Tonetu v slovo

Spoštovani  žalujoči, vsi, ki bomo Toneta vedno imeli radi

Tako kot čas ima tudi življenje svoj konec. Toda ali ima življenje tudi cilj? To je temeljno vprašanje, ki se mu ni mogoče izogniti, pravi Silvano Fausti v svoji knjigi Konec časov. Samo če obstaja cilj, ima življenje smisel in so možni zgodovina, kultura, etika in neka razumna razporeditev sredstev po njihovem namenu. Presoditi, ali je življenje vredno truda, da ga živimo, pomeni odgovoriti na temeljno vprašanje filozofije.

Vsi, ki smo vsaj del svoje življenjske poti hodili z dr. Antonom Jegličem, našim Tonetom, vemo, kako je on odgovarjal na temeljno vprašanje filozofije. Vemo, ker je tudi nam, s tem, kar je bil, pomagal iskati odgovore.

V pogovorih pod dišečo lipo na Vrsniku, na travah pod košato smreko v Ravnem dolu, v dolgih mrzlih nočeh bivaka v stenah ali v Klinu pri našem Jožu v Lepeni. Z nesebičnostjo gorskega reševalca, zdravilca, vodnika, podpornika, gornika, Skalaša, raziskovalca, svetovalca, vztrajnika, tolažnika ali dobrotnika ob potresu v Trenti. Z odkrivanjem in raziskovanjem nekoristnega sveta ter iskanjem lepote. Z iskanjem imen za vse, kar se nam je dogajalo. Biti s Tonetom je pomenilo opazovati in deliti življenje s ciljem. Tudi ko je bilo težko, včasih zelo težko, je izžareval življenje, vredno truda, da ga živimo. Tone je presegal samega sebe, pozabljal nase in se posvečal življenjskim idealom in pravičnosti, znanosti, njemu tako ljubim goram ali komurkoli od nas. Bil je nemirni bojevnik luči.

Ali kot je zapisal pesnik:

"Ukaz je tak, da nikdar ne počije perut vzletavajočega duha,

nemira večna burja v srcu brije, nemira strmi ogenj plapola."                                                                                                                           

Nemira strmi ogenj je vedno plapolal v Tonetu in ob zadnjem pogovoru je bil še poln načrtov. In toliko stvari ga je skrbelo. Tudi smrt. Večkrat sva skupaj štela svoje dni. Življenje se enkrat konča. Prav tako tudi čas. Kot piše Fausti v razlagi Prvega pisma Tesaloničanom, je človek edino živo bitje, ki ve za svojo smrt. To je njegova zaznamovanost, peklenska muka in znamenje veličine obenem. Razkriva namreč njegovo samo presežnost. Brez zavesti o meji in posledičnem hotenju, da jo presežemo, preneha vsaka človekova dejavnost kot taka. Ni ne napredka in ne kulture. Vse se skrči na naravo. Zato je pozaba meje vzrok za podivjanost, štetje svojih dni pa je začetek modrosti.

A tudi ko to vemo, nikoli nismo pripravljeni, da nam odidejo  ljubi ljudje in prijatelji.  Smrt, ta grenki del našega vsakdana, je tista neizogibna sopotnica, ki nas vselej preseneti, nikoli nismo pripravljeni, da bi jo sprejeli. Od tod žalost. A smrt konča življenje, vendar ga ne izniči. Še posebej ne, ko nam vzame žlahtne ljudi, kot je bil naš dolgostebrni jeglič, naš dragi Tone.

Tako, kljub globoki žalosti, ki nas preveva, ne bo izničeno življenje dragega Antona Jegliča, našega Toneta,  človeka, ki je presegal samega sebe, pozabljal nase in se posvečal življenjskim idealom in pravičnosti, znanosti, njemu tako ljubim goram ali komurkoli od nas.

Danes se s slovesom od dr. Jegliča poslavljamo od še enega velikana iz generacije žlahtnih slovenskih ljudi našega časa. V iskanju resnice in lepote so premikali meje možnega in nič se ni zdelo nemogoče. V utesnjenih časih so bili glas svobodnega duha in pogumnih dejanj. Slovenska pokrajina postaja brez njih vse bolj pusta in brez duhovnega zaledja, ki nas naredi človeške in božje. 

Tone je čutil, da ga višave slovenskih gora približajo mejam presežnosti.  Zato se je tam počutil doma. Kot v pesmi Ceneta Vipotnika, ki ga je bral v mladosti:

Postal sem sam na travnatem pologu

nasproti se mi jezero blešči -

in ko hiti pogled po večnem krogu strmih gora, 

kjer zgodnji sneg leži,

vem, da jesen neubranljiva

poletni žar pogaša in prekriva.

Trenutek le in od strani večerne

se zadnjič po vrhéh zalesketá,

in potemné sinjine neizmerne

nad tihi svet razpetega neba.....

Dragi Tone, 

danes zvečer, ko bodo potemnele sinjine neizmerne, bodo nad tvojo Trento spet zasijale zvezde in pod Srebrnjakom bo oživela tisočletna legenda o zlatorogu. Gamsi se bodo vračali s paše in začudeno strmeli v gorsko vilo, ki te bo čakala na jasi, da te odpelje k njemu. Tam bo naenkrat vsa lepota in svetloba, ki si jo iskal v svojem življenju in vse bo dopolnjeno. Mirno počivaj z Bogom.

Iskreno sožalje v mojem in ženinem imenu sinu Goranu in hčerki Elleni ter vsem, ki ste hodili s Tonetom in ga imeli radi.