Trije šolski zakoni pred Božičem (III)
sreda, 13. 1. 2010Zakon o usmerjanju otrok s posebnimi potrebamiMinistrstvo za šolstvo in šport je v decembru v javno razpravo uvrstilo tri predloge zakonov oziroma delovna gradiva. V času, ko je bila pozornost ljudi usmerjena v praznično vzdušje, je imela javnost premalo časa za premislek in pripombe za zakone. Zato bo o izjemno pomembnih temah, ki močno zadevajo življenje skoraj vsake družine, odločal zgolj koalicijski glasovalni stroj v parlamentu, ne da bi v resnici vedel, kako mislijo in čutijo državljani, katere poslanci zastopajo. Zakon oziroma delovno gradivo zakona o usmerjanju otrok s posebnimi potrebami nima konceptualne zasnove in razlage, uvaja rešitve, ki nimajo sistemske podlage niti virov financiranja. Uvaja novost, da je lahko večji del ur za dodatno strokovno pomoč namenjen svetovanju, ki ga učitelj defektolog namenja svojim kolegom, namesto direktnemu delu z otrokom, kar je nestrokovno in v škodo otrokom.Na spletnih straneh Ministrstva za šolstvo in šport je bilo objavljeno v rubriki Predlogi predpisov s področja izobraževanja in športa tudi besedilo z naslovom: »Delovna verzija osnutka predlogov Zakona o usmerjanju otrok s posebnimi potrebami.«Gradivo ne ustreza formi zakona v javni obravnavi, saj nima potrebnega uvoda s popisom stanja, razlogov za spremembo, ciljev sprememb, navedbe strokovnih analiz, ki so bile opravljene v ta namen, ni tudi zahtevanih mednarodnih primerjav, ocen finančnih posledic in obrazložitev posameznih členov.Če gradivo ni predlog zakona, čeprav je zapis v obliki členov, pogrešamo izhodišča za ta zapis, koncept, pojasnitve novega pogleda in vzrokov, zakaj je do sprememb prišlo. Tako o zapisu ni mogoče podati relevantnih pripomb, saj se ni na kaj opirati.
Ob branju zapisa lahko ugotovimo (s pridržkom, saj ne razpolagamo s konceptom in obrazložitvami), da se obetajo nekatere s pedagoško stroko povsem skregane rešitve. Zapis vsebuje določilo o načelu otrokove največje koristi. Ta pa ni podrobneje opredeljena niti ni določenih kriterijev zanjo. Določilo o otrokovi največji koristi vsebuje že Konvencija o otrokovih pravicah, ki je ne more zaobiti noben zakon, velja za vse otroke in ne zgolj za otroke s posebnimi potrebami. Tako kot je otrokova korist splošno opredeljena v zapisu MŠŠ, ne daje nobene potrebne opore usmeritvam otrok s posebnimi potrebami. Kaj natančno je predlagatelj nameraval s tako zapisanim določilom doseči, ni jasno.Zapis vsebuje določilo, da se otrokom, ki zaradi specifičnih motenj, ovir in primanjkljajev ne dosegajo standardov znanj, lahko le-te prilagodi pri največ dveh predmetih, v skladu s priporočilom komisije za usmerjanje. Določilo je nesmiselno iz več razlogov. Prilagoditev standarda je zavajajoč izraz. Prilagajamo lahko pouk, metode, v uporabljanih starih učnih načrtih ni prostora za izbirnost, zato niti ne moremo prilagajati ciljev. Ali to torej v resnici pomeni znižanje standarda? Kar seveda ni nič narobe, ni pa prav, da se standard niža na priporočilo komisije. V komisiji za usmerjanje otrok s posebnimi potrebami niso strokovnjaki za predmetno področje, razen člana, ki je učitelj. Toda ta učitelj mora biti otrokov konkretni učitelj za ta predmet. Le on bo vedel, ali se otroku zmanjša število ciljev v učnem načrtu, ali pa se v okviru enega cilja zgolj zmanjša zahtevnost, saj le on tega otroka in njegove potrebe najbolj pozna. Oddaljena komisija, ki otroka ne vidi, pa četudi bi ga, niti po pogovoru z otrokom ne more kompetentno, namesto otrokovega učitelja prilagoditi/znižati cilja/ciljev. In če tega komisija ne zmore, čemu prelagati odgovornost nanjo? Če bo to storil kompetenten učitelj, torej v tej zadevi ne potrebujemo komisije.Zapis vsebuje tudi določilo, da se dodatna strokovna pomoč, ki jo izvaja specialni pedagog, lahko izvaja kot pomoč otroku kot svetovalna storitev. Otrokom s primanjkljaji naj bi bilo dodeljenih pet ur dodatne strokovne pomoči. Gre za bistveno povečanje števila ur, kar sicer ni sporno, vendar predlagatelj ne izdela finančne konstrukcije, saj gre skoraj za 70 % povečanje ur, kar pomeni pri več tisočih usmerjenih otrocih tudi 70 % povečanje finančnih obveznosti. Drugi problem, še veliko hujši, pa je, da je lahko večji del te pomoči namenjen svetovanju, ki ga učitelj defektolog namenja svojim kolegom, namesto direktnemu delu z otrokom. Tu pa je dodatna strokovna pomoč povsem zgrešena in v nikakršno otrokovo korist. Namreč, posebna splošna znanja, ki jih vsi učitelji potrebujejo za delo z otroki s posebnimi potrebami, bi morali usvojiti vsi učitelji, brez izjeme, v času svojega študija, kasneje ob delu na strokovnem izpopolnjevanju, specialni pedagogi ali v preteklosti znani kot defektologi pa bi morali svoje znanje nameniti v urah dodatne strokovne pomoči direktno otrokom! Svetovanje kolegom je seveda zaželeno, za to pa je prostor v 40-urnem delovniku (22 pedagoških ur znese namreč 16,5 ur tedensko, ostali čas pa je namenjen učiteljevemu drugemu delu). Seveda pa se takemu učitelju, specialistu za dodatno strokovno pomoč, ki bi tako svetoval kolegom, ne sme nalagati drugih obremenitev v življenju in delu šole. Dodatna strokovna pomoč je pomoč otroku, svetovalna storitev pa je namenjena okolju. Zato se dodatna strokovna pomoč ne more izvajati kot svetovalna storitev.Zapis vsebuje tudi določilo o ustanovitvi centrov za posebne potrebe. Obstoj samih centrov je dobrodošel, vendar ima zapis nekaj hudih pomanjkljivosti. Poleg tega, da podrobnosti o teh centrih ne sodijo v vsebinski zakon o usmerjanju otrok s posebnimi potrebami, pač pa v krovni zakon o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja, pogrešamo koncept mreže takih zavodov, ustanoviteljstva, virov financiranja. Obseg dejavnosti je tako širok, da z vidika državnega proračuna materije ni mogoče urediti niti s pravilnikom, kaj šele s sklepom! Močno je dvomiti, da bi pravne službe v postopku sprejema zakona tako rešitev dopustile.V očitno neobstoječem konceptu bi bilo sicer potrebno opredeliti, kaj so redni oddelki, zakaj tako poimenovanje in kaj so »ne-redni« oddelki. Zapis vsebuje tako določilo, ki je problematično, segregacijsko, kategorizacijsko.V zapisu je tudi določilo, da se otrokom s posebnimi potrebami nudi v vrtcu, zavodu ali doma tudi individualna zdravstvena nega in druga strokovna obravnava, kar je sicer dobra rešitev, ostaja pa problem, kdo bo to financiral – zopet pogrešamo zapis v krovnem zakonu – ZOFVI ter kakšna je ocena finančnih posledic.V zapisu nadalje pogrešamo koncept usmerjanja otrok posebnih skupin – z avtizmom in Downovim sindromom. Zapis v členih je zgolj zadnje dejanje resnega premisleka, ki mu rečemo strokovni koncept, kako obravnavati te skupine. Nujno bi bilo videti koncepte in podpise strokovnjakov pod njimi.Zapis ne vsebuje rešitve za mladostnike, ki se izobražujejo po posebnem programu VIZ imajo po programu pravico izobraževanja do 26. leta, kar jim zakon o osnovni šoli onemogoča. V tem zakonu je potrebno natančneje opredeliti izobraževanje teh mladostnikov, saj o njih to delovno gradivo, razen v 1. členu, ne govori.Zapis vsebuje določilo, da vselej v komisiji sodeluje zdravnik. Kadar gre za motnje v duševnem razvoju ali vsaj za specifične učne težave, komisije ne potrebujejo zdravniškega mnenja, ker niso bolezen. Zdravnik naj nastopa ob težavah, ki sodijo v njegovo polje zdravljenja.Kot zaključek lahko rečemo, da bi morale iti spremembe v smeri skrajšanja postopka, profesionalizacije vseh članov komisije in v uveljavitev strokovne avtonomije. Pogrešamo tudi dejavno vlogo staršev, ki naj v okviru starševskih kompetenc sodelujejo v postopkih.Predlagamo, da Ministrstvo za šolstvo in šport umakne delovno gradivo zakona o usmerjanju otrok s posebnimi potrebami, zakona o šolski prehrani in zakona o vrtcih s svoje spletne strani in iz zakonodajnega postopka ter jih dodela in primerno opremi z analizami in koncepti, vsekakor pa spoštuje načela poštenega dialoga. Tokrat tudi s starši in dijaki.
Odbor za šolstvo in šport pri Strokovnem svetu SDS
Ob branju zapisa lahko ugotovimo (s pridržkom, saj ne razpolagamo s konceptom in obrazložitvami), da se obetajo nekatere s pedagoško stroko povsem skregane rešitve. Zapis vsebuje določilo o načelu otrokove največje koristi. Ta pa ni podrobneje opredeljena niti ni določenih kriterijev zanjo. Določilo o otrokovi največji koristi vsebuje že Konvencija o otrokovih pravicah, ki je ne more zaobiti noben zakon, velja za vse otroke in ne zgolj za otroke s posebnimi potrebami. Tako kot je otrokova korist splošno opredeljena v zapisu MŠŠ, ne daje nobene potrebne opore usmeritvam otrok s posebnimi potrebami. Kaj natančno je predlagatelj nameraval s tako zapisanim določilom doseči, ni jasno.Zapis vsebuje določilo, da se otrokom, ki zaradi specifičnih motenj, ovir in primanjkljajev ne dosegajo standardov znanj, lahko le-te prilagodi pri največ dveh predmetih, v skladu s priporočilom komisije za usmerjanje. Določilo je nesmiselno iz več razlogov. Prilagoditev standarda je zavajajoč izraz. Prilagajamo lahko pouk, metode, v uporabljanih starih učnih načrtih ni prostora za izbirnost, zato niti ne moremo prilagajati ciljev. Ali to torej v resnici pomeni znižanje standarda? Kar seveda ni nič narobe, ni pa prav, da se standard niža na priporočilo komisije. V komisiji za usmerjanje otrok s posebnimi potrebami niso strokovnjaki za predmetno področje, razen člana, ki je učitelj. Toda ta učitelj mora biti otrokov konkretni učitelj za ta predmet. Le on bo vedel, ali se otroku zmanjša število ciljev v učnem načrtu, ali pa se v okviru enega cilja zgolj zmanjša zahtevnost, saj le on tega otroka in njegove potrebe najbolj pozna. Oddaljena komisija, ki otroka ne vidi, pa četudi bi ga, niti po pogovoru z otrokom ne more kompetentno, namesto otrokovega učitelja prilagoditi/znižati cilja/ciljev. In če tega komisija ne zmore, čemu prelagati odgovornost nanjo? Če bo to storil kompetenten učitelj, torej v tej zadevi ne potrebujemo komisije.Zapis vsebuje tudi določilo, da se dodatna strokovna pomoč, ki jo izvaja specialni pedagog, lahko izvaja kot pomoč otroku kot svetovalna storitev. Otrokom s primanjkljaji naj bi bilo dodeljenih pet ur dodatne strokovne pomoči. Gre za bistveno povečanje števila ur, kar sicer ni sporno, vendar predlagatelj ne izdela finančne konstrukcije, saj gre skoraj za 70 % povečanje ur, kar pomeni pri več tisočih usmerjenih otrocih tudi 70 % povečanje finančnih obveznosti. Drugi problem, še veliko hujši, pa je, da je lahko večji del te pomoči namenjen svetovanju, ki ga učitelj defektolog namenja svojim kolegom, namesto direktnemu delu z otrokom. Tu pa je dodatna strokovna pomoč povsem zgrešena in v nikakršno otrokovo korist. Namreč, posebna splošna znanja, ki jih vsi učitelji potrebujejo za delo z otroki s posebnimi potrebami, bi morali usvojiti vsi učitelji, brez izjeme, v času svojega študija, kasneje ob delu na strokovnem izpopolnjevanju, specialni pedagogi ali v preteklosti znani kot defektologi pa bi morali svoje znanje nameniti v urah dodatne strokovne pomoči direktno otrokom! Svetovanje kolegom je seveda zaželeno, za to pa je prostor v 40-urnem delovniku (22 pedagoških ur znese namreč 16,5 ur tedensko, ostali čas pa je namenjen učiteljevemu drugemu delu). Seveda pa se takemu učitelju, specialistu za dodatno strokovno pomoč, ki bi tako svetoval kolegom, ne sme nalagati drugih obremenitev v življenju in delu šole. Dodatna strokovna pomoč je pomoč otroku, svetovalna storitev pa je namenjena okolju. Zato se dodatna strokovna pomoč ne more izvajati kot svetovalna storitev.Zapis vsebuje tudi določilo o ustanovitvi centrov za posebne potrebe. Obstoj samih centrov je dobrodošel, vendar ima zapis nekaj hudih pomanjkljivosti. Poleg tega, da podrobnosti o teh centrih ne sodijo v vsebinski zakon o usmerjanju otrok s posebnimi potrebami, pač pa v krovni zakon o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja, pogrešamo koncept mreže takih zavodov, ustanoviteljstva, virov financiranja. Obseg dejavnosti je tako širok, da z vidika državnega proračuna materije ni mogoče urediti niti s pravilnikom, kaj šele s sklepom! Močno je dvomiti, da bi pravne službe v postopku sprejema zakona tako rešitev dopustile.V očitno neobstoječem konceptu bi bilo sicer potrebno opredeliti, kaj so redni oddelki, zakaj tako poimenovanje in kaj so »ne-redni« oddelki. Zapis vsebuje tako določilo, ki je problematično, segregacijsko, kategorizacijsko.V zapisu je tudi določilo, da se otrokom s posebnimi potrebami nudi v vrtcu, zavodu ali doma tudi individualna zdravstvena nega in druga strokovna obravnava, kar je sicer dobra rešitev, ostaja pa problem, kdo bo to financiral – zopet pogrešamo zapis v krovnem zakonu – ZOFVI ter kakšna je ocena finančnih posledic.V zapisu nadalje pogrešamo koncept usmerjanja otrok posebnih skupin – z avtizmom in Downovim sindromom. Zapis v členih je zgolj zadnje dejanje resnega premisleka, ki mu rečemo strokovni koncept, kako obravnavati te skupine. Nujno bi bilo videti koncepte in podpise strokovnjakov pod njimi.Zapis ne vsebuje rešitve za mladostnike, ki se izobražujejo po posebnem programu VIZ imajo po programu pravico izobraževanja do 26. leta, kar jim zakon o osnovni šoli onemogoča. V tem zakonu je potrebno natančneje opredeliti izobraževanje teh mladostnikov, saj o njih to delovno gradivo, razen v 1. členu, ne govori.Zapis vsebuje določilo, da vselej v komisiji sodeluje zdravnik. Kadar gre za motnje v duševnem razvoju ali vsaj za specifične učne težave, komisije ne potrebujejo zdravniškega mnenja, ker niso bolezen. Zdravnik naj nastopa ob težavah, ki sodijo v njegovo polje zdravljenja.Kot zaključek lahko rečemo, da bi morale iti spremembe v smeri skrajšanja postopka, profesionalizacije vseh članov komisije in v uveljavitev strokovne avtonomije. Pogrešamo tudi dejavno vlogo staršev, ki naj v okviru starševskih kompetenc sodelujejo v postopkih.Predlagamo, da Ministrstvo za šolstvo in šport umakne delovno gradivo zakona o usmerjanju otrok s posebnimi potrebami, zakona o šolski prehrani in zakona o vrtcih s svoje spletne strani in iz zakonodajnega postopka ter jih dodela in primerno opremi z analizami in koncepti, vsekakor pa spoštuje načela poštenega dialoga. Tokrat tudi s starši in dijaki.
Odbor za šolstvo in šport pri Strokovnem svetu SDS