Trajni sadovi slovenske pomladi

Združenje za vrednote slovenske osamosvojitve je ob 28. obletnici afere JBTZ pripravilo pogovorno omizje z naslovom Trajni sadovi slovenske pomladi, na katerem so sodelovali Igor Omerza, David Tasić, Igor Bavčar in predsednik SDS Janez Janša. Janez Janša je uvodoma dejal, da se je zanj afera začela z otroškim jokom, ko je krdelo udbovcev v zgodnjih jutranjih urah razbijalo po vratih njegovega doma. »Odpeljali so me na Mikroado in tam je gospod Isajlović potegnil dva lista izmed nekaj tisoč papirjev in je rekel, smo že našli,« je zrežiranost preiskave opisal Janša in nadaljeval, da se na podlagi odkritih dokumentov, ki pojasnjujejo ozadje, »danes ve, kdaj se je to začelo, kdo je vedel, kdo je usklajeval, kje je bila koordinacija, kdo je odločal, ve se celo, kje so se dogovorili, kakšne kazni bomo dobili.« Janez Janša je tudi dodal, da za podrobnosti, kako so se stvari odvijale na relaciji slovenska politika – zvezna politika, ne bi izvedeli, če ne bi Raif Dizdarević napisal spominov.  Kučan je na zaslišanju pod prisego na parlamentarni preiskovalni komisiji trdil, da ni nič vedel o aretaciji, ampak da je to izvedel od Kadijevića,  in sicer po aretaciji. Vendar Dizdarević v knjigi pravi, da mu je Dolanc povedal, kako je Dolanc za aretacijo zvedel od Kučana.

Celo Dizdarević je bil zgrožen nad hipokrizijo slovenske politike  

»Janez Stanovnik je pisal predsedstvu SFRJ, da naj oni odgovorijo na vprašanje, zakaj smo bili predani vojaškemu sodišču, čeprav se je to zgodilo tukaj. To je naredila Udba, ki ji je bil Stanovnik nadrejen, enako kot Kučan,« je dejal Janša in citiral Dizdarevića, ki je zapisal, da v življenju take hipokrizije še ni doživel.

Ko je knjiga izšla, je slovensko raziskovalno novinarstvo to knjigo zamolčalo. »Nihče ni tekel s kamero do Kučana ali pa Stanovnika in ga vprašal, kako to komentira,« je na cenzuro v medijskem prostoru opozoril Janša in nadaljeval: »Vsi ti politiki, ki jih Dizdarević navaja, pa tudi tisti, ki so se znašli v zapisnikih, so pred preiskovalno komisijo državnega zbora kot priče pod prisego lagali.«

Janez Janša je orisal tudi razliko v taktiki partijske politike. »Boljševiška, partizanska linija je zagovarjala neposredne metode, druga generacija pa bolj zvit pristop in ta pristop so uporabili,« pravi Janša in dodaja, da kar se tiče odnosa do cilja, pa med njimi ni bilo nobene razlike:  vsi so bili za samoupravni socializem.

Potrč: Kdor nam streže po oblasti, ta je naš sovražnik!

Janez Janša je povzel tudi oceno takratnega političnega stanja, ki jo je kmalu po procestu zapisal Miran Potrč, kasneje dolgo časa politik SD v vseh njenih izvedbah in fazah. Zapisal je, da je za slovensko partijsko vodstvo nevaren vsak, ki jim jemlje oblast. »V ospredje niso postavili demokratizacije, liberalizacije, slovenske osamosvojitve, ampak njihovo oblast, ‘kdor nam streže po oblasti, ta je naš sovražnik’.«

Kljub temu se jim ni izšlo. »Tisto, kar je pokvarilo igro, je bil Odbor za varstvo človekovih pravic,« je dejal Janez Janša.

Obstaja pričevanje o tem, kako je partijska garnitura spremljala zborovanje Odbora na Kongresnem trgu, na katerem se je zbralo 35 tisoč ljudi in še več in takrat se je partija tudi odločila, da bo prilagodila svojo taktiko. Kar naenkrat je postalo osrednje vprašanje jezik na sodišču.  In takrat je Kučan v Beogradu tudi prvič spregovoril v slovenščini, prej nikoli in tudi kasneje redko. Partijska politika je to nišo izrabila, da se je priključila razpoloženju Slovencev z izgovorom, češ, tudi mi branimo nacionalne interese.

Partija je predpostavljala, da se bo morala nekako iz tega izviti. »Prizadevanje je šlo v smeri, da to gibanje ne naraste preko neobvladljivih meja,« je poudaril Janša, partijska politika je začela pritiskati, da se sojenje čim prej konča, da se vsi roki pospešijo in da so kazni takšne, da ne bodo vznemirjale ljudi, glede na to, da se je proces sfižil. Izkazal se je kot politični proces.«

Kučan in Kadijević sta se dogovarjala o višini kazni

Janez Janša je spregovoril tudi o zabeležkah pogovorov iz partijskega arhiva med Milanom Kučanom in Veljkom Kadijevićem, ki jih je lastnoročno pisal Kučan. »Kadijević je vztrajal na stališču, da je potrebno proces voditi v okviru predpisov kar najbolj odgovorno in hkrati tudi najbolj humano vse do kazni, če je le mogoče, na spodnji meji možnega,« je povedal Janša in nadaljeval: »Dokazni postopek se sploh še ni začel, tukaj sta pa že trgovala o kaznih, to, da smo nedolžni, sploh ni prišlo v poštev.«

Janša je še povedal, da so na vsako zahtevo, ki jo je Odbor postavil, oni odgovarjali, češ,  politika se v to ne sme vmešavati, sodstvo je neodvisno, kar poslušamo tudi  danes.  Potem pa Kučan lastnoročno zapiše, da se bosta o tem, kakšne kazni bodo dobili, pogovarjala s Kadijevićem.

Janez Janša je razkril, da sta proces na koncu v bistvu vodila predsednik partije v Sloveniji in zvezni sekretar za obrambo v Beogradu in se dogovarjala o višini kazni: »Dogovori med njimi so držali, tudi višje sodišče je temu sledilo, tudi zvezno sodišče je kazen potrdilo, na tem zveznem sodišču je bil celo sorodnik Milana Kučana, tako da so imeli vse pod nadzorom.«

Ob koncu je Janez Janša izpostavil, da če se ne bi organiziral Odbor za varstvo človekovih pravic, bi se zelo verjetno stvar končala podobno kot 4 leta prej v primeru Stepanjan in na mnogih drugih procesih na vojaških sodiščih, o katerih nič ne vemo, ker so arhive odpeljali ali uničili.