Ustavne spremembe so omogočile demokratizacijo, vendar predvidevale nepravične volitve

81 amandmajev, sprejetih k slovenski ustavi iz leta 1974, je osnovalo prve pravne korake proti večstrankarskemu sistemu, ki so kasneje bistveno vplivali na proces demokratizacije Slovenije. Amandmaje je pripravila ustavna komisija, na katero so močno vplivala stališča in predlogi Zbora za ustavo, ki so ga ustanovile novoustanovljene politične zveze, predhodnice današnjih strank. V Zboru za ustavo so delovali Slovenska demokratična zveza, Socialdemokratska zveza Slovenije, Odbor za varstvo človekovih pravic, Društvo slovenskih pisateljev, Slovensko sociološko društvo in mladinska organizacija ZSMS. Nekatere novoustanovljene stranke so se novembra 1989 povezale v Demokratično opozicijo Slovenije (DEMOS), katere gonilni motor je postal dr. Jože Pučnik in zmagale na prvih večstrankarskih volitvah aprila 1990.

Pomembna prelomnica, ki je vplivala na sprejem ustavnih dopolnil je bil nedvomno proces JBTZ in Majniška deklaracija, ki je zahtevala suvereno državo slovenskega naroda. Proces JBTZ je namreč jasno pokazal, da reformacija starega totalitarnega sistema ni mogoča in da si slovenski narod želi postati gospodar na lastni zemlji.

Motivi, ki so nekatere v republiški skupščini vodili k sprejemu ustavnih amandmajev, pa niso bili v iskreni težnji, da bi se naš narod lahko odločal o svoji usodi, ampak jih je vodil strah. Takratne partijske veljake je bilo zaradi prepovedi razglasitve izrednega stanja v Sloveniji s strani federalnih organov strah Miloševićevih mitingašov. Sprejetje 81 ustavnih dopolnil je naletelo na ostre odzive pri Zvezi komunistov Jugoslavije. Jugoslovanski komunisti so se namreč še kako dobro zavedali, da bodo amandmaji preoblikovali tedanji politični prostor in omogočili slovenskemu narodu pot v demokratizacijo.

Pomembni so bili predvsem amandmaji o trajni, celoviti in neodtujljivi pravici slovenskega naroda do samoodločbe, ki vključuje tudi pravico do odcepitve, o varovanju pravic Slovenije v izrednih razmerah, o uporabi slovenskega jezika in o pravici do slovenskega jezika, o pravici do svobodnega političnega zborovanja, o svobodi veroizpovedi, o ekonomski samostojnosti Slovenije in o finančnih obveznostih Slovenije v razmerju do organov federacije. Z amandmaji je bila odpravljena smrtna kazen in določena »Zdravljica« kot državna himna (Socialistične) Republike Slovenije. Naziv »socialistična« je Slovenija izgubila marca 1990, ko je uradno postala Republika Slovenija, ki je temeljila na suverenosti slovenskega naroda in ljudstva Slovenije. Toda žal, so sprejeta ustavna dopolnila med drugim vsebovala tudi veliko komunistične ideologije, ki je vplivala na potek prvih večstrankarskih volitev leta 1990.

Ustavne spremembe so pomenile enega izmed korakov prehoda iz totalitarnega enopartijskega političnega sistema v proces demokratizacije, toda obdržale nekatere značilnosti komunizma in s čudno strukturo zborov republiške skupščine, usodno vplivali na potek prvih večstrankarskih volitev v Sloveniji po koncu druge svetovne vojne.

Amandmaji so naznanili razkroj totalitarnega sistema in odhod iz mračnih časov, ki pa so danes vse bolj opevani. Toliko bolj je zaskrbljujoče dejstvo, da se 30 let po sprejetju amandmajev, ki so bili sopotnik demokratizacije in osamosvajanja, ne spoštuje odločb ustavnega sodišča, da se krši človekove pravice in izpodkopava vladavino prava. Več kot prav je, da se neguje spomin na ta, za slovenski narod pomemben čas, sploh sedaj, ko nas leva vlada ponovno potiska na pota diktature in ne spoštuje ustave ter uvaja represivne zakone, kot je načrtovan medijski zakon. Ravno zaradi tega, se moramo še naprej boriti za slovensko stvar, za vrednote ustavne demokracije in vladavino prava.

Foto: dz-rs.si