Umor socialnega dialoga
torek, 7. 9. 2010Objavljamo magnetogram, ki ni avtoriziran!
DR. VINKO GORENAK: Hvala lepa. V startu naj povem, da mi čas, ki je na razpolago, seveda ne omogoča tistega, kar želim povedati, zato bom izkoristil potem tudi razpravo. In za začetek, naša poslanska skupina tega zakona v nobenem primeru ne bo podprla. Temeljni razlog je zaradi tega, zato ker delate umor. Umor socialnega dialoga. In dokler koalicija dela umor socialnega dialoga, našega sodelovanja pri tem ne bo. Sicer pa vas naj spomnim naslednje. Kot sem rekel že na odboru, je situacija taka, jaz rad podležem kaki reklami in pred dvema letoma sem letel v trgovino in kupil neko čistilo za kopalnico, ker je tako lepo izgledalo na televiziji. Ko sem prišel domov, sem ugotovil, da je to navadna voda, ki ne deluje. Nekaj podobnega je seveda s koalicijskim sporazumom in ravnanjem koalicije. V letu 2008 ste seveda veselo po Sloveniji prodajali mnoge, mnoge stvari, ki se jim reče EPP, kot tista reklama na podlagi katere sem jaz nasedel. V koalicijski sporazum pa ste kasneje zapisali, aktivno socialno partnerstvo je za nas pogoj za legitimne, strokovno premišljene rešitve. Do danes ste zapisali v koalicijsko pogodbo, predstavljali bomo zgled za spoštovanje ustavnosti in zakonitosti. Dalje. Zavezujemo se, da bomo sprejeli program odgovornih politik, ki bo podlaga socialnega sporazumevanja. To zajema tudi dogovor socialnih partnerjev o dohodkovni politiki, to je politiki plač v javnem sektorju. Kaj pa je danes pred nami? Torej prav lepo sta farbali ljudi, tako kot tista reklama mene. Potem ste tudi v koalicijski sporazum to zapisali. Danes počnete pa – kaj? Sredi pogajanja s sindikati, ko pogajanja tečejo, spremenite pravila. To je popolnoma enako, kot da sodnik, ki sodi boks, pač reče, da je od nekega trenutka, od pete runde naprej, nekomu več dovoljeno kot drugemu, potem pa naj tisti zmaga. Ja, kako pa, če vlada tako počne s sindikati, in to z delom sindikatov seveda tako počne.
Glejte, to, kar je pred nami, pomeni nižanje kvoruma za veljavnost kolektivne pogodbe. Vso možnost imate in nihče vas pri tem ne ovira. Mi bi vas najverjetneje tudi podprli, če bi rekli: “Denarja ni, zafurali smo državo, žal, redukcija X%, ne gre drugače.” Saj bi vas ljudje razumeli. In tudi mi ne terjamo, pa tudi sindikati ne terjajo popolne uskladitve plač, noben od sindikatov tega ne zahteva. To je treba javno v mikrofon povedati – nihče tega ne zahteva. Vi pa danes počnete – kaj? – s tem predlogom zakona: preprosto nižate kvorum in dopovedujete, da je sedem več kot dvaindvajset – to znajo v prvem razredu, pred koncem prvega razreda -, seveda če jemljem število sindikatov. Sedem je za vas več kot dvaindvajset, in to pišete v zakonu. Bodimo korektni. Greste torej na število članov, tako da smo korektni. Števila članov se tako ali tako ne da ugotavljati, to natanko vemo. In naslednji problem, ki pri tem je, pravite, “socialni dialog, socialni dialog in socialni dialog.” In maloprej smo tudi slišali, “nadaljuje naj se socialni dialog tudi po štrajku.” Krasno! Jaz se vam ponudim za prvega pogajalca, če mislite tako nadaljevati. Saj tako je pa res lahko delati – spremeniš zakon pa rečeš, 40% je kvorum. Potem pa še sindikaliste malo pokličeš in rečeš, “še vas bomo stisnili.” Priletiš v državni zbor in rečeš, “ne, 30% bo kvorum.” No, ko pa tisto ne bo šlo, bomo pa 20, pa 10% imeli kvorum, na koncu bomo pristali pri enem sindikalistu ali kako bo to izgledalo. Na tak način socialnega dialoga ni. In zato je to za nas umor socialnega dialoga. Umor socialnega dialoga! Na tak način nihče ne more glasovati, vsaj kar se tiče naše poslanske skupine, “za”. Sem pa hvaležen predsedniku vlade – in takoj bom reagiral, ko bo katerikoli koalicijski poslanec začel govoriti o predvolilnih bonbončkih. Upam, da ste slišali, kaj je predsednik vlade povedal. Povedal je, da plačna reforma leta 2008 je bila upravičena, ker so ljudje dobili, vsaj na papirju, samo tisto, kar so varčevali do leta 2008 in se odpovedovali. Da ne bo kake težave s predvolilnimi bonbončki, naj vam že zdaj povem.