Trma ministra Lukšiča slovensko šolstvo pelje »naprej v preteklost«
sreda, 8. 12. 2010Pisa 2009 – spremembe v sistemu izobraževanja v prejšnjem mandatu so bile prave in napredne. Dne 7.12.2010 so bili objavljeni rezultati raziskave PISA 2009, ki meri rezultate 15-letnih dijakov v branju in matematiki ter naravoslovju, torej dijakov, ki so pravkar zaključili osnovne šole, kar pomeni, da se rezultati nanašajo na njihovo osnovnošolsko znanje in šolanje. PISA 2009 pa kaže tudi druge rezultate: napredek učencev v časovnem kontinuumu, učinkovitost različnih šolskih sistemov, uspeh učencev v odnosu do ekonomske blaginje njihove države, kakor tudi v luči odnosov v šoli ter avtonomije šole in učitelja. V Sloveniji so bili udeleženi v raziskavi učenci, ki so obiskovali osnovno šolo v letih od 2000 do 2008.Pisa 2009 je pokazala, da so slovenski učenci poleg kitajskih, korejskih, kanadskih, nizozemskih, belgijskih, novozelandskih, avstralskih, japonskih, švicarskih, finskih in še nekaterih drugih učencev najbolj napredovali v matematiki in naravoslovju. Slovenija je tako omenjena v setu najuspešnejših držav.PISA 2009 pa je pokazala še:
– da dobri odnosi med učitelji in učenci ter red v šoli značilno pripomorejo k boljšemu uspehu učencev, zato je vzgojni načrt, ki je bil uzakonjen v času ministra dr. Milana Zvera v Zakonu o osnovni šoli, izjemno dobra in napredna rešitev;
– da prezgodnja diferenciacija pripomore k slabšemu učnemu uspehu, zato je bil odvzem ekskluzivnosti nivojskega pouka (ki mu, mimogrede, pisci Bele knjige o šolstvu ponovno želijo dati ekskluzivnost) in uveljavitev možnosti heterogenih skupin, timskega poučevanja, v prejšnjem mandatu zelo dobra in napredna rešitev;
– da zasebne in javne šole dosegajo podobne rezultate, zato je bila sprostitev zakonodaje z možnostjo ustanavljanja zasebnih šol, ki dodajajo sistemu raznolikost, v mandatu 2004-2008 dobra in napredna rešitev, ki jo sedanja oblast želi z novelo ZOFVI-ja ponovno onemogočiti;
– da kombinacija avtonomije šole in učinkovite odgovornosti daje najboljše rezultate, zato so bili učni načrti za osnovno šolo, ki jih je Strokovni svet za splošno izobraževanje sprejel junija 2008, (minister Lukšič pa jih noče objaviti!), zelo dobra stvar, zato neuporaba direktno škodi našim učencem. Rešitev, sprejeta v času ministra dr. Zvera, ki omogoča, da se šola avtonomno in po lastni strokovnosti odloči, kakšno obliko diferenciacije bo imela: nivojski pouk ali notranjo diferenciacijo v manjših heterogenih skupinah, natančno odgovarja definiciji najbolj uspešnega šolskega sistema, ki ga opisuje PISA 2009, hkrati pa dejstvo, da vsak učni načrt znotraj sebe dopušča tudi izbirni del, dopušča učitelju in šoli avtonomijo;
– da šole, ki avtonomno oblikujejo kurikul (to učni načrti iz leta 2008 v tretjinjski meri omogočajo) ter oblikujejo lastno ocenjevalno politiko, in ne nujno spodbujajo tekmovalnost, dosegajo boljše rezultate, kar kaže na to, da je bila sprememba Zakona o osnovni šoli leta 2007, kjer je Nacionalno preverjanje znanja izgubilo namen ocene in tekmovanja in postalo obvezujoča informacija za učence in šole ter sistem, dobra in moderna rešitev.
Slovenski dijaki so v prvi letnik srednje šole prinesli zgolj povprečne bralne sposobnosti, kar ne navdušuje. To morda lahko pripišemo neustreznemu učnemu načrtu za slovenščino, ki pa je zaradi nerazumljive trme ministra dr. Lukšiča še vedno v uporabi v osnovnih šolah, namesto, da bi se uporabljal potrjen!! Nov učni načrt za slovenščino. Neustreznost učnega načrta za slovenščino za devetletko potrjuje tudi dejstvo, ki ga je pokazala raziskava PIRLS leta 2007, in sicer, da učenci devetletke, ki so imeli 350 ur slovenščine več kot učenci osemletke do dopolnjenega 10 leta starosti, dosegajo praktično enake rezultate (520 točk učenci 8-letke in 522 točk učenci 9-letke). Obenem pa so raziskave Zavoda RS za šolstvo v letih 2006-2008 na področju delovnih zvezkov za slovenščino pokazale, da je večina delovnih zvezkov neustreznih, saj s sistemom »dopolni, obkroži« ne stimulira učencev k samostojnemu sporočanju.Vse bolj se zdi, da nastajajoča Bela knjiga v šolstvu ne ponuja nič novega, pač pa veliko “naprej v preteklost”, ko ponuja ponovno obvezno uvedbo zgolj nivojskega pouka. Zanimivost je tudi to, da ob predstavitvi raziskave na straneh OECD takoj ob predstavitvi najdemo najprej povzetek v nemščini in italijanščini (in ne angleščini!) to pa pod podnaslovom Večjezične predstavitve, kar promovira znanje večih tujih jezikov. Ker bo vsak jezikoslovec, ki sledi novim spoznanjem o učenju jezikov, potrdil, da se ob primerni metodi poučevanja tujih jezikov najbolje in najhitreje učimo tujih jezikov v zelo zgodnji mladosti, bo najbrž tudi isti jezikoslovec, ki si želi napredka in konkurenčnosti naše mladine, obupan nad dejstvom, da Bela knjiga o šolstvu, sicer financirana s 600.000,00 €, ukinja obvezni drugi tuji jezik v tretjem triletju osnovne šole. Zato je verjeti, da se lahko bojimo, da ob uveljavitvi Bele knjige in sledeči zakonodaji naši učenci ne bodo več tako uspešni, ko bodo odrasli pa npr. ne bodo mogli slediti publikacijam OECD…
Odbor za šolstvo in šport pri Strokovnem svetu SDS
– da dobri odnosi med učitelji in učenci ter red v šoli značilno pripomorejo k boljšemu uspehu učencev, zato je vzgojni načrt, ki je bil uzakonjen v času ministra dr. Milana Zvera v Zakonu o osnovni šoli, izjemno dobra in napredna rešitev;
– da prezgodnja diferenciacija pripomore k slabšemu učnemu uspehu, zato je bil odvzem ekskluzivnosti nivojskega pouka (ki mu, mimogrede, pisci Bele knjige o šolstvu ponovno želijo dati ekskluzivnost) in uveljavitev možnosti heterogenih skupin, timskega poučevanja, v prejšnjem mandatu zelo dobra in napredna rešitev;
– da zasebne in javne šole dosegajo podobne rezultate, zato je bila sprostitev zakonodaje z možnostjo ustanavljanja zasebnih šol, ki dodajajo sistemu raznolikost, v mandatu 2004-2008 dobra in napredna rešitev, ki jo sedanja oblast želi z novelo ZOFVI-ja ponovno onemogočiti;
– da kombinacija avtonomije šole in učinkovite odgovornosti daje najboljše rezultate, zato so bili učni načrti za osnovno šolo, ki jih je Strokovni svet za splošno izobraževanje sprejel junija 2008, (minister Lukšič pa jih noče objaviti!), zelo dobra stvar, zato neuporaba direktno škodi našim učencem. Rešitev, sprejeta v času ministra dr. Zvera, ki omogoča, da se šola avtonomno in po lastni strokovnosti odloči, kakšno obliko diferenciacije bo imela: nivojski pouk ali notranjo diferenciacijo v manjših heterogenih skupinah, natančno odgovarja definiciji najbolj uspešnega šolskega sistema, ki ga opisuje PISA 2009, hkrati pa dejstvo, da vsak učni načrt znotraj sebe dopušča tudi izbirni del, dopušča učitelju in šoli avtonomijo;
– da šole, ki avtonomno oblikujejo kurikul (to učni načrti iz leta 2008 v tretjinjski meri omogočajo) ter oblikujejo lastno ocenjevalno politiko, in ne nujno spodbujajo tekmovalnost, dosegajo boljše rezultate, kar kaže na to, da je bila sprememba Zakona o osnovni šoli leta 2007, kjer je Nacionalno preverjanje znanja izgubilo namen ocene in tekmovanja in postalo obvezujoča informacija za učence in šole ter sistem, dobra in moderna rešitev.
Slovenski dijaki so v prvi letnik srednje šole prinesli zgolj povprečne bralne sposobnosti, kar ne navdušuje. To morda lahko pripišemo neustreznemu učnemu načrtu za slovenščino, ki pa je zaradi nerazumljive trme ministra dr. Lukšiča še vedno v uporabi v osnovnih šolah, namesto, da bi se uporabljal potrjen!! Nov učni načrt za slovenščino. Neustreznost učnega načrta za slovenščino za devetletko potrjuje tudi dejstvo, ki ga je pokazala raziskava PIRLS leta 2007, in sicer, da učenci devetletke, ki so imeli 350 ur slovenščine več kot učenci osemletke do dopolnjenega 10 leta starosti, dosegajo praktično enake rezultate (520 točk učenci 8-letke in 522 točk učenci 9-letke). Obenem pa so raziskave Zavoda RS za šolstvo v letih 2006-2008 na področju delovnih zvezkov za slovenščino pokazale, da je večina delovnih zvezkov neustreznih, saj s sistemom »dopolni, obkroži« ne stimulira učencev k samostojnemu sporočanju.Vse bolj se zdi, da nastajajoča Bela knjiga v šolstvu ne ponuja nič novega, pač pa veliko “naprej v preteklost”, ko ponuja ponovno obvezno uvedbo zgolj nivojskega pouka. Zanimivost je tudi to, da ob predstavitvi raziskave na straneh OECD takoj ob predstavitvi najdemo najprej povzetek v nemščini in italijanščini (in ne angleščini!) to pa pod podnaslovom Večjezične predstavitve, kar promovira znanje večih tujih jezikov. Ker bo vsak jezikoslovec, ki sledi novim spoznanjem o učenju jezikov, potrdil, da se ob primerni metodi poučevanja tujih jezikov najbolje in najhitreje učimo tujih jezikov v zelo zgodnji mladosti, bo najbrž tudi isti jezikoslovec, ki si želi napredka in konkurenčnosti naše mladine, obupan nad dejstvom, da Bela knjiga o šolstvu, sicer financirana s 600.000,00 €, ukinja obvezni drugi tuji jezik v tretjem triletju osnovne šole. Zato je verjeti, da se lahko bojimo, da ob uveljavitvi Bele knjige in sledeči zakonodaji naši učenci ne bodo več tako uspešni, ko bodo odrasli pa npr. ne bodo mogli slediti publikacijam OECD…
Odbor za šolstvo in šport pri Strokovnem svetu SDS