Univerzalna mirovna federacija Alenki Jeraj podelila plaketo Ambasador za mir.

Podpredsednica SDS in predsednica Ženskega odbora SDS Alenka Jeraj se je na Dunaju udeležila tradicionalnega prijateljskega srečanja držav Avstrija-Slovenija-Nemčija-Italija z naslovom: Ženske z vizijo in močnim sodelovanjem gradimo mostove miru. Na panelu z naslovom Ženske preko izobrazbe do vodstvenih položajev je nastopila s svojim prispevkom, ki ga objavljamo v nadaljevanju.

Države bi si morale postaviti za cilj, ne le za ženske, da izobražujejo in usposabljajo samozavestne, pozitivne in odločne posameznike, ki so se pripravljeni postaviti zase ter za tisto, v kar so prepričani. Zato bi morali najprej imeti oblikovan oz. jasen sistem vrednot. Če pogledam našo domovino Slovenijo, se včasih zdi, da se je sistem vrednot porušil, s tem pa tudi cilji, do katerih si želimo. Vse preveč je preračunljivosti, razmišljanja v smislu, kaj se mi bolj splača, kaj mi ne bo škodovalo, meni osebno ali moji karieri. Do tega prihaja predvsem zato, ker se posameznika ne nagradi za njegovo razmišljanje, ne prouči njegove ideje, pač pa se ga pogosto želi vkalupiti, da smo vsi bolj enaki, da nihče ne izstopa preveč in tako vlada navidezni mir. Vedno so med nami posamezniki, ki so tudi voditelji ali to lahko postanejo. Imajo karizmo in sposobnosti, da ljudi prepričajo, da jih usmerjajo in vodijo. Že na prvi pogled se prepozna posameznika, ki mu drugi sledijo, ki ga poslušajo z odprtimi usti in »požirajo« njegove besede. Seveda le, če je iskren, prepričan v tisto, kar govori, če govori iz srca, z energijo in navdušenjem in je zaradi tega prepričljiv.

Če primerjam izobraževalni sistem v Sloveniji, pa tudi splošno klimo v družbi, ta ni naklonjena takim posameznikom. Označuje jih za pretirano ambiciozne, povzpetnike, take, ki si želijo položaja, nato pa bodo pozabili na »navadnega« človeka, posameznika iz družbe, ki sodi v srednji razred oz. med večinski del. Namesto, da bi take posameznike spodbujali, jih opremljali s potrebnim znanjem, jim omogočali, da se izboljšujejo in svoje sposobnosti živijo ter nadgrajujejo, jih pogosto že v zgodnjih letih silijo v povprečje in onemogočajo. Veliko jih potem, skozi osnovno in srednješolsko izobraževanje temu podleže in se utopi v povprečju npr. otroci se več ne oglašajo v šoli, ne predlagajo, ne komentirajo, pripravljajo izdelke, ki so običajni in nič posebnega, čeprav imajo možnosti in sposobnosti, da naredijo boljšega… Za učitelje je lažja pot, če so si otroci podobni in na istem nivoju in se jim ni potrebno pretirano ukvarjati s posameznikom, ki izstopa. Pogosto se to dogaja ravno deklicam, ki so sicer borke, a se ne želijo prepirati, ne želijo ostrih polemik, niso agresivne.

V domačem kraju vodim mladinsko gledališko skupino, v kateri so mladi, stari od 10 do 14 let. Vedno je kdo, ki malce izstopa, si več upa, je glasen in poln energije, pa tudi sposobnosti, ki jih je potrebno šele odkriti. V šoli so to skoraj praviloma problematični otroci, saj motijo pouk, kdaj ne upoštevajo navodil učitelja, so polni predlogov in komentarjev. V neformalni skupini, kot je moja, je lažje delati s takim otrokom, ker je skupina manjša, kot je razred, saj ga lahko drugače zaposliš kot v razredu in mu s tem daš veljavo. Določiš ga za kakšno nalogo, seveda je pri tem pomembno, da veš, kaj zmore, da bo nalogo lahko uspešno opravil in mu s tem daš priznanje. Po opravljeni nalogi se počuti pomembnejši, pridobi samozavest in je bolj odprt za navodila in pravila, ker se je imel možnost nekje izkazati in je bil za to pohvaljen. Če kaj ni dobro opravljeno, pa se je potrebno o tem pogovoriti. Morda sam niti ne ve, kaj je naredil narobe ali zakaj mu ni uspelo – morda je bil prehiter, premalo pazljiv… Na to ga opozorim in kmalu ponoviva vajo, da se vidi ali je tokrat bolje. Skoraj vedno je, saj je bila izkušnja njegova in je naslednjič ravnal drugače.

Več let sem kot predsednica vodila podmladek Slovenske demokratske stranke, Slovensko demokratsko mladino. V okviru podmladka smo se zbirali mladi od 18 do 30 let starosti. Tu so bili različni ljudje. Prestrašeni, nesamozavestni posamezniki, ki so verjeli, da bodo s kakšnim tečajem retorike in javnega nastopanja to spremenili, in postali voditelji ter znani in pomembni politiki. Na drugi strani pa so bili posamezniki, ki so bili zelo, skoraj preveč, prepričani vase. Skozi delo in aktivnosti ugotoviš, kdo je dejansko sposoben in perspektiven ter bo v prihodnje voditelj npr. predsednik podmladka, poslanec, predsednik društva ipd. Ko jih spoznavaš in se pogovarjaš z njimi, ugotoviš, da del tega izvira iz domačega okolja, iz družine in kjer so zdrave razmere, kjer vlada sloga, kjer so ga spodbujali in podpirali, so posamezniki samozavestni, z vizijo in željo po napredovanju in uveljavljanju. V okviru podmladka smo z dodatnim izobraževanjem in usposabljanjem pripravili mlade ljudi, da so bili sposobni prevzeti funkcije in jih tudi dobro opravljati. V tem obdobju so velikokrat še neopredeljeni in niti ne vedo za vse sposobnosti, ki jih imajo. Prav tako pogosto nimajo opredeljenih ciljev; Kaj si želijo, kje se vidijo v prihodnje? Zato je pomoč ljudi z izkušnjami, nujna. Če je opravljen dober izbor, so tudi rezultati taki.

Sedaj sem že tretji mandat predsednica Ženskega odbora v Slovenski demokratski stranki. Ženske so še manj kot npr. mladi, pripravljene prevzemati vodstvene funkcije, razen redkih posameznic. Moj občutek je, da se bojijo sanjati in preveč upati, saj politiko še vedno vidijo bolj kot domeno moških. V času vlade SDS, z mandatarjem Janezom Janšo, v obdobju 2004 do 2008 smo sprejeli pomembne spremembe volilne zakonodaje, kjer smo določili kvote oz. zapovedali enakovredno zastopanost žensk in moških pri kandidiranju. To je prineslo veliko število žensk v organe lokalnih skupnosti ter v parlament, v političnih strankah pa povzročilo pravo ekspanzijo izobraževanj in aktivnosti za ženske. Večina političnih strank ima organizirane ženske odbore ali forume in od teh sprememb le-tem namenja posebno pozornost. Težava je, ker za izobraževanje in usposabljanje žensk ni namenjenih posebnih sredstev, kot je to npr. v razvitih demokracijah, kjer so izdatno financirane politične akademije, ki usposabljajo posameznike za delo v politiki in v korist družbe. Pri nas se redka sredstva, ki so za to namenjena, namenjajo raznim društvom in nevladnim organizacijam, ki sicer delajo na tem področju, a ne morem potrditi, da so iz tega izšle ženske voditeljice, ki bi jih lahko danes spremljali v družbi in na odgovornejših mestih. V okviru organizacije, ki jo vodim, izvajamo različna izobraževanja, posvete, okrogle mize in tečaje, ki so ženskam v pomoč pri političnem in siceršnjem udejstvovanju. Ključna se mi zdi izmenjava mnenj in izkušenj, ki jih delijo med seboj na skupnih srečanjih, kjer si dajejo tudi pogum za odločitve in odločnejše ravnanje ter aktiviranje v vseh segmentih družbe.

»Nekdo je vate položil bisere in čaka, da jih odkrijem.«

Mislim, da je to v resnici prvi korak, da odkrivamo bisere drug v drugem in jih plemenitimo, s tem pa dajemo posamezniku potrditev, da je pomemben, sposoben in nepogrešljiv del družbe in okolja, v katerem živi. To bi moralo biti geslo za delo z otroki, mladimi in ženskami. Ko bo posameznik socialno občutljiv in bo s svojim znanjem in izkušnjami videl, kaj vse ni urejeno in ni dobro v družbi, se bo aktiviral in bo s svojim delom pripomogel k izboljšanju razmer. Skozi znanja, ki jih bo imel in pridobil bo sprejel poslanstvo, ki mu je namenjeno. Da v okviru tega kar zna in zmore, naredi vse kar lahko.

Podpredsednica SDS je ob zaključku prvega dne prejela plaketo Ambasador za mir, ki jo podeljuje Univerzalna mirovna federacija. “