Ustavni pravnik na Boston College Vlad Perju: "Janezu Janši so bile kršene pravice, ki izhajajo iz 6. člena Evropske konvencije. Še zlasti pravica do pravičnega sojenja."

Objavljamo mnenje ustavnega pravnika, profesorja na Boston College in direktorja Centra Clough za preučevanje ustavne demokracije Vlada Perjuja iz Združenih držav Amerike. Inštitut dr. Jožeta Pučnika je zaprosil posamezne ugledne mednarodne akademske institucije, ki se ukvarjajo z ustavnim in mednarodnopravnim varstvom človekovih pravic za neodvisno mnenje o sodnem procesu Patria. Na spletni strani objavljamo mnenje ustavnega pravnika, profesorja na Boston College in direktorja Centra Clough za preučevanje ustavne demokracije Vlada Perjuja iz Združenih držav Amerike.Vlad Perju se v svoji analizi osredotoča na vprašanje zakonitosti postopkov zoper Janeza Janšo s stališča Evropske konvencije o človekovih pravicah in ugotavlja, da so bile Janezu Janši kršene pravice, ki izhajajo iz 6. člena Evropske konvencije. Še zlasti pravica do pravičnega sojenja, ki je navedena v prvi točki omenjenega člena: “1. Vsakdo ima pravico, da o njegovih civilnih pravicah in obveznostih ali o kakršnikoli kazenski obtožbi zoper njega pravično in javno ter v razumnem roku odloča neodvisno in nepristransko z zakonom ustanovljeno sodišče. Sodba mora biti izrečena javno, toda tisk in javnost sta lahko izločena s sojenja deloma ali v celoti v interesu morale, javnega reda ali državne varnosti, če to v demokratični družbi zahtevajo koristi mladoletnikov ali varovanje zasebnega življenja strank, ali pa v nujno potrebnem obsegu, kadar je to po mnenju sodišča nujno potrebno zaradi posebnih okoliščin, če bi javnost sojenja škodovala interesom pravičnosti.”V obsežnem besedilu nato analizira in navaja vrsto okoliščin ter dejanj, ki kažejo, da sojenje v zadevi Patria ni bilo nepristransko, pri čemer sodišči ne na prvi ne na drugi stopnji nista poskrbeli za to, da bi vzbudil vsaj videz nepristranskosti, kar je nujno potrebno za ohranjanje zaupanja v sodstvo in njegove odločitve.

Perju se sklicuje na Bordojsko deklaracijo Sveta Evrope z naslovom “Sodniki in tožilci v demokratični družbi” in v kateri je med drugim zapisano:”1. V interesu družbe je, da je vladavina prava zagotovljena s pravičnim, nepristranskim in učinkovitim delovanjem sodnega sistema. Državni tožilci in sodniki morajo v vseh fazah postopka zagotoviti, da so zajamčene posameznikove pravice in svoboščine in je zaščiten javni red. To vključuje popolno spoštovanje pravic obtožencev in žrtev.

36. Delovanje in obnašanje državnega tožilca in sodnika ne sme zbujati dvoma v njuno objektivnost in nepristranskost

40. Sodniki in državni tožilci naj se vzdržijo vsakršnega dejanja in obnašanja, ki bi lahko spodkopalo zaupanje v njihovo neodvisnost in nepristranskost. Primere, ki so jim dodeljeni, morajo obravnavati s primerno skrbnostjo, v razumnih časovnih rokih, objektivno in nepristransko.

41. Državni tožilci se morajo vzdržati javnih komentarjev in izjav v medijih, ki bi utegnili zbuditi vtis neposrednega ali posrednega pritiska na sodišče, da sprejme določeno odločitev, ali ki bi lahko oviral pravičnost postopka.

69. Za demokratično družbo je temeljnega pomena, da sodišča uživajo zaupanje javnosti.

72. Mediji kot tudi sodniki in državni tožilci morajo spoštovati temeljna načela, kot so domneva nedolžnosti in pravica do pravičnega sojenja, pravica do zasebnega življenja oseb, ki so udeležene v postopku, izogibanje kršitvi načela in videza nepristranskosti sodnikov in državnih tožilcev, ki se ukvarjajo s primerom.”Po mnenju Vlada Perjuja in njegove ustavnopravne ekipe je v tem primeru z ustavnopravnega vidika in vidika mednarodnega prava človekovih pravic problematičnih več aspektov, ki bi jih bilo potrebno podrobneje preučiti. Ti segajo od temeljnih pravic, kot so pravica do poštenega sojenja, pravica, da v kazenskem postopku obtoženec ni obsojen brez zadostnih dokazov, pravica do poštene in učinkovite obrambe in enakopravnosti strank v postopku, aktivna in pasivna volilna pravica do dvomov v ustavno neokrnjenost demokratičnega procesa in splošne legitimnosti volilnega procesa, pravice do dostopa do učinkovitega ustavnega sredstva, ki ščiti temeljne ustavne in človekove pravice v svobodni demokratični družbi, pravice do hitrega sojenja, še posebno v primerih, ki so močno prepleteni z vrsto drugih temeljnih političnih pravic, pravice do človekovega dostojanstva v postopkih pred državnimi institucijami, domneve nedolžnosti, pravice, da človek ni obdolžen kaznivega dejanja, ki ga ne predpisuje zakon.Mnenje se osredotoči na eno najbolj temeljnih človekovih pravic – pravico do poštenega sojenja.

Nato navaja in analizira vrsto okoliščin in dejanj, ki so onemogočili pošteno sojenje v tem primeru ali pa so vsaj ogrozili videz nepristranskosti sodišča in tako omajali zaupanje v sodstvo in so v močnem nasprotju z navodili iz Bordojske deklaracije.

Tako ugotavlja:- da je obtožni predlog zoper Janeza Janšo vložila tožila Branka Zobec Hrastar, katere mož je kot uslužbenec nekdanje Službe državne varnosti v aferi JBTZ aretiral Janšo;

– da so se obtožbe zoper Janeza Janšo pojavile v javnosti tik pred parlamentarnimi volitvami leta 2008;

– da je višja sodnica Vesna Bergant Rakočević v strokovni reviji čestitala sodnici Barbari Klajnšek za obsodilno sodbo, ljudi, ki so protestirali pred sodiščem pa primerjala s podhranjenim severnokorejskimi otroki “spačenimi v grimasi histeričnega joka ganjenosti” ob obisku njihovega voditelja,

– da se predsednik višjega sodišča Jernej Potočar in predsednik vrhovnega sodišča Branko Masleša nista ogradila od mnenja Bergant Rakočevićeve, temveč sta jo celo branila in njen članek zanju ni predstavljal nič spornega,

– da je državni tožilec Andrej Ferlinc redno, aktivno in obsežno komentiral primer v medijih na način, s katerim je agresivno in prefinjeno javno propagiral obsodilno sodbo, s čimer je ne le v očeh javnosti, temveč tudi pritožbenih sodnikov neogibno zbujal predsodek o krivdi obtoženega,

– da se je predsednica ljubljanskega okrajnega sodišča, ki je Janšo obsodilo, Vesna Pavlič Pivk udeležila neke zabave v uniformi otrok nekdanjega totalitarnega režima.

Navedeno zbuja dvom v objektivno nepristranskost sojenja. Pri presojanju obstoja legitimnega dvoma v objektivno nepristranskost Evropsko sodišče za človekove pravice analizira celoto okoliščin v vsakem posameznem primeru. Zakon posebej poudarja tako imenovano “javno podobo”. Javna podoba, ki gre z roko v roki z zaupanjem javnosti in obtoženca v sodni sistem, je osrednjega pomena pri presojanju, ali je mogoče imeti določeno sodišče ali senat za nepristranskega.

Perju v svoji analiz zaključuje, da ob kontroverznem kontekstu, ki se je pojavil že v samem začetku sodnega procesa in se nato vlekel skozi vse preostale faze, kar je bilo tudi javno znano in deležno številnih kritik, ključni akterji v kritičnem trenutku niso ravnali s potrebno zadržanostjo, ki jo zahteva 6. člen Evropske konvencije o človekovih pravicah s svojo pravico do poštenega, nepristranskega sojenja. Njihova dejanja so zbudila objektivni dvom v nepristranskost sojenja. Ob tem je treba upoštevati tudi nenavadno veliko število incidentov, ki v tem primeru kažejo na pomanjkanje nepristranskosti. To zbuja vtis, da problematični dogodki niso bili naključne napake ali nezavedne zlorabe temeljnega varovala. V tem primeru zato ni mogoče izključiti legitimnega dvoma, da so bili ti primeri del bolj sistematičnega načrta, da se tega obtoženca obsodi.Mnenje uglednega pravnika Vlada Perjuja objavljamo v celoti v angleškem jeziku, slovenski povzetek in prevod bosta dostopna v najkrajšem možnem času. Na voljo je v prilogi in tukaj.

Vir foto