Trije šolski zakoni pred Božičem (II)

Zakon o vrtcihMinistrstvo za šolstvo in šport je  v  decembru  v javno razpravo uvrstilo tri predloge zakonov oziroma delovna gradiva. V času, ko je bila pozornost ljudi usmerjena v praznično vzdušje, je imela javnost premalo časa za premislek in pripombe za zakone. Zato bo o izjemno pomembnih temah, ki močno zadevajo življenje skoraj  vsake družine, odločal zgolj koalicijski glasovalni stroj v parlamentu, ne da bi v resnici vedel, kako mislijo in čutijo državljani, katere poslanci zastopajo. Zakon o vrtcih je večinoma besedilo zaradi besedila, saj je organizacija oddelka vrtca na oddaljeni lokaciji že sedaj možna. Zakon prelaga dolžnost občine ustanoviti oddelek vrtca na skupino krajanov, ki mora iskati prostore, kot da že vsi ti posamezniki niso plačali davkov, s katerimi se vzdržuje občinska oblast, da izvaja eno svojih temeljnih  nalog – skrb za predšolsko vzgojo.Ena  izmed temeljnih novosti zakona  je, da uvaja pojem vzgojne skupine, ki se lahko organizira  izven prostorov  javnega vrtca, grajenega za ta namen. Vodil naj bi jo vzgojitelj, imela naj bi manj članov kot oddelek vrtca, pobudniki za njen nastanek naj bi bili starši, organizirani v civilni iniciativi, ki naj bi tudi predlagali prostore. Občinski svet naj bi sprejel to pobudo, javni vrtec, v okviru katerega bi nastala vzgojna skupina, občina in pobudniki, pa naj bi sklenili pisni dogovor o delovanju te skupine. Dogovor naj bi vseboval obveznosti pobudnika – ponudnika prostorov, torej enega izmed staršev?, da zagotavlja prostore ves čas delovanja skupine,  obveznost občine, da bo plačala najemnino in primerno opremila prostore… Razlog za tako rešitev naj bi bil tudi v tem, da naj bi bil obstoječi zakon o vrtcih, ki vsebuje zahtevo, da mora občina začeti postopek za ustanovitev novega oddelka, čim se v kraju nabere dovolj kandidatov za oddelek, pomanjkljiv, saj  ne vsebuje določila, do kdaj mora biti postopek dokončan in se tako omogoči vključitev otrok v vrtec. Tako ni določen čas, ko ta oddelek res mora pričeti z delom in tako občina lahko v nedogled ne izvršuje temeljne naloge – vključitve otrok v vrtec, ki to potrebujejo.Predlog zakona v tem delu je popolnoma nesmiseln, je besedilo zaradi besedila in nič več, razen tega, da zopet realsocialistično ločuje »javno« in »zasebno«. Razlogi proti takemu besedilu so:1.   Vrtec, naj bo javni ali zasebni, že sedaj lahko organizira enoto na drugem mestu, kot je matični vrtec in glede na velikost prostora vključi primerno število otrok, ki ga vodi primerno število strokovno usposobljenih zaposlenih, v skladu s Pravilnikom o kadrovskih  pogojih za opravljanje dejavnosti predšolske vzgoje ter Pravilnikom o minimalnih tehničnih pogojih za prostor in opremo vrtca. Nikjer ni omejitve, da bi manj kot polno zasedeni oddelek ne mogel obstajati, je pa seveda dražji. Toda starši otrok, ki so vključeni v tak oddelek tega seveda niso krivi, zato se cena izračuna glede na vse vključene otroke v vrtec, glede na program. Pravilnik o minimalnih tehničnih pogojih za prostor in opremo vrtca vsebuje tudi določila o prostoru, kadar stavba ni namensko grajena za vrtec. Določba v predlogu zakona je tako povsem nepotrebna, saj obstoječi zakon že omogoča takšno rešitev – oblikovanje oddelka na ločeni lokaciji v nenamenskem toda prilagojenem prostoru.2.   Občina, ki ji njeni davkoplačevalci odvajajo  svoje davke, da lahko uresničuje temeljne naloge, in katere primarna dejavnost je poskrbeti za javno službo, bi morala sama poskrbeti za dodatne prostore v drugonamenskih stavbah, in sicer z javnim razpisom, ne pa da dopušča, da se civilna iniciativa sama ubada s problemom občine in ima  s tem težave, saj ni izključena neracionalno visoka najemnina, kajti civilna iniciativa morda nima usposobljenih pravnikov ali sredstev za plačilo pravnika, ki bi izpeljal javni razpis, ki edini zagotavlja optimalno ceno in ponudbo. Tako občina storitev, ki bi jo morala sama opraviti – ali zagotoviti novogradnjo, adaptacijo stavbe ali najetje dodatnih prostorov – preprosto preloži na starše same, ki si ob svoji zaposlenosti nakopljejo še en opravek, ki so ga občini že plačali v obliki svojih davkov, in tvega, da bo plačevala previsoko najemnino in tako še oškodovala občinski proračun! Poleg vsega pa tako napisan zakon omogoča še, da bodo ti starši lahko plačevali po možnosti še višjo ceno storitve, kot jo plačujejo njihovi sokrajani, ki imajo vključene otroke v »navaden« vrtec. S tem se ustvarja stanje neenakosti državljanov pred ustavo!3.   Država se s takšno rešitvijo izogiba svoji dolžnosti nadzora nad delovanjem lokalne samouprave – v zakon naj torej napiše skrajni rok ustanovitve oddelka, ne zgolj določila, da mora občina začeti postopek za ustanovitev oddelka, kadar je dovolj kandidatov za sprejem v vrtec! V resnici taka rešitev zahteva striktno delovanje pravne države, tako na nivoju lokalne skupnosti kot tudi na področju urejanja prostorskih aktov. Zaradi nedelovanja pravne države naj bi takšno hibo reševala civilna pobuda, pri tem pa se ustvarja kopica novih administrativnih opravkov in ovir – narobe svet!4.   Ob tem velja poudariti, da si po dikciji tega zakona take civilne pobude v predlogu zakona, čeprav nesmiselne, zasebni vrtec očitno ne more privoščiti. Pri tem ne gre spregledati ponovne demonizacije vsega zasebnega, pa čeprav prav zasebni vrtci rešujejo zagate občin, kadar nimajo prostora za vključitev otrok v javni vrtec in tako rešujejo prav ti vrtci strašne stiske staršev! Toda, kot zgoraj povedano – že obstoječi zakon omogoča dislokacije vsem vrtcem, tudi zasebnim, zato tudi zadnja diskvalifikacija zasebnim vrtcem niti ne more škoditi. Lahko pa škoduje zdravi pameti v tej državi.Zakon vsebuje tudi določilo, da mora občina, katere starši imajo vključene otroke v vrtec druge občine, skleniti z občino gostiteljico pogodbo, s katero za posamezno proračunsko leto prevzame sorazmerni delež stroškov, ki obsegajo sredstva za investicijsko vzdrževanje nepremičnine, prostora in opreme vrtca.Določba je nepotrebna, saj nobena občina ni dolžna prevzeti otrok druge občine v svoj vrtec, če pa jih, lahko postavi pogoje za to in vključi poleg cene programa, tudi stroške investicijskega vzdrževanja. To logično sledi iz določil ZVRT, ki določa, da mora občina zgraditi in investicijsko vzdrževati vrtec, to pa ne sodi v ceno programa, ki ga plačujejo starši in v obliki subvencije občina in država (brezplačni drugi otrok v vrtcu). Ker mora občina gostiteljica bolje in več vzdrževati vrtec – ker je bolj obrabljen zaradi večjega števila otrok, ki prihajajo iz druge občine, v svojem proračunu pa nima prihodkov v ta namen – je logično, da mora ta sredstva prispevati tisti, ki  je k oblikovanju oddelkov in posledično infrastrukture k temu zavezan, torej občina, ki  ni zagotovila dovolj prostih mest. Obstoječa zakonodaja že omogoča občinam, da sklenejo take medsebojne pogodbe, pisanje takega določila pa sodi v državo, ki ji je tuja pravna kultura.Ugotavljamo, da zakon v večjem delu deluje kot slepilo za jezne in razočarane starše ter zato, da MŠŠ upraviči svoj obstoj pripravljavca zakonov, v nobenem primeru pa ne uveljavlja pravne države in ne zagotavlja, da bi starši pravočasno, brez administrativnih ovir, našli prostor za svojega otroka v vrtcu.Odbor za šolstvo in šport pri Strokovnem svetu SDS