Ustavni zakon bi ustrezno rešil položaj t.i. "izbrisanih" – brez morebitnih odškodnin

Državni zbor je na svoji 7. redni seji obravnaval predlog za začetek postopka za dopolnitev ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije, z osnutkom ustavnega zakona. S predlogom ustavnega zakona, ki ga je v parlamentarni postopek vložila PS SDS, bi se lahko ustrezno rešil položaj t.i. “Izbrisanih”. Stališče PS SDS o predlaganem osnutku je predstavil mag. Branko Grims. V nadaljevanju objavljamo celotno stališče. Magnetogram ni lektoriran! Mag. BRANKO GRIMS: Vsem prav lep pozdrav! Jaz sem prepričan, da so nekateri, ki so napovedali veliko neresnic dobro vedeli kaj bodo sami govorili čez nekaj minut. Sam pa bom za vsako stvar, ki jo bom povedal tudi predstavil ustrezne dokumente zaradi tega sem tudi prinesel celo en učbenik ustavnega prava enkrat za spremembo s seboj, bo zelo poučna stvar v tem Državnem zboru. Tisto, kar je potrebno postaviti v izhodišče, da razumemo absurdno zmešnjavo vrednot v kateri odločamo danes in žal živimo že dalj časa pa je potrebno predstaviti naslednje. Za leto življenja, trpljenja v koncentracijskem taborišču nacistov Dachau ali italijanskem na Rabu je omejena odškodnina v tej državi na okoli 1.000 evrov. Za smrt otroka ubitega po II. svetovni vojni je odškodnina omejena v zakonodaji te države na 800 evrov, pa gre za življenje človeka, za najvišjo vrednoto, za smrt nedolžnega otroka.

Za smrt padlega v vojni za Slovenijo, za tistega, ki je največ da za to, da tudi mi danes tukaj lahko odločamo, tudi v njihovem imenu in v imenu njegovih sorodnikov, je odškodnina omejena na 3.200 evrov. Za tistega, ki je kalkuliral s slovensko osamosvojitvijo pa je 55.000 evrov odškodnine na roko. Dobrodošli v absurdni zmešnjavi vrednot, ki jo nekateri imenujejo pravna država. Kje pa je tu pravičnost? Pravičnost kot vrednota. Kje je tu naravno pravo? Veste, da je med tistimi, ki trenutno najbolj tožijo to državo za najvišje zneske za odškodnine tudi nekdo, ki je dokazano sodeloval na strani okupatorja v vojni za enega od severnih prehodov, konkretno za Holmec in toži to državo za skoraj milijonski znesek v evrih. Koliko bo on dobil na roko, gospe in gospodje, ki to danes tukaj zagovarjate, zaradi tega, ker zavračate ustavni zakon. Kajti, drugače tiste, ki so kot okupatorji napadli našo domovino Slovenijo sploh ni mogoče v resnici pravno izločiti. In to vsi zelo dobro veste, saj to je tudi bistvo te zgodbe. Toliko kot izhodišče.

Sedaj pa, kaj je pravzaprav najbolj žalostno pri vsem tem, ko govorimo o ustavnem zakonu. Ko smo ga vložili, smo prvi dan povedali, da je to izhodišče, naše izhodišče za pogajanja in da se je mogoče pogajati o vsem, razen o dveh stvareh: da mora biti res individualna obravnava, pri čemer seveda, ne tako kot to vi interpretirate, to ne pomeni, da se za vsakega posebej napiše odločba. To ni nič, to ni individualna obravnava, ampak da se za vsakega posebej pogleda v kakšni vlogi je bil v času vojne za Slovenijo, ali je delal na strani napadalcev, ali je karkoli storil, da uredi svoj status in seveda se potem odloča na tej osnovi. To je bistvo individualne obravnave, ne pa to, da se vsak spis za se posebej pregleda, tako kot vi sedaj to tolmačite.

In v resnici je odnos do Slovenije in do slovenske osamosvojitve tista ločnica, ki loči v slovenski politiki ene in druge. Samo to je v resnici ločnica, vse drugi so ideološki konstrukti. To se nikjer bolje ne vidi kot pri tej zgodbi in bistvo tega s čimer ste zavrnili ustavni zakon, da pridem k jedru zgodbe, na seji Ustavne komisije, je točno isto neznanje in nestrokovnost, zaradi katere, spoštovane kolegice in kolegi ste spravili to državo iz fantastične rasti 7,5% v času vladavine SDS na minus 8,5% katastrofalnega nazadovanja v času samo nekaj mesecev vaše oblasti. To je nestrokovnost in neznanje in točno isto nestrokovnost in neznanje ste izkazali, ko ste zavračali ustavni zakon. Katera sta bila v resnici dva ključna argumenta, ki smo jih ves čas poslušali, pa smo se o tem pogovarjali na seji Ustavne komisije, pa tudi v javnih pogovorih v sredstvih javnega obveščanja, so bili pa tudi tukaj v tem parlamentu mnogokrat izrečeni. Dva sta bila. Prvi, da citiram gospod ministrico, citiram praktično vse poslance koalicije, vse odločbe Ustavnega sodišča spoštuje in se o njih ne razpravlja. Do popolnosti je to trditev pripeljal eden od poslancev Zaresa, ki je dejal celo, da o odločbah Ustavnega sodišča se razpravlja samo o kakšni Severni Koreji ali pa na Kubi. Tako je bilo rečeno na prejšnji seji v tem Državnem zboru.

Kaj pa o tem pravi ustavno pravo, gospe in gospodje? To je pa zanimivo ne, da enkrat govorimo malo strokovno. Citiram Richarda von Weiszäcerja. To je dolgoletni nemški predsednik, izjemno ugledna mednarodna osebnost in tudi velik strokovnjak za ustavno pravo. Kaj je on o tem dejal; ustavni sodniki niso apostoli in izreki ustavnega sodišča niso besede svetega pisma, konec citata. Tako govori o tem nemška ustavno-pravna stroka. Kdor želi še kakšen dodaten citat, ima en zelo lep učbenik, kar tukaj v parlamentarni knjižnici in o njem kot zanimivost piše, izrecno, da je količina in obseg razprave o odločbah ustavnega sodišča v najširši javnosti, v politiki in v stroki odraz demokratičnosti neke države. To je popolnoma nasprotno, gospe in gospodje kot mi poslušamo nestrokovnost in neznanje vladajoče koalicije zdaj že mesece in mesece.

No, ampak da ne bom uporabljal samo nemških virov naj povem še kaj govori še o tem kar slovensko ustavno pravo, pa spet citiram iz učbenika Omejitev oblasti ustavna izhodišča javnega prava, ki govori o medsebojnem nadzoru veje oblasti kajti za vse, ki se vsaj malo spoznate na ustavno pravo je jasno. Seveda ni brezpogojno in slepo spoštovanje odločitev enega ali drugega temelj demokracije. Temelj demokracije je v resnici medsebojno nadzorovanje različnih vej oblasti in medsebojno omejevanje oblasti različnih vej te oblasti in samo eden je nosilec oblasti, to pa je ljudstvo. In ljudstvo, mimogrede je na referendumu pred nekaj leti s 94,6% zavrnilo točno to kar vi sedaj vehementno delate. Toliko o spoštovanju načel delitve oblasti kajti referendum ima v državi kot je naša izjemen pomen, predvsem z vidika delitve oblasti in seveda tudi o spoštovanju nekih temeljnih demokratičnih vrednot.

Ampak naj se vrnem na citat, to govori prosim eden od bivših ustavnih sodnikov slovenskega Ustavnega sodišča, ki je v svoj učbenik ustavnega prava zapisal tudi to: “Pomembna je tudi splošna in javna kritika odločitev Ustavnega sodišča, ki jo lahko izrazi kdorkoli; politiki, mediji, državljani predvsem pa seveda kvalificirani predstavniki pravnih znanosti. Ta kritika je toliko bolj učinkovita kolikor se upira na stvarne argumente” in tako naprej. Gospe in gospodje, tukaj ves čas piše, da ste ves čas s svojo nestrokovnostjo in neznanjem, ki ste jo tako vehementno razkazovali, grobo zavajali slovensko javnost in izkazovali tudi nizko politično kulturo kajti temelj politične kulture je, da stvari preveriš preden o njih javno spregovoriš.

Kaj je torej bilo problematičnega na ustavnem zakonu že v samem izhodišču? Ni bil problem v samem besedilu, problem je bil v tem, da se je želelo izogniti ustavnemu zakonu in vsi so s strani koalicije zagovarjali pravzaprav tisto kar je tudi danes že lepo povedal eden od ključnih ljudi te koalicije, da naj bo danes in tukaj te zgodbe konec, samo dajmo glasovati pa se to zavrne pa je končano.

Seveda, s tem ne bo nič končano, gospe in gospodje, ta stvar se bo vrnila kot bumerang, se je že vrnila kot bumerang in se bo še vračala kot bumerang toliko časa dokler ne bo urejen nek praven in pravičen način. Namreč, tisto kar je potrebno kot izhodišče postaviti je to, da je Ustavno sodišče v tisti sestavi, ko je odločalo pred nekaj leti, najbolj grobo poseglo v samo ustavno materijo, v temelj slovenske ustave, kar je šlo razveljaviti 81. člen Zakona o tujcih, ta pa je bil direktno vsebovan v samem slovenskem ustavnem temelju, kajti ustavni temelj države Slovenije ni Ustava, ta je bila sprejeta šele precej kasneje, precej po osamosvojitvi, ustavni temelj je bila temeljna ustavna listina o neodvisnosti in samostojnosti Republike Slovenije, objavljena hkrati z Zakonom o tujcih, ki ga citiram, to je bilo 25. junija 1991. V tem ustavnem zakonu zelo jasno piše, da je potrebno urediti status, in sicer do izteka rokov po 81. členu Zakona o tujcih. To je direkten 13. člen ustavnega zakona, gospe in gospodje. In Ustavno sodišče si je šlo vzeti pravico, da je to razveljavilo za nazaj. Nimam besed. To je tisto, o čemer bi veljalo razpravljati in brez te ustavnopravne kolobocije se v položaju, v katerem smo, sploh ne bi nikoli znašli, samo zaradi tega, ker je Ustavno sodišče si vzelo to pravico, ki jo nima, jo nima po slovenski ustavi, da poseže v ustavno materijo in samo zaradi tega, ker je ob tem spregledalo še nekaj drugih dejstev, na primer, da bi vsakem od teh postopkov lahko odločalo individualno, pa tega ni storilo, kajti potem bi se odprlo to vprašanje, ki ves čas visi v zraku kaj je kdo počel v času vojne za Slovenijo, na kateri strani je bil.

Zaradi tega se danes o tej zgodbi sploh pogovarjamo in če to ne postavimo v izhodišče skupaj z zmešnjavo vrednot, ki je posledica vaše dolgoletne oblasti 15 na 60 podlage, pa še zdaj ponovno, potem sploh ni mogoče o tem konstruktivno in strokovno razpravljati. Zdaj, ko smo enkrat razčistili, da je strokovno potrebno, nujno in dobrodošlo in celo ustavnopravno pravilno razpravljati o odločbah Ustavnega sodišča in da je nestrokovnost in neznanje vas vodila pri vašem zatrjevanju, da se o odločbah Ustavnega sodišča ne razpravlja, poglejmo še drugi del vaših trditev.

Ves čas, celo na sami seji Ustavne komisije, ste trdili naslednje, citiram najprej kar gospo ministrico, da ne bom njenega državnega sekretarja, ker ga danes ni na seji: “Odločbe, ki se izdajajo v ničemer ne bodo imele nobenih pravno premoženjskih posledic. Vprašanje odškodnin z izdajanjem dopolnilnih odločb nima nobene povezave.” Odgovor gospe ministrice Katarine Kresal na moje poslansko vprašanje. Gospod Potrč je dejal, da “dopolnilne odločbe nimajo v pravici do odškodnine prav nobenih posledic”, citat. Prej je zelo vehementno razpravljal, pa gospod Žnidaršič, pa bom citiral še njega: “Odločba Ustavnega sodišča niti v enem odstavku ne govori o odškodninah, pa tudi ministrica se s tem ne ukvarja.” Torej, to sploh nima z izdajanjem odločb, odškodnine torej, nobene zveze. Gospod Žnidaršič na seji Državnega zbora. In tako dalje in tako naprej. In kaj se je potem zgodilo, gospe in gospodje?

Samo nekaj dni po tem, ko je bilo tole izrečeno, se pojavi sodba sodišča v Mariboru. In kaj je odločilo sodišče? V vmesni sodbi v imenu ljudstva, Okrožno sodišče v Mariboru. Zapisalo je: Po presoji sodišča je rok za zastaranje obravnavnega tožbenega zahtevka enega od tako imenovanih izbrisanih pričel teči, ko je Ministrstvo za notranje zadeve Republike Slovenije z odločbo z dne 5. 3. 2004 ugotovilo, da ima tožnica v Republiki Sloveniji stalno prebivanje. Gospe in gospodje, s sodbo sodišča ste razglašeni za nestrokovnost in neznanje in tu je padel vaš ključni argument, ki ste ga ponavljali pet let. Pet let ste nas zmerjali, tudi mene osebno z Goebbelsom, kadarkoli smo na to opozarjali, da s tem, ko se izdajajo odločbe, ko se vročajo te odločbe ostaja podlaga z nove tožbe, kajti roki z njimi začnejo teči na novo. In sedaj je ključni argument s katerim ste zavračali vse, kar smo mi predlagali, na čelu z ustavnim zakonom, sodišče razglasilo za nestrokovnost in neznanje vladajoče koalicije. V vsaki normalni državi bi, seveda, predsednik Vlade tisto ministrico, ki se na ta način razgali kot ministrica nestrokovnosti in neznanja, takoj zamenjal, ampak v tej se to ne bo zgodilo. Kajti, žal, točno isti citat lahko pokažem tudi za predsednika, gospoda Boruta Pahorja. Tudi on je dejal, da izdajanje odločb z odškodninami sploh ne more imeti nobene zveze.  To bodo storili volivci, gospe in gospodje, ki se oglašate, da je potrebno tudi njega zamenjati, to bodo storili volivci, v bistvu, če niste razumeli sporočila zadnjih volitev v Evropski parlament boste pač naslednja sporočila toliko lažje razumeli.

Pojdimo, naprej. Poglejte, tudi danes tukaj, je bilo izraženo naslednje: “Strah nas mora biti, da kdaj spet pridejo na oblast.” To je dobesedni citat enega od predstavnikov ene od koalicijskih strank, samo za to vam gre, za oblast. Ni važno, če se daljšajo vrste čakajočih na Zavodih za zaposlovanje, ni važno, če država katastrofalno nazaduje iz plus 7,6% gospodarske rasti v minulem obdobju na minus 8,5% nazadovanje, katastrofalno nazadovanje, eno najhujših v Evropi v tem obdobju. Važno je, da vi kupujete nove volivce na račun davkoplačevalcev, to je važno. Vendar, kaj si o tem zagotovo mislim večina v Slovenija ni potrebno posebej poudarjati.

Bi opozoril še na eno nestrokovnost in neznanje in s tem bom tudi končal, ki se je spet razgalilo in se tudi ravno tako kot tisti dve točki, ki sem jih že argumentiral ponavlja vedno znova. Odškodnine naj bi z nekim prihodnjim zakonom, potem omejili. Gospe in gospodje, vsi, ki vsaj kdaj pogledate v ustave veste, da je v ustavi člen, ki izrecno prepoveduje kakršnokoli retroaktivnost zakonov v Sloveniji, to se pravi, za nazaj, ko bodo te stvari postale pravnomočne ne bo mogoče omejevati ničesar več. Dobro jutri. Še več, spomnil bi, kako so te stvari potekale. Ko smo opozorili na to vprašanje je bilo rečeno, saj ne govorimo o oficirjih JLA, pa se je izkazalo, da prav na vrhu društva tako imenovanih izbrisanih najdete nekatere, ki so dokazano sodelovali na strani okupatorja v času napada na Slovenijo. Potem je bilo povedano, saj ne bo nobenih odškodnin, jih sploh ne more biti. Sodišče je pokazalo, da je to nestrokovnost in neznanje, seveda z izdajanjem odločb začnejo roki teči na novo. Potem je bilo rečeno, saj še ni nobena odškodnina dosojena pa je potem prišla obsodba, ki se izrecno sklicuje na izbris tako imenovani izbris, ki to v resnici ni, ampak to vsi dobro veste. Ste dejali, saj še ni pravnomočna, tudi malo prej smo to slišali, kaj pa potem, ko bodo te stvari pravnomočne, ali takrat boste predlagali zakon, da boste sprejeli, da boste omejevali odškodnine. Takrat, gospe in gospodje, bo pa prepozno. In takrat samo upam, da boste vi iz lastnega žepa poravnali vse stroške, ki jih zdaj povzročate. In to niso samo stroški odškodnin, to so tudi stroški sodnih postopkov, kajti vse je zdaj nastavljeno tako, da se konča na sodiščih, pri čemer se njim tudi nalaga v besedah stvari, za katere sami dobro veste, da jih ne morejo uresničiti.

Ne more sodišče presojati o tem, kaj je nekdo počel v času vojne za Slovenijo, če za to nima ne ustavne ne zakonske podlage. Tako podlago bi se šele lahko vzpostavilo s sprejetjem ustreznega ustavnega zakona. V tem trenutku pa seveda velja kot precedenčni primer tista sodba celjskega sodišča, ki sem jo že nekajkrat citiral, po kateri do oktobra 1991 JLA ni bila Sloveniji sovražna vojska. Kako naj ob taki precedenčni sodbi potem sodišča izločajo posameznike, ki so to državo napadli z orožjem? Iz tega zelo jasno sledi še nekaj, kar je ravno tako nesprejemljivo in je absurden precedenčen primer.

Napad JLA na Slovenijo je bil poskus okupacije, napadalci so bili po mednarodnem pravu okupatorji. In s tem, ko vi zavračate naš ustavni zakon, vzpostavljate pravni okvir za to, da boste prvič v zgodovini Slovenije nagrajevali sodelavce okupatorja. Kaj takega ne boste našli nikjer na svetu. In, mimogrede, to tudi zelo jasno pove, kako velikanska razlika je med vašimi besedami in dejanji. Vsekakor potem, ko so celo s pomočjo učbenika, celo s pomočjo sodbe sodišča razgaljeni kot nestrokovnost in neznanje vsi ključni argumenti, s katerimi ste zavračali naš ustavni zakon, to odpira samo še eno vprašanje: kako boste danes glasovali ob tem ustavnem zakonu. Še enkrat poudarjam, ta ustavni zakon je zgolj izhodišče.

Če ga zavrnete, se morate zavedati, da po predpisih, ki urejajo naše delo, v tem mandatu o isti zadevi sploh ni mogoče vložiti nobenega ustavnega zakona več, kar pomeni, da ste to edino možno varovalko zaprli in s tem prevzeli tudi vso odgovornost za vse negativne posledice, za vse stroške, ki bodo nastali s sodnimi postopki, z izdajanjem odločb, z odškodninami, z vsem, nase. Upam, da boste to plačali iz svojega žepa, če boste zavrnili ta ustavni zakon.

Če pa ga sprejmete danes, pa pustite vsaj odprto pot za to, da sedemo skupaj, tako kot je nekoč pozval dr. Drnovšek, in pogledamo, v katerih točkah lahko dosežemo soglasje in oblikujemo kompromisno besedilo ustavnega zakona, s katerim bi lahko to stvar uredili na praven in pravičen način. Če boste to možnost zavrnili, potem bo to akt arogance in dokaz, da vztrajate v nestrokovnosti in neznanju kot edinem vodilu svoje oblasti. Hvala.