Udba intenzivno zlorabljala človekove pravice še v 80-ih
torek, 2. 3. 2010Moj mož je bil v glavnem jazzist, glasbenik, ki je prišel v Slovenijo. Sva se spoznala na Bledu, kot profesionalni glasbenik. Delal je z velikimi, s slovenskimi, igral je z raznimi glasbeniki z Lado Jakšem, s Sonjo Gaberšček, z Andrejo Zupančič, z velikimi na takratni glasbeni sceni. Tudi prijatelji so bili vsi iz skupine Hazard, ki bo zdaj po 30-ih letih imela koncert v Ljubljani. Tudi tukaj, če ste brali mogoče, notri piše, da je imel takrat leta 1983 …/Nerazumljivo./… član te skupine Hazard izgnan iz Slovenije. Izgleda, da se je takrat ta proces začel odvijati. Mi to nismo takrat še vedeli. Tudi tukaj je notri napisano, da je skupina bila takrat zelo popularna in potem so se začele v 83. letu težave, ko so Dančota izgnali, je dobil izgon za pet let iz Jugoslavije takratne in sicer zaradi tega, ker so ga iz koncerta zvečer so ga odpeljali in so želeli tukaj na policiji, da bi dejal, da bo delal za slovensko Udbo, in je rekel, jaz nisem noben vohun, ampak sem muzikant in takrat je dobil izgon iz Slovenije. Takrat se je izgleda začel, mi še sedaj ne vemo, kaj je v bistvu tega procesa, zakaj se je začel ta proces, ker se vse to tako skriva, vse je nekaj skrivnostno. Bilo je zelo veliko ljudi notri vpletenih. Ne vem, notri je bilo devet, bil je proces na vojaškem sodišču, da začnem zdaj tako, je bilo dva od teh sta bila obsojena, v tem procesu sta že sedaj pokojna in to je eden, med njimi je moj mož. Drugi je prijatelj, tudi glasbenik, bili so vsi mlajši, to se pravi, moja generacija, zdaj vsi govorijo, pustimo te povojne procese, pustimo to, samo ni bilo samo povojni, to je bilo, jaz sem povojna generacija. Jaz sem rojena 1952 leta, moj oče je bil tudi partizan. Nisem jaz ena sovražnica Slovenije, ne vem, kaj. Ampak jaz tukaj ne morem pustiti, ne morem poslušati, saj to so povojni procesi. Mi sedaj živimo, moji otroci so toliko stari, kot vaši otroci. Otroci od teh, ki smo bili udeleženi v tem procesu so invalidi, od enega otrok se je…PREDSEDNICA EVA IRGL: To je bilo sedem let pred osamosvojitvijo?
CVETA STEPANJAN: Tako. Od enega si je naredil samomor, zdaj dve leti nazaj, otrok. To so strašne tragedije in zelo veliko ljudi je v tem. Računajte devet je bilo obsojenih. Koliko je to pri nas, nas je samo pet, jaz imam osem sester, to je bilo grozno veliko familij uničenih. Vse je tišina, kot da tega ne bi bilo. Lahko pa povem, da če ne bi bilo tega procesa proti gospodu Janši, četverice, da bi bil moj mož mogoče ali bi bili mi, ne vem, če bi to šlo naprej, ampak takrat se je sreča narod dvignil in takrat so pa tam mojega moža izpustili. Samo v zaporu mu je bilo takrat rečeno, če bo pričati šel na vojaško sodišče, takrat še ni bilo, to je bilo prej, če bo šel pričati na vojaško sodišče proti nekomu, ker mi nismo poznali nobenega, da so uvažali maske iz Italije, da takrat bo pa on izpuščen takoj. Ampak jaz sem takrat rekla, sem rekla, veš kaj, v vrsto naj nas postavijo, pa naj nas pobijejo, ker tega je že dosti. Jaz ne prenesem več. Potem so …/Nerazumljivo./… so me poklicali in so rekli, mi vam bomo plačali to, ampak jaz sem rekla, jaz ne rabim nobenega denarja, napišete na prvo stran Dela …/Nerazumljivo./ to so zelo težke obtožbe. V tej sodbi so zelo težke obtožbe. To ni kradel, ne vem kaj, ampak terorizem, vohunstvo in sovražna propaganda. Čeprav je lansko leto, ali ne vem, koliko nazaj pisalo: prvega terorista v Sloveniji so ujeli, ki je ne vem, ali je gospodu Bushu nekaj pisal, samo so bili že takrat tukaj …./Nerazumljivo./ To so zelo težke obtožbe in zaradi tega sem rekla, jaz moram zaradi teh, ki so umrli moram, ne vem kaj bo, upam, da… Zelo veliko ljudi je bilo udeleženih. Vse to je povezava, kot je gospod tukaj sam povedal, to se vse vidi, to so bile vse povezave, od službe do vsega. Bila sem pet let skozi nadzirana, skoz so za menoj hodili. Vsak dan so prišli naj se ločim, ker so hoteli moža izgnati iz Slovenije, meni bi tukaj pomagali, da bi tukaj z otroci ostala, njega bi pa… Vsak dan. Nobene poročne slike nimam, vse slike poročne so mi vzeli, kot da ne bi bila nikoli poročena. To so bile take stvari, neverjetne stvari.Kaj naj povem? Da se borim že 20 let. Mi smo mislili, da ko bo demokracija 90., 91. leta, da bo država rekla, veste kaj, to je moglo biti, to je takrat bilo, to je moglo biti, pač, ampak ni bilo tako. Od 91. leta smo se vedno morali vse povsod skrivališčih, vse se je skrivalo, tako da je oprostilno sodbo mož dobil 19 dni pred smrtjo, tako da sem jo komaj prebrala. Samo trikrat je rekel: Prekleti komunisti! Če povem po pravici, tako je rekel, vse to 19 dni pred smrtjo. Še sedaj se jaz borim po sodiščih najmanj pet stvari, zaradi zakona o popravi krivic, zaradi 20. člena sem dala, da bi, ampak pravim, da je bilo zdrav, to so neverjetne stvari. Ne moreš verjeti, kako se s teboj norca delajo. Prav norca, namesto da bi država sama rekla, pač to in to in to, saj ne zahteva nihče nič, ker, ne vem, ampak hoče samo tisto zadoščenje, ker smo zelo veliko izgubili. V glavnem celo življenje so nam uničili. Obsojen je bil na 9 let. Prvo obsojen je bil še do leta 1993, čeprav je bila 1991 samostojna Slovenija je bil do 1993 pogojno. Tako da je bil še v novi državi politični zapornik, če se tako izrazim. Pa tudi zakon predvideva samo do 1990 leta, da se priznajo tiste pravice, če je prezaposlen. V glavnem nobene stvari, nobenega zakona, nobene stvari ni za te novejše sodne postopke.Od procesa pa ne vem kaj naj govorim, ker mi je zelo težko. To mogoče ve samo gospod Janša, ki je preživel te zapore. Vojaški zapori, ne morem tudi govoriti, ker mi je tako težko. Tam notri, ne vem kako sploh lahko sedajle kjer je hotel tam notri ljudje živijo, ker …./Nerazumljivo./ To je kri špricala po stenah, to so take stvari delali z ljudmi. Vse zobe so mu ven zbili. To so res nemogoče stvari, da bi človek o tem sploh govoril. Lahko pa povem, mogoče kakšen pokončen človek v Sloveniji, to moram pa povedati, da je gospod Karafaš(?), ki je sodnik sedajle na mariborskem sodišču je bil takrat vojak v vojaškem zaporu, ko so to delali. In je sam iskal kdaj bo ta proces, da je sam iskal, da mora držati v sebi te stvari, ko so take stvari tam notri delali z ljudmi v vojaškem zaporu. To so bile grozne stvari. Koliko teh ljudi je delalo z Udbo, to sami vedo. Tudi mogoče sedajle ko me bodo videli, sami vedo. Jaz jih vidim po Kranju, vidim jih povsod. To so moja generacija. Ne vem pa sploh, kako je človek zmožen takih stvari. Temu se čudim, ker je ta organizacija, ki te naredi nenormalnega, oni te postavijo glavo, ti nisi sploh več, celo življenje ti obrnejo, da ne veš kaj je prav, kaj ni prav. V glavo ti dajo, da si, ne vem, to so stvari, ki imajo tako izdelane do konca, da, ne vem, preizkušene metode, izgleda.Mene so odpeljali v zapor dvakrat. Otroke, tri majhne so pustili same v stanovanju. Odpeljali so me tri dni, potem pa iz zapora, hotel Slon, tam so imeli tega, da so te spravili k sebi, ker… Grozne stvari. Tudi v zaporu kaj so delali. To je bila vojska. Nam so v glavnem celo stanovanje razbili. Ponoči so hodili. Ob dveh ponoči so skakali po strehah, vojska, to je bilo okoli 15 avtomobilov vojaških s psi, s tistimi lučmi, saj to ljudje vedo. Vsi so nas pač tam poznali. Živeli smo v Zgornjih Duplja, potem pa so nas od tam preselili, tudi meni so službo drugo dali. To je vse povezava z direktorji, z vsem. To je res, tako kot ste vi rekel, da gre vse, šele potem veš kako gredo te mreže. Gotovo gredo še sedajle naprej. Upamo, da nas bodo pustili pri miru.
PREDSEDNICA EVA IRGL: Bi še kaj dodali?CVETA STEPANJAN: Moj mož je že dal intervjuje v Mladini, v Demokraciji o tem, samo ni bilo nikoli nobenega, nič, kot da ne bi bilo tega procesa. Kamor koli se obrnemo nič ne moremo, ne za otroke narediti, ki so …./Nerazumljivo./ za nobeno stvar. Se pravi, da bi morali res pogledati ti novejši procesi, ne vem.
PREDSEDNICA EVA IRGL: Najlepša hvala za to pričevanje. Jaz se tukaj z vami strinjam. Moram opozoriti vse tiste, ki nas morda danes spremljajo, da je gospa Stepanjan bila pri nas tudi na komisiji. Midve sva se pogovarjali o tem procesu in tudi o njenem konkretnem primeru, problemu. Dejstvo je, da bi tukaj država, po mojem mnenju, resnično morala odreagirati. Jasno je tudi, da oprostilna sodba, kot je gospa povedala, je prišla 19 dni pred smrtjo njenega moža. Govorim o oprostilni sodbi, se pravi govorimo o procesu, ki je zaprl oziroma obsodil ljudi, ki niso bili krivi ničesar.
In to se je dogajalo leta 1984. Se pravi, ne leta 1945, 1947, ker hočejo vse potem zreducirati na to obdobje, kot je že gospa povedala, ampak se je to dogajalo sedem let pred osamosvojitvijo Slovenije in takrat seveda je temu načeljeval, tej organizaciji, ki je vse to počela, gospod Ertl, ki je danes pa odlikovan za vsa ta dejanja in očitno tudi gospod Turk tukaj daje oziroma gospod Türk, predsednik države daje tukaj ne ko ligitimiteto vsem tem početje, ki so se odvijala pred letom 1991 in kot je gospa povedala, še celo leta 1993 je bil človek še vedno iz tega proces pogojno zaprt. Se pravi, to so… Še v zaporu je bil, tako. Dejansko neverjetne stvari in mogoče bi vas tukaj samo gospa Cveta, vprašala, kaj, kako vi osebno ste doživeli potem recimo to odlikovanje, ko ste ugotovili, glede na vse zgodbe in na vse kar se je odvijalo. Kaj se vam je zgodilo takrat.
CVETA STEPANJAN: Zelo težko mi je bilo. Sem rekla, jaz mislim, da bi mogli odlikovanja dobiti tisti, ki so zaradi teh, ki so to delali, pač pokojni. Mislim, da bi oni mogli dobiti kakšno priznanje, ker za mene so bili res heroji, da so to zdržali, so bili heroji. Jaz po pravici povem, jaz to, ne vem če bi lahko zdržala. Čeprav bi moj mož …/nerazumljivo./… ne vem kaj, ampak to kar je bilo, je bilo nenormalno. Jaz sem prišla v zaporu, …/Nerazumljivo./… . Še to povem, da je bil iz vojaškega zapora dan na Pavšetovo, tam so ga odpeljali v Sremsko Mitrovico, iz Sremske Mitrovice v poseben zapor v Beograd, iz Beograda je rekel, da to je bilo nemogoče tam dol, v Beogradu, ne ve kje je bil, pod zemljo nekje, tam so ga pa dali v zapor v Zabelo v Požarovac. In v Požarovcu v Zabeli je bil vse skozi v tretmaju zapor v zaporu. To so bile celice dol, ki je bila samo kibla notri pa brez vode in jaz sem ga, potem, moža videla po dveh letih. Meni prej niso povedali kje je mož, jaz nisem vedela kje je mož. Po dveh letih sem končno, imam papirje, da …/Nerazumljivo./… po nobenih zaporih v Jugoslaviji, so mi odgovarjali. Potem je po dveh letih povedal eden od državne varnosti, sem rekla, da bi ga rada videla, da je v Zabelju v Požarovcu. Sem šla dol s sestro, sestra me je peljala in so mi ga pripeljali po pet minut. To je bilo vse tako narejeno, da so te čisto spravili ob živce. Pet minut so ga pripeljali vsega oklenjenega, umazanega, gnoj je imel, da ga sploh nisem poznala, sem rekla samo Cveto ali si ti. Sem ven šla, potem sem pa poklicala ambasado, ker on je bil dvojni državljan in takrat so pa mene takoj ven, tudi, da sem rekla, potem sem šla tukaj na …/Nerazumljivo./… sploh ne vem ali je bil moj mož ali ni bil moj mož. Mislim, to so delali take stvari, da so te spravili čisto ob živce. Mi nismo v petih letih, nikoli nismo bili sami, da bi na obisk prišli sami na Dobu. Potem sem pa morala sama plačati prevoz, ko so ga pripeljali iz Zabele, to se pravi čez tri leta, iz Zabelja, da so ga pripeljali na Dob, sem morala sama plačati, pa še dva spremljevalca pa njega. Vse sem to morala sama, da sem komaj skupaj nabrala, ker smo bili čisto brez denarja. Tri otroke, pa sama… In na Dob, pa kadarkoli smo prišli, enkrat je bilo veliko snega, in smo prišli z otroci, majhnimi otroci, pridemo tja in noče nas videti, pa nazaj. Potem enkrat smo prišli, ves je bil polomljen, v Novo mesto v bolnici. To so ga, mislim, to so bili čisto vseh pet let smo bili mi pod stalno kontrolo, nikoli nismo bili sami v zaporu, ali pa da bi domov prišel, tudi nikoli. Ko pa se je začel ta proces, so pa rekli, to se je pa meni tudi čisto obrnilo, ko smo šli v soboto na obisk, je rekel, v ponedeljek pojdi na OJV Kras, so mi rekli, da me bodo izpustili. Sem rekla, se je tebi malo zmešalo, sem rekla. Bil je ves nadrogiran ves čas, pa neki, jaz ne vem, ni bil čisto normalen, potem pa grem v službo, ker nisem to verjela, ker pet let ni bil doma. Grem v službo, pa sem sodelavki rekla, veš kaj mi je rekel, da ga bodo, da bo danes šel domov. Pa je rekla, pokliči v zapor. Pokličem v zapor, so pa rekli, ja gospa, če je tako rekel, pridite ga iskati. Jaz nisem, sem rekla, sedaj sploh ne vem, niti obleko, sem …/Nerazumljivo./… shujšala, nobene stvari nisem imela in potem grem pa dol ga iskati in ga izpustijo, samo domov sem ga pripeljala, se mu je čisto zavrtelo, kar skup je padel. To sem ga na dežurno pa nazaj sem ga v zapor peljala, sem rekla, veste kaj, tukaj ga imate, jaz imam doma tri majhne otroke, pa bolnika, on je zdrav šel v zapor, zdravega mi dajte nazaj. Potem se je pa začel ta proces odvijati, potem so ga pa zdraviti šest mesecev na psihiatrično kliniko v Ljubljano, toliko da je prišel vsaj količkaj …/Nerazumljivo./… sam ves čas od takrat je imel probleme z zdravjem, ves čas smo hodili po bolnicah, toliko da. To je še malo kot dodatek.