Uničevanje političnega organiziranja zamejcev
torek, 1. 2. 2011Konec lanskega leta, od 31. oktobra do 3. novembra, je v Tuxtli Guitierrezu, glavnem mestu mehiške zvezne države Chiapas, potekala konferenca Mednarodne parlamentarne unije (IPU), ki je bila izključno namenjena vprašanju vloge parlamenta v odnosu do manjšin in avtohtonih prebivalcev ter njihovi učinkoviti participaciji v političnem življenju. Organizatorji konference so me posebej povabili, da sem na enem od panelov sodeloval pri razpravi o dilemi, ali lahko politične stranke, ki temeljijo na nacionalni identiteti, ponudijo večje možnosti politične participacije ali pa je boljše sodelovanje manjšin in avtohtonega prebivalstva v tako imenovanih mainstream političnih strankah. V času, ki mi ga je namenil organizator, sem lahko poslanskim kolegom z vsega sveta predstavil našo ustavno ureditev, po kateri imata obe manjšini v Sloveniji, ki sta številčno zelo majhni, zagotovljeno mesto v parlamentu, hkrati pa tudi pregled, kako je politično organizirana slovenska manjšina v sosednjih državah. Voditeljica omizja, neodvisna izvedenka za manjšinska vprašanja Guy McDougall, me je ob razpravi spraševala, kaj zagovarjam, manjšinske ali etnične stranke ali vključevanje manjšine in avtohtonega ljudstva v večinske politične stranke, odgovorim pa naj kratko z da ali ne. Toda za pojasnitev sem si vendarle izboril nekaj več časa. Odgovor še zdaleč ni enoznačen.
Slovenija za zgled Italijanska in madžarska manjšina v Sloveniji imata po ustavi zagotovljen sedež v parlamentu, poseben sistem volitev, po zakonu imata ustrezno samoupravo, Romi, kjer pač živijo v večjem številu, imajo zagotovljeno mesto v občinskih svetih, tako da v Sloveniji ni bilo doslej prav nobene potrebe, da bi se oblikovale manjšinske politične stranke, saj jim ustava in zakonodaja zagotavljata izjemno visoko raven politične participacije. Peti odstavek slovenske ustave daje obema manjšinama na nekaterih področjih dejansko pravico veta: “Zakoni, drugi predpisi in splošni akti, ki zadevajo uresničevanje v ustavi določenih pravic in položaja zgolj narodnih skupnosti, ne morejo biti sprejeti brez soglasja narodnih skupnosti”. Ta pravica ima širšo mednarodno odmevnost v različni literaturi in pregledih s tega področja (če omenim le eno, denimo The Representation of Minorities and indigenous Peoples in parliament, dr. Oleh Protsvk, IPU in UNDP, 2010) Na drugi strani pa sta v zamejstvu dve slovenski manjšinski politični stranki, Slovenska skupnost v Italiji in Enotna lista v Avstriji. Nobena ne more samostojno priti v zvezni parlament; zaradi visokega volilnega praga je Enotni listi onemogočen celo vstop v deželni zbor Koroške. Slovenska skupnost je na zadnjih deželnih volitvah v FJK prejela več kot sedem tisoč glasov, dobila deželnega poslanca, tri župane, več občinskih odbornikov, številne predsednike rajonskih svetov v občinah Trst in Gorica ter pokrajinsko odbornico v Gorici, kar je za še vedno precej proti manjšini naperjene razmere dober rezultat, brez pozitivne diskriminacije, posebne zakonodaje ali v skupnem nastopu s kako italijansko politično stranko paje tudi Slovenski skupnosti onemogočen vstop v rimski parlament. Italijanska in madžarska manjšina v Sloveniji imata torej brez manjšinskih političnih strank v slovenskem političnem življenju večjo možnost politične participacije kot Slovenci v Italiji ali Avstriji, kjer zaradi majhnosti manjšine in do manjšine diskriminatornega volilnega sistema ne moreta poseči v tisto politiko, ki bistveno odloča o njihovi usodi, hkrati pa se manjšini na ta način omejuje, da bi sooblikovala življenje v državi, v kateri živi.
Incident v TrstuObe politični stranki sta v zamejstvu izjemnega pomena; pri tem je zanimivo, predvsem pa absurdno, da se vladajoča politična elita, ki ima svoje korenine v komunizmu in črpa svojo ideologijo iz marksizma, obeh političnih združenj na daleč izogiba in ju ignorira. Svojo dekadentno, anahronistično politiko do političnega organiziranja med manjšino je pokazal nedavni dogodek (10. januarja 2011) na slovenskem generalnem konzulatu v Trstu in ta dogodek me je spodbudil, da sem predsedniku vlade Borutu Pahorju tudi napisal odprto pismo. Generalna konzulka Vlasta Valenčič Pelikan je nediplomatsko, celo precej grobo s konzulata odstranila deželnega tajnika Slovenske skupnosti dr. Damijana Terpina. Res je, da je na pogovor pred obiskom predsednika države v Rimu generalna konzulka povabila deželnega svetnika Igorja Gabrovca, ki je bil izvoljen na listi Slovenske skupnosti, toda ta je konzulat že večkrat opozarjal in prosil, da bi na srečanja vabili stranko, na kateri je bil izvoljen, in ne njega osebno, na stranki pa se bodo dogovorili, kdo jih bo na pogovorih predstavljal. Toda generalna konzulka teh želja ne upošteva, in ko je na konzulatu zagledala dr. Damijana Terpina, ga je odslovila, in to z besedami; “Ti ne spadaš zraven, tu nimaš kaj iskati.”Zaradi tega incidenta je deželni svetnik Igor Gabrovec tudi zavrnil pogovor s predsednikom države pred njegovim obiskom v Rimu. Posledica te poteze Igorja Gabrovca je bila, da se je sesul scenarij, kdo od zamejcev bo prišel na predsednikovo avdienco v Ljubljano, saj so bili poleg obeh predsednikov krovnih organizacij (SKGZ in SSO) predvideni še oba deželna svetnika Igor Kocijančič in Igor Gabrovec ter senatorka Tamara Blazina. Zaradi Gabrovčeve abstinence so tri ure pred začetkom pogovorov v Ljubljani črtali s seznama tudi Blaži novo in Kocijančiča. STA je o tem okrnjenem dogodku – seveda brez teh ozadij – poročala šele dan po odprtem pismu avtorja teh vrstic. Mimogrede, ne predsednik vlade, ne minister za zunanje zadeve in ne predsednik države v vsem svojem mandatu niso povabili na pogovor predstavnikov Slovenske skupnosti ali Enotne liste. Ko sam na sejo komisije za Slovence v zamejstvu in po svetu povabim senatorko Demokratske stranke Tamaro Blazina in namesto nje pride na sejo njen sodelavec v poslanski pisarni Livio Semolič, je to povsem normalno, sprejemljivo, legitimno početje v korist vseh. Generalna konzulka v Trstu predstavnikom manjšine razlaga, da v predvidenem “političnem formatu” ni predstavnikov političnih strank. Sedmo leto sem poslanec v državnem zboru, vseskozi član odbora za zunanjo politiko in komisije za odnose s Slovenci v zamejstvu in po svetu, vendar o takšnem formatu na sejah nobenega od obeh državnozborskih teles nismo nikoli razpravljali. Zato mi tudi ni znano, kdaj si je vlada določila takšen politični format, s pomočjo katerega briše velik del slovenske narodne skupnosti. S tem se premikamo v preteklost, ne v prihodnost, v čas komunizma, ko se je priznaval le en del manjšine, ko je le en del manjšinskih organizacij dobival denar, drugi del pa je država z Udbo ali udbovskimi metodami nadzirala. Ko sem predsednika vlade in zunanjega ministra pozval, da zaradi incidenta na generalnem konzulatu razmislita o zamenjavi konzulke v Trstu, je iz nekaterih političnih krogov že dobila javno podporo. Ve se katerih. Vendar pa bi tudi mimo tega dogodka na ministrstvu za zunanje zadeve morali preučiti njeno delo v Trstu.
Priporočilo: integracija v leve Stranke Na konferenci v Mehiki, kjer je bila na koncu sprejeta chiapaška deklaracija, ni bilo slišati, da bi kakšna matična država na tak način ovirala politično življenje svoje manjšine, nasprotno, države najdejo mnoge poti, da jim pri tem pomagajo, ne da bi se pri tem seveda vmešavale v politično življenje države, kjer manjšina živi. Tudi listanje mnogih deklaracij, konvencij in priporočil OZN (ena od takih so na primer priporočila z zasedanj foruma OZN o manjšinskih zadevah, ki potekajo v Ženevi) dajejo Sloveniji velike podlage, da od vseh držav, kjer živi slovenska narodna skupnost, zahtevajo, da vzpostavijo takšno politično okolje, v katerem bo mogoča dejanska politična participacija naše manjšine. Za doseganje takega cilja je več modelov in načinov, učinkovita participacija manjšine v političnem življenju pa je kakopak ena temeljnih človekovih pravic. Pri nas pa se žal ni mogoče izogniti občutku, da si aktualna slovenska politika skupaj s predsednikom države želi, da bi se Slovenci v zamejstvu utopili v strankah avstrijske ali italijanske levice in da bi slovenske politične stranke v zamejstvu izumrle. Na to nas opozarja tudi Vladimir Smrtnik, predsednik Enotne liste, ki je za Delo (12. januar 2011) resignirano napovedal, da ne bo več kandidiral za predsednika Enotne liste in da se umika iz manjšinske politike, Enotna lista pa je na zadnjih lokalnih volitvah dosegla enega večjih političnih uspehov, saj je Franc Jožef Smrtnik postal župan Železne Kaple. “Imam vtis, da je to še vedno gledanje iz preteklosti, ko so predstavniki nekdanjega sistema koroškim Slovencem ‘priporočali’, naj se vendar integriramo v ‘napredne’ nemške stranke levice,” pravi Vladimir Smrtnik. Takšna politika, kot jo doživljajo Smrtnik in drugi zamejci, je strah zbujajoča. Gre za sprevrženo uničevanje političnega organiziranja manjšine s strani Slovenije same, kar pač nima nič skupnega s slovenskim nacionalnim interesom. Takšna politika ni le zastrašujoča, je izdajalska politika.
Miro Petek
Poslanec SDS