Trideset let zvestobe Sloveniji

V tem članku je orisan nastanek, razvoj in delovanje SDS, ki je nedvomno najpomembnejša politična stranka v Sloveniji. Pri tem se bomo naslonili na knjigi dr. Milana Zvera Dvajset pomladi SDS, ki je izšla pred desetimi leti, in knjigo Trideset let zvestobe Sloveniji, ki je izšla v teh dneh. Članek je bil prvotno objavljen v tedniku Demokracija, 7. marca 2019.

Prve politične zveze

V osemdesetih letih prejšnjega stoletja smo bili priča razkroju totalitarnega komunističnega režima, postopni demokratizaciji in slovenski pomladi. Prva javna pobuda za ustanovitev politične stranke je bila dana v času znamenite litostrojske stavke decembra 1987. 12. maja 1988 je prišlo v Unionski dvorani v Ljubljani do ustanovitve Slovenske kmečke zveze, ki pa se je izrekala za interesno združenje kmetov. A pravi začetek ustanavljanja političnih zvez se je začel v začetku leta 1989. Slovenska demokratična zveza je bila ustanovljena 11. januarja 1989, Socialdemokratska zveza Slovenije pa 16. februarja 1989. Kmalu so jima sledile še druge zveze in stranke.

Nastanek SDZ

Med najznamenitejše politične projekte razvijajoče se civilne družbe v Sloveniji po mnenju Milan Zvera zagotovo sodi ustanovitev Slovenske demokratične zveze. »Ideja o novi organizacijski povezavi slovenskih kulturnih delavcev ali bolje slovenskih razumnikov je izšla iz pobude, dane že na 1. zboru slovenskih kulturnih delavcev 2. junija 1988. Pri tem je imel ključno vlogo Dimitrij Rupel. Naletela je na ugoden odmev tudi pri Društvu slovenskih pisateljev in Slovenski matici. Iniciativni odbor je pod Ruplovim vodstvom 12. oktobra 1988 sprejel programske teze prihodnje zveze, predstavil pa jih je na 2. sklicu Zbora slovenskih kulturnih delavcev sredi novembra 1988.

Decembra 1988 jih je šef slovenske partije ostro kritiziral, še posebej tezo, da je Jugoslavija le pogodbena skupnost, in pa to, da se v nastajajoči demokratični zvezi odpovedujejo socializmu in samoupravljanju. Teze so v javnosti močno odmevale. Konsenza o tem, da bi se organizirali kot politična organizacija, v vodstvu nastajajoče zveze še ni bilo. Potrebo po politični organiziranosti je poudarjal zlasti filozof dr. Ivo Urbančič, ki je bil eden od osrednjih akterjev znamenite 57. številke Nove revije, v Društvu slovenskih pisateljev pa mag. Rudi Šeligo. Kmalu je to stališče prevladalo. 11. januarja 1989 se je tako okoli 1.500 ljudi zbralo v Gallusovi dvorani Cankarjevega doma. Dimitrij Rupel je bil izvoljen za predsednika. Člani Izvršnega odbora SDZ so postali Janez Janša, Ivan Oman, Veno Taufer, Alojz Križman, Hubert Požarnik, Tomaž Pisanski, Samo Resnik in Boštjan M. Zupančič.

Slovenska demokratična zveza je bila ustanovljena 11. januarja 1989, Socialdemokratska zveza Slovenije pa 16. februarja 1989.

Nastanek SDZS

Dober mesec pozneje seje pojavila še ena neodvisna politična zveza. France Tomšič je že decembra 1987, v času znamenite litostrojske stavke, predlagal ustanovitev Iniciativnega odbora Socialdemokratske zveze Slovenije, ki bo delovala paralelno in enakopravno z Zvezo komunistov Slovenije. A do ustanovitve je preteklo kar štirinajst mesecev, saj je obstoječa oblast Tomšiču na vse načine, tudi s pomočjo Službe državne varnosti (Udbe), nagajala. SDZS je bila tako ustanovljena 16. februarja 1989 v skoraj polni Gallusovi dvorani Cankarjevega doma v Ljubljani. Pri tem so se v SDZS uspešneje kot v SDZ izognili okrilju SZDL, ki pa ga niti SDZ ni upoštevala.

Uvodni govor Franceta Tomšiča je zajemal zgodovinski razvoj socialdemokracije in vizijo nadaljnjega razvoja, Jože Pučnik je vzbudil veliko zanimanja s svojim referatom o demokraciji. V predsedstvo zveze so bili izvoljeni France Tomšič, Andrej Magajna, Brane Gradišnik, Vitodrag Pukl, Boro Terčelj, Katja Boh in Matjaž Šinkovec. Tomšič je bil potem na prvi seji predsedstva v začetku marca 1989 izvoljen za predsednika stranke, podpredsednika pa sta postala Katja Boh in Andrej Magajna. Osrednji domači mediji so omalovaževali ta dogodek, tuji pa so mu posvetili izjemno pozornost, saj je šlo za prvo pravo politično zvezo, ki odločno povedala, da bo politična stranka.

Od Tomšiča do Pučnika

Bolj ko je SDZS dobivala jasno ideološko podobo, več je bilo izstopov in novih pristopov. Mnogi so po Zveru namreč pričakovali, da bo nastala nova marksistično usmerjena stranka. Priložnosti za ideološka obračunavanja je bilo vse več. Ena od pomembnejših je bilo znamenito zborovanje 9. maja 1989 na Kongresnem trgu v Ljubljani, na katerem je govoril tudi predsednik SDZS France Tomšič. Svoj govor je sklenil z besedami, »da bi lahko dobro, predvsem pa mirno živeli tudi kot samostojna država v okviru Evropske skupnosti«. Na tem shodu je Tone Pavček prebral znamenito Majniško deklaracijo 1989, ki se je zavzela za samostojno Slovenijo. Tomšičev govor je motil »leve« člane predsedstva in sprožil prvo večje nezadovoljstvo z njim. Zanje je bil njegov govor preveč »nacionalističen«. Kot je znano, so režimske družbenopolitične organizacije sprejele alternativno Temeljno listino, ki je po svoji vsebini ostala znotraj socializma in Jugoslavije. No, kljub temu so se razhajanja znotraj SDZS vse poletje in jesen nadaljevala. Stanje se je nekoliko stabiliziralo šele novembra 1989, ko je Franceta Tomšiča na 3. volilno-programski konferenci v Ljubljani na mestu predsednika stranke nadomestil Jože Pučnik. Slednji je kot ugleden politični disident z jasno in odločno oblikovanimi stališči konec leta 1989 postal vodja opozicije, se pravi strank, ki se so se združile v Demokratično opozicijo Slovenije − DEMOS.

Razkol v SDZ

Podobno živahno je bilo dogajanje tudi v SDZ, ki je veljala za »možganski trust« Demosa. Že kmalu po Demosovi zmagi na volitvah in formiranju Demosove osamosvojitvene vlade so se začela kazati razhajanja znotraj SDZ med njenim »levo liberalnim« in »desno konservativnim« krilom. Na 3. kongresu SDZ oktobra 1991 je prišlo do razkola stranke na večinsko »konservativni del«, ki se je po novem imenoval Slovenska demokratična zveza – Narodni demokrati in »liberalni del«, ki je iz stranke izstopil in ustanovil novo stranko. Po tem razkolu so Narodni demokrati ostali pravni naslednik SDZ. Novoustanovljena levo liberalno orientirana Demokratska stranka Slovenije pod vodstvom Igorja Bavčarja je imela v začetku veliko javnomnenjsko podporo, a je ta pred volitvami konec leta 1992 skopnela. Narodni demokrati pod vodstvom Rajka Pirnata pa so se po neuspehu na volitvah decembra 1992 priključili SKD. Kasneje pa so se pod vodstvom Marjana Vidmarja na kongresu SDSS v Topolšici leta 1995 združili s to stranko. Podpisan je bil tudi poseben sporazum,  s čimer je SDSS (oziroma SDS) postala tudi formalno naslednica Slovenske demokratične zveze.

Za las čez volilni prag

Vstop Janeza Janše v Pučnikovo stranko v začetku leta 1993 je po mnenju Zvera zaradi svojih pomenljivih posledic primerljiv le še z vstopom Janeza Drnovška v LDS. SDSS je na kongresu zaokroževala svojo organizacijo, pripravila in sprejela nov statut in program stranke. Na II. kongresu v Mariboru aprila 1992 je predsednik stranke znova postal Jože Pučnik. Podpredsednika pa sta na prvi seji predsedstva postala Janez Janša in Vitodrag Pukl. Volitve 1992 so bile hladna prha za SDSS, saj se ji delovanje v prvi Drnovškovi vladi in sodelovanje z levico ni obrestovalo.

Vstop Janeza Janše v Pučnikovo stranko v začetku leta 1993 je po svojih pomenljivih posledicah primerljiv le še z vstopom Janeza Drnovška v LDS.

Stranka je padla na najnižjo točko v svojem razvoju in le dovolj nizek prag ji je zagotovil vstop v parlament. Zmagala je LDS, ki je dobila 278.851 glasov, pred SKD (172.424), ZL (161.349), SNS (119.091) in SLS (103.300). Zadnja, osma, ki se je uvrstila v državni zbor, je bila SDSS z vsega 39.675 glasov, kar je pomenilo le 3,34 odstotka glasov oziroma po takratnem D’Hondtovem modelu 4 poslanske mandate. Takoj po volitvah so se začela pogajanja o vstopu SDSS v t. i. drugo Drnovškovo vlado.

Začetek vzpona

Aprila 1993 je bilo precej simbolike v tem, da si je SDSS za prizorišče svojega 3. kongresa izbrala dvorano v litostrojskih zavodih, kjer je bila »spočeta«. Mediji so še isti dan, kot je zapisal Zver, prikazovali stisk roke dveh kolegov in sopotnikov pri osamosvajanju in demokratizaciji Slovenije. Jože Pučnik je svojemu nasledniku Janezu Janši zaželel uspešno vodenje stranke. Litostrojski kongres je v zgodovino SDS zapisan kot prelomen, saj je dal novi predsednik takoj večji pomen narodnemu kontekstu. Glavni tajnik stranke je postal Branko Grims. Za predsednika novega strokovnega sveta pa je bil kmalu zatem imenovan Milan Zver. Sledilo je intenzivno strankarsko življenje, ki je povečalo vidnost stranke v slovenski politični javnosti. Čeprav je bil predsednik SDSS Janša še član vlade, to ni bila ovira, da ne bi SDSS odločno opozarjala na njene stranpoti. To je začelo motiti udbomafijsko omrežje, ki se je po navideznem »sestopu« z oblasti znova regeneriralo in postopoma spet prevzemalo vse pore družbe v svoje roke. To se je odrazilo marca 1994 na Bledu z združitvijo LDS, DS, Socialistične stranke in Zelenih-Ekološko socialne stranke ter nastankom »nove« Liberalne demokracije Slovenije. Posledica je bilo zadnje dejanje afere Depala vas, zmaga postkomunističnih sil in odstavitev Janeza Janše z mesta obrambnega ministra konec marca 1994. Sledil je izstop SDSS iz druge Drnovške vlade, kar pa ji je omogočilo, da se je začela njena organska rast v opoziciji.

Volitve kažejo trnovo pot SDS

Seveda v tem članku ni mogoče opisati celotne zgodovine SDS. Zato vas vabimo k branju nove knjige dr. Milana Zvera Trideset let zvestobe Sloveniji. Na tem mestu samo preletimo, kakšne rezultate je na državnozborskih volitvah dosegla SDS.
Na prvih demokratičnih volitvah aprila 1990 so stranke, ki so se uvrstile v prvo demokratično skupščino (v družbenopolitični zbor) dosegle naslednje rezultate: ZKS-SDP 17,28 odstotka glasov (14 delegatskih mest oziroma poslancev); ZSMS-LS 14,49 (12); SKD 12,98 (11); SKZ 12,55 (11); SDZ 9,51 (8); ZS 8,84 (8); SDZS 7,39 (6); SOS 3,54 (3) ter SZS 5,37 odstotka glasov in 5 poslancev. DEMOS – Združena opozicija (SKD, SKZ, SDZ, ZS, SDZS in SOS) je dobila večino v družbenopolitičnem zboru, to je 54,81 odstotka glasov oziroma 47 mest v 80-članskem zboru. Demos pa je imel v tridomni skupščini od skupno 240 poslancev 127 svojih, kar je bila skromna večina, vendar dovolj velika za oblikovanje vlade.

Največji poraženki volitev decembra 1992 sta bili Demokratska stranka Slovenije s šestimi mandati (59.487) in zadnja, osma, ki se je uvrstila v državni zbor, to je SDSS z vsega 39.675 glasov, kar je pomenilo le 3,34 odstotka glasov. S tem je dobila le 4 mandate.

SDS je parlamentarne volitve 1996 pričakala kot objektivno najmočnejša opozicijska stranka (čeprav je imela v državnem zboru le štiri poslance), kot glavna povezovalka pomladnih političnih sil in edina, ki bi lahko ogrozila večletno vladavino LDS. A zgodilo se je drugače. Negativna medijska ofenziva na SDS je učinkovala. Del volilnega telesa se je pretočil k SLS, zato je SDS zasedla 3. mesto s 16,14 odstotka glasov (172.470), SLS pa je bila z 19,4 odstotka (207.186) druga. Zmagala je LDS s 27 odstotki (288.783). SKD je prejela 9,6 (102.852), ZLSD 9 (96.597), DeSUS 4,32 (46.152) in SNS 3,22 odstotka oziroma 34.422 glasov.

Leta 2000 je na oktobrskih volitvah v državni zbor močno napredovala LDS (36,26 % in 34 mandatov). SDS je po polletnem pogromu nad Bajukovo vlado, v kateri je sodelovala, dosegla prvič drugo mesto. S 15,81 odstotka glasov in 14 mandati je ohranila svoje volilno telo, a dosegla manj, kot je pričakovala. Za SDS je glasovalo 170.181 volivcev. NSi je dosegla 8,66 odstotka glasov in 8 mandatov, glavna poraženka pa je bila SLS+SKD, ki je zaradi paktiranja z levico glede proporcionalnega volilnega sistema izgubila dve tretjini skupnih volivcev nekdanje SLS in SKD (9,54 % in 9 mandatov). Tretja po moči je bila ZLSD (z 12,08 % in 11 poslanci). DeSUS je dobil 5,17 odstotka, SNS 4,39 in SMS 4,34 odstotka glasov.

Leta 2003 se je Socialdemokratska stranka Slovenije preimenovala v Slovensko demokratsko stranko, kar ji je omogočilo, da je dokončno prevladala na desni sredini.

Od prve do lanske zmage

Po letu 2000 je stranka postala del Evropske ljudske stranke (ELS). Leta 2003 se je preimenovala v Slovensko demokratsko stranko.

Na državnozborskih volitvah leta 2004 je SDS zmagala in dobila 29,08 odstotka glasov in 29 mandatov. Zanjo je glasovalo kar 281.710 volivcev. Na drugo mesto se je uvrstila LDS z 22,80 odstotka (23 poslancev), ZLSD je zbrala 10,17 (10 mandatov), NSi 9,09 (9 mandatov), SLS 6,82 (7 mandatov), SNS 6,27 (6 mandatov) in DeSUS 4,04 odstotka glasov (4 mandate). Volilna udeležba je bila 60,65-odstotna. Vlado je tako prvič sestavil predsednik SDS Janez Janša.

V koaliciji pa so bile poleg SDS še NSi, SLS in DeSUS. To je bila edina vlada do sedaj, ki je izpeljala celoten mandat v isti sestavi in je uspešno predsedovala EU  v prvi polovici leta 2008. A udbomafijsko omrežje je v tistem času že pripravljalo afero Patria, ki je dušila stranko vse do leta 2015.

Na volitvah poslancev v državni zbor jeseni leta 2008 je SDS prejela 29,26 odstotka oziroma 307.735 glasov in 28 mandatov. Stranka je torej celo izboljšala rezultat v primerjavi z zmagovitim letom 2004, a to ni zadostovalo, saj se je levo volilno telo fokusiralo na SD, ki je prejela 30,45 odstotka glasov in poslanca več. Stranka Zares je dosegla 9,37 odstotka (9 mandatov), DeSUS 7,45 odstotka (7 mandatov). Čez parlamentarni prag so prilezle še SNS, SLS, SMS in LDS. Vlado pod vodstvom Boruta Pahorja so sestavili SD, Zares, LDS in DeSUS.

Na sedmih parlamentarnih volitvah v Sloveniji – in to prvih predčasnih − decembra 2011 je zmagala Lista Zorana Jankovića z 28,51 odstotka glasov in 28 mandati (314.273 glasov). Poznalo se ji je, da je imela podporo Kučanovega omrežja. Na drugem mestu je bila SDS s 26,19 odstotka in 26 mandati (288.719 glasov), tretja pa je bila SD z 10,52 odstotka in 10 mandati (115.952 glasov). DLGV je prejela 8 mandatov, DeSUS 6, SLS 6 in NSi 4 mandate. Kljub Jankovičevi zmagi je prišlo do imenovanja druge Janševe vlade, ki so jo sestavljale stranke SDS, DL, NSi, SLS in DeSUS. Vlada je v letu 2012 izpeljala ključne protikrizne ukrepe, a je bila s pomočjo politično motiviranega poročila KPK in udbomafijsko spodbujenih »vseljudskih vstaj« v začetku leta 2013 predčasno zrušena.

Druge predčasne volitve leta 2014 so bile zaradi politično montirane sodbe Patria in posledično škandaloznega odhoda prvaka SDS Janeza Janše v zapor na Dobu nelegitimne. Z obsodbo Janše smo bili priča poskusu uničenja stranke, ki pa ni uspelo. Zmagala je Stranka Mira Cerarja s 34,49-odstotno podporo. Druga je bila SDS s 20,71-odstotno podpro, tretji DeSUS 10,18 odstotkov glasov, SD, 5,98, ZL 5,97, NSi 5,59 in ZAB 4,38 odstotka glasov. Zmagovalna SMC je dobila 301.563 glasov oziroma 36 mandatov, SDS pa 181.052 glasov oziroma 21 mandatov. Vlado so sestavile stranke SMC, DeSUS in SD.

3. junija lani, na tretjih predčasnih volitvah, je znova (v vmesnem času je bila večkratna zmagovalka lokalnih in evropskih volitev) zmagala SDS s 24,92 odstotka glasov. Osvojila je 25 poslanskih mest. Zanjo je glasovalo 219.415 volivcev. LMŠ je prejela 12,60 odstotka glasov, kar je zadostovalo za 13 poslancev. Tretje mesto je z 9,93 odstotka in 10 mandati zasedla SD. SMC je prejela 9,75 odstotka glasov in 10 mandatov. Levica je dobila 9,33 odstotka in 9 mandatov. NSi je prejela 7,16 odstotka glasov in 7 mandatov. Sedmo mesto je dosegla SAB (5,11 % in 5 mandatov), osma je bila stranka DeSUS s 4,93 odstotka glasov in 5 mandati, deveta pa SNS s 4,17 odstotka  glasov in 4 poslanskimi mandati. A vlade Janez Janša ni mogel sestaviti, saj je NSi dobila premalo poslancev, druge desnosredinske stranke − SLS, NLS in Glas za otroke in družine − pa se niso prebile v državni zbor.

Za dokončno osvoboditev Slovenije

SDS kot politična stranka slovenske pomladi nepretrgoma − od svojega začetka leta 1989 do danes − igra pomembno vlogo. Že v zgodnjem obdobju slovenske demokratizacije sta bili SDZ in SDSS, njeni predhodnici, ključni akterki demokratizacije in slovenske osamosvojitve. SDS je v opoziciji (in vladi) pomembno zaznamovala čas tranzicije, ki pa se kljub njenim velikim prizadevanjem za uspešen prehod iz enopartijskega v demokratični politični sistem, iz socialističnega planskega gospodarstva v svobodno tržno gospodarstvo še danes ni končal. Ključni spopad za dokončno osvoboditev Slovenije iz spon postkomunističnih omrežij in novih levičarskih multikulturnih norosti  jo tako še čaka …

Dr. Milan Zver: Trideset let zvestobe Sloveniji je poved, ki najbolj izraža bistvo njenega dela in obstoja

»Ustanovitev SDS, obeh korenin, SDZ in SDZS je pomenilo, da je pred tremi desetletji na slovensko krajino vrnil dejanski politični pluralizem. Toda brez volitev, kljub obstoju političnih subjektov, o politični demokraciji pred tridesetimi leti še ni bilo mogoče govoriti. Postalo pa je jasno, da poti nazaj ni več in da bo slejkoprej prišla. Dominantni mediji so sicer še skušali manipulirati, a procesa demokratizacije in liberalizacije slovenske družbe ni mogel zaustaviti nihče več, niti z nasiljem in ustrahovanjem s strani oblasti. Po pričevanju Franceta Tomšiča je udba skušala na vse načine zaustaviti nastanek njegove organizacije, tudi s poskusom umora. S sodnimi preganjanji in zaporom Janeza Janše je hotela komunistična oblast zaustaviti razcvetanje slovenske pomladi, a se je zgodilo obratno. Vsi poskusi so se izjalovili in le še pospešili rojevanje demokracije.

SDS je močno zaznamovala vsa obdobja novejše slovenske politične zgodovine. Ključni spopad za dokončno osvoboditev Slovenije iz spon postkomunističnih omrežij in novih levičarskih multikulturnih popadkov, jo še čaka …

SDS je prehodila težko pot: od nastanka, do iskanja življenjskega prostora, do utrditve in vodenja države in celo Evropske unije, kar je svojevrstna zgodba o uspehu prve Janševe vlade. Stranka je torej zorela in postala močno »podjetje«: najbolj uspešna, najbolj stabilna, najbolj urejena in vodena, najbolj trajna in neodvisna od raznih političnih lobijev in skritih povezav. A vselej je bila tudi močno organsko povezana, prava politična družina, ki jo združujejo skupna načela in vrednote. Po tem se je razlikovala od drugih strank, npr. od nekdanje mega stranke LDS, ki so jo povezovali predvsem goli interesi. SDS je vso svojo pot pogumno kljubovala vsem pritiskom in napadom. A je bila dobro vodena in vselej se je izkopala iz slabih situacij. V svojem boju za obstanek je vzpostavila svojevrsten imunski sistem, a se ni samo branila, ampak je bila vselej proaktivna, tudi takrat, ko je bila v opoziciji. V svojem drugem obdobju je SDS kar osemkrat zmagala na lokalnih, državnozborskih in evropskih volitvah. Postala je tudi viden in spoštovan dejavnik na mednarodnem prizorišču.

Vselej se je borila za človeka in njegovo normalno družbeno okolje, predvsem pa za Slovenijo.«