Ustava smo ljudje

Za prihodnost Slovenije je sprejemljiva samo popolnoma svobodna demokratična družba in nič drugega.  Danes je na Slovenskem vesel dan. Na današnji dan je bila pred devetnajstimi leti sprejeta ustava samostojne in demokratične Republike Slovenije. Zato danes praznujemo dan ustavnosti ter tudi dvajseto obletnico odločitve slovenskega naroda za samostojno in neodvisno slovensko državo. Ustava je ad novum vzpostavila in ustanovila ustavnopravni red Republike Slovenije, ki temelji na načelih pravne države, varstva človekovih pravic, demokratičnosti, delitve oblasti, ustavne demokracije ter svobodne demokratične družbe. Danes je vesel dan tudi zato, ker kljub notranjim in zunanjim pritiskom devetnajst oziroma dvajset let kasneje še vedno živimo v samostojni in neodvisni Sloveniji. Vesel tudi zato, ker po devetnajstih letih ustava še vedno, poleg Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti, velja za temeljni akt slovenskega družbenega reda, ter da je njeno besedilo, z manjšimi spremembami, še vedno enako oziroma še bolj pomembno, kot je bilo v času sprejetja.Ustava je formalnopravno vzpostavila temeljna načela za delovanje slovenske države in njenega ustavnopravnega reda. Uresničevanje temeljnih ustavnih načel pa je v veliki meri odvisno od ljudi, ki jih vsakodnevno uporabljajo ter se po njih ravnajo, od delavca na gradbišču, preko direktorja javne gospodarske službe do predsednika države. Sprejetje Ustave pa ni pomenilo, da bomo vsi naenkrat ponotranjili temeljne ustavne vrednote in načela. Tisti dan je pomenil šele začetek prizadevanj za uresničevanje ustavnih načel, ki se nadaljujejo tudi v predbožičnih dneh devetnajst let kasneje. Prizadevanja, za katera vsi verjamemo, da bodo nekoč obrodila sadove v visoki stopnji spoštovanja in varovanja temeljih ustavnih načel. Ustava zato ni zgolj tista majhna modra knjižica, ustavo poosebljamo vsi ljudje, ki živimo v oziroma izven slovenskega ozemlja, ter jo vsakodnevno uporabljamo. Letošnji december zaznamuje tudi dvajset let od skoraj soglasne odločitve slovenskega naroda za samostojno in neodvisno slovensko državo. Rojstvo države, ki je sledilo padcu totalitarnih režimov v srednji Evropi, verjetno najbolj simbolizirata rušenje berlinskega zidu in žametna revolucija v takratni Češkoslovaški, ki jima je postopoma sledil padec preostalih totalitarizmov v srednji Evropi, tudi v Sloveniji. Brez takratnih sprememb bi verjetno še danes sanjali o neodvisni in samostojni državi. Takrat, pred dvajsetimi leti, smo uresničili sanje z rojstvom slovenske države. Vendar se veliko sanj izpred dvajset še vedno ni uresničilo. Otroška leta, ki bi lahko izoblikovala samozavestno slovensko državnost in držo tako navzven kot tudi navznoter, niso bila izkoriščena v polni meri. Zato se je danes, poleg temeljnih vprašanj slovenskega razvoja, potrebno ukvarjati tudi s temeljnimi izvori zastoja svobodne demokratične družbe ter slovenske države. Iz evforičnega stanja ob razglasitvi rezultatov, smo dvajset let pozneje prišli v nekakšno apatično stanje, ko naključni opazovalec v slovenskem javnem prostoru dobi občutek, da je praznovanje plebiscitne odločitve slovenskega naroda nekoliko »nebodigatreba«. Še več. Prišli smo v stanje, ki ga pisatelj Drago Jančar označuje kot »demokraturo« oziroma nekakšno navidezno demokracijo. V mesecih pred plebiscitnim odločanjem razmišljanja o samostojni Sloveniji ni bilo težko označiti za »prestiž« peščice pogumnih. Čeprav je med takratnimi dogodki in današnjim časom preteklo veliko vode, ostaja še danes veliko nedorečenega glede izpolnitve takratnih ciljev. Predvsem zato, ker je slovensko družbo zapustil takratni kritični in seveda idealistični navdih, da so spremembe možne, in da si ljudje zaslužimo nekaj več. Pa ne da ne bi vsi skupaj vedeli kakšne so zahteve svobodne demokratične družbe in kakšni standardi bi morali veljati v slovenski državi. Ustavno sodišče je v prvih letih po osamosvojitvi jasno zapisalo, da je »svobodna demokratična družba ustavna ureditev, ki ob izključitvi vsakršnega nasilja in samovolje predstavlja družbeni red pravne države na podlagi samoodločbe ljudstva glede na voljo večine ter svobodo in enakost« (Up-301/96, 12. odstavek).Svobodna demokratična družba bi torej morala biti temelj slovenskega demokratičnega prostora. Po mnenju Ustavnega sodišča sodijo med temeljna načela svobodne demokratične družbe naslednji pogoji: »spoštovanje človekovih pravic, določenih v Ustavi, pravica posameznika do življenja, nedotakljivost osebnostnih pravic, suverenost ljudstva, delitev oblasti, odgovornost Vlade in zakonitost delovanja izvršilne oblasti, neodvisnost sodišč, večstrankarski politični sistem in enake možnosti za vse politične stranke s pravico do oblikovanja opozicije in delovanja v njej v skladu z Ustavo.« (Up-301/96, 12. odstavek). Vsakdo pa se lahko vpraša ali so zgornje predpostavke v slovenskem ustavnopravnem redu v celoti dosežene. Verjetno na neki formalni ravni že, vendar vsebina načel svobodne demokratične družbe zahteva dosledno vsakodnevno uresničevanje na konkretni ravni. Ustavno sodišče je v svoji sodni praksi še poudarilo, da »svobodna demokratična ureditev lahko deluje, je zagotovljeno s sistemom pravno določenih pravil ravnanja, ki so na podlagi prikazanih načel nastala v dolgem zgodovinskem razvoju v skladu z demokratičnim izročilom evropske pravne civilizacije.« (Up-301/96, 13. odstavek). Dvajset let demokratične in samostojne slovenske države seveda ni dovolj za nekakšno ponotranjenje temeljnih načel svobodne demokratične družbe, če se njeni vrednostni temelji še niso izoblikovali oziroma njihovo uresničevanje še vedno ovirajo ostanki preteklosti.Gre predvsem za to, da se v slovenskem javnem prostoru zagotovi enakost izhodiščnih možnosti za vsakogar. Vsakomur mora biti dana možnost, da pride do ustrezne izobrazbe, da ustanovi ustrezno podjetje, ter da se zagotovi dejansko uresničevanje ustavne pravice do enakovrednega dostopa do vseh delovnih mest. Izobraževanje mora biti omogočeno tudi drugim zapostavljenim družbenim skupinam in revnejšim slojem prebivalstva, ki tvorijo znaten delež celotne družbe, saj se na takšen način omogoči vsem subjektom, da enakovredno tekmujejo v družbi, pri čemer bi bile tako vsem dane možnosti za uspešno in osrečujočo življenjsko pot.Družba, ki zgolj formalnopravno temelji na demokratičnih temeljih, se lahko brez potrebnih varovalk kaj hitro sooči z razmerami, ko se ideali demokratične družbe odrinejo na obrobje in ko se vsebina vladanja podredi totalitarnim idealom vladarja takšne in drugačne vrste. Samo ljudje sami smo najboljše jamstvo pred ponovitvijo temačnih zgodb iz življenja naših staršev.Čeprav se je nujno osredotočiti predvsem na izzive vsakdanjega življenja in prihodnosti, pa je imperativno, da se vsi zavedamo iz kakšne zgodovinske izkušnje izhajamo. Dvajset let po soglasni plebiscitni odločitvi je primeren čas, da se zavemo, da nas le samozavestno prevzemanje odgovornosti lahko pripelje do cilja, ko se bo slovenska družba uspešno izkazala na izpitu zrelosti. Da se bo to zgodilo, si moramo vsi skupaj prizadevati z vsemi našimi močmi. Od vseh nas je odvisno, v kakšni družbi želimo živeti in ustvarjati. Za prihodnost Slovenije je sprejemljiva samo popolnoma svobodna demokratična družba in nič drugega.dr. Jernej Letnar Černičpredavatelj na Fakulteti za državne in evropske študije