Treba je vedeti, kaj nosiš na majici

V nadaljevanju objavljamo intervju z dr.Mihom Brejcem v prilogi časnika Večer V Soboto, v soboto, 16. oktobra 2010. Ni ravno običajno, da se nekdanji direktor varnostno-informativne službe vrže v literaturo in napiše politični triler. Dr. Miha Brejc, strokovnjak za upravo, univerzitetni profesor in politik, ki je izpregel iz prvih vrst, a je še vedno v vrhu SDS, je storil prav to. Potem ko je odložil funkcijo evropskega poslanca in se formalno upokojil, je pri Novi reviji izdal knjigo Igralec ragbija, zmes ljubezenske zgodbe in kriminalke o političnih šefih, direktorjih in udbovskih agentih, zapletenih v skrivnostne akcije in sumljive transakcije.Svoje spomine na šefovanje v Varnostno-informativni službi (Vis), naslednici Službe državne varnosti (SDV) in predhodnici Sove, ste popisali v knjigi Vmesni čas. Zakaj zdaj pobeg v čisto literaturo? Je to le nekakšna krinka in je vsaka podobnost z resničnimi ljudmi in dogodki zgolj namerna?”Ko me je leta 1990 Demos povabil, da preoblikujem osovraženo SDV v službo, ki bo dejansko v korist slovenski državi in njenim ljudem, sem se za to težko odločil, proti so bili tudi vsi moji najbližji. Pretehtal je moj razmislek, da je boljše, da se lotim te naloge jaz kot pa nekdo, ki ni tako stoodstotno za osamosvojitev Slovenije. Srečal sem zelo veliko ljudi in se naposlušal številnih, tudi zelo žalostnih življenjskih zgodb, nekaj malega so mi povedali tudi ljudje iz SDV, čeprav je za uslužbence tajnih služb značilno, da nimajo spomina, da, skratka, ne povedo nič. A vendarle je tu in tam kdo kaj rekel, in tako se je nabralo dovolj gradiva. Ko sem se lani odločil, da to resnično zgodbo, ki sem jo dolga leta nosil v sebi, napišem, nisem razmišljal, ali je to roman ali triler, preprosto sem napisal, kar sem čutil, da moram napisati. Čeprav sem zgodbo povedal po svoje, je možno, da se bodo glavni igralci prepoznali, najbrž pa se ne bodo oglasili.”Ste ljubezensko zgodbo, v kateri ne manjka niti erotike, postavili v ospredje zato, da bi privabili predvsem mlade bralce?”Da sem pisal predvsem za mlade, ne bi mogel reči, čeprav današnja mladina prav malo ve o življenju v prejšnji državi. Študentom včasih rečem: Zaradi mene lahko imate na majicah Tita ali Cheja Guevaro ali srp in kladivo, pričakujem pa, da kot študentje veste nekaj o tistem, kar nosite. V času, ko smo priča jugonostalgiji in ko mnogi tudi mlade prepričujejo, kako sijajno je bilo v Jugoslaviji, ter poveličujejo preteklost, češ da ni bilo socialnih razlik in da smo vsi živeli srečno, se mi je pač zdelo, da moram povedati, kako je bilo v resnici. Resnična ljubezenska zgodba je služila temu, da sem pokazal, kako je sistem dejansko funkcioniral, čeprav ta vidik res ni v ospredju. V ospredju je zgodba dveh mladih ljudi, Marka in Lije, ki so jo preganjali, ker je odkrila nekaj, česar ne bi smela. Skozi to zgodbo bralec spozna, kako je deloval tedanji sistem.”V nekaj stavkih: kako?”Vsekakor daleč od pravne države in človekovih pravic. Imeli smo skupščino kot nekakšen parlament, vlado, ki se je imenovala izvršni svet, predsedstvo, skratka, vse organe, ki jih imajo demokratične države, toda njihova dejanska vloga in moč sta bili bistveno manjši kot v demokratičnih državah. Dejansko moč je imel partijski vrh, organi oblasti so bili le izvrševalci politike zveze komunistov (ZK). Partijska elita je imela večjo dejansko, neformalno moč kot pa izvoljeni organi oblasti, in vrh stare garde je lahko delal, kar je hotel. Spominjam se, ko so obsodili Jožeta Pučnika, se je po ljubljanskih kuloarjih že prej govorilo, da bo dobil sedem do devet let. In jih je res. Sodni mlini so zmleli, kar je nekdo v vrhu partije odločil.”V knjigi govorite predvsem o izjemni moči SDV. Kdo je koga izrabljal, partija SDV ali obratno?”Jasno, da partija službo, predvsem njen vrh, sledila pa je množica posnemovalcev na nižjih partijskih ravneh. Šef partije, kakorkoli že se je njegova funkcija imenovala, je bil v neposrednem stiku s šefom SDV, ta mu je poročal o vsem in prvi je drugemu naročal, kaj mora storiti. Že v Vmesnem času sem o tem nekaj napisal. Nesporno je bila SDV močnejša od milice ali drugih represivnih organov, njena povezanost z varnostnimi organi JLA pa je le še bolj utrjevala njeno moč. Vse pomembne akcije so bile naročene z vrha ZK, ni pa mogoče izključiti solističnih akcij posameznikov, ki so svoj položaj enostavno izrabili v zasebne namene. Najvišji partijski krog, zgornji trikotnik, v katerem je bilo zelo malo ljudi, se je v nekem trenutku odločil, da je treba v akcije, ki bodo prinašale denar za prihodnost. Očitno jim je bilo povsem jasno, da bo v Jugoslaviji, ki se je tako rada hvalila s svojo različnostjo, enkrat počilo, še posebno ker je vsaka republika vlekla na svojo stran, Srbija pa je skušala od vseh potegniti kar največ.”In to še veliko pod Miloševićem?”Seveda. Po mojem se je to začelo kmalu po Titovi smrti. Ne vem, kdaj in kako so se odločili, vsi pa smo lahko poslušali izjave Nika Kavčiča o teh stvareh.”Za katere pa dokumentov ni?”Ne, so samo pričevanja, pa še ta so omejena s strahom. Pričevalci so mi dejali, da bodo, v primeru, da kaj pride na dan, vse zanikali. To je tudi razumljivo, saj je šlo za delikatne posle. Stara garda ve, kdo je sodeloval v teh akcijah, ko je šlo za transporte mamil, za cisterne z dvojnim dnom, ki so vozile v Gotenico …”In v teh cisternah so bila mamila?”Alkohol, cigarete, tudi mamila …”Ki so se preprodajali naprej? Komu?”Verjetno je šlo to blago v Evropo, tudi po zelo zavitih, zapletenih poteh, denar pa naj bi nalagali na posebne račune za težko obdobje po razpadu Jugoslavije. Cilj stare garde je bil jasen, niso si predstavljali, da bi bili kdaj v opoziciji, niso razmišljali, kaj bo, če izgubijo, ampak samo, kako utrditi oblast in zagotoviti finančne vire, da jo ohranijo. Pomembna je bila tudi odločitev o zadrževanju deviz v tujini. Direktorji podjetij so bili večkrat preverjeni kadri in treba je bilo samo ukazati, pa se je zgodilo.”Seveda je šlo samo za pomembne direktorje pomembnih podjetij?”Ne, za vse, tudi za direktorje majhnih podjetij. Vse direktorje je SDV temeljito preverjala in spremljala. V dokumentih političnih vrhov ne boste našli nobene odločitve o tem, da je treba devize zadrževati v tujini, kvečjemu bo kakšna razprava, ki govori o tem, da je imela Slovenija 34 odstotkov vsega jugoslovanskega izvoza na zahodne konvertibilne trge. Šlo je za ogromen denar in del ga je ostal na računih v tujini. Torej, del plačil je ostal na računih v tujini, del denarja je bil fizično prenesen iz Slovenije v tujino, del z nakazili manjših zneskov na račune v tuje banke in tako naprej. Ta kapital se ni zbiral zgolj na Cipru ali v drugih davčnih oazah, tudi v Londonu, Dublinu, La Valetti …”Kje je ta denar danes?”Tega ne vem. Mislim, da je še vedno na računih fizičnih oseb iz Slovenije v tujih bankah. Z njimi upravlja vrh stare garde in njegovi dediči. Če bi bil res namenjen Sloveniji in njenim prebivalcem, bi ga v teh letih uporabili za lajšanje krize, pa ga niso. Bil je naložen, da se ohrani oblast v nepredvidljivih okoliščinah. Nekaj so ga najbrž v finančnih malverzacijah izgubili, dejstvo pa je, da so znali poskrbeti, da so kak primanjkljaj svojih poslovnih potez nadomestili s pomočjo slovenskih bank, ki jih imajo tako ali tako ves čas v svojih rokah, ljudstvo pa v strahu, da bi izgubilo svoje borne prihranke, rade volje privoli v dokapitalizacijo, ki gre seveda iz proračuna, torej spet iz žepa navadnega človeka.”Toda vse to so spet samo domneve?”Dokumentov o nezakonitih rabotah partijske vrhuške ni, tako da nam ostanejo le redka pričevanja. Omenil sem že izjave Nika Kavčiča na komercialni TV. Šef SDV oziroma Visa sem bil od novembra 1990 do februarja 1993 in leta 1992, ko je bila nevarnost z JLA kot neposrednim sovražnikom, ključnim subjektom obdelave Visa, mimo, sem se odločil, da se bo služba ukvarjala z zaščito ekonomskih temeljev slovenske države. Takrat se je začelo govoriti o privatizaciji, kraji družbenega premoženja, prisvajanju vseh vrst in zdelo se mi je pomembno, da služba, ki ima tako razvejeno mrežo v Sloveniji, zbere podatke, za kaj v resnici gre. Tako se je na moji mizi zelo hitro znašlo ničkoliko informacij, recimo, kako je neko majhno podjetje, še včeraj tozd, čez noč propadlo, kmalu zatem pa ga je za en tolar kupil isti direktor, veliki rešitelj, še država mu je dala pomoč, in potem je podjetje spet sijajno funkcioniralo. Zdelo se mi je nelogično, čista kraja. Tako smo zbrali kakšnih sto primerov in jih predali kriminalistični službi policije, njen šef je bil Mitja Klavora, kasneje najmlajši slovenski upokojenec in eden vodilnih uslužbencev Petrola. Njegova služba ni vložila niti ene ovadbe. Zgodilo pa se je nekaj drugega. Stara garda je zaradi našega raziskovanja postala nervozna in s svojo službo sem bil na udaru, češ, od kod nam pravne podlage, da se ukvarjamo s temi vprašanji, obravnavala nas je Bekeševa parlamentarna komisija, čeprav je v zakonu o notranjih zadevah jasno pisalo, da je naloga Visa tudi zaščita ekonomskih temeljev. Ni me presenetilo, da so me potem čez noč razrešili.”Ali niste morali oditi, ker je visoki uslužbenec Visa, vaš pomočnik, takratnemu premierju Drnovšku v pismu izdal skrivnost, da ga vaša služba nadzoruje?”To pismo je bilo čista izmišljotina, ki ni omenjala samo nadzora nad Drnovškom, ampak celo vrsto neargumentiranih obtožb, nekatere so se nanašale celo na čas pred mojim prihodom v Vis, res absurdno. Napisal ga je Roman Jeglič, čigar vloga v finančni verigi Catch the cash je zelo nejasna. V mojem primeru je odigral umazano vlogo, morda ne edino, in bil zanjo najbrž dobro nagrajen, saj s plačo uslužbenca v policiji ni mogoče kupiti počitniških apartmajev. Proti njemu sem vložil tožbo, vendar ga vabila sodišča niso dosegla, ker je pobegnil v Rusijo. Vis ni nikdar nadzoroval Drnovška, so se pa v naših dokumentih znašla znana politična imena, recimo v zadevi Hit.”Saj res, zloglasni Brejčevi kovčki. Najbrž marsikdo poreče, da pišete svoje knjige na osnovi dokumentacije, skrite v njih.”Nobene dokumentacije nisem odnesel. Svojemu nasledniku na čelu Visa Janezu Siršetu, Drnovškovemu osebnemu prijatelju, nisem hotel predati le dokumentacije o Hitu, ker je bil sam v njej večkrat omenjen. Tajne službe hranijo svoje dokumente na več lokacijah, in ker je šlo za delikatno zadevo, sem agentu, ki sem mu zaupal in je te stvari vodil, naročil, naj poskrbi, da bo tistega dne dokumentacija o Hitu v parlamentu. Na TV-posnetkih je jasno vidno, da sem vstopil v parlament z majhnim kovčkom, pred komisijo pa sem nato prišel z dvema večjima kovčkoma. A potem je predsednik Kučan rekel, kaj se to pravi, da ima šef tajne službe tajne dokumente po kovčkih, in je nastal vik in krik, nihče pa ni Kučanu postavil vprašanja, kdo je ukazal uničevanje dokumentacije SDV, in to kar okrog 16 tisoč dosjejev.”Za ta podatek pa lahko rečete, da drži?”Lahko. Ko sem prišel na čelo službe, sem našel v arhivih skoraj prazne police, na mnogih je bil še prah, ki ostane, ko se polica prazni. Vodja arhiva in drugi so mi povedali, da se je masovno uničevanje dokumentov, tudi mikrofilmov, začelo v letu 1989. Takrat je bil šef SDV Ivan Eržen, pravi politični šef pa Milan Kučan. To so ljudje, ki so bili osebno povezani in so še danes, in ta stara garda ima še vedno veliko moč. V Igralcu ragbija sem skušal pokazati, kako veliko moč je imela partija. V Jugoslaviji so bile zakonodajna, izvršilna in sodna oblast zlite v eno, celo sodstvo je bilo instrument politike in včasih se mi zdi, da je tako še danes.”Kaj pa obveščevalna služba, torej Sova, danes? Še imate stike z njenimi ljudmi, s tistimi seveda, s katerimi ste dobro sodelovali?”Ne, teh stikov po svojem odhodu nisem več imel. Prva leta smo se morda še kdaj srečali ob kakšni kavi, potem nič več. Dogajanje okrog Sove me kasneje ni več kdove kako zanimalo, čeprav so se afere kar vrstile. Težko je delati v takšni službi, če ta nima čvrste notranje organiziranosti, jasnih pravil in ustreznega odnosa vsakokratne oblasti.”In tega ni?”Mislim, da so tu določene težave. Prav tako vsakokratna oblast morda tudi ni čisto dobro vedela, kako je treba ravnati.”Tudi tista vaše barve, torej Janševa, ne?”Govorim o obdobju zadnjih dvajsetih let. Domnevam, da je vsaka izvršilna oblast rekla, aha, šefe od prej bomo za vsak primer zamenjali, postavili nove ljudi. Strah, da bi služba lahko delovala proti aktualni oblasti, je verjetno povzročil marsikatero zmedo in afero. Nikogar nočem zagovarjati, toda v takšnih razmerah služba ne more delati. Tak je vsaj moj vtis od daleč, v konkretne afere pa se nisem poglabljal.”Tega ne verjamem.”Pa je res, verjemite, na svetu obstajajo mnogo bolj zanimive stvari.”Kako si razlagate, da smo bili v času Janševe vlade v zvezi s Sovo priča velikemu hrupu, tudi aferam, zadnje čase pa se o njej skoraj nič ne sliši, tako kot se menda za takšno službo tudi spodobi. Je Pahorjeva vlada na tem področju spretnejša?”Po mojem je razlaga zelo enostavna. Janševa vlada je bila popolno presenečenje, šok za staro gardo, in vse, kar je počela, je moralo biti slabo in v javnosti je bilo treba mnenje, da je slabo, ustvariti. To so počeli na vsakem koraku. Vse zamenjave so bile kadrovski cunami, kar počne Pahorjeva vlada, je hujši cunami, a se o tem ne govori, in celo ko se je šef Kasa, tega čudežnega telesa, ki naj bi postavljalo v ospredje kakovost kandidatov za pomembne javne službe, uprl, češ, da gre vse mimo njih, se ni nič zgodilo. 45-letno pranje možganov je pač pustilo sledove, zato se pri nas velelastniki kapitala razglašajo za levičarje, na desnici pa so reveži. Narobe svet, v katerem se ima velekapitalist in ljubljanski župan Janković za levičarja, čeprav je edino, kar je pri njem levega, Milan Kučan.”Pa saj ima tudi desnica svoje bogataše. Hildo Tovšak na primer.”Kar je počela Hilda Tovšak, vsaj sodeč po pisanju časopisov, drugih virov nimam, je vredno vsega obsojanja. A zakaj je lahko to počela: ker so to počeli mnogi drugi, ki sodijo v levi blok. Želja ohraniti moč in vpliv je nekaj imanentnega partiji, ta pa, po svoji stari navadi, pusti, da nekaj drobtinic pobere tudi druga stran.”Saj partije ni več.”Je pa stara garda in so njeni dediči, sinovi, sorodniki ne samo članov cekaja, ampak tudi pomembnih direktorjev, gospodarstvenikov, medijske scene.”Tudi vi ste bili del partije.”Izhajam iz partizanske družine, moj oče, veliko ime slovenskega partizanstva, je po vojni protestiral proti temu, kar je počela partijska vrhuška, in ta ga je na koncu tudi ugonobila. Zato sem zavračal vabila v partijo vse do leta 1968, ko sta se zgodili dve pomembni zadevi, študentske demonstracije in sovjetska okupacija Češkoslovaške. V obeh primerih se je Tito postavil tako, da sem začel naivno verjeti, da je ZK drugačna. Tedaj sem vstopil v ZK, a sem kmalu videl, da je vse tako, kot je bilo.”Ste pa imeli v prejšnjem sistemu pomembno funkcijo v Teritorialni obrambi (TO), v varnostni službi zaščitne brigade slovenskega republiškega vodstva, ki je imela svoj sedež na zaprtem območju Kočevske Reke.”Pripadnikov zaščitne brigade slovenskega političnega vrha ni nihče spraševal, ali želijo biti v tej enoti. Ko sem prišel od vojakov, sem bil razporejen v štab brigade, rekli so mi, ti boš namestnik načelnika varnostne službe, ki v miru ne deluje, predaval in pomagal boš, in to sem tudi počel. Nikoli nisem bil, recimo, v Gotenici, čeprav se je o njenih bunkerjih govorilo. Prvi krog varovanja zaščitenega območja so bili Mačkovi ljudje iz SDV, drugi slovenska milica, šele tretji TO. Tej brigadi pripisovati velik pomen je nesmiselno. Bila je sicer formalno pomembnejša kot druge enote TO, vendar v njej ni bilo kaj dosti več članov ZK kot drugod, če se prav spomnim, okrog deset odstotkov. TO v resnici ni bila pomembna vojaška sila, vendar je bila odlična podlaga, iz katere se je oblikovala Manevrska struktura, ker je bilo tako vsaj nekaj v Sloveniji organizirano zunaj JLA. A to je že druga zgodba.”VIR: