Eden mojih znancev je nekoč v Šanghaju izjavil, da bi Kitajci raje videli, da jim iz avtomobila vzamejo motor, kot pa da ne bi imeli hup na volanih, ker tako radi hupajo. Danes pa ne hupajo več, ker so uredili prometni režim, poleg tega je to postalo kulturno nesprejemljivo, v Ljubljani pa je stalno hupanje izražanje stalne nervoze. To je alarm tudi zame kot kandidatko, da je vendarle treba začeti tam, kjer imajo ljudje največje težave. Ljubljančani potrebujejo posodobitev in reformo celovitega prometa, da postane bolj tekoč in da se javni promet usposobi tako, ki bo prijazen za prebivalce in okolje.

Ko sem se pred leti o tem pogovarjal z županom Jankovičem, je razmišljal o vinjetah za avtomobile, ki prihajajo v Ljubljano. Ali ne bi bilo bolje, da se uvede sodobnejša oblika mestne železnice, ki bo omogočila ljudem, da se jim ne bo treba voziti z avtomobilom, če želijo priti hitreje do cilja?

Ljubljanski odbor SDS je v programu pri strokovnem delu za promet pripravil zelo natančen program reševanja celovite prometne infrastrukture, ki vključuje tramvaj kot tisto javno prevozno sredstvo, ki se v velikem delu prestolnic Evrope kaže kot najučinkovitejše. Ni rešitev to, da bi odganjali ljudi z avtomobili iz Ljubljane, kot omenjate primer z vinjetami, ampak v tem, da s sodobno tehnologijo, prijaznejšo do okolja, omogočimo tekoč promet in bolj zdravo okolje. V Ljubljani imamo preveliko koncentracijo prašnih delcev v zraku, kar povzroča dolgotrajne bolezni, ki se razvijejo pozneje. Žal na to pomislimo šele takrat, ko imamo sebe ali koga izmed bližnjih v Kliničnem centru ali na Onkološkem inštitutu. Promet je največji onesnaževalec, ki nevidno vpliva na naše zdravje, po drugi strani povzroča izgubo časa, čas pa je v sodobni družbi denar, ker vozniki iščejo parkirni prostor ne samo v službi, ampak tudi doma. Zato obstajajo rešitve, ki se z veliko volje dajo urediti, kar dokazujejo tako severne kot nam bližnje prestolnice. Njihove izkušnje bi lahko uporabili v Ljubljani.

Kako ocenjujete delo mestnih svetnikov iz SDS?

Po nekaterih virih je bila zamenjava vodstva v ljubljanskem odboru SDS pred meseci posledica nezaupnice prejšnjemu vodstvu. To težko ocenjujem in komentiram. Realno gledano pa v mestnem svetu vlada samo en glas, ker so taka politična razmerja, zato je posledično vprašanje, koliko vpliva ima v takih razmerah osem svetnikov. To ni samo slabo za svetniško skupino SDS, ampak tudi za demokracijo.

Se vam zdi prav, da je ustavni spor zaradi Titove ceste v Ljubljani SDS prepustila NSI? Zakaj te pobude niso prevzeli vaši svetniki?

Glede Titove ceste in podobnih primerov menim, da ne bi smeli na dnevni red dajati stvari, ki ljudi še bolj razdvajajo. Pri poimenovanju ulic imamo dovolj izbire, da ne potrebujemo razdvajanja ljudi.

Se zato niste odločili za ustavni spor?

O tem ne morem govoriti, ker nisem bila vpletena v to. Ne poznam vseh mnenj v stranki glede tega vprašanja, toda z mnogimi člani sem mnenja, da moramo nehati razdvajati ljudi. Politika razdvajanja ni potrebna, ker nas je premalo in imamo mnogo izzivov za prihodnost in odgovornost do mladih generacij. Delajo to, kar prinaša razvoj in blaginjo.

Kolikšen odstotek glasov za mestne svetnike bo za vas uspeh?

O tem bodo odločali volivci, toda zame je vedno uspeh zmaga.

Ko je Janševa vlada z novim zakonom o lokalni samoupravi Ljubljani vzela okoli 60 milijonov evrov letno, še niste bili ministrica v njegovi vladi. Ali prestolnica zmore preživeti brez teh sredstev ali bi morali iz državnega proračuna zagotoviti dodatna sredstva za Ljubljano?

Takrat res še nisem bila v vladi, toda z geslom, ki ga je ponavljal zdajšnji župan, češ da nam je država vzela 60 milijonov evrov, se ne morem strinjati, ker to ni res. Ko sem pregledala mestni proračun za zadnja štiri leta, sem ugotovila, da je v teh letih proračun zrastel z 225 na 340 milijonov evrov. Zato te logike ne razumem. Sicer se v življenju zelo malo ukvarjam s preteklostjo, ampak gledam naprej.

Vlada Boruta Pahorja je vrnila 15 milijonov evrov.

Toda to je že druga zgodba. Tudi vlada Boruta Pahorja ni prinesla 60 milijonov evrov na krožniku. Torej je šlo bolj za to, da se slaba volja Ljubljančanov izlije na prejšnjo vlado. Prepričana sem, da po krivici.

Ali soglašate z ocenami, da je Ljubljana kar dobro preživela gospodarsko krizo, če jo primerjamo z drugimi regijami v Sloveniji?

S tem se ne bi povsem strinjala. V Ljubljani so marsikateri kazalci zelo upadli. Ne glede na to, da je Ljubljana vendarle prestolnica in središče kreacij, novih znanj, univerzitetno mesto, sedež bank, največji tehnološki park, vanjo je vloženo največ proračunskega denarja, je kljub vsemu dobiček podjetij upadel za 64 odstotkov. To je podatek, ki ga za Ljubljano ne bi smelo biti. Podjetjem dobiček upade takrat, ko okolje premalo stimulira možnost razvoja, podjetništva, gospodarstva itn. Od ustvarjanja podjetij je odvisen proračun, od tega prihajajo davki, zato je to zelo skrb zbujajoč podatek. Seveda Ljubljana nima takih stečajev, ker se je že prej veliko podjetij usmerilo v storitve in produkte z visoko dodano vrednostjo, to se ne da primerjati s Preventom in Muro. V tem pogledu je Ljubljana na boljšem, a tudi padec v dobičku pomeni slabše poslovanje podjetij, kar je dolgoročno tudi za proračun mesta zelo slabo.

V odprtem pismu predsedniku vlade Borutu Pahorju, ki ste ga naslovili kot predsednica gospodarskega foruma SDS, ste predlagali, da bi tiste delavke, ki bodo zaradi stečaja Mure in Preventa ostale brez dela, zaposlili v turistični in kmetijski dejavnosti. Ste že dobili kakšen odziv?

Ne, nobenega odziva še ni bilo. Pričakujem, da si je predsednik vlade vsaj vzel čas in to dobro prebral in premislil. Za našo družbo bi bilo najslabše, tudi za mesto Ljubljana, če gre povsod okoli za padce v smislu propadanja podjetij. Če bi se celotna Slovenija začela razvijati v turistično prijazno državo – tudi drugod po svetu se turizem začenja v prestolnicah in od tam nadaljuje v druge kraje moramo imeti sodobnemu turizmu prilagojeno okolje. Viri so v teh pet, deset tisoč ženskah, ki so sposobne marsikaj, ampak če se jih odpravi in se jim da zgolj socialno podporo, smo s tem naredili državo socialnih podpirancev. Če bi malo tvegali in izobrazili te ženske za pridelavo in pripravo zdrave hrane, bi ustvarili pomembno podporo turizmu. Ko bi turisti prišli iz prestolnice na ogled Koroške, bi si lahko privoščili tudi tamkajšnje dobrote, kar bi bilo zanje še bolj vznemirljivo. Enako velja za Prekmurje, kajti ženske znajo marsikaj. Lahko bi izdelovale tisto, kar je značilno za Slovenijo, prodajali pa bi jih lahko tudi v Ljubljani. Gledati moramo globalno, ne samo na ravni slovenskih turistov, ampak tujcev, ki obiskujejo Ljubljano in Slovenijo. Prepričana sem, da bi lahko v tej panogi dobilo delo več tisoč žensk.

Kaj bi kot nekdanja ministrica za zdravje rekli o zdajšnjih zapletih z zdravniki, ki so zaradi znižanja plačila dežurstev umaknili soglasje za čezmerno delo?

Pristop vlade gotovo ni bil pravi. Pri skoraj treh milijardah denarja v zdravstvenih blagajnah pomenijo plačana dežurstva manj kot 0,5 odstotka. Gre za vzvišen način reševanja težav, brez dialoga, na kar sem že prej opozorila. Oblast, ki dobi mandat v Sloveniji, se obnaša, kot da se ji ni več treba ukvarjati in pogajati z družbenimi skupinami. Zdravstvo je občutljivo, zato je treba izjemno dobro premisliti, kje se da največ privarčevati, s katerimi prijemi in z najmanjšo škodo za paciente. Če bi naredili to, kar veleva zakon o zdravniški službi, torej začeli spoštovati normative, bi povečali učinkovitost, kar bi privedlo do veliko krajših čakalnih dob. Z večjo učinkovitostjo bi marsikaj prihranili, ne bi se nam bilo treba prepirati o stvareh, s katerimi se dajemo danes. Vlada je mislila, da se zadeve da kar lagodno reševati z nekim predpisom, nazadnje pa bodo pacienti čakali dlje, nihče jih ne bo upošteval, kar je, ko smo bolni, izjemno težko. Marsikoga to zelo skrbi, zato upam, da bosta predsednik vlade in minister našla rešitev, ki bo sprejemljiva za zdravnike in v dobro pacientov. Želim, da bi v Ljubljani čim prej dobili urgentni center, ki rešuje najbolj kritične primere, čeprav je zdaj vlada precej ustavila njegovo gradnjo.

Ko ste bili ministrica za zdravstvo, je bila končno zgrajena nova pediatrična klinika, kar je za Ljubljano pomembnejše kot stadion. Toda vedno, ko so na televizijah prispevki o tej kliniki, zavrtijo posnetek vašega guganja z Ivanom Zidarjem, s katerim se zdaj ukvarja državno tožilstvo. Ali kdaj obžalujete to, kar seje zgodilo na odprtju?

Absolutno ne. Takrat je bilo izjemno težko priti do končnega rezultata, da so bolni otroci končno dobili svoje prostore. Ko mi je Zidar ob dokončanju objekta predal velik ključ, sem mu rekla, naj si prej naredi rezervnega še zase, da bo hodil popravljat in odpravljat napake. To je sprejel, nato sem ga povabila na gugalnico. Zakaj ne bi bili včasih igrivi po vsem, kar se nam dogaja. Zame je bilo najbolj pomembno, da smo dobili pediatrično kliniko in da lahko danes bolnim otrokom delajo družbo tudi starši. Neverjetno dober občutek je biti v takem okolju. Vsakdo, kdor je kdaj imel bolnega otroka, se zaveda, kolikšna je ta pridobitev.

Če boste izvoljeni za ljubljansko županjo, se boste najbrž odpovedali položaju osme evropske poslanke iz Slovenije. Zakaj je položaj ljubljanskega župana bolj mamljiv kot funkcija evropskega poslanca?

Za zdaj še nisem v evropskem parlamentu, za kar je delno odgovorna tudi vlada, ki je parlamentu v sprejem poslala zakon, s katerim mi je onemogočeno delo v evropskem parlamentu. Vzpostavila je tveganje, da se ne ve, kdaj bi po zakonu lahko začela delovati v evropskem parlamentu. Pripravljena sem delati za javno dobro, zato sem se pripravljena odpovedati tudi mestu v evropskem parlamentu, da bi v Ljubljani uveljavila bolj tolerantni način vodenja in oblikovala okolje, ki bi bilo za vse ljudi. Prijazno mesto. Mesto za prebivalce, za tiste, ki v njem delajo, in za tiste, ki ga obiskujejo.

V evropskem parlamentu bi vas najbrž nadomestil Dragutin Mate. če bi zdaj nastopili kot opazovalka, kdaj bi Slovenija tudi uradno dobila osmega poslanca?

Takrat, ko bo vseh 27 držav članic EU podpisalo še dodaten protokol k Lizbonski pogodbi. Vemo, da pogostokrat nastanejo zapleti, ker kakšna država česa ne želi podpisati. To se je prej že večkrat zgodilo, zato je tudi nepredvidljiv vstop v parlament. Kot opazovalka bi lahko že danes delovala v vseh organih, ne bi pa imela glasovalne pravice.