Trajno pomiritev med sosedama lahko prinese le rešitev, pri kateri se nobena stran ne bo počutila oškodovano glede svojih vitalnih interesov

MO SDS Kranj je organiziral javno tribuno o problematiki arbitražnega sporazuma, na kateri sta bila gosta prof. dr. Lovro Šturm in mag. Branko Grims. Tribuno, ki je potekala v veliki občinski dvorani, je povezoval g. Bojan Homan, podžupan Mestne občine Kranj.

Prof. dr. Lovro Šturm je orisal zgodovinske okoliščine, ki so pripeljale do sedanjega položaja. Zaradi divjanja srbske vojske smo izgubili na plebiscitu Koroško, zaradi komunistične oblasti in revolucionarnega terorja v Jugoslaviji pa Gorico in Trst, nekoč največje slovensko mesto, saj zahodni zavezniki niso hoteli dopustiti izvoza revolucije preko Tržaškega pristanišča. S tem je Slovenija izgubila svojo zgodovinsko obalo v zaledju Trsta. Hrvaška pa je v obdobju po drugi svetovni vojni dobila Dalmacijo in Istro, ki sicer nikoli v zgodovini prej sploh ni bila Hrvaška. Zato bi imela Slovenija dobre argumente za arbitražo, če bi potekala po načelu zunanje pravičnosti (»ex aequo et bono«), vendar tega v arbitražnem sporazumu ni in zato predstavlja nesorazmerno tveganje za Slovenijo. Druga velika pomanjkljivost je dejstvo, da bi se arbitraža začela šele po vključitvi Hrvaške v EU. Drugi Rehnov sporazum, na katerega se Pahor lažnivo sklicuje, je predvideval prav nasprotno rešitev: da bi se morala arbitraža že končati, preden bi se vključitev Hrvaške v EU sploh začela. Prof. dr. Lovro Šturm je posebej opozoril, da uporaba mednarodnega prava brez načela zunanje pravičnosti vodi v sredinsko črto v Piranskem zalivu in zaprtost slovenskega morja. Po spornem besedilu bi nato arbitri določili neko povezavo do mednarodnih voda, kar pa bi Hrvaška kasneje lahko izigrala z zaustavljanjem ladij, namenjenih v Koper in kaj kmalu bi se ladjarji Kopra začeli izogibati in se preusmerili v Trst ali Reko. Slovenija bi torej zaradi slabega besedila arbitražnega sporazuma ostala brez pomembnega  razvoja pristanišča ter nanj vezanih storitev in podjetništva s področja transporta, vezanega na pristanišče. Prof. dr. Lovro Šturm je ob koncu dejal, da je obstoječa koalicija zavozila gospodarstvo v nazadovanje in beleži polomije na vseh področjih razvoja in da kdor misli, da je zunanja politika Pahorjeve vlade izjema pri tej polomiji, se hudo moti. Le njene škodljive posledice bodo vidne šele čez več let, vendar bodo tedaj nepopravljive, saj je odločitev arbitraže dokončna.. Zato je arbitražni sporazum v obstoječem besedilu nujno zavrniti.

Mag. Branko Grims je poudaril, da je Borut Pahor storil kar dve hudi napaki na področju zunanje politike, ki sta vzrok za škodljivo besedilo arbitražnega sporazuma. Borut Pahor bo šel v zgodovino Slovenije kot prvi predsednik vlade, ki je odstopil od načela konsenza v zunanji politiki. Hrvaška je ravnala ves čas povsem nasprotno in zato žela uspehe. Posledica hude napake, ki jo predstavlja nespoštovanje konsenza oziroma soliranje Boruta Pahorja, pa je druga, za mednarodni ugled Slovenije naravnost usodna neumnost Pahorjeve vlade: razglasitev blokade Hrvaške. Pahor je blokado Hrvaške razglasil zato, da bi preusmeril pozornost od razvojne impotence sedanje vlade k iskanju zunanjega sovražnika, s tem pa je celotno državo naredil talca svojih ambicij. V očeh mednarodne skupnosti je tisti, ki nekoga blokira, agresor in vsi se postavijo na stran žrtve, kar je Hrvaška, ki ima odlično diplomacijo, izkoristila v celoti. Slovenija se je znašla pod hudim pritiskom EU in ZDA, naj takoj odblokira Hrvaško in ji s tem odpre pot v EU. Da bi prikril usodno napako razglasitve blokade Hrvaške, pa je Pahor pristal na besedilo sporazuma, ki je za Slovenijo skrajno razvojno škodljiv. Velika prevara je tudi zatrjevanje vladajoče koalicije, da se bo konflikt s Hrvaško končal, če Slovenija potrdi arbitražni sporazum in da potem meje sploh ne bo več. Hrvaška tudi po vstopu v EU še vrsto let ne bo izpolnjevala pogojev za vstop v Schengen in bo torej policijska kontrola na meji ostala nespremenjena. Konflikt pa se bo prenesel v EU,  kar ne more biti interes ne Slovenije, ne Hrvaške in ne EU. Da je ta nevarnost nadaljnjega zaostrovanja konfliktov znotraj EU še kako resna možnost priča intervju visokega politika Hrvaške v Globusu v začetku lanskega poletja, ko je dejal, da bo »Hrvaška po vstopu v EU s Slovenijo obračunala z vsemi sredstvi!«. Zato je očitno, da lahko trajno pomiritev med sosedama in konec vseh konfliktov prinese le rešitev, pri kateri se nobena stran ne bo počutila  oškodovano glede svojih vitalnih interesov. Iskanja take, do obeh držav pravične rešitve, pa nespretno in za Slovenijo škodljivo besedilo arbitražnega sporazuma žal ne omogoča, zato moramo iti na referendum  skupaj z družino, s prijatelji in znanci ter glasovati proti. Šele zavrnitev tega sporazuma bo omogočila, da se poišče bolj pravično rešitev. Hitri možni alternativi sta dokončna potrditev sporazuma Rehn 2 ali ratifikacija sporazuma Drnovšek – Račan, sicer pa z zavrnitvijo sporazuma omogočimo slovenskim pogajalcem, da sedejo ponovno za mizo okrepljeni z močnejšo pogajalsko pozicijo.

Mag. Branko Grims je posebej opozoril na nizko politično kulturo Pahorjeve vlade, ki se v pomanjkanju argumentov zateka celo k demagoškim grožnjam ter v pomanjkanju argumentov populistično manipulira s čustvi ljudi. Trditve o možni osamitvi Slovenije  v primeru zavrnitve arbitražnega sporazuma so naravnost smešne, saj je Slovenija že članica EU in zveze NATO. Pahorjeve grožnje s konflikti v primeru zavrnitve pa povsem razgali izjava hrvaške poslanke ge. Vesne Pusić, predsednice HNS in nacionalnega odbora Hrvaške za spremljanje pogajanj z EU,  ki je o arbitražnem sporazumu in referendumu povsem mirno dejala, da »če ne bo potrjen na referendumu, bomo morali znova za pogajalsko mizo…«.

Ob koncu je  podžupan Mestne občine Kranj g. Bojan Homan pozval vse, da naj kot nekoč general Maister zaščitijo prihodnost Slovenije in glasujejo proti.